J. Možina, RTV Slo, Intervju z dr. Renatom Podbersičem: »Brez partijsko udbovskega pedigreja skoraj ni mogoče do službe«

Časnik 14.8.2017 0:38
 

Dr. Renato Podbersič velja za izredno prodornega zgodovinarja mlajše generacije. Determinirala ga je rodna Goriška oz. Vrtojba, ki je bila najbolj porušena vas v času prve svetovne vojne. Zanimanje za zgodovino izvira prav iz teh okoliščin. Podbersič je po končani srednji družboslovni šoli v Novi Gorici diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Lani pa je doktoriral na Primorski univerzi z zanimivo študijo o judovski skupnosti v Gorici. Podbersič nam kot odličen poznavalec predstavi usodo Judov med drugo svetovno vojno in nacistično preganjanje pa tudi paradoks, da so Judje, kot največje žrtve nacizma postali razredni sovražniki novega komunističnega režima. Nekateri od goriških Judov so namreč končali v fojbah, večina v Jugoslaviji pa je ostala brez premoženja.. Podbersič je v pogovoru komentiral obujanje nostalgije z rdečo zvezdo in temne plati medvojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem, ki ga podrobneje raziskuje. Sodeloval je tudi pri izdaji nekaterih pomembnih spominskih zapisov primorskih Slovencev, kot je dnevnik duhovnika Rudolfa Klinca ter spomini partizana Virgila Gomizelja. Podbersič trenutno pripravlja še dve novi memoarski izdaji. Pogovor, ki ga je vodil Jože Možina se je ob koncu dotaknil bližajoče stoletnice bitke pri Kobaridu, ki pomenila preobrat na Soški fronti, a kljub italijanskem porazu ni mogla preprečiti italijanske okupacije Primorske leto kasneje.

Pogovor si lahko ogledate na naslednji povezavi: http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174486143

 
Značke:

21 komentarjev

  • svitase

    To je to!

    Soška fronta je bila tabu tema, ker je bila za oblast težka vest, podobno kot pri slovenskem holokavstu po 2. svetovni vojni.

    Beograd je storil vse, da se razruši Avstroogrska, zato so se borili tudi srbski polki na strani Italijanov proti Slovencem oziroma slovenskemu ozemlju.

    Najbolj žalostno pa je, da so potem dobili nagrado Italijani, ki so smeli brez odpora zasesti ozemlje do Vrhnike in ki so potem sklenili dvopartitno pogodbo
    med Srbijo in Italijo kje bo potekala meja.

    Ljubljansko vodstvo pa žal ni bilo tako slovensko kot mariborsko vodstvo, ki je celo samo brez srbske pomoči storilo vse, da ščiti Slovence in slovensko ozemlje.

    Ljubljansko vodstvo pa je očitno bolj zanimalo, kakšne bodo imeli položaje v Beogardu.

  • svitase

    Ali pa je šlo za tihi dogovor?

  • svitase

    Vprašam vas, ali se vam ne zdi čudno, da se v okoliščinah, ko se ve, da bo z Italijo mejila Srbija oz. SHS, pusti, da Italijani okupirajo Slovence in njihovo ozemlje, ne da bi jih pri tem kdo oviral, ne besedno ne drugače.

  • Nadaljujem razmišljanje gospoda Svitase:

    Se ne reče temu srbska okupacija Slovenije?

  • “Cukjati: Preseneča me, da koruptivna omrežja, vzpostavljena v času Udbe, še vedno tako močno delujejo”

    http://www.demokracija.si/fokus/cukjati-preseneca-me-da-koruptivna-omrezja-vzpostavljena-v-casu-udbe-se-vedno-tako-mocno-delujejo.html

    ========================

    Kaj je to čudnega
    Družinska podjetja imajo lahko večstoletno tradicijo. Ko posel dobro teče je škoda prekinjati z odhodom ene generacije. 😉

  • svitase

    Londonski sporazum ne določa koliko ozemlja in kje Italija dobi.

    Po načelu pravičnosti, bi naj Italija zavzela del avstrijskega ozemlja ( južna Tirolska), ne pa slovenskega, saj so se Avstrijci odločili za vojno, ne pa Slovenci.

    Če pa so že Italijani na vsak način hoteli tudi nekaj slovenskega ozemlja, bi bilo pa tega že itak preveč, če bi dobili Benečijo ali celo Trst.

  • Martin_

    Čudi me, da je do tega pogovora tako pozno prišlo, saj bi bil pogovor lahko vsak teden na sceni.

  • svitase

    Ali ni čudno, da ni bilo nobene peticije ali mirnega shoda v Ljubljani, ki bi zahteval, da se naj londonski sporazum ne uresničuje zoper Slovence, ki niso napovedali vojne nikomur?!

    Očitno je ljubljansko vodstvo podložno paktiralo z beograjskim vodstvom, ki jim je ponujalo položaje v beograjski vladi.

  • svitase

    Tedanji odnos do slovenskega domoljubja lepo kaže primer generala Rudolfa Majstra, ki je s pomočjo mariborskega političnega vodstva brez tuje pomoči osvobodil Štajersko, pa tudi Koroško, pa čeprav mu je nagajalo ljubljansko vodstvo, najbolj pa Beograd, ki ga je potem upokojil in povsem ignoriral kot da ga nikoli ni bilo.

    Zakaj je tudi ta del zgodovine tabu?

    Zato pa se na še danes dogajajo podobne malomarne stvari s sosedi, npr . Hrvati, ker se na napakah iz zgodovine nočemo ničesar naučiti in jih ignoriramo.

  • svitase

    Ali ni poučno, da se nam od prve svetovne vojne vleče, da so več vredni tisti, ki niso normalno domoljubni kot pa tisti, ki jim domoljubje ničesar ne pomeni?!!!

    Že takrat so delovale razdiralne sile, ki jim je več pomenil položaj ali denar kot pa vrednotno življenje.

  • To je v celoti odličen intervju goriškega zgodovinarja, ki v slovenskem prostoru deluje izrazito osvežujoče. Ki v natačno in poglobljeno presojanje preteklosti vnaša neke poštene, človekoljubne presoje, jasno odklanjajoč tako levičarske demagogije in utopije ( in njihov udbokomunistični totalitarizem) kot tudi desno nacionalistično mitomanstvo in šopirjenja.

    V celoti na podlagi izkušenj lastnih prednikov s Tržaškega pritrjujem intervjuvančevim besedam v zvezi doživljanjem fašizma, vojne in nato kratkotrajne “osvoboditve Trsta”, čeprav nam je od davno vcepljana v glavo precej drugačna črno-bela interpretacija.

    Tak vpogled v zgodovino, če bo slišan in upoštevan, najprej znotraj stroke in potem v širši javnosti, vrača v neko normalnost in možnost boljšega razumevanja in sožitja znotraj naroda in s sosednjimi narodi. V prostoru, ki se mu Podberšič posveča, predvsem z italijanskim, deloma tudi hrvaškim narodom. Podoben pristop je ubral tudi Jože Dežman v skupnem poštenem, uravnoteženem interpretiranju nelahke preteklosti odnosov med lokalnim nemštvom in slovenstvom s kolegi s celovške univerze. Kritično tudi do lastne nacionalne strani in njenih preteklih potez, kadar si to zasluži.

    In ne le vedno v smislu: drugi so krivi, drugi so grdi. To je smiselna pot. Resnica in poštenost osvobajata človeka.

  • svitase

    Zgodovinar, gospod Podberšič, poudarja, da se strokovnjaki in politiki normalno pogovarjajo in družijo, pa čeprav so ideološko na različnih bregovih.

    Podobno je v drugih demokratično razvitih državah.

    Le pri nas smo še primitivni in ne gojimo dialog.

    Dialoškost glede državnih proslav pomeni, da bi morali vsi politiki na državno proslavo. Če pa ta ni dovolj domoljubna oziroma vrednotna, pa se naj organizira še dodatna.

  • svitase

    Prvi odstavek prejšnjega komentarja velja za Italijo.

  • svitase

    Popravek 1. odstavka pred prejšnjega komentarja:

    Ali ni poučno, da se nam od prve svetovne vojne vleče, da so več vredni tisti, ki jim domoljubje ničesar ne pomeni kot pa tisti, ki so normalno dooljubni?!!!

    • Domoljubje je vrednota, nacionalizem ne. Megljenje in izkrivljanje zgodovine zaradi nacionalističnih ( ali drugih ideoloških) potreb ne. Podberšič je prav primer po mojem takšnega pozitivnega, dialoškega patriota.

  • svitase

    Očitno je še danes pogosto kadrovanje odvisno od ideološke pripadnosti

    Ni pomembno koliko znaš, ampak čigav si.

    Zakaj pa o tem nič ne reče varuhinja človekovih pravic?

    • Zaradi ideološkega kadrovanja !
      Svitase, ali res misliš da bi to mesto prepustili naključju ?

    • Varuhinja človekovih pravic bi v našem komplotu imela lahko dela kolikor bi hotela. Za eno celo ministrstvo!
      Kolikor je kršitev!

      • Napačno razumevanje varuhinje človekovih pravic imate, gospa Amelie! Ona varuje človekove pravice, da ne bi katera zašla med ljudi! In svoje delo kar dobro opravlja, kajne?

      • Saj 🙂


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI