Boj ljudi proti moči, je boj spomina proti pozabi. (Milan Kundera) III. del

Verena Vidrih Perko 14.8.2017 6:35
 

Ddr. Verena Vidrih Perko
(PrintScreen http://4d.rtvslo.si)

Spoznanja Hanne Arendt noben prikaz preteklosti ne bi smel puščati ob strani in vztrajati na črnobelih zgodbah. Neredko smo priča muzealizaciji težavne preteklosti na način preslikovanja, s »heroizacijo« nedolžnih žrtev. Tak zasuk pogleda ne preteklost še dodatno spre vpletene  strani, družba pa ostaja še bolj razklana. Seveda to ne pomeni, da bi muzealizacija ne smela razkrivati trpljenja in zločinov proti človeštvu: to je njena dolžnost! Voditi pa mora profesionalna etika, ki nalaga muzejem povezovanje družbe in iskanje boljšega sveta: česar brez pluralizacije ali vključevanja ljudi, ki se jih težka dediščina najbolj dotika, ni moč doseči. Esenca kolektivnega spomina so na eni strani osebne zgodbe, na drugi pa ohranjanje prostorov spomina, vodilo pa etični in moralni razmislek, ki naj vodi k osebni in družbeni katarzi.

Osebne zgodbe malih ljudi omogočajo z osebnim pričevanjem različne poglede na preteklost. S sočutnim vživljanjem v sočloveka vzpodbujajo prepoznavanje banalnosti zla in odpirajo poti katarzičnega podoživljanja travmatičnih preteklosti. Paul Ricoer je takole opredelil bistvo procesa interpretacije:

Namen spominjanja preteklosti je premagovanje oddaljenosti časa, premoščanje razdalj med tedanjo kulturno podobo in sedanjo, ki ji pripadamo. Ko se zbližamo na način, da postanemo sodobniki pretekle dobe, nam je omogočeno dojemanje svojega lastnega bistva. Tuje postane naše lastno in omogoči skozi razumevanje drugih rast dojemanja samega sebe. (P. Ricoer, 1974, 16-17).

Vendar je treba na tem mestu tudi poudariti, da zatekanje v osebne zgodbe in brskanje po trpljenju posameznikov samo po sebi še ne garantira demokratizacije dediščinskih procesov. Nasprotno. Tudi male, osebne zgodbe zlahka postanejo sredstvo političnih manipulacij. Osebne zgodbe o ponižanju in trpljenju imajo velik čustven naboj: pripovedovane na enostranski, izključujoč način dobijo kaj lahko podoben učinek kot velike herojske zgodbe. Povedane na nesočuten, obračunavajoč in ciničen način budijo zatrte kali sovraštva, ki družbo učinkovito razkrajajo – česar si ne bi smela dovoliti nobena dediščinska ustanova. In jo tudi zlahka aktivirajo – za sebične cilje.

Spominjanje je temelj pravičnosti (Paul Ricœur)

Težavne dediščine se nanašajo na vprašanja trpljenja, umiranja in splošnega uničevanja in so neminljivo aktualna za sodobnega, čedalje bolj egocentričnega človeka. Težka dediščina tudi neminljivo izpričuje o pomenu miru, o sodobnih pojavih nestrpnosti in rasnih preganjanj, zatiranja in splošnega uničevanja ter neizogibno, o vprašanjih zlorabe moči. Kot tudi o skrivnih, manipulativnih prijemih izbrancev, ki skušajo s »pravičnimi«, neredko celo žaljivimi prezentacijami preteklosti zanetiti nove spore v duhu nenehnega divide et impera (deli in vladaj)!

Muzealizacija težke dediščine je zato dolžna izluščiti tiste podobe in like, ki zrcalijo težo osebnih odločitev v negotovih vojnih časih in delovanje v prid drugega. Profesionalna etika nalaga nenehno iskanje in neutrudno prezentiranje podob človeškosti, ki naj kažejo sodobniku pot v boljšo družbo. Muzealizacija se ne sme se ustrašiti prikazovanja nesmiselnega trpljenja, človekove nemoči in strahu. Strah je lasten vsem ljudem, zgolj nekateri pa se v preizkušnjah odločajo v prid skupnosti in sočloveka. Tudi danes je to potrebno, ko nam nenehno dopovedujejo, da je dovolj lastno, osebno ugodje, neoziraje se na ceno našega užitka.

Muzealizacija težke dediščine bi morala zato vedno odpirati priložnost za globlji premislek o pomenu osebne, moralne odločitve: kot uči Zigmut Baumann je le ta presodnega pomena za obstoj pravične družbe. Usmerjati bi se morala v vzpodbujanje lastne, osebne presoje. Učiti bi morala razumevanje povezave med osebnimi dejanji s širšimi družbenimi posledicami. O družbeni odgovornosti. In pri tem prek malih, osebnih zgodb subtilno voditi do katarzične samorefleksije.

V ta namen se mora prikazovanje težke dediščine izogibati demonizaciji storilcev, hkrati pa brez obotavljanja obsoditi zla dejanja in razkrivati njihove družbene korenine. In predvsem, odkrito spregovoriti  o osebni odgovornosti vsakega posameznika. Navsezadnje, (sodobni) muzeji naj bi obiskovalce vzpodbujali k aktivnemu državljanstvu in delovanju za skupno dobro.

Moralnost je spoštovanje človeka, etika pa skrb in lojalnost (Avishai Margalit, 2002, str. 73)

Dediščina ima veliko, očem in razumu prikrito moč. Splošne teme segajo hkrati tudi na polje osebnega: dotikajo se najgloblje, primordialne in s tem mitične razsežnosti človeške narave.  Dediščina je temelj človekovanja.  Pa ne le zaradi svojega izobraževalnega, identitetnega, razvojnega in gospodarskega pomena, temveč predvsem zaradi etičnih in moralnih vrednot ter čustvenega naboja, ki ga vključuje in hkrati tudi neizprosno terja od nas. Dediščina nagovarja vsakega posameznika na osebni in čustveni ravni, vendar le, če način njenega predstavljanja omogoča, da v dediščinskih vsebinah posameznik (kritično) uzira samega sebe. Če prepreči uperjanje »našega« prsta v »tistega drugega«, ki naj sprejema odgovornost (za nas) namesto nas samih. Tega pa ni mogoče doseči z naštevanjem herojskih dejanj. Niti ne z navajanjem splošnih podatkov, štetjem žrtev ali naštevanjem uničenj in pobojev. Še manj s krvavimi posnetki mučenj. Kot tudi gotovo ne s ciničnim preziranjem, ponižujočim klevetanjem nasprotnikov  in puhlim intelektualiziranjem.

Med razglašenjem moralnosti in moralnim delovanjem je določena razlika: razglašanje je zaželeno, moralno delovanje pa je človekova obveza. (Avishai Margalit, 2002, str. 83)

Dediščinski prostori spomina so sveti prostori človekovanja. Namenjeni so refleksijam občečloveških vrednot in razmislekom o vprašanjih etike ter morale. V kolikor strokovnjaki tega ne razumejo in se dediščinske ustanove izogibajo svojemu temeljnemu družbenemu poslanstvu, smo na najboljši poti, da težavne dediščine družbo še naprej razdvajajo in pod krinko sodobnih prijemov spominjanja »ene same, enostransko prikazane« preteklosti sejejo »gensko spremenjena«, okusu sodobne družbe zgolj prilagojena semena zla. Dediščina pa naj bi bila tolmun modrosti, ki vodi skupnost in posameznika po poti učlovečenja.

Konec.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI