MAGIS 2017 – v Pragi srečanje mladih iz srednje Evrope

Domen Mezeg 12.8.2017 6:449 komentarjev
 

https://www.magis2017.org/

Zdi se, da v Sloveniji na področju mladinske pastorale prevladujejo selezijanci, kapucini in frančiškani, vendar pa še zdaleč niso edini. V zadnjih nekaj letih jih namreč dohitevajo jezuiti, ki med drugim v poletnem času organizirajo program pod imenom Magis. Prvič sem se ga udeležil leta 2013, ko je bilo osrednje srečanje na Slovaškem, pa tudi leto pozneje, ko smo se Magisovci zbrali v Budimpešti. Po dveh letih odsotnosti sem se udeležil letošnjega srečanja v Pragi.

Kaj je Magis?

Je program namenjen mladim, predvsem študentom in mladim v poklicih iz različnih držav, ki želijo srečati Boga v svojem vsakdanjem življenju. Na srečanju je poudarek na medsebojnem druženju, ignacijanski duhovnosti in mnogih drugih aktivnostih, ki jih pogosto srečamo tudi na duhovnih vajah po Sloveniji, vendar pa z nekaterimi pomembnimi razlikami. Ključno je to, da se mladi iz različnih evropskih in drugih držav v prvem delu srečanja najprej zberejo v manjših skupinah po nekaterih, večinoma srednjeevropskih državah, kjer so organizirane različne delavnice oziroma eksperimenti.

Te so bile letos organizirane v Avstriji, na Češkem, na Madžarskem, na Kosovu, na Poljskem, na Slovaškem in v Sloveniji. Posamezne delavnice so imele zelo različno vsebino: romanje (Moravska), pohodništvo (Madžarska, Poljska, Avstrija), pisanje na papirus (Slovaška), obiskovanje pravoslavnih samostanov (Kosovo), naravovarstvo (Slovaška), delo z romskimi otroci (Madžarska), karitativno udejstvovanje (Slovenija), taizejska molitev (Slovaška), gledališka delavnica (Češka), slikanje kot molitev (Češka) ITD.

Večer nacionalnih slaščic in frutabela

Moja izbira je bila pohodniška delavnica na Poljskem blizu češke meje v mirnem romarskem kraju Wambierzyce, kjer stoji prekrasna romarska cerkev, na območju mesteca pa je zgrajenih kakšnih sto kapelic. En dan smo hodili po okoliških hribih (Stołowe góry), kjer prevladujejo zanimive kopaste kamnite vzpetine iz peščenjaka z globokimi vmesnimi vintgarji, soteskami in prehodi, predvsem pa gozdovi, ki še najbolj spominjajo na pokljuške. Tam so tudi barja, pa naravne kamnite strukture v obliki velikanskih gob. Podoben izlet smo napravili na češki strani meje, kjer narava ponuja podobne bisere, vendar poleg njih še jezera z otočki, pa globoke kanjone in studence (Adršpašskoteplicke skaly).

Po nekaj dneh smo se udeleženci tega eksperimenta preselili v središče tamkajšnjega okoliša, v mesto Kłodzko, kjer smo imeli še isti dan t. i. City game (v manjših skupinah smo iskali različne mestne, nacionalne in druge lokalne posebnosti), en dan pa prav tako naredili izlet do bližnje romarske cerkvice v kraju Bardo in si proti večeru privoščili še osvežujoči bazen.

Vsak večer smo imeli po manjših skupinah refleksijo dneva in svojega razmišljanja o Božji besedi tistega dne (Magis circle oziroma Magisov krog). Imeli smo tudi druge, predvsem družabne dogodke. Na enem smo po narodnostih predstavljali svoje slaščice. Ker sem bil na eksperimentu edini Slovenec, sem pred odhodom na Poljsko nakupil kar frutabele. Vsakodnevno je bila na razporedu tudi mladinska sveta maša. Na dogodku smo bili sicer predstavniki z Madžarske, Slovaške, Poljske, Egipta in Slovenije. Skratka pisana druščina.

Skupno srečanje v Pragi, festival narodov

Po nekaj dnevih smo se vsi udeleženci programa Magis, iz različnih eksperimentov, zbrali v neki šoli v središču Prage nedaleč proč od pomembnejših mestnih znamenitosti in jezuitske cerkve sv. Ignacija Lojolskega, kjer smo imeli že prvi dan srečanja na programu moravsko folklorno skupino, ki nas je naučila nekaj lokalnih plesov, naslednji dan pa smo imeli delavnice po manjših skupinah. Odločil sem se za »alternativni turizem« –  ogled delavske četrti Žižkov, v grobem nekakšne kombinacije Fužin in Metelkove s kanto za varno odlaganje narkomanskih igel, saj sem upal, da si bomo ogledali tudi bližnjo Plečnikovo cerkev Srca Jezusovega, ki leži na meji med četrtima Žižkov in Vinohrady.

To smo si pozneje Slovenci ogledali sami, poleg tega pa smo si privoščili še vzpon na bližnji televizijski stolp s katerega smo imeli sijajen razgled na celotno mesto. Nekateri drugi udeleženci Magisa so se namesto za Žižkov rajši odločili za ogled proizvodnje piva Staropramen, ali pa za obisk znamenitega bližnjega samostana ITD. En dan smo imeli vsi skupaj v mestu tudi City game, kjer smo prav tako razdeljeni po skupinah odkrivali posamezne mestne znamenitosti s poudarkom na delovanju jezuitov na območju Prage v zgodovini. Predzadnji dan pa smo imeli še predstavitev svojih držav. Slovenci smo se odločili za kratko prezentacijo in nato še zapeli pesem Ti si moja Gospa.

V desetih dneh se je zgodilo toliko različnih, predvsem vznemirljivih, prekrasnih in nepozabnih stvari, da se je zdelo, kot bi bili udeleženci programa skupaj kar cel mesec dni. Bilo je enkratno.

 
Značke:

9 komentarjev

  • Igor MB

    V zadnjem letniku srednje šole sem bil “exchange student” v Združenih Državah in lahko iz svojih izkušenj potrdim. Spoznavanje drugih kultur in mednarodna menjava mladih sta vedno zadetek v polno.

    Ni nujno potovati čez Atlantik. Moj sošolec na enaki menjavi na avstrijskem Koroškem je doživel močnejši kulturni šok od mene. Avtor o svojem kulturnem šoku ne poroča – ustavil se je pri zavedanju enosti. A sem prepričan, da bo, ko ga predela, imel tudi dobre ideje za spremembe v Sloveniji.
    Igor Đukanović

  • Mednarodni razgledi in izkušnja seveda človeka, posebej mladega, duhovno bogatijo. Če mu bo to realno prav prišlo v Sloveniji, je veliko vprašanje. Ljudje, tudi Slovenci, ki pridejo iz tujine in prinašajo od tam kaj novega, so tu neredko percipirani kot “ne naši”, kot črne ovce, kot grožnja. ( Tudi zato Slovenija relativno nazaduje.)

    • Igor MB

      Moja izkušnja je bila, da sem po enem letu v Združenih Državah v Sloveniji izgubil praktično vse socialne stike. A nihče me ni obravnaval kot “čefurja” – kot “nenašega”. Zdel sem se jim zanimiv pet minut, nato pa niso vedeli, kaj si začeti z menoj.

      Za kariero sem si s tem naredil dober vtis. Večkrat mi je prav prišlo. Bolj kot bi mi zlato Vegovo.

      Tako se meni osebno ne zdi, da bi se me ljudje otepali zaradi te moje izkušnje. A priznam, da se zelo bojim za dlje časa iti iz Slovenije zdaj. Ne verjamem, da bi mi spet uspelo nazaj dobiti službo v Mariboru ali Sloveniji nasploh. Zdi se mi, da se pri nas moraš kot cek držati svojega delovnega mesta in tudi zasebno svoje družbe, sicer se je zaradi inercije zelo zelo težko ponovno vključiti.

  • Sarkazem

    Igor MB, ne delaj se neumnega! Politika naših ti da službo in omogoči zasebno življenje! V javnem sektorju seveda. Če pa nisi naš, gre pa mnogo, mnogo teže. Oborožen moraš biti s specialnimi znanji, poučen o tem že v šolskem obdobju in se, če hočeš v življenju imeti več kot 800€, v pokoju pa več kot 600€ mesečno, vpisati na eno od naravoslovnih fakultet.

    • Igor MB

      Ne sprenevedam se. Verjamem, da obstajajo številni, ki imajo natanko takšne probleme. Govorim pač iz svojega zornega kota o svojih izkušnjah.

      A tudi, če bi me vprašal za druge, bi prej kot problem zvez in poznanstev želel rešiti nek drug problem. Več mojih prijateljev nima otrok. Izkaže se, da nekako ravno tisti najbolj prijetni. Ravno njim zmanjka samozavesti. Ali pa gre celo tako daleč, da zaradi obremenjevanja s problemi postanejo začasno fizično impotentni. Tako je moja najboljša prijateljica prvič zanosila pri 40+ šele po selitvi iz Slovenije (v bolj stabilno okolje)!

      Ko smo pa glih pri politiki in naravoslovju. Tudi za sebe imam nasvet. Moral bi se manj ukvarjati s politiko (vključno z visenjem in komentiranjem na Časniku) in več z znanostjo. Zelo sem fovš Pavletu, ki je kar odsekal in se več ne pojavlja na Časniku. Očitno se da rešiti zasvojenosti s politiko. Upam, da zdaj preživlja lepe dneve s svojo družino, ko mu ostane toliko več časa. 🙂

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI