Katalonci po “slovenski poti”?

Branko Cestnik 12.8.2017 6:3035 komentarjev
 

Aprilska vrtnica pomeni vrtnico, ki zacveti pred drugimi vrtnicami. Pomeni pomlad in upanje. Katalonija naj bi 1. oktobra 2017 imela odcepitveni referendum. Kakšno narodovo in duhovno pomlad bo prinesel, bomo videli.

Neodvisna Katalonija?

Ko sem l. 1990 prvič obiskal Katalonijo, me je župnik v vasi Sallent, kjer se je rodil p. Klaret, potegnil vstran od Špancev, v katerih družbi sem prišel iz Madrida, in mi dejal: »Ti si iz Slovenije? Vedi, da bi tudi mi Katalonci radi šli po vaši poti.«

Pozor! Sredi poletja 1990, celo leto pred slovensko samostojnostjo, je katalonski podeželski župnik skrbno sledil dogajanju v Jugoslaviji in navijal za slovensko odcepitev. Zakaj? Ker je, podobno kot mnogi Katalonci, iskal vzorec in potrditev za morebitno katalonsko odcepitev od Španije.

Ko sem v jeseni l. 2012 bil nazadnje v Kataloniji, sva z lokalnim sobratom patrom Joanom na ulicah mesta Vic, kjer je grob p. Klareta, srečala neko starejšo gospo, profesorico, mislim da književnosti. Spet sem bil »zvezda«, ker sem bil Slovenec. Hotela je vedeti, kako nam je uspelo. Pod hišami, s katerih oken in balkonov so visele katalonske odcepitvene zastave (estelada blava), sem podal ad hoc recept:

– na odcepitvenem referendumu je treba krepko zmagati; denimo, zmaga z 51 proti 49 v prid odcepitve ni zmaga; neprepričljiva zmaga ustvarja podlago za nove nacionalne napetosti;

– odcepitev mora biti legalno čista; a vemo, da španska ureditev nameravano katalonsko odcepitev obravnava kot nezakonito;

– potrebuje se podpora v Evropi; Slovenci smo jo hitro imeli v Avstriji in Nemčiji; a vemo, da Merklova podpira enotno Španijo;

– Cerkev in verske skupnosti morajo biti za odcepitev; če se k temu pridruži podpora Vatikana, je to to; vemo, katalonsko katolištvo večinoma je za odcepitev, a podpora Vatikana je zelo vprašljiva; zelo delikatno je tudi vprašanje mestnih župnij, kjer sta katalonski in španski element enako močna ter lahko pride do razkola v občestvu.

Skratka, Katalonci nas od daleč opazujejo in imajo radi. Obstaja zanimiva podobnost med našo in njihovo narodnostno zgodbo. Obstajajo pa tudi razlike.

»Španskega elementa« je v njihovi demografiji občutno več kot je bilo »jugoslovanskega elementa« l. 1990 v naši demografiji. Referendumska zmaga z 88 % je za njih nedosegljiva, vprašljiva je že zmaga s 60 %. Tudi zgodovinsko so Katalonci veliko dlje časa »pod« Španijo kot smo bili mi »pod« Jugoslavijo. Njih zgodovinske povezave s Francijo in notranjostjo Evrope so šibkejše kot so bile in so še naše vezave na srednjeevropski in germanski prostor.

Mimogrede: špekulacije, da bi FC Barcelona po odcepitvi igrala v francoski ligi, so zgolj špekulacije.

Katolištvo: podobno našemu, rahlo bolj sekularizirano

Naslednja podobnost med Katalonijo in Slovenijo je v polju religioznosti. Katolištvo je nezamenljiv duhovni in narodnostni gradnik Katalonije. Marijanska himna Rosa d’abril (Aprilska vrtnica, YouTube) je, bolj kot naša Marija skoz življenje, tudi narodova himna. Te pesmi ni upal prepovedati niti Francisco Franco, ko je najbolj norel proti katalonskem jeziku. Ko Katalonci niso smeli v svojem jeziku javno govoriti in pisati, so po cerkvah Aprilsko vrtnico toliko bolj vzneseno in ljubeče odpeli. Montserratska Marija jih je branila pred frankistično španizacijo.

Pred dvema letoma se je za nekaj dni pri meni na Frankolovem počitniško ustavila katalonska družina iz podpirenejskega območja. Poznamo se že dolgo. Gospa je katehistinja. Pripovedovala je, kako na podeželju združujejo župnije, kako se vozi od ene vasi do druge in kako mora dobesedno iskati otroke, da pridejo k verouku in se pripravijo na prejem prvega svetega obhajila. Duhovnikov skoraj ni, mladina je versko brezbrižna, v bližnjem večjem naselju pa se gradi islamska molilnica.

Po zadnjih raziskavah (prim. članek na portalu Religión Digital) imajo Katalonci podobno versko sliko kot mi: 16 % ateistov, 12 % agnostikov, 58 % katoličanov, slabih 14 % pripadnikov drugih verskih skupnosti (4,8 % muslimanov). Obisk nedeljske maše je podoben slovenskemu, okrog 12 %. S tem, da se njihova višja stopnja sekularizacije kaže v slabšem obiskovanju velikonočnih in božičnih obredov ter v zelo slabem obiskovanju župnijskega verouka s strani otrok.

Šibki znaki zastoja sekularizacije

V blogu Roma veduta, fede perduta? smo se soočili s podatki o porasti vernosti v mestu Rim. Kaj pa Katalonija? Bo kaj pozitivnega tudi od tam? Zadnja raziskava je pokazala, da se sekularizacijski trend vendarle nekoliko ustavlja. Padanje navzdol kaže znake zastoja, šibke znake sicer, a znake.

Nekega poskoka navzgor v Kataloniji seveda ni, se pa zmanjšuje rast nekatoliških verstev in povečuje družbeno sprejemanje religije. Dobrih 70 % Kataloncev kljub vsem kulturnim in družbenim spremembam veruje – to ni zanemarljivo. Skoraj tri četrtine Kataloncev podpira uvedbo novega predmeta v šole; predmeta, ki bi se imenoval „verska kultura“. To govori o visoki stopnji zavedanja, kako pomembna je religija. 93 % Kataloncev meni, da v Kataloniji ni diskriminacije na verski osnovi. Precej je šel navzgor tudi odstotek tistih, ki opažajo in cenijo miroljubne odnose med verskimi skupnostmi.

Ob tem moramo vedeti, da demokratična Katalonija ne pozna medijsko-političnega antiklerikalizma à la Slovenija. Vsa leta vodilna in večinoma vladajoča katalonska stranka Convergència i Unió, ki zagovarja odcepitev od Španije, je demokrščansko usmerjena. Po drugi strani pa ima LGBT aktivizem v Kataloniji več kilometrine kot pri nas in je tudi do cerkvenih stavb in ljudi bolj popadljiv kot naš. Mi vpada goloprsih feministk na verski obred še nismo doživeli, Katalonci pa.

Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.

 
Značke:

35 komentarjev

  • svitase

    Zanimivo.

    Neverjetno, kako zavirata pristno sonaravno, sostvarstveno življenje nasilni unitarizem in globalizem, ki se požvižgata na stvarstvene zakonitosti in vrednote.

    In Merklova ima slab občutek za te zakonitosti in vrednote.

  • Igor MB

    Za razliko od avtorja imam jaz samo enega prijatelja, ki pa se je celo izselil iz Španije, ker diha za svoj narod.

    A seveda so tudi meni katalonske težnje po neodvisnosti simpatične. Najbolj so mi simpatični, ko so na duhovnem polju izbrali pravo pot. In se kulturno dvignili. Prepovedali so namreč bikoborbe, poganski običaj. Prav je, da jih podpremo.

    In seveda se strinjam tudi z avtorjevo “fotografijo druge strani kovanca”. To bo malo težje pojasniti. Čeprav imam diagnozo psihoze jaz, pogosto srečujem druge ljudi, ki bi radi “svet naredili po svoji podobi”. In se sprašujem, kdo je zdaj tu nor. Tako tudi v katalonskem primeru nimamo pravice mi sprožiti postopkov za njihovo osamosvojitev. Ta mora pristno nastati iz njihovih potreb. Naša dolžnost je le, da jih podpremo, kadar (za razliko od drugih narodov, ki takšne izkušnje niso imeli, pa je tudi drugod ne prepoznajo) opazimo špansko dominacijo zaradi same dominacije. In se postavimo po robu, da tako pa ne.

  • Mogoče bi tudi Katalonci rabili nekega “Miloševića” v Madridu, da bi se bolj odločno in množično odločili za neodvisnosti. V vsem se strinjam z avtorjem in sem prebral v članku zanimive nove stvari ( čeprav sem sam 2 krat poleti nekaj časa preživel tam). Zanimivo, da je kot kaže v celotni Španiji močno napredovala sekularizacija po padcu frankizma. Morda pri njih ni takega razkoraka med mesti in podeželjem kot pri nas. Zanesljivo politiki in univerza ( družboslovne fakultete in z njimi večina novinarjev) v Kataloniji niso tako protikatoliški kot pri nas.

    • Socialisti povsod in tudi v Španiji nasprotujejo tradicionalnim religijam in ljudi silijo verovati v njihove dogme. Glede tega med državami ni bistvenih razlik. Razlika se lahko pojavi le glede moči socialistov v določeni državi.

      In v Španiji niti niso tako šibki.

      • Avstrijci imajo tudi večino časa socialiste na oblasti, pa Italijani tudi po 1990 vsaj občasno, pa niti približno ni težav z obiskom otrok pri šolskem verouku, kot jih tu za Katalonijo opisuje Cestnik( a kot da prezre, da je v slovenskih mestih marsikje stanje glede obiska verouka že tudi tako). V Italiji in Avstriji je obisk šolskega verouka še vedno okoli 90%. Enako kot na Hrvaškem, kjer so šli po tej poti. Danes skoraj vsa hrvaška mladina izraža vero v Boga. Množično se zbirajo na verskih srečanjih, v semeniščih ni pomanjkanja novih kandidatov.

        V Sloveniji smo po nepotrebnem dopustili, da so zadeve šle kot so šle. Prostovoljni verouk zadržali v zakristijskih okvirih, večina družbe in novih generacij pa iz desetletja v desetletje bolj ignorantska do vere. In polna predsodkov do vere in krščanstva.

        To nima pretirano opraviti s socialisti.

        • Zdravko

          Ima pa s komunisti. In najbrž dobro vemo kako blizu so socialisti s komunisti. Ti vedno braniš socialiste, čeprav veš da je tako. Rad bi postavil socialiste v sredino, vendar jih ne moreš, ker so na levi. V Avstriji in Italiji bi lahko morda že govoril o “desnih socialistih”, tako šibka je njihova socialističnost. Veliko šibkejša kot v Španiji ali, kaj bi govorili, Sloveniji.

  • Zdravko

    Če gredo po naši poti, potem niso na najboljši poti. Mi pozabljamo, da je šlo pri nas za razpad Jugoslavije in propad režima. Skrbi me, da so tudi v Kataloniji posledice državljanske vojne in komunistov, ki so sicer izgubili, za razliko od naše zmagovite revolucije, takšne, da ne gre toliko za problem nacionalne neodvisnosti, ampak za razkol v pravi komunistični maniri. Ne vidim namreč neke hude španske prevlade. Španija je zelo normalna, demokratična, čeprav je kraljevina. Te težnje po odcepitvi zato vidim bolj kot željo po razkolu in razprtijah, kot pa potrebo po nacionalni neodvisnosti.

    • Zdravko

      To da je kraljevina, je samo še en velik plus več.

    • S tem ko so težnje po svobodi in neodvisnosti veliki in bogati skozi vso zgodovino popolnoma neupravičeno in krivično poimenovali “želja po razkolu in razprtijah”,so samo za vsako ceno hoteli obdržati svoje nepravične in neupravičene privilegije,monopole in krivično nakopičeno ter pogosto nakradeno bogastvo zgolj zase in za svoje…

      • Zdravko

        Želja po svobodi je v zgodovini največkrat vodila v revolucije in je bila upravičeno šteta med “želje po razkolu in razprtijah”.
        Sicer pa ne vem koliko so privilegiji bogatih neupravičeni ali nepravični?! Saj so bogati, vendar.

    • Zdravko,
      za Katalonijo pravite: “Ne vidim namreč neke hude španske prevlade.”
      Ker “španske” prevlade ne vidite, ocenjujete katalonske težnje po odcepitvi “bolj kot željo po razkolu in razprtijah, kot pa potrebo po nacionalni neodvisnosti”.

      Pa vas vprašam: kako bi lahko od tu, iz Slovenije videli, kdo ali kaj prevladuje v Kataloniji?
      Po mojem mnenju tega ne moremo videti in vedeti, ker tam ne živimo.
      Lahko pa vsaj slutimo, za kakšna občutja Kataloncev bi lahko šlo, saj smo v Sloveniji na lastni koži občutili prevlado Beograda, ko smo bili del SFRJ.
      Nekdo zunanji takratne srbske prevlade morda sploh ni videl.

      Menim tudi, da niti Ljubljančani ne vedo, kako se počutimo prebivalci ostalih slovenskih pokrajin, kadar jasno občutimo centralistično prevlado Ljubljane nad preostankom Slovenije – v takših trenutkih se same od sebe prikadejo misli o odcepitvi od Ljubljane 😉

      Kdo ve, morda je to razlog, da v Sloveniji še vedno niso ustanovljene pokrajine…

      • Upam,da imate vsaj župane boljše…

        • V naši občini imamo zagotovo boljšega in sposobnejšega župana od ljubljanskega.
          Predvsem ni nastavljen maziljenec neke klike z oblastnimi apetiti. Izvoljen je bil izmed ljudi, potrjujejo ga pozitivni rezultati njegovega županovanja.

          Za župane drugod po Sloveniji ne vem, kako so ljudje zadovoljni z njihovim delom. Za mariborskega si mislim, da predstavja veliko razočaranje za meščane štajerske prestolnice.

      • Zdravko

        Vanja, zgolj moje skromno mnenje. Saj sam pišeš, da od tu tega ni moč videti.
        Kar se tiče prevlade Beograda, je to bilo bolj na jeziku Slovencev, kot v resnici. Drugi narodi nam očitajo da smo bogateli na njihov račun, recimo.

        Tudi sam bi rekel, da smo bili kralji na vasi, v Jugoslaviji. Kreatorji komunističnega sistema za vseh 20 milijonov jugoslovanov.
        Zato naša odcepitev ni nikoli bila v resnici težnja za lastno državo. Če bi bila, bi ji rekli “neodvisna Slovenija” namesto samostojna! Ta razlika postaja vse bolj bistvena in vse bolj poglablja splošni razkol v narodu.
        Zato upam, da Katalonci razmišljajo bolje od nas. Videti je da kritizirajo Franca in očitno ne razumejo ali ne priznajo za kaj je šlo. V Španiji so se tudi komunisti zgleda dobro skrili, po vsem zlu, ki so ga nametali skupaj skozi vso državljansko vojno. Samo tega jim ne želim, da bi se odcepili tako “komunistično”, kot smo se mi.
        Za nas pa upam, da bo narod dojel razliko med neodvisno in samostojno Slovenijo.

        • Zdravko .. “ni nikoli bila težnja…”
          ——
          Vprašanje na plebiscitu se je glasilo: “Ali ste za samostojno in neodvisno Slovenijo?”
          Zakaj misliš da je bilo 88 % prebivalstva za to odločitev?

          • Zdravko

            In potem je beseda “neodvisno” čudežno izginila iz političnega slovarja…

          • Kdaj? .. Zakaj? .. Po čigavem navodilu?

        • Zdravko,
          moje skromno mnenje se ne strinja z vašim skromnim mnenjem, da je bila prevlade Beograda bolj na jeziku Slovencev, kot v resnici 🙂

          Spomnimo se, komu je bil do konca privržen poveljujoči kader v JLA ob zadnji vojni na Balkanu: oblastem v Beogradu in ne recimo v Ljubljani, Sarajevu ali Skopju. Vojska je bila do zadnjega zvest varuh režima, vrhovni sedež režima je bil v Beogradu, vojska je bila torej podvržena Beogradu.

          Ali ste pozabili, kam so se stekali devizni prilivi iz posameznih republik, kjer sta Hrvaška in Slovenija prednjačili pri pridobivanju deviz? Vse je moralo potovati v zvezno blagajno v Beograd, t.j. v Srbijo, od tam pa se je razdeljevalo po ostalih republikah.

          Zakaj menite, da so Miloševića popadli megalomanski apetiti po podreditvi ostalih delov Jugoslavije véliki Srbiji?
          Ker je računal, da ima za seboj oziroma ob sebi vojsko in centralno blagajno.

          Beograd je obvladoval vojsko, tja se je stekalo največ denarja, zato so bile ostale republiške oblasti dejansko v podrejenem položaju do Beograda.
          Beograjskemu diktatu sta se prvi uprli Slovenija in Hrvaška.

      • tolmun1 tolmun1

        Vanja , Ljubljano kot “pokrajino” lahko obravnavaš samo še v zemljepisnem oziroma geografskem smislu , politično karto Ljubljane in Slovenije ustvarjajo prišleki z vseh vetrov in tujci , ki jim je pravšnja “slovenska” geopolitična karta ! Najmanj poslancev v parlamentu ima prav Ljubljana s širšo okolico , Balkana se zlepa ne bomo iznebili , kakor tudi ne balkanskega tolmačenja demokracije !
        Kakor koli že Katalonije in Slovenije nikakor ne moremo metati v isti koš ,
        razlogov zato je veliko in tudi to je razlog zakaj ne uspejo , mnenja kataloncev so deljena !

        Andrej Briški

    • Katalonci so narodnostno gledano, v smislu ohranjanja lastnega jezika, delno pa kulture in identitete na sploh celo bolj ogroženi kot smo bili Slovenci znotraj Jugoslavij, tako kraljevine kot komunistične. Pod Francom so bili še bolj. Enako velja za Baske. Ob tem da Baskom tudi pod Francozi narodnostno nikoli niso cvetele rožice. Na splošno nobeni drugi kulturi in jeziku pod Francozi ( Provansalci, Bretonci ipd.) Niti ne Ircem pod Angleži. Vprašanje nima očitno pretiranega opravka z demokracijo kot vladavino večine.

      V narodnostnem pogledu komunistična Jugoslavija za Slovence niti ni bila taka katastrofa. S Kardeljem vred je celo v ustavo zapisala pravico do odcepitve, kar je Slovenija 1991 s pridom uporabila. Katalonija te možnosti po španski ustavi nima. Če je kateri evropski narod, ki nima državnosti, zrel zanjo, je verjetno na prvem mestu katalonski.

      • IF,
        ali res menite, da v narodnostnem pogledu komunistična Jugoslavija za Slovence niti ni bila taka katastrofa?!
        No, če je katastrofa tisto, kar nek narod popolnoma izbriše z obličja planeta, potem Juga za Slovence res ni bila taka katastrofa.

        V drugih ozirih pa lahko zelo dolgo razpravljamo, kaj bi bilo za slovenski narod manj katastrofalno in boljše, če ne bi bilo komunistične Jugoslavije.

        Namreč, da ne bi bilo komunistične Jugoslavije, najprej ne bi smelo biti komunistov, ki so hlepeli po oblasti in ne bi smelo biti komunistične revolucije pod okriljem okupacije. Ne bi smelo biti komunističnega diktatorja Tita, ki se je prek stotisočev trupel dokopal do oblasti. Jugoslovanski komunisti so po vzoru sovjetskih med vojno in po vojni množično pobijali svoje ideološke nasprotnike, pobijali so tudi zgolj domnevne nasprotnike.

        Komunisti so z obličja Zemlje spravili desettisoče predstavnikov slovenskega naroda, ki niso soglašali s komunistično ideologijo in oblastjo.

        Med pobitimi Slovenci so bili sposobni, uspešni, izobraženi, celo najodličnejši predstavniki naroda. Mnogo najodličnejših predstavnikov naroda je poiskalo zavetje v drugih državah, celo preko Atlantskega oceana.
        Pokol in pregon velikega števila najboljših predstavnikov nekega naroda pomeni nenadomestljivo izgubo in katastrofo za dotični narod.

        Jugoslovanski komunisti so zločinske poboje vgradili v temelje komunistične države, torej je bila komunistična Jugoslavija katastrofa za vse konstitutivne narode, ne le za Slovence.
        Zgodovinarji so si danes edini, da je pri komunističnih pobojih šlo za odločitev najožjega jugoslovanskega vrha, vključno s Titom in tudi Edvardom Kardeljem.

        Komunisti so svoj oblastni režim lahko vzdrževali le z represijo in kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je bila komunistična oblast ena sama katastrofa.

        IF, na vse to najbrž niste pomislili ob izrekanju mnenja, da v narodnostnem pogledu komunistična Jugoslavija za Slovence niti ni bila taka katastrofa.

        • Vanja, saj sem vedel, da je občutljiva zadeva, ki sem jo zapisal in sem jo vendar zapisal. Zelo dobro in natančno ste zapisali temne plati jugokomunizma in sam ne bi imel kaj odzveti ali dodati. Vse zapisano je režim, partija, udba, vrhovni diktator, počel ljudem kot ljudem. Na ideološki, razredni, nazorski osnovi. Polno krivic in zločinov in blokiranja svobodnega, kreativnega razvoja ljudi.

          In vendar v narodnostnem vidiku, ponavljam provokativno misel za antikomunistično okolje ( če tako vrednotimo usmeritev Časnika)do svojih narodov ni bil slabši kot Angleži do zlasti Ircev ( tudi o Škotih in Valežanih bi lahko razpravljali) Francozi do Baskov, Bretoncev, Korzičanov, Provansalcev ali Španci-Kastilci do Kataloncev, Baskov in še koga.

          Morda presenetljivo, ampak resnično. Slovenci smo dobili po zaslugi vrhovnega komunističnega ideologa ustavno pravico do odcepitve. Praktično sila pomembno leta 1991. Uradni in občevalni jezik je bil ves čas, z izjemo JLA, pri nas slovenščina. Slovenska kultura ( literatura, glasba, likovna umetnost) se je v obdobju komunizma, režimskemu pritisku navkljub, relativno lepo in dokaj avtonomno razvijala. Mnogi drugi stari evropski narodi so bili v demokracijah v tem pogledu na slabšem, vsekakor šibkejši.

          Očitek, ki je lahko realen v narodnostnem pogledu, da je jugokomunistični režim pospeševal pretirano priseljevanje iz južnih republik v Slovenijo in je bilo ta potreba vezana predvsem na ekonomsko zgrešen koncept hipertrofiranega razvoja težke industrije, gradbeništva, energetike in ekonomskih gigantov v državni lasti. Teh kar okoli 25% novega neslovenskega prebivalstva, priseljenega v glavnem v času okoli 25 let, je gotovo predstavljal nek nepotreben identitetni pritisk z dolgoročnimi posledicami. Preveč za prekratek čas, skratka.

  • svitase

    Manjša kot je država, bolj je lahko demokratična, prilagodljiva in nenasilna do svojih državljanov in sosed.

    To dokazuje tudi Švica, ki ima najbolj demokratičen sistem, saj med drugim o vseh bistvenih vprašanjih odločajo vsi ljudje na referendumu.

    Pa to ne škodi njihovi visoki vsesplošni razvitosti. Nasprotno.

    Švica je zgled vsem. Španija ji ne seže do kolen.

  • svitase

    Kljub temu pa so Švicarji zdravo samozavestni in domoljubni, kar manjka nam, Slovencem.

  • svitase

    Zadetek v polno Vanja.

    Centralizacija Slovenije čedalje bolj duši svobodno ustvarjalnost in ustvarja privilegirane pogoje v Ljubljani in njeni okolici.

    Štajerska je vsekakor diskriminirana pokrajina.

  • svitase

    Tako v gospodarskem kot tudi v kulturnem pogledu.

    Čeprav je nekoč opevalo slovensko deželo Štajersko na stotine pesmi, danes ni o njej nobene pesmi. O Dolenjski pa jih je še pa še.

  • svitase

    Prav imaš If. V zadnjih dveh desetletjih bivše Jugoslavije je bila slovenska kultura bolje varovana kot zdaj, ko se na vsakem koraku izvaja nad njo nasilen teror.

    Poglejmo nekatere primere:

    – v velikih trgovinah se vrti le tuja glasba, pa smo slovenski kupci;

    – malokje v trgovinah in gostiščih ter uradih še slišiš od prodajalcev ” prosim, izvolite, hvala”, ampak le prostaški balkanski “evo”, da te kar strese nad takšnim nespoštljivim odnosom;

    – po radijskih postajah je slovenske glasbe le za vzorec.

  • svitase

    Postajamo tujci v svojem domu.

  • Sarkazem

    Med ad hoc recepti za osamosvojitev je Cestnik Kataloncem pozabil omeniti na dveh prvih mestih:
    Veliko božje volje in pomoči ter sreče ob neponovljivih evropskih prelomnih dogodkih.
    Vseljudsko organizacijo vladajoče elite brez katere ne bi bilo tako visokega odstotka na plebiscitu. Vladajoča elita je namreč ponovila Titovo “osamosvojitev” od gospodarice, učiteljice in vzornice Sovjetske zveze, ker je Tito in njegova klika hotel postati samosvoj Stalin in gospodar v svoji državi. Titov trik se je posrečil in prav tako trik slovenskih komunistov s celovito podporo ljudstva – oboji so postali gospodarji v svoji državi!
    Dvomim, da bi se v Kataloniji lahko zgodilo kaj podobnega in tudi zato nimajo nobenih šans.

    • Naj pripomnim takole malo sarkastično:bi vam-nam bilo res laže in bolje še direktno pod Rusi ali Srbi za povrh?

      • tolmun1 tolmun1

        “baubau”, bodi resen , ali se šališ , saj smo že dolgo v tem komplotu , ki si
        ga želiš , če se natančneje izrazim cca 75 let ! Pri tem te še opozarjam , da me v formuli vam -nam , izpustiš iz tvoje direktnosti ! Ne opravičuj svoje velike
        želje s sarkazmom , nisi si zaman nadal pesevdonima BAUBAU ! Nam boš
        splašil še tistih nekaj , ki se počutimo kot avtohtoni Slovenci na avtohtoni
        slovenski zemlji !

        Andrej Briški

        • Zdravko

          avtohtoni Slovenci na avtohtoni slovenski zemlji?!
          ============
          To je potem nekaj takega kot Teran.

          • tolmun1 tolmun1

            Lahko bi bilo g.Zdravko , vendar zaradi terana bomo Slovenci še
            vedno izdajalci in kolaboranti , slaba primerjava , teran bo še vedno “naš in vaš” in še od hrvatov , ki se itak prilastijo vsega kar
            ni njihovo in nas dokaj uspešno vlečejo za ja….ca kadar se jim zljubi ! Očitno je njihova cena v EU bistveno višja od naše !

            Andrej Briški

          • Zdravko

            Ja, saj smo revčki. Avtohtoni. Kot rastline. Pa vsak nas striže. Ubogi.

  • Martin_

    Nezdrav feminizem je kriv, da Katalonci nimajo svoje države. Žal!
    Kričeč primer je Jugoslavija. Pred tridesetimi leti so se Srbi izseljevali v večja mesta ne samo iz Kosova pač pa tudi iz drugih predelov Srbije, čeprav jih ni nihče ogrožal. Zakaj? Ožja Srbija je bila prva enota, ki je imela večje število splavov kakor rojstev. Srbi so se počutili ogrožene in n(m)orija se je začela. “Uraden” razlog je sicer bil, da Srbi potrebujejo državo, v kateri bodo (vsi) živeli.
    Ljudje potrebujemo samozavest. Te samozavesti, pa nam na more dati lastna država (ali lastni kralj, bi pribil Samuel). Za narod je predvsem pomembno, da se drži Gospoda.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI