Ključi od »vrat« do mednarodnih voda ostali v hrvaških rokah

Franci Feltrin 10.8.2017 6:1442 komentarjev
 

Foto: Anastasia Fomina / Unsplash

V Sloveniji smo več kot mesec dni, vse od dneva razglasitve arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, 29. junija 2017, poslušali, kako »fantastični dan« je bil to za Slovenijo. Medtem ko hrvaški politiki še naprej trdijo, da te arbitražne razsodbe o meji med državama ne priznajo, slovenski politiki trmasto branijo določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Trdijo, da je edino pravična, pri tem pa se ne ozirajo na hrvaško odklonilno stališče do arbitražnega postopka. Slovenski politiki iščejo potrditev svojih stališč celo med tujimi politiki. Kot da oni sploh poznajo potek meje! Pravi politiki in diplomati nikoli ne zapirajo dialoga s politiki nasprotnega mišljenja, zato so tuji politiki pri teh vprašanjih zelo diplomatski.

Prepričan sem, da tudi del vladajoče koalicije dvomi o pravičnosti arbitrov. Saj nam takšen potek meje med Slovenijo in Hrvaško zapira prost izhod do odprtega morja. Poleg tega je nekaj deset slovenskih družin nesmiselno ostalo na Hrvaškem. Tako odločitev so spoštovani sodniki določili v mirnem času, ko na njih ni bi bilo pritiskov, kot so jih doživljali arbitri, ki so določali meje po končani drugi svetovi vojni. Taka razsodba ni v duhu pravičnosti in ne v duhu dobrih sosedskih odnosih dveh držav, ki sta članici Evropske skupnosti.

Po drugi svetovni vojni je slovenski komunistični voditelj Edvard Kardelj Hrvaški podaril Istro, ki jo je Jugoslavija po koncu druge svetovne vojne dobila v zameno za 145 tisoč Slovencev, ki so z ozemljem in njihovim imetjem vred ostali v Italiji. Takrat v Istri še ni bilo veliko Hrvatov. Žal se je leta 2009 takratni predsednik Vlade RS Borut Pahor tako vztrajno in samovoljno zavzemal za arbitražo (dr. Milan Balažic v knjigi »Užitek, vednost in oblast«), čeprav so številni slovenski pravni strokovnjaki in politiki že takrat dvomili glede možnosti same izvedbe in njene pravičnosti. Pahor ni prisluhnil številnim domačim in tudi tujim pravnim in političnim strokovnjakom, ki so opozarjali na pasti, v katere bi se Slovenija lahko ujela in ostala brez delov svojega ozemlja in prostega izhoda do mednarodnih voda. In prav to zgodilo se je zgodilo!

Namesto, da bi Sloveniji določili prosti izhod na odprto morje, so arbitri določili morsko mejo med Hrvaško in Italijo. Slovenija je tako ostala brez prostega (lastnega) izhoda do mednarodnih voda. Namesto izhoda do mednarodnih voda so arbitri v hrvaškem morju postavili »morska vrata«, preko katerih bodo plovila izplula ali vplula v slovensko morje. Ključi od »vrat« do mednarodnih voda so ostali v hrvaških rokah. Ob vsem tem, poleg izgube državnega ozemlja in dela prebivalstva, kar sploh nima cene, so Slovenijo postopki arbitraže stali približno deset milijonov evrov. Hrvatov, ki so pridobili več kot so pričakovali, pa to ni nič stalo, saj oni so iz arbitraže že davno izstopili. Bodo slovenski politiki končno spoznali in priznali napake, ki so se zgodile slovenski pravni in diplomatski stroki? Bodo prisluhnili hrvaškim kolegom, da je arbitražni sporazum mrtev? In se končno pričeli s Hrvati pogajati z novimi (starimi) argumenti. Toda bojim se, da  novih pogajanj ne bo!

Hrvaški politiki se bodo še naprej poigravali z naivnostjo svojih slovenskih kolegov in čez čas priznali potek meje, ki jo je določilo arbitražno sodišče. Čeprav tega Hrvati še ne priznajo, se zavedajo, da so dobili več od pričakovanj. Mednarodni pravni strokovnjaki so jim uresničili željo, da mejijo z Republiko Italijo, s tem pa so Slovenijo končno odrezali od mednarodnih voda ter ji odvzeli status pomorske države. Plovba v mednarodno morje pa bo odvisno od hrvaške vsakodnevne politične volje.

 

 
Značke:

42 komentarjev

  • “… poslušali, kako »fantastični dan« je bil to za Slovenijo”

    Kumrovška šola ne prizna porazov, umikov ali kaj podobnega. Oni vedno zmagujejo.

  • svitase

    Če ima naš dostop do mednarodnih voda preko hrvaškega morja, naravo služnosti, potem na Hrvaška lahko zaračuna odškodnino za to služnost.

  • svitase

    Čim v arbitražni sporazum ni prišla zapisna beseda “neposreden” stik z mednarodnimi vodami, so pravniki in politiki, ki so zagovarjali arbitražni sporazum, vedeli, da tega neposrednega stika ne bomo imeli.

  • svitase

    Zakaj je oblast pristala na neugoden arbitražni sporazum za Slovenijo?

    Zato, da bi tudi na ta način ostali in postali odvisni od bivših jugoslovanskih republik.

  • Sarkazem

    Za Slovenijo zelo neugodna razsodba je bila pričakovana iz raznih razlogov, ki sem jih navajal že v komentarjih pred meseci. Moje mnenje je bilo, da bi se morali že pred razsodbo tudi mi arbitraži odpovedati. Izgovor so nam na pladnju prinesli Hrvati. Če namreč ena stran več let urbi et orbi in ob vsaki priliki razglaša, da se je arbitraži odpovedala, lahko druga stran končno vzame to na znanje in se odpove tudi sama, ker enostransko vztrajanje na razsodbi in onemogočeni implementaciji ni smiselno. Naše stališče bi ves svet razumel in krivdo za fiasko pripisal Hrvaški, ker je bil incident minimalen in ga sodišče ni upoštevalo, ampak v novi zasedbi delovalo dalje. Ta rešitev nam še vedno ostane in jo ponuja arbitražno sodišče samo v predzadnji točki razsodbe, ki povdarja, da sodba ni zavezujoča, če se obe strani dogovorita drugače. Tako bi se stanje vrnilo na izhodišče 25. 6. 1991 in odnosi s Hrvaško bi ostali korektni brez zaostrovanj in incidentov, ker bi pristali na njihov predlog o novih pogajanjih. Pogajanja bi bila seveda težavna in bitrajala leta in desetletja, toda Slovenija bi uradno in dokončno med tem ne izgubila ničesar. Samo abotno politiko bi bilo treba zamenjati! Se pa mudi, ker bodo Hrvati slejkoprej začeli implementirati in integrirati vse, kar jim po sodbi pripada, od sredinske črte v Savudrijski vali pa seveda ne bodo nikdar odstopili.

    • Arbitražna rešitev ni sredinska črta v piranskem zalivu, ampak pomeni 81% akvatorija zaliva Slovenije. In nadalje ugodna linija z močnim odklonom v levo proti italijanski obali.

      Hrvaške zahteve, za katere so prepričani, da jim grejo po pomorskem pravu in bi jih po njihovem na mednarodnem sodišču pomorskega prava v Hamburgu brez težav uveljavili so sredinska linija v zalivu in sledenje tej liniji do Italije. Razlika nam v prid glede na hrvaška pričakovanja znaša, če se ne motim, okoli 70 kvadratnih kilometrov akvatorija.

      Spoštovanje arbitražne odločbe, mednarodno-pravno veljavne odločitve, je ne le pravno edino sprejemljiva, ampak tudi vsebinsko racionalna. Vrabec v roki namesto goloba na strehi.

      Ne vem kod in na kakšen način nam bo zagotovil nerealne predstave o našem teritorialnem morju do višine Umaga ( kjer se začnejo mednarodne vode) in kdo celo epikontinentalni pas do višine Vrsarja, kot so ga nekateri risali. S kakšnim argumentom? Samo zato, ker to hočemo? Bomo Hrvate prepričali z vojaško silo, s svojo edino vojno ladjo Triglav? Pa kdo sploh ve, kakšno je razmerje sil med hrvaško in slovensko vojno mornarico? Realno gledano v faktorju okoli 10:1 v prid sosede.

      Ne smešimo se pred sabo in pred celim svetom z iracionalnimi predstavami in zahtevami!

      • Kapodistrias

        Zelo sicer cenim vaša razmišljanja, ampak s temi se pa ne morem strinjati. Z arbitražo je Slovenija dobila – nič! Kaj nam pomaga tisti akvatorij prek sredinske črte, v katerem skoraj ni rib; to trdijo ribiči, ki jih osebno poznam. In tistih nekaj kilometrov snežniškega pragozda, kamor skoraj ne stopi človeška noga. Previsoka cena za zgubljene cele vasi in zaselke.
        Se strinjam, da je bil predlog nekaterih, da je celotni zaliv slovenski, savudrijsko kopno pa naj ostane hrvaško, docela kretenski. Če bi razsojali izključno po pomorskem pravu, bi resda obveljala sredinska črta, vendar tudi to ne bi bila kakšna katastrofa. Preveč smo vztrajali na tem, da je ključnega pomena morska meja. Problematičnost arbitražne razsodbe je izključno na kopenskem delu meje. Z odstopom od arbitraže bi vsaj v daljni prihodnosti omogočili ljudem, da se plebiscitarno sami odločijo, kateri državi želijo pripadati. Slovenska zgodovina pozna kar nekaj takšnih primerov: Libeliče na Koroškem po 1. svetovni vojni, Brezovica, Gradin, Topolovec v koprskem zaledju po 2. svetovni vojni. Res ni bil izveden formalni plebiscit, zahteva krajanov pa je bila soglasna, enotna in odločna.
        Strinjam se z avtorjem prispevka g. Feltrinom, da nikakršen triumf slovenske levičarske politike ni na mestu. Zaradi ljubega miru bi bilo ustrezneje, da bi na razsodbo pristajali – s stisnjenimi zobmi. Še najbolj modro bi bilo tudi z naše strani – dokler je še čas – odstopiti od razsodbe. Sploh glede sklepa Državnega zbora, da v primeru, če ne dobimo neposrednega stika z mednarodnimi vodami, razsodbe ne priznavamo. Ta sklep je za izvršilno oblast obvezujoč!
        In na koncu: vaš argument o razmerju sil med hrvaško mornarico in slovensko je popolnoma deplasiran. Ali je to real politika?

  • Zdravko

    O pravičnosti arbitrov je nesmiselno govoriti. To je prava slovenska posebnost, po kateri smo vedno proti vsem in vsakomur.
    Meja na morju je od vsega še najboljša rešitev. Vse drugo pa je popolni poraz diplomacije in politike. A tudi na desni ne manjka traparij, kot je jamranje nad Kardeljem (našim Kardeljem!), še manj govoriti o neki “naivnosti” naših ubogih politikov in podobno.
    Res, desnica postaja neokusna in vodena, kot razredčen golaž.
    Popušili smo in sedaj je treba častno sprejeti vse izgube. Toda ne, slovensko je jamrati še stoletja naprej in biti kalimero, suženj.

    • Kapodistrias

      Pošteno bi bilo povedati, kdo je v tej zadevi “popušil”.

        • Kapodistrias

          Spet vsegliharstvo. Zakaj (in s kakšnimi argumenti) pa potem dolžite desnico?

          • Zdravko

            Tu gre za mednarodna vprašanja. Ni desnice ali levice. Je samo Slovenija in Slovenci.

            Popušili smo vsi. Ne gre za krivdo, ampak za rezultat. Dosegla ga je naša oblast. Kaj je vse krivo, pa lahko razpravljamo, ne moremo pa zavrniti vse skupaj, ker nam ni prav. Kot avtor predlaga, na podlagi sklepa parlamenta, ki je v resnici prejudiciral odločitev sodišča.

            Danes vem, da bi sodišče v Haagu, kot so predlagali Hrvati, bila boljša pot. Toda ne, napuh nam je to preprečil. Kar nekaj fiaskov smo doslej že doživeli na ta račun. In ko dobiš po nosu, dobiš.

  • Ne razumem niti ljudi, kot je avtor, ki sem jih imel za samokritične verodostojne intelektualce, zakaj eden za drugim ponavljajo in prepisujejo drug od drugega nacionalistične iracionalizme in totalne zgodovinske neresnice.

    Kako morejo eden za drugim – recimo Ivan Klemenčič v Reporterju, upravičeno odrezani Milan Balažic v novi knjigi in zdaj Franci Feltrin trditi tako nesmisel in laž, da v Istri do leta 1945 sploh ni bilo Hrvatov? Totalni izmislek! Tudi ljudska štetja še pod Avstroogrsko, pa seveda ne samo ta, dokazujejo, kakšen nonsens avtorji ponavljajo en za drugim.

    Hrvatov je bilo v Istri po avstroogrskih ljudskih štetjih približno kot Italijanov ali le malo manj, Slovencev pa okoli 3 krat manj. Celotna vzhodna Istra je bila večinsko hrvaška, tudi večji del centralne Istre. Mesto Pazin npr. je zgodovinsko središče istrskega hrvatstva.

    Ja, zahodna istrska obala in nekaj krajev ob Mirni ( med njimi Grožnjan in Motovun) pa ni bila hrvaška. Tudi slovenska seveda ne. Italijanska. italijanska vsa obalna mesta od Kopra dol do Pule, ki je bila še najbolj mešana. Kot niso bili hrvaški Umag, Novigrad, Poreč, Vrsar, Rovinj, enako niso bili slovenski Koper, Izola, Piran. ( Zato so tudi smešne trditve, da je bil piranski zaliv v zgodovini vedno slovenski. Nasprotno, nikoli ni bil piranski zaliv slovenski do leta 1945 oz. 1954). Približek etnične meje v notranjosti med slovenstvom in hrvaštvom pa je bil dejanskop na reki Dragonji, z nekaj obojestranskimi etničnimi seganji na eni in drugi breg.

    Če bi Slovenci dobili kaj več od meje na Dragonji, recimo do Mirne, bi to bilo kot kompenzacija za relativno slabo mejo na zahodu proti Italiji. Ampak ta vlak je odpeljal leta 1954. Od tedaj je južno od Dragonje evidentno hrvaško ozemlje in če nočemo vojne kot ponovitve narodne suicidalnosti v smislu Miloševiča in Šešelja, se je s to mejo treba sprijaznit.

    To medrepubliško mejo smo Slovenci priznali v samih temeljih slovenske državnosti l.1991 in na podlagi odločitev Badinterjeve komisije smo tudi lahko pričakovali in dosegli mednarodno priznanje te državnosti. Medrepubliške meje izpred leta 1991 se skratka ne moremo privoščiti postavljat pod vprašaj.

    Feltrin poziv, naj Slovenija zavrne ratifikacijo arbitražne odločbe, utemeljuje tudi z argumetom, kako nesprejemljivo da je, da zunaj Slovenije po odločitvi arbitraže ostaja nekaj deset slovenskih družin. Pozor, nekaj deset. V preteklosti smo morali sprejemati meje, kjer je zunaj Slovenije ostalo 100.000 in več Slovencev, tako na severni kot na zahodni meji.

    Ne samo Slovenci, tudi mnoge druge evropske nacije. Pri Nemcih je šlo celo za milijone, ki so ostajali zunaj. Bodimo realni, za Božjo voljo. Nikjer nikoli ni bilo mogoče narisati meje tako, da bi vsi pripadniki enega naroda živeli v matični državi. Vsekakor ne v Evropi. Kdor tega dejstva sveta ne sprejema, je za na luno, ali pa rine v vojne.

    Ni drugega načina kot vojna, da bi Hrvaška sprejela to razmejitev, ki jo naši na papirju prepotentni pisci hočejo. To je realno. Realno je tudi, da bi glede na razmerje vojaških moči Slovenci precej verjetno to vojno realtivno hitro izgubili. Tudi glede na dejstvo, da bi našo sosedo podprle ZDA. Če koga Hrvaško, ne nas. Torej totalna blamaža. Res to hočemo?

    • Igor MB

      Ne, nočemo vojne. Čeprav bi jo gladko dobili. Vidimo, kam so vojne pahnile Srbijo…

      • Gotovo bi gladko dobili spopad na morju s Hrvaško? Z ladjo Triglav in hitrim patrolnim čolnom Ankaran, kajne? To je vse, kar premore slovenska vojna mornarica ( Lahko bi jo žal skoraj dal v narekovaje).

        Hrvaška vojna mornarica poseduje tole ladjevje: https://hr.wikipedia.org/wiki/Brodovlje_Hrvatske_ratne_mornarice

        Prej sem napisal, da je hrvaško vojno ladjevje za faktor 10 močnejše od slovenskega. Če natančnje pogledamo, to pomeni okoli 30 krat močnejše ladjevje od slovenskega.

        In seveda bi naši dve ladjici zmagali v spopadu. 🙁

      • Igor MB

        IF, sodobne vojne se ne dobijo na frontni črti ampak v zaledju. A mi pojasniš, kako je mogoče, da je silna jugoslovanska armada izgubljala spopade enega za drugim ob razpadu države?

        V primeru vojne s Slovenijo bi Hrvati bili dobesedno lačni. Tudi v Zagrebu, mestu kjer so diskoteke celo vojno delale do jutra.

        A seveda je idiotizem razmišljati o vojni, ko imamo tako Hrvati kot mi po četrt stoletja eno res lepo turistično sezono. V Sloveniji vemo, da se vse to da pokvariti v desetdnevnih spopadih nizke intenzitete. In se potem zaupanje gostov spet gradi leta in leta…

        • Eh, gostov je še preveč. Vsaj v vrhuncu sezone. Neznosne gužve, vsako leto večje. Kamor pogledaš, ali obala ( naša ali hrvaška), Ljubljana, Bled, Trenta. Idealna za obisk je bila hrvaška obala v času njihove domovinske vojne ( tudi za nakup nepremičnin pri njih).

          Ne vem, zakaj bi bili Hrvati lačni. Imajo Slavonijo, kjer bi lahko pridelali hrane za dve državi po 5 M ljudi, ne eno.

          Več dejavnikov je po mojem, zakaj se je JLA tako blamirala v vojni za Slovenijo. Bi pa zelo verjetno, če bi bilo jastrebom znotraj nje to dano, Slovenijo takrat lahko iz zraka zravnala z zemljo. Verjetno bi jo lahko v celoti zasedla, kljub notranjim problemom in nesoglasjem in relativno slabi motiviranosti. Na njeno smolo ni bila niti JLA notranje enotna, ampak je bilo v njej več struj, niti ni bilo popolnega soglasja generalov JLA ne s premierom Markovićem, ne s srbskim vodstvom oz. Miloševićem.

    • Kapodistrias

      Ne, tu pa je nekaj neresnic. Avstroogrski popis prebivalstva iz 1910 nazorno pokaže, da v Savudriji in na Kaštelu ni bilo niti enega prebivalca, ki bi se opredelil za Hrvata, ne po narodnosti in ne po jeziku.
      Dejstvo je, da so velik del Istre (ne celotne!) “zakockali” komunisti: agresivni hrvaški (očitno kot nacionalna kompenzacija za proslulo NDH)s prevlado nad mlačnimi slovenskimi (ki so se raje izživljali nad lastnim narodom). Tega se nisem izmislil jaz, to so govorili ljudje, ki so bili priča dogodkom po vojni.
      Še enkrat: vaše argumentiranje z razmerjem vojaške moči je popolnoma deplasirano!

      • Res je, da v Savudriji ljudsko štetje 1910 ne pokaže nobenega Hrvata. Za Kaštel sicer to ne velja, ampak jih je manj kot Slovencev. V obeh je sicer 1910 znatna večina italijanska.

        Je pa tudi dejstvo, da je razmerje med slovenstvom in hrvatstvom v tem območju pod Austroogrsko ( od štetja 1880) labilno in se zelo spreminja od enega štetja do drugega. Isti ljudje se enkrat opredelijo za Slovence, enkrat za Hrvate. Tudi v Savudriji in Kaštelu. Po drugih podatkih je v cerkveni dekaniji Piran npr. ob Italijanih okoli 5 krat več Hrvatov kot Slovencev ipd. Torej dokaj spolzka tema.

        Ja, z zgodovinskimi argumenti bi Slovenija lahko oporekala zahodnemu zaključku etnične in administrativne meje po Dragonji. Prav za del v Kaštelu in Savudriji. Mislim,da so ti argumenti tudi predstavljeni arbitrom. V razsodbi je predsedujoči arbitrov Guilaumme jasno povedal, zakaj so upoštevale kasnejše poteze in katere.

        Če smo pri zgodovini Istre, je za moje pojme sicer dobro poznati to kratko, jedrnato in temeljito temeljno delo Darka Darovca iz leta 1992:

        http://www.academia.edu/12720068/DAROVEC_Darko._Pregled_zgodovine_Istre_Knji%C5%BEnica_Annales_1_._Koper_Zgodovinsko_dru%C5%A1tvo_za_ju%C5%BEno_Primorsko_Primorske_novice_1992

  • Sarkazem

    Akvatorij je dosti manj pomemben kot teritorij, naseljen z našimi ljudmi in težavami zaradi nenormalnega poteka meje. Še sploh, če naš akvatorij nima stika z mednarodnimi vodami in so vrata, kot pravi avtor ostala v hrvaških vodah. Sprejemati arbitražo samo zaradi morja in se mirne duše odrekati teritoriju in ljudem je nesramno do Slovencev in Slovenije. Ali smo ali nismo pomorska država, je irelevantno vprašanje za naše ljudi. V Avstriji in Švici na primer teh vprašanj ne poznajo, tudi nobene luke nimajo in nobenih “stikov” zanjo pa vseeno ljudje živijo mnogo bolje kot pri nas. Treba je tudi vedeti, da se Hrvati tako pulijo za tisto malo vode in sredinsko črto, medtem, ko sami posedujejo nepredstavljivo več morja in obale, iz čiste zlobe, hudobije in zavisti, ki jo kdove zakaj čutijo do Slovenije in dobro vemo zakaj do slovenske politike. Čez nekaj desetletij (in za vse obmejne spore vemo, dalahko trajajo dolga desetletja) se bodo generacije in politike zamenjale in bodo mogoče prevladali dobrososedski odnosi nad hudobijo.
    Za balkanske po(l)komunistične politike je sploh značilno, da iz trme in sovraštva vztrajajo na svoji državi škodljivih stališčih. Tako bi bilo zdajle za obe državi najbolj koristno, če bi izmenjali svojo politiko. Hrvati bi morali takoj sprejeti razsodbo, Slovenci pa bi se ji morali odreči. Še bolj so ga polomili Srbi – s trmastim vztrajanjem so izgubili vse: vzeli so jim Kosovo, jih pregnali iz Krajine, standard imajo afriški itd. Tudi Jugoslavija je razpadla zaradi komunistične trme in vztrajanju pri starih vzorcih politike.

    • Kapodistrias

      Dobro povedano. Soglašam. Tudi jaz trdim, da je razmejitev na morju (pa živim ob njem) manj relevantna kot tista na kopnem, ki prizadeva ljudi tu in zdaj. Služnost po morju bi imeli tako in tako, z arbitražo ali brez nje. Koliko slovenskih (slovenskih? – ali niso lastniki Splošne plovbe Nemci?)pa prihaja v koprsko pristanišče? Bolj malo – in tudi ni pomembno. Me res zanima, kako bi Hrvaška zaustavljala (pretežno tuje) ladje na poti do Kopra. Enako noro, kot če bi mi načrtno oteževali potovanje turistom proti Hrvaški.

      • Svetoval bi vama in še drugim, da si prebereta zgoraj citirani pregled zgodovine Istre dr. Darka Darovca iz leta 1992. Ali pa še leto starejšo študijo pokojnega Franca Ostanka o etnični meji med slovenstvom in hrvatstvom v Istri. Oboje je zelo natančno in strokovno napisano.

        Potem bosta lahko videla, ali so kakšna odstopanja in katera glede na odločitev arbitražnega sodišča. Po mojem bistvenih odstopanj v Istri ni.

        Nesreča glede kopenske razmejitve se je pri arbitraži zgodila drugje. Zato ker so se arbitri pravniško odločili, da striktno sledijo katastru, kjer je ta nedvoumen. Meja je zlasti boleča za nekaj deset družin v Brezovici v Beli krajini in v Razkrižju. Predvsem to. Kasnejše korekcije in dogovori med sosedi glede teh dveh točk so med dobronamernimi sosedi seveda še mogoči.

        Nekoliko neprijetno za Slovenijo je tudi, da meja ni določena striktno po Muri in Sotli, ampak po katastru. Ampak teh nekaj ha ob rekah ni konec sveta. Morski akvatorij je za Slovenijo bistveno pomembnejši. V tem se izrazito ne strinjam z vama.

  • Ampak ni še vse izgubljeno!

    Res nismo dobili stika, smo pa zato dobili junction.

    Ker je Slovenija dobila pravico, da po dnu junction-a polaga kable in cevi se kar sama od sebe ponuja rešitev.
    Podvodni stik po cevi, slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami. 🙂

  • Tale Feltrin je pa res “strokovnjak” za zgodovino Istre na kubik! Trditi, da v Istri na začetku 20. stoletja skoraj ni bilo Hrvatov, je totalen bodisi idiotizem bodisi absolutno nepoznavanje problematike. Avstrijski popis prebivalstva Istre leta 1910 zelo jasno pokaže tedanji etnični razrez tega polotoka: 62,5 odstotka Hrvatov, 20 odstotkov Italijanov, 14 odstotkov Slovencev in 3,5 odstotka ostalih (Nemci, Črnogorci, Aromuni in Židje). Hrvati so bili že tedaj torej etnična večina na polotoku.

    Tisto, kar bi Slovenija morala zahtevati, je celotno ozemlje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, torej ozemlje med rekama Dragonjo in Mirno. Do tega imamo pravico tako iz naslova zgodovine kot tudi mednarodnega prava in etničnih razmerij.

    • Kdaj bi morala Slovenija zahtevati celotno ozemlje cone B? Leta 1991, ko je razglasila neodvisnost in v ustavo zapisala, da je meja med RH in RS notranja meja med nekdanjima republikama? So to tudi zašuštrali komunisti? Zakaj te zahteve na nek način ni sprožila Janševa vlada? Pravica zaradi etničnih razmerij? Katerih? Mogoče na osnovi dejstva, da RS od osamosvojitve do danes prebivalce severno od reke Mirne obravnava kot tujce (ne glede na politično barvo vlade!)? A se je kateri od slovenskih politikov kdaj pozanimal, kakšen je status teh ljudi, ki si v RS dnevno služijo kruh ali študirajo? Ni jih malo…. Prav imata IF in Zdravko: nehajte tukaj dežurni domoljubi, ki ne poznate več kot 5 domačinov v Istri nabijati, kaj vse Sloveniji pripada in kaj so komunisti prodali. Arbitražna sodba je pokazala, kaj RS lahko dobi in kot taka je polom celotne slovenske politike (leve in desne). Obenem je lepo razgalila, kako so nekateri 25 let nabirali poceni populistične točke z Jorasom.

      • Zahtevati bi morala ob osamosvojitvi 25. junija 1991 in to ozemlje tudi zasesti z vojaško silo! Treba se je zavedati, da takrat Hrvaška v Istri ni imela tako rekoč nobenih vojakov in bore malo policistov.

        Da pa Slovenija ozemlja do Mirne ni zahtevala in zasedla, pa so “zaslužni” štirje “veliki” Slovenci – Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle in Ciril Zlobec. To so mi povedali insajderji, jasno pa je, da njihovih imen ne morem izdati. Je pa to preverjeno!

      • Igor MB

        Valter, a si preveril tudi Tuđmanovo ponudbo, da podpiše mejo za nekaj malega orožja? In kdo jo je zavrnil…

      • Kapodistrias

        Oprosti, nisem dežurni domoljub in poznam več kot 5 domačinov v Istri – vsaj stokrat več v slovenski, kjer živim, in zelo veliko tudi v hrvaški Istri. Da so zadevo zašuštrali komunisti kmalu po vojni (v imenu proletarskega internacionalizma; nacionalne meje so jim bile deveta briga – še sami so prispevali, da je v Štrigovi moralo umreti prek 30 domačinov, ki so protestirali proti spremembi meje v korist Hrvaške)je pač dejstvo, seveda dokaj kruto. Ponavljam: to so pričevanja ljudi, ki so bili pri razmejevanju zraven.

  • Sarkazem

    Riki ima prav. Arbitražniki niso le zatolkli Slovenije, ampak so se iz nje celo ponorčevali,češ da si lahko napelje kable in cevovode proti odprtemu morju in mednarodnim vodam.Naši klovni na oblasti, ki so nenehno sitnarili le okrog morja in pustili vnemar kopensko problematiko, naj pa zdaj to norčevanje vzamejo zares in začno projektirati ogromen cevovod ali tunel za ladje, kot menda že imajo Norvežani med dvema fjordoma. Če so si omislili podzemno železnico z ogromnim in nepotrebnim ovinkom do Divače pa naj zdaj projektirajo še ogromen cevovod do odprtega morja, račun pa dostavijo navihanim sodnikom☺😃😆.

  • Prvo dejstvo je, da smo pri arbitražni odločitvi potegnili kratko. Veliko več smo izgubili kot dobili.

    Drugo dejstvo je, da je arbitražna odločitev skladna z določili arbitražnega sporazuma in ostalo spremljajočo dokumentacijo.

    Tretje dejstvo je, da so zadevni arbitražni sporazum s spremljajočo dokumentacijo pripravili naši kontinuitetniki, kjer je zelo pomembno besedo imel Pahor.

    Četrto dejstvo je, da so takšen sporazum, ob (lažni) obljubi njegovih avtorjev, da imamo z njim zagotovljen najmanj teritorialni stik z odprtim morjem, podprli volivci na referendumu.

    Peto dejstvo je, da so Hrvatje od sporazuma in rezultata sporazuma odstopili.

    Šesto dejstvo je, da si sedanja slovenska vlada močno prizadeva očiten poraz prikazati kot zmago.

    In sedmo dejstvo je, da si sedanja slovenska oblast močno prizadeva ta poraz spraviti v življenje.

    Zadnji dve dejstvi kažeta, da kontinuiteta ne želi prevzeti krivde za ta polom. Da bi sprali krivdo s svojih rok, so pripravljeni arbitražno odločitev implementirati, čeprav na škodo naše države in njenih državljanov in njihove zdrave pameti. Pravzaprav nič novega.

    Lahko bi se odločili tudi drugače, toda s tem bi priznali prevaro volivcev. Tega od te garniture ne bomo dočakali.

  • Ampak ne morem si kaj, da ne bi še enkrat predvajal posnetek ponosnega lastnika arbitražnega sporazuma in njegovo oprodo Drenikovo. 🙂

    https://www.youtube.com/watch?v=Xg5-h3nfzTk

  • svitase

    Eden poglavitnih problemov je, kako vlada operativno deluje pri pomembnih odločitvah za državo Slovenijo:

    – Ali gre za takšen pristop, da pripelje do optimalne rešitve za Slovenijo.
    – Ali sodelujejo vsi najpomembnejši domači strokovnjaki
    – Ali sodelujejo tudi dobri tuji strokovnjaki
    – Ali so zbrana vsa odločilna dejstva in vsi možni dokazi, ki ta dejstva dokazujejo
    – Ali gre za prepričljivo vladno argumentacijo
    – Ali je dana tudi možnost ustvarjalnega sodelovanja opoziciji in civilni družbi
    – Ali so bili ocenjena in prepričljivo ovržena vsa protidejstva in protidokazi in protiargumenti Hrvaške?!

    če temu ni tako, naj bo to resen opomin, da je dolžna sleherna vlada v bodoče ravnati in se organizirati kot dober gospodar!

  • svitase

    In še ali je vlada s pomočjo strokovnjakov primer ocenila z vidika arbitražnega sodišča, ki ima pred seboj dokazno gradivo obeh strank.

    In še: Kako prepričljiva je bila dokazna podlaga in argumentacija glede uresničitve načela pravičnosti, ki bi naj zagotovilo optimalno rešitev Sloveniji?!

  • svitase

    Končno pa tudi:

    Ali je vlada upoštevala ustvarjalne predloge opozicije glede arbitražnega sporazuma in arbitražnega postopka?!

  • svitase

    Boljše rečeno:

    Ali je pozicija oziroma ali so stranke na oblasti preko vlade in parlamenta upoštevale ustvarjalne predloge opozicije?!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI