Boj ljudi proti moči, je boj spomina proti pozabi. (Milan Kundera) II. del

Verena Vidrih Perko 10.8.2017 6:308 komentarjev
 

Ddr. Verena Vidrih Perko
(PrintScreen http://4d.rtvslo.si)

Potrebe sodobne, postmoderne družbe z velikimi identitetnimi stiskami so v drugi polovici 20. stoletja pripomogle h korenitim spremembam na področju dediščine.  Želja po demokratičnejšem pristopu pri ohranjanju preteklosti je narekovala odmik od zgodovinskega spomina in monumentalnih, herojskih zgodb (o zmagovalcih). Kot način pravičnejšega interpretiranja se je v muzejih uveljavilo aktivno vključevanje javnosti – s prvenstvenim namenom ohranjanja kolektivnega spomina in povezovanja skupnosti. Teoretične študije so pokazale negativen vpliv, ki ima sprejemanje odločitev glede prikazovanja dediščine striktno s strani strokovnjakov. Ljudje, ki se čutijo odrinjeni in nepomembni pri spominjanju svoje lastne preteklosti, razvijejo zelo slab odnos do dediščine in njenega ohranjanja. Muzeji na Zahodu so zaradi družbenih pritiskov krenili na pot preobrazbe: odmaknili so se od izključno znanstvenih raziskav in postali skrbniki procesov pravičnejšega spominjanja. Ali kot je omenil Luca Caburlotto, direktor spomeniških služb v Furlaniji in Venetu, naloga sodobnih muzejev je vzgoja za državljanstvo.

Spremenjeno dojemanje pomena preteklosti za družbo so muzejem odredile aktivno družbeno, socialno in celo terapevtsko vlogo.  Muzeji prevzemajo vlogo družbenega posrednika. Posredujejo znanja in vrednote med družbami preteklosti in sedanjosti. Omogočajo uvid v velike družbene spremembe, v znanstvene in osebne zmote in v napačne družbene odločitve. V kolektivni spomin vključuje v pozabo odrinjene, travmatične vsebine in jih razkriva na način, ki usmerja človekov pogled samega vase. Na podlagi osebnih zgodb muzej posreduje med družbenimi razredi in posameznimi sloji sodobne družbe in jih zbližuje.

Ali rečeno z besedami Mednarodnega komiteja za muzeje pri Unescu: sodobni muzeji so kohezijska sila v sodobni segmentirani in atomizirani družbi (ICOM).

Spomini, ki si jih želimo deliti z drugimi,  ne morejo biti le preprosti skupek osebnih spominov. Potrebna je komunikacija. Deljeni spomini vključujejo in upoštevajo različne vidike tistih, ki se dogodkov spominjajo. (Avishai Margalit, 2002, str. 51.

Zavest o pomembni družbeni vlogi kolektivnega spomina je pozno prodrla v evropsko zgodovinsko misel in šele zadnja desetletja tudi v muzeje. Izoblikovala se je po drugi vojni, ko so veliki narodi prepoznali potrebo po kritičnem pretresu svoje lasne preteklosti in jo želeli ponovno osvetliti na drugačen, mnogostranski način. Nastala so temeljna dela o kolektivnem spominu in krajih spomina (lieux de mémoire), ki so osvetlila njihov temeljni pomen za demokratizacijo sodobne družbe.[1]

Kolektivni spomin ima zelo pomembno vlogo pri oblikovanju identitete neke skupnosti. Preprečuje enostransko prikazovanje preteklosti in brisanje travmatičnih in nezaželenih dogodkov iz spominjanja. Vsak narod, zato da bi lahko živel kot pravična in svobodna skupnost, se mora soočiti s svojimi patologijami in zločini  iz preteklosti – kar je najbolj prepoznavna značilnost težkih dediščin – kot imenujemo vojne in druge travmatične dogodke v preteklosti. Osrednji razlog za spominjanje je običajno želja, da bi se zla dejanja ne ponovila in bi žrtve ter krivice ne utonile v pozabo. Spomin in pozaba pa kljub vsemu nista nekaj absolutnega, o pomembnosti relacije med pozabo in odpuščanjem odloča etični, po Zygmuntu Baumannu pa tudi moralni vidik.[2] Dobra ali vsaj do neke mere sprejemljiva rešitev temelji na uravnoteženju med spominom in pozabo, kar omogoča vsaj približno enakost v družbi. Tovrstno spominjanje promovira drugačnost in vzpodbuja sodelovanje ali vsaj medsebojno toleriranje med posameznimi družbenimi skupinami. Posredništvo in povezovanje družbenih skupin znotraj neke skupnosti pa so osrednje družbene naloge sodobnih dediščinskih ustanov. Z beleženjem, generiranjem in ohranjanjem kolektivnega spomina naj bi zagotavljali razvoj zdrave, demokratične družbe.

Muzealizacija težavnih dediščin je polje razgrinjanja, prespraševanja in družbenega ter osebnega reflektiranja. Je nenehno iskanje in prepoznavanje družbenih in osebnih, občečloveških vrednot. Paul Ricœur pravi, spominjanje je temelj pravičnosti.

Pravičnost je tisto, kar spomine ohranja, oblikuje prihodnost ter veleva dolžnost spominjanja. (P. Ricœur).

V tradicionalnih muzejih so vojne teme »pripovedovali« s pomočjo črno-belih herojskih zgodb, imenujemo jih metanarativa. Te so »oblika« prikazovanja preteklosti vsega zahodnega sveta do šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja, so pa hkrati tudi prepoznavna značilnost totalitarnih sistemov. Treba pa je priznati, da je imel fenomen črno-belih herojskih zgodb svoje pomembno družbeno poslanstvo, ki ni bilo vedno samo negativno. Vse vojne se začnejo zaradi razprtij in v vsakem spopadu se spori še poglobijo ter generirajo nove sovražnike.[3]  Temeljna značilnost povojnih stanj je krhek mir in grozeči novi spopadi. Razdejana Evropa z razklano in etnično nasilno očiščeno družbo po vojnih spopadih 20. stoletja, je nujno potrebovala herojske zgodbe. Z njimi je utrjevala (videz) enotnosti ljudstva v zmagi in poudarjala odločilno vlogo zmagovite strani oziroma stranke. V nekdanjih komunističnih deželah je bilo treba za potrebe komunistične revolucije še posebej okrepiti podobo pravičnega (revolucionarnega) boja in poudariti edinstvene revolucionarne pridobitve.  Ni mogoče zanikati, da so velike herojske zgodbe imele v času povojne obnove tudi pozitiven družbeni pomen: žal pa so namerno zamolčale vse ostale, nečloveške plati tedanjega (in kasnejšega) boja za oblast. Maščevanja in krvavi obračuni zastran osebnih interesov ter strahotno trpljenje številnih, ki se z režimi niso strinjali so ostali del izbrisanega spomina. Dobršen del družbe je bil na ta način posredno, s pomočjo dediščine in dediščinskih ustanov nedemokratično utišan. Še več. Potisnjen je bil na družbeni rob in odvzeta jim je bila na ta način demokratična pravica do lastnega spominjanja. Mnogi so bili prisiljeni v nemoč skritega sovraštva, ki rojeva nova maščevanja.

Česa naj se torej človeštvo spominja? Kratek odgovor se glasi: najbolj grozovitih od vseh zlih dejanj napram človeštvu, kot so zasužnjevanje, deportacije civilnega prebivaltva in masovni poboji. (Avishai Margalit, 2002, str. 78).

Ne le polpreteklost, vsa obdobja človekovanja so polna krvavih obračunov in bojev za oblast. Tragični vrhunec pa vendarle pripada 20. stoletju: vrhunsko oborožena armada, brezdušni birokratizem in javnost, ki je pripravljena molčati so pogoji za vzpostavitev peklenske industrije smrti totalitarističnih sistemov, pravi Zygmunt Baumnann. Raziskave Hanne Arendt so osvetlile banalnost zla in ga opredelile kot splošnočloveško značilnost. Odkritje je bilo tako zelo šokantno, da so ga mnogi zavrnili. Pa vendar gre za eno največjih spoznanj sodobne psihologije in sociologije, ki bi moralo postati vodilo pri prikazovanju težkih dediščin.

Se nadaljujeje.

[1] Maurice Halbwachs, Le mémoire collective, Paris 1968 in Pierre Nora, Les lieux de mémoire, Paris, 1984, 1986 in 1992. Delo M. Halbwachsa je izšlo pri Studia humanitatis leta 2001.
[2] Bauman, Zygmunt, Moderna in holokavst, Claritas, Ljubljana, 2006.
[3] Keith Love, Podivjana celina, Modrijan, Ljubljana 2015.
 
Značke:

8 komentarjev

  • svitase

    Torej je nujna narodna duhovna prenova slovenskega naroda.

    Te duhovno vrednotne prenove očitno ne bo, če ne bomo našli sposobnost zapisati zgodovinska dejstva po resnici in na podlagi tega doseči spravo.

    Slovenske narodne duhovno vrednotne prenove tudi ne bo, če bo oblast še naprej:

    – častila tiste, ki so izvedli nasilno revolucijo in zverinsko pomorili v času miru na deset tisoče Slovencev, uvedli totalitarni sistem, ki je teptal človekove pravice in svoboščine

    – odklanjala sprejetje Evropske deklaracije o obsodbi totalitarizmov

    – zavirala uvajanja demokratičnih in pravičnih in poštenih evropskih civilizacijskih standardov na vsa področja javnega življenja in s tem preprečevala vrednoten ustvarjalni razvoj.

  • svitase

    Tudi na kulturno dediščinske področju se moramo dokopati
    do resnic.

    Na primer do tega, kako velika je slovenska dežela Štajerska.
    Ondan sem hotel kupiti zemljevid slovenske dežele Štajerske, ki so ga imeli v knjigarni. čeprav je imel naslov Štajerska je zemljevid obsegal le vzhodno Štajersko, to je območje med Mariborom in Prekmurjem.

    Moral pa bi zajemati območje do Trojan in Brežic ter Sotle.

  • Igor MB

    Članek, oba dela, podpišem.

    Vsi poznate hollywoodske filme o Vietnamu. Na tem portalu ne rabim posebej poudarjati, da predstavljajo predvsem pogled ameriške levice na takratno dogajanje. Obenem je v Združenih Državah enako prisoten tudi nasproten spomin. Na primer pogosto ponosno razkazujejo sliko, ko je nekaj ameriških marincev steklo prestreči padajoči drog, ki ga je ravno pred tem zadela vietnamska granata. Na drogu je bila ameriška zastava…

    Enako velja za državljansko vojno iz predpreteklega stoletja. Res boste našli nekaj navijaških filmov, ki navijajo za sever in prikazujejo južnjake kot primitivce. A večina filmov (in predvsem tisti vplivnejši, bolj gledani) pošteno pokažejo, da so se na jugu bolj pogumno borili. In bolje čuvali ideale, na katerih so Združene Države nastale. Razen nesrečne zamude pri odpravljanju sužnjelastništva in razmahu kapitalizma.

    Pošteno prikazovanje preteklosti v celoti pomaga vsem nam. Ne vidim utemeljenih zadržkov na levici, zakaj bi bilo v našem interesu, da se del zgodovine zamolči.

  • svitase

    In drug primer zamolčane kulturno dediščinske resnice.

    Ondan sem obiskal Pokrajinski muzej Maribor, da bi si ogledal pristno Štajersko nošo. V muzeju pa so mi odgovorili, da Mariborski muzej ne prikazuje obdobja od leta 1850 in do 1941. Ima pa dobro obdelano obdobje NOB.

    No potem pa se ne čudimo, da se je zgodila Mariborska nasilna vstaja, ki je zavrla razvoj Maribora in da se sedanja občinska politika v navezi s slovensko politiko spozna le na obujanje in poveličevanje ruskega sodelovanja pri pregnanju Nemcev iz Prekmurja.

  • Zdravko

    Samo to nam še manjka, da se začnejo muzeji ukvarjat s psihologijo in sociologijo zgodovine. Če sploh obstaja taka strokovna kategorija. Verjetno ne, toda gospa predlaga prav to.
    Očitno sploh ne razume kaj pomenijo herojske zgodbe, tako kot Igor, ki sploh ne razume zakaj je bilo treba reševati drog z zastavo.

    O tem zakaj so komunisti v tem pretiravali, lahko razpravljamo, ne pa da zaradi tega podiramo samo substanco zgodovine kot stroke in jo zbanaliziramo s psihosocialnimi brezobličnimi pojmi, kot je kolektivni spomin. Ki po drugi strani zelo spominja na Orwelsko 1984. A sedaj bi radi upravljali s “kolektivnim spominom”?!
    Popolna razgradnja vsega, čemur zgodovina služi.
    Groza me je teh v komunizmu odraščajočih družboslovcev, ker ne razumejo ničesar. Popolnoma ničesar. Imajo pa položaje in moč spreminjati vse.

  • Dobro.A ne le demokracijo,potrebujemo resnicoljubje in pravičnost. Zgolj demokrati so-etimološko- konec koncev vsi,ki vladajo ljudem. Če so samo strokovnjaki, so največkrat predvsem enostranski-kot konji s plašnicami ne vidijo vseh strani-ćetudi lahko dobro dirjajo ne glede na to,kdo drži v rokah vajeti.

  • Martin_

    Najbolj strokovna preispevka v zadnjem času. Zaradi “fer” odnosa do preteklosti se čuti potrpežljivost in dobroto.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI