Sezona h-ribarjenja v kalnem odprta

Drago K. Ocvirk 9.8.2017 6:18
 

Foto: Marko Jerina

Saj poznamo zlajnani izrek, da ni zastonj kosila, vse se tako ali drugače plača. Takšno kosilo mi je servirala Delova Sobotna priloga. Čeprav vem, da režimski mediji ne strežejo zastonj, razen kaj hudo neokusnega, nisem mogel premagati radovednosti in sem ji popustil kljub nasprotovanju zdrave pameti. No, in dobil sem svojo porcijo volilnega golaža, ki ga je zakuhala Spomenka Hribar. Ker je gospa svoj zvarek začinila s filozofom Nietzschejem, naj tudi sam spomnim, da je ta mislec krepko poudaril, kako dobi neka vsebina ves svoj pomen, ko pogledamo, kdo jo je podal in v kakšnih okoliščinah. Zato poglejmo najprej to dvoje, potem pa še golaž.

Kuharica in pisker

Gospa, ki meša godljo, ima za to početje časa na pretek, saj se je zdrava in klena leta 1993 pri 51. letih upokojila. Čeprav kuha svoj golaž ob vsakih volitvah, pa je kulinarično nepismena, ker vedno znova pogreva eno in isto. Zamenja pisker, pa misli, da ji bodo ljudje verjeli, da je v njem kaj drugega kakor doslej. A ta kuharica ne gnezdi le v srcih režimskih medijev, marveč tudi v žepih davkoplačevalcev. Iz njih namreč črpa privilegirano penzijo po zakonu, ki ga je kot poslanka izglasovala, ustavno sodišče pa razveljavilo. Če jo nekateri primerjajo z Antigono, verjetno kot njeno karikaturo, pa je v dejstvih bolj utemeljena podobnost z drugo antično osebnostjo, in sicer s cesarjem Vespazijanom, ki je uvedel davek na urin. Cesar je sina Tita, ki se je nad tem zgražal, zavrnil: »Pecunia non olet – Denar ne smrdi!«. Toliko o kuharici, sedaj še o okoliščinah: zakaj prav sedaj in ne pomladi ali pozimi?

Odgovor na to vprašanje poda kuharica kar sama: »Minilo je štirideset let od smrti dr. Dušana Pirjevca – Ahaca […] Primerno je, da se spomnimo na njegovo osebno in intelektualno izročilo za naše 21. stoletje, ki ga je prenesel na nas, žive, da bi se vsak hip zavedali svoje odgovornosti za to, kaj bomo zapustili zanamcem.« Vse lepo in prav, a kaj če je Ahac le izgovor – nov pisker pač! – in če niso pravi razlog bližajoče volitve? Pomislek je še kako upravičen, saj streže gospa svoj golaž 5. avgusta, Ahac pa je umrl 4. aprila. Ali pred štirimi meseci še ni bilo »primerno, da se spomnimo njegovega izročila« in zakaj ne? Zakaj že avgusta? Edini razumen odgovor so bližajoče volitve.

V članku »H-ribarjenje v kalnem« sem na teh straneh že napovedoval, da se bo za Tinetom Hribarjem podala v h-ribarjenje v kalnem njegova lepša polovica, a sem jo pričakoval šele jeseni, ko se bodo prekrižali volilni meči. No, sezona h-ribarjenja v kalnem je očitno odprta, saj zdaj v medijskem močvirju jadrno pluje dvojec s krmarjem v polni zasedbi. Očitno je krmar, se pravi Režim, – z izrazom Režim označujem obliko vladanja, v katerem na pravni državi parazitira paradržava; Režim je siamski dvojček z eno glavo – presodil, da je treba že med počitnicami začeti pripravljati teren za zmago »režimskega« kandidata. Iz prejšnjih predsedniških volitev, ko je režimskega Türka postavil na hladno manj režimski Pahor, je potegnil nauk, da ne sme ničesar prepustiti naključju. Zato lahko pričakujemo, da bodo te volitve veliko bolj nadzorovane in usmerjane, kakor so bile prejšnje. Agitiranje raznih »hribarjev« in njihov pohod skozi medije je zato za Režim ključnega pomena. Da se pravočasno razkrinka režimski kandidat, bo treba iz režimskih medijev izluščiti, za koga navijajo. Trenutno kujejo v zvezde kamniškega župana Šarca, vendar je ta za zdaj lahko zgolj municija za sestreljevanje Pahorja. A če bodo mediji Šarca še jeseni kovali v zvezde in mu kakšne hvalospeve zapoje še Radio Gaga, potem bo že vredno razmisliti, koliko je ta kandidat samostojen in koliko marioneta. Za upati je le, da se bodo predstavili tudi kakšni verodostojni nerežimski kandidati!

Golaž

Kdo drži kuhalnico in v kakšnem piskru, torej vemo. Ne nazadnje, je slehernemu, ki je dvakrat jedel pri tej kuharici, jasno, da je golaž postan in prismojen. Zato se človek, ki o njem pripoveduje, ponavlja in je že dolgočasen. Še slabše, v gostilni »Pri režimskih brambovcih« ne manjka kuharjev, na jedilniku je ponudba pestra, a v različnih piskrih se golaž kuha vedno po enakem receptu. Ko npr. pripoveduješ o golažu soproga ali soproge, ni razlike; če ne bi povedala, kdo je kuhal, bi človek rekel, da je en sam kuhar/ica.

Kljub osamosvojitvi, ugotavlja za Ahacem naša gospodinja, smo pred tremi katastrofalnimi možnostmi: »ali bomo popadli drug drugega za goltanec, ali se bomo razšli na vse strani ali pa bomo sklonjenih glav obstali na mestu in si ne bomo več upali pogledati drug drugemu v oči«. In zakaj je temu tako? Odgovor je na dlani: »Gre za naše nerazčiščeno razmerje v odnosu do državljanske vojne med drugo svetovno vojno pri nas. Do nje se nobena vanjo vpletena stran še ni opredelila, se pravi, ocenila svojo – na drugega neprenosljivo – odgovornost.« Imamo torej dva enakovredna tabora – Cerkev na eni strani, na drugi revolucionarji – ki sta si skočila v lase med državljansko vojno. Cerkev, ki je kriva »za krvavo kolaboracijo«, se tega noče pokesati, »kriva [je] tudi druga stran, ki je začela revolucijo celo znotraj samega partizanskega gibanja«. Bili bi raj pod Triglavom, če bi vélika grešnika, »tako današnji predstavniki desnice (Cerkve) kot levice (ZZB NOV)« priznali »svoj del odgovornosti in se distancirati od svoje tedanje sokrivde.« Kako preprosto!

To je v prvi vrsti rahlo dodelana revolucionarna predstava vojnih in povojnih dogodkov, kjer je poleg Cerkve za vse hudo zdaj nekoliko kriva še ZZB NOV, predvsem pa gre za povsem imaginarno, lažno in zavajajoče predstavljanje stanja v družbi in državi danes. Prav s takšnimi manihejskimi, dualistični nasprotji in nasprotniki spušča naša kuharica (in drugi hribarji) dim in meglo, da bi odvrnila pozornost proč od izvirnega greha in vira zla med nami. To je ohranjanje »tekovin revolucije«, pridobitev revolucije, se pravi privilegijev nekdanje avantgarde in današnje režimske kaste. Naš problem je nedelovanje pravne države, anastezirana demokracija, hud medijski monopol, ljudje z Vespazijanovo miselnostjo.

A to še ni vse, kuharica mora svoj golaž dodatno začiniti, da bo videti prepričljivo. »Takšno nerazčiščeno razmerje izkorišča predvsem protikomunistična desnica; absurdno je, da se danes obnavlja domobranstvo, skupaj z nacističnimi simboli in gesli. Predvsem pa oživlja sektaški princip: Kdor ni z nami, je proti nam! Enako je z levico, ki – okostenelo – brani revolucijo, skrito pod firmo čistosti, neproblematičnosti narodnoosvobodilnega boja.« Spet navidezno uravnotežena ocena: cvek desno, cvek levo. A temu ni tako! Ne navede nobenega konkretnega dejstva, kje se obnavlja domobranstvo, kje mrgoli nacističnih gesel in simbolov. Nasprotno pa vidimo komunistične simbole pri vsaki državni slovesnosti, cerkve so popisane s komunističnimi slogani itd.; »hribarji« prijateljujejo s »stanovniki«, se družijo z revolucionarji in klanjajo zvezdi. Če udrihajo po ZZB NOV – in ta proti temu ne protestira – je to zato, da lajšajo Režimu obvladovanje države in družbe. ZZB NOV pa zato, ker nastavlja hrbet in tako naprej hlapčuje Režimu, dobiva od njega največ davkoplačevalskega, tj. našega denarja med vsemi veteranskimi organizacijami.

Sladica

Od Ahacovih katastrofalnih možnosti se žal uresničujejo vse tri: eni odhajajo na vse strani, predvsem mladi, ker tu ni prihodnosti; tisti, ki ostajajo, pa so obstali sklonjenih glav na mestu, ker nimajo več moči in ne vidijo smisla, da bi se še borili. Vse to se dogaja zaradi Režima, ki obvladuje državo in vse pomembne družbene sisteme. Krvni in idejni potomci tistih, ki so spočeli revolucijo in genocid nad drugače mislečimi, nam danes vladajo iz ospredja in ozadja – kot rečeno gre za enoglavi siamski dvojček; oni nas držijo za goltanec in davijo.

Če hočemo državljani Slovenije uživati bolj zdravo hrano, bo pač treba spremeniti Režim in zapreti gostilno Pri brambovcih. Zdaj tudi naša kuharica ni več stara 51 let in si zasluži penzijo tako kakor vsi drugi: za tista leta, ko je dejansko res delala in plačevala prispevke. Sladico si bomo po lastnih zamislih pripravili sami, če nam bo jasno, da moje, tvoje, naše skupno vprašanje ne more biti o tem, kaj drugi »počnejo« z nami, marveč o tem, kaj »počnemo« mi – jaz, ti … – sami s seboj. Bralec bo v zadnjem stavku prepoznal parafrazo misli Ahaca, ki jo naša kuharica krepko poudari. Ko bomo zmogli reči ne Režimu in njegovim trobilom, bomo končno »počeli« sami s seboj tisto, kar nam nekaj pomeni – skupno dobro, ne pa, kar je v interesu Režima, ki nam desetletja sesa življenjske moči in nas pita s pogretim, prismojenim »golažem« kot kakšne debile. Čas je za demokratičen upor: zdrava pamet, ponos in volilni glas so naše orožje.

 
Značke:

18 komentarjev

  • Spomenka Hribar je ena izmed bizantincev, ki se je odlično integrirala …

    … na slovenski pokojninski sistem.

    Po njeno so očitno za to krivi domobranci.

  • “Sezona h-ribarjenja v kalnem odprta”

    Je bila že kdaj zaprta, če odmislimo odmor?

  • mirodel

    Bo treba še enkrat prebrati, pa ne da nisem razumel vsebine in poante prispevka, le neizmerno veselje do razgaljanja aktualnosti trenutnega družbenega in političnega stanja v državi sem čutil ob prebiranju.

  • Zdravko

    To s penzijami se vedno prinaša ven in vedno se bo tudi vsakemu zataknilo v grlu. Se res ne da ven iz slovenskega skopuštva?

    Proti Režimu pa se je treba boriti. Za svobodo in pravico. Volilni glas je bolj šibko orožje, čeprav nam ga stalno ponujajo za meč. To ni moj meč, je pa res lahko meč tistemu, za katerega glasujemo. Naj se politiki le vprašajo, kakšen meč nosijo.

    Denar ne smrdi, bi lahko bila tudi slovenska parola. Namreč ga ni evra, ki ga vsak ne bi vzel. Tudi to nas vleče navzdol. Evro v tvojem žepu manjka v mojem!!! Ta odnos nam preprečuje da bi se v čemerkoli poenotili in združili.

    Sta pa cinizem in vzvišenost Hribarjeve neprekosljiva. A proti temu je treba s ponižnostjo in pravičnostjo. In celo sam dr. Ocvirk temu ni kos. Zatrtost v duhu, malodušje, demoraliziranost.

  • Sarkazem

    Odkar so me pred mnogimi desetletji v gimnaziji prisilili prebirati Kardeljeva nakladanja, se režimskemu pisanju z nekakšno averzijo izogibam. Pa sem se vseeno prisilil in preletel pisanje Hribarjeve, ker želim biti informiran, kaj nam sporoča režim s pomočjo enega svojih prvih peres. Že na začetku me je pretreslo, da ima tistega Pirjevca-Ahaca za enega najboljših slovenskih umov in mislecev. Potem so njegovi mentorji Kardelj, Kidrič in drugi podobni “misleci” najmanj njemu enaki vrhunski slovenski umi. Šele za njimi pride dvojec, ki ga omenja Ocvirk pa modreci kot so Dolanc in njegovi nasledniki na FDV, Bavcon, Bučar itd. Skratka smetana slovenskega umovanja in mišljenja. Bog se nas usmili!

  • Hribovci oz. hribarji naj se namesto mlatenja prazne slame v tem času raje podajo na romanje h kateremu od več kot 600 morišč,tam! naj si ogledajo tekovine revolucije in revolucionarnih raz-umnikov a la ahac-tam naj prosijo za odpuščanje in se poklonijo mučencem. To je edina pot sprave.

  • Primeren odgovor borki za lastne privilegije in privilegije ostalih, ki temeljijo na nečastnih revolucionarnih delih.

    Ali se je paradržava, katere del sta tudi Hribarja, v kateri izmed gostiln že odločila, kdo bo njihov kandidat, bo kmalu znano. Mediji bodo to nedvoumno dali vedeti, da bodo tisti, ki jim je vedno isti golaž všeč in tisti, ki nimajo smisla za kulinariko, vedeli kaj volit.

    Mislim, da bi bil najboljši predsedniški kandidat g. B. M. Zupančič, če se bo odločil kandidirati. Z njegovo izvolitvijo bi predsedniška funkcija pridobila na ugledu, ki si ga zasluži.

  • ortikon

    Nekako na vrhuncu aktivnosti Spomenke Hribar o takoimenovani spravi – se mi zdi, da je bil ta vrhunec 1990 – se me je njeno prizadevanje dotaknilo. Kot žrtev sem vpleten v zločine slovenske revolucije.
    In potem sem Hribarjevo – kot zaposlen v nekem mediju – srečal v parlamentu. Osebno sem se ji zahvalil za njena prizadevanja za spravo in dodal, da je nekaj mojih sorodnikov obležalo ubitih po vojni.
    Naslednji dan sva se zopet srečala v parlamentu. Niti videti me ni hotela, čeprav sva v parlamentarni restavraciji ob šanku stala dva koraka narazen.
    Potem sem le spoznal, da je bilo tisto o mojih sorodnikih zanjo preveč.
    Gospod dr. Ivan Štuhec je kakšna dva meseca kasneje v Družini med drugim zapisal, da ne ve, kam bi dal Spomenko Hribar, da še vedno lahko samo ugiba, kaj dejansko ona misli. V tistem času sem po maši, ki jo je daroval na Taboru v Lj., zamudil priložnost, da bi mu omenil mojo dogodivščino z njo. Razumel bi. Danes mu je seveda še mnogo bolj jasno kot meni, kako je z njo.

  • francelj

    Ne vem, če je kje sploh omenjeno, da je “Ahac” eden največjih zločincev in morilcev partizanarskega obdobja. To bi najbrž nekoliko pojasnilo, zakaj ga vleče na plan prav rdeča fašistka Diklicheva.

  • Sv. Ahac goduje sicer 22. junija ( pomenljiv datum tudi sicer v zgodovini – spomnimo na leto 1941; torej signal našim komunistom, da je prišel njihov čas.). Možno, da je članek katoliški tradiciji vdana Spomenka Hribar napisala okoli godovnega dne 22. junija. Pa so ga uredniki Sobotne priloge šele zdaj, vedoč da članek ni kaj posebnega, dali v objavo. Tako domnevam.

  • Režim kot siamski dvojček z eno glavo, primerjava je domiselna.
    Dvojček kot dva dela, kot del uničenega, a še delno obstoječega naroda in kot del z režimom, vsekakor glava pripada režimu.
    Režim nikakor ne kaže pripravljenosti za soočenje s preostalim delom ?

  • Kapodistrias

    Gospod Ocvirk, zadeli ste bistvo. Sijajno!

  • Lucijan

    Hišo gradiš več let, zrušiš jo lahko v nekaj urah. To je prispodoba za to, kako težko se je boriti z lažnivci tipa Spomenka in Tine. V javnost z lahkoto vržejo vsakršno laž. Če hoče resnicoljubnež razkrinkati to laž, bo potreboval neverjetno energijo in čas in še tvegal bo, da se bo v njej zapletel. Tej pokvarjenci ala Hribarjeva res dobro obvladajo svojo obrt (laž). Všeč mi je hitra Reakcija Ocvirka. Ponovno inteligentna in duhovita!

  • Igor MB

    No, pa vas vidimo. Ali je tudi v vas kaj resnice? Ali napadate samo tiste iz nasprotnega tabora…

    Na tem blogu v komentarjih se je velikokrat omenjal Baričevič in njegove domnevne močne povezave z vodilnimi na levici. Ali boste enako odločno odreagirali tudi na enako zlorabo psov v Združenih Državah? Vsaj podpišite peticijo:
    https://forcechange.com/289781/justice-for-dogs-euthanized-after-allegedly-being-sexually-abused/

    • Igor MB

      Typo. Pravilno: “No, da vas vidimo.”

      Oziroma vaš podpis pod peticijo. Tudi tako se premika svet.

  • Zdaj mi je jasno zakaj je šla Spomenka na magistrat takrat.
    Kerlc tale Zoki.

  • Franc Mihič

    Čakamo na pravno državo, zanemarjamo pa za moralo?
    Teolog dr. Drago Ocvirk upravičeno problematizira prispevek dr. Spomenke Hribar v SP Dela. Zelo strinjam se z njim, da je naš problem nedelovanje pravne države, anestezirana demokracija, hud medijski monopol. Pravna država slabo deluje, ker je slaba javna morala. Nikogar ni več sram.
    Na primer. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!
    Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

    Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«

    Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

    Ali res neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?

    Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.

    Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?
    Slovensko RKC in desnico torej ni motilo in še ne moti, da je slovenska RKC razpečavala in prodajala na T-2 pornografijo in so Zvonovi naredili največjo bančno luknjo! Vsi poklicani v cerkvi so »skesano«, predvsem premeteno tiho! Zopet so ugledni in celo primerni za učenje morale v državi. Greha in pohlepa torej ni bilo, pravi vodstvo (slovenske) RKC, za vse je kriv le »hudič«. Vse je »božje delo« svetega duha. Če pa to ni, potem je posredi hudič in odgovornih v slovenski cerkvi ni. Vsekakor aktualna tema tudi za Slovenijo, kjer celo RKC razpečava zaradi dobička pornografijo, a kljub temu s svojimi posli največjo bančno luknjo! Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je iskren: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Kaj pa Bog in sodržavljani, ki plačujejo »bančno luknjo«?
    Občestvo je tudi tiho, izjeme so neslišne. Dvojna merila in morala slovenske RKC, ki uničuje vero v poštenje in pravičnost. To je dekadenca družbe, ki ne pozna odgovornosti za vse. Družba ne prizna države prava, ne pozna pravičnosti, ne enakopravnosti. Demokracija slabo deluje, saj samo narod plačuje »grehe«, a »elita« še ne. Ta ne demokratičen in proti ustavni privilegij politične elite najbolj ščiti volilni sistem, saj volivec nima izbire, da izbere, komu podeli mandat za oblast. Posledica je negativna selekcija kadrov in velika ne odgovornost, izvoljeni politiki so odtujeni, nimajo kontakta z volivci. Kako koristne so poslanske pisarne? O tem posledicah volilnega sistema molčijo celo mediji »v službi ljudstva«!
    Dr Ocvirk zaključi:«Če hočemo državljani Slovenije uživati bolj zdravo hrano, bo pač treba spremeniti Režim in zapreti gostilno Pri brambovcih. Ko bomo zmogli reči ne Režimu in njegovim trobilom, bomo končno »počeli« sami s seboj tisto, kar nam nekaj pomeni – skupno dobro, ne pa, kar je v interesu Režima, ki nam desetletja sesa življenjske moči in nas pita s pogretim, prismojenim »golažem« kot kakšne debile. Čas je za demokratičen upor: zdrava pamet, ponos in volilni glas so naše orožje.«
    Se strinjam, a naj vendar velja za vse, leve in desne in »cerkvene«!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI