Program prenovljene Slovenije

Jože Mlakar 8.8.2017 6:1713 komentarjev
 

Foto: Jože Pečnik

Fašizem in nacizem sta premagana, v naših glavah ostajata samo še kot psovka za vse tiste, ki nočejo verjeti, da je komunizem nekaj drugega, da je obljuba boljšega življenja, ki se lahko še vedno izpolni. Ker proletariata, ki bi se vsak dan v velikih množicah zgrinjal iz tovarn s kadečimi dimniki, ni več, si je omislil drugo jahalno žival. Dokler ne najde kaj boljšega, bodo prav prišli čudaki vseh vrst iz LGBT-itd združenj, predvsem pa sami sebi zadostni državni birokrati, podvrženi lenobi, in dobro plačani ali po(d)kupljeni novinarji ter umetniki in estradniki skromne umetniške nadarjenosti. To komunizmu omogoča udobno preživetje, dokler se ne pokaže ugodna prilika, da zopet prevzamejo absolutno oblast, s katero lahko brez kakršnih koli utemeljenih razlogov odločajo o življenju in smrti ljudi, ki jim niso po volji.

Tako kot nedavno komunizem, uporablja tudi kriptokomunizem svojevrsten jezik, v katerem je več neizgovorjenega, kot povedanega. Besede so zasukane tako, da se stvari » razumejo same po sebi« in tako jih je treba jemati. Namesto neposrednosti je za ta jezik značilna spodobnost ali politična korektnost, v smislu, da »o tem ne bomo govorili«. Tako se brišejo stopinje v snegu, ki nas vodijo nazaj v ne tako oddaljeno zgodovino krvave revolucije ubojev in množičnih pobojev. Vse skupaj je bilo povito v velikansko laž zgodovinske poklicanosti in izbranosti, ki so si jo privrženci in sluge te poklicanosti razlagali kot pravico, da se vselijo v razkošne vile razlaščenih ali pobitih sovražnikov ljudstva.

Ali pretiravamo? Ko sta poleti leta 1990 predsednik predsedstva Republike Slovenije  in nekdanji večkratni partijski funkcionar Milan Kučan ter ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar na slovesnosti v Kočevskem Rogu vsak po svoje predstavila ta dogodek; Kučan kot spravno slovesnost brez vsebine, nadškof kot molitev in simbolični pokop pobitih, je poleg njiju stal visok partijski funkcionar (in še danes vpliven pripadnik nomenklature) z rokami globoko v žepih in se trudil, da bi bil videti zdolgočasen.  Gospod –  nekdanji tovariš – je tako vsej Sloveniji sporočal: »Dragi moji, nič se ne bo spremenilo, Mi ostajamo!« Ta veliki in naduti Mi, ki ga je leta 1972 promoviral Stane Dolanc (»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti Mi, komunisti, kajti če ne bi bili Mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«), je tipičen primer cinizma, ki ga premorejo popolnoma brezsramni ljudje. Deset tisoč, sto tisoč, milijon pobitih in vrženih v jaške, jame in jarke ne premakne teh src. Tisti med njimi, v belih srajcah in kravatah, brezbrižno pripomnijo: »Pustimo preteklost, glejmo v prihodnost, onim, nižjim med ljudstvom pa prepustijo izreči grozeči stavek: Še premalo smo jih

Saj omenjenemu gospodu z rokami v žepih ne pripisujemo posebne veljave, a lepo nam predstavlja splošno držo komunistov, njihovih naslednikov in nekaterih drugih levičarjev. Svojo pomembnost in samozavest ohranjajo, ker odkrito kljubujejo vsem pričevanjem o njihovih nečednostih, prevarah in hudih zločinih.

Njihov idol Tito je prišel do svojega polbožanskega položaja dosmrtnega predsednika Jugoslavije s slepo vdanostjo diktatorju Stalinu. Da bi se mu dokazal, je že pred drugo svetovno vojno vodil čistke oziroma likvidacije političnih tekmecev na komunistični in socialdemokratski levici v Rusiji, Jugoslaviji in Španiji. Stalin je leta 1944 z veliko vojsko več sto tisoč vojakov za vsak primer zasedel Jugoslavijo, a se je kmalu umaknil, saj je spoznal, da je komunistična revolucija v Jugoslaviji avtentična, bila je čisti posnetek oktobrske revolucije, zato njegov neposredni nadzor ni bil potreben.

Nič manj slepi privrženec boljševistične ideologije je bil slovenski komunist Edvard Kardelj. Prav on je najbolj zvesto uresničeval leninsko načelo, da je treba za prihod na oblast uporabljati najbolj podle metode – napasti lastni narod takrat, ko je ta v veliki stiski.  Prav to se je zgodilo leta 1941 v Sloveniji. Splošno znani so njegovi ukazi: »Kulaške sinove in duhovne v četah vse postreliti!« In leta 1945 je ukazal: »Pohitite s čiščenjem, ker se obeta amnestija!« Prav leta 1945 se je v Sloveniji zgnetlo vse zlo komunizma, ki ga je malo pred tem z balkona Ljubljanske univerze napovedal sam Tito: »Nikoli ne bodo več gledali naših prelepih planin in cvetočih polj.« S pobojem najmanj 100 tisoč ljudi, med njimi vsaj 15 tisoč Slovencev, je bila naša domovina grozovito onečaščena. Kako je mogoče, da danes, ko so nekdanji pobijalci večinoma že mrtvi, njihovi idejni nasledniki ne pokažejo niti kančka obžalovanja, še manj pa sočutja do pobitih in pometanih v jame in jaške?

Z enako lahkoto, kot so jih pobili, so komunisti žrtve še obtožili izdajstva slovenskega naroda. Obseg tega dodatnega onečaščenja je nedoumljiv. Tudi, če izdajalce lahko prepoznamo in če so to nevredno dejanje storili iz strahu, maščevanja ali koristoljubja, se vprašamo, če je mogoče, da je bilo v vasi Borovnica kar 122 izdajalcev, v Strugah v Suhi krajini 112, v Polhovem Gradcu pa kar144. Če so v skoraj vseh vaseh po Sloveniji našli kakšnega posameznika, pa nam ni razumljivo, da naj bi bilo v Rovtah celo 240 izdajalcev slovenskega naroda in v Stopičah pa kar 265? Ob takih številkah bi se moral gospod z rokami v žepih ob Roškem breznu od sramu pogrezniti v zemljo in z njim vred tudi takratni predsednik Kučan.

Da ni Slovenija do konca onečaščena in prepoznana kot zatohla, moreča dežela, v kateri je težko živeti s spokojnim mirom, se lahko zahvalimo organizacijam in posameznikom, ki so prešteli mrtve in preiskali vsa morišča, ki zahtevajo, da se prepoznajo imena žrtev in se jih dostojno pokoplje, ki so postavili farne spominske plošče in druga spominska obeležja. Samo zaradi tega je v naši domovini mogoče živeti brez velikega bremena kolektivne krivde, ki bi nas zadela, če se ne bi odločno postavili na stran žrtev in z njimi sočustvovali.

Trda boljševistična ideologija se je po razpadu Jugoslavije v Sloveniji zmehčala in se spretno spojila z dekadentno zahodno evropsko kulturo zadnjih nekaj desetletij. S tem je z lahkoto zavzela prostor v politiki, šolstvu, kulturi in sredstvih javnega obveščanja. Na roko ji gre pomehkužen življenjski slog in iskanje trenutnih užitkov. Kako se izviti iz te soparne megle, se otresti bremen revolucije in komunizma in zahodnoevropskega nihilizma in individualizma?

Dokler si ne bomo izmislili kaj boljšega, bomo z izposojenim Prešernovim verzom stopili skupaj vsi, »kar nas dobrih je ljudi!« Nobene maščevalnosti si ne bomo privoščili, pa tudi ne plahosti in ubogljive ponižnosti. Slovenijo moramo ubraniti pred mogočo prihodnjo zlorabo najnižjih človeških nagonov in ubijalske sprevrženosti. Vsi Slovenci, ki priznamo Prešerna za našo največjo avtoriteto, bomo živeli, kakor nas poziva v zapostavljeni kitici Zdravljice: »Ljubezni sladke spone / naj vežejo vas na naš rod, / v njim sklépajte zakone, / de nikdar več naprej od tod / hčer sinov / zarod nov / ne bo pajdaš sovražnikov! Bog naj vse, / kar nas je, / živi tovarše združene!»

Boljšega programa prenovljene Slovenije nimamo. Zaradi našega dolga do žrtev nasilne revolucije in zaradi pravičnosti, moramo slovensko Komunistično partijo in njeno naslednico Zvezo komunistov Slovenije postaviti pred sodišče in ju soditi zaradi zločinov in političnih ter kulturnih zlorab. Nobenih, prav nobenih, razlogov ni bilo za revolucijo. Zato tudi ni nobenih opravičil in izgovarjanj za storjene zločine in zlorabe.

 
Značke:

13 komentarjev

  • svitase

    To je pa napisano brez olepševanja.

  • svitase

    Komunizem v Sloveniji je:

    – pomoril del slovenskega naroda,
    – del slovenskega naroda izgnal v pregnanstvo
    – preprečil demokracijo na slovenskem
    – uvedel totalitarizem, to je teptanje človekovih pravic in svoboščin.
    – odpravil bistveni del civilizacijskih vrednot
    – pretrgal vezi z evropskimi narodi, ki so imeli demokratičen sistem in visok standard vrednot
    – se zgledoval po državah, ki so imele totalitarizem in so teptale človekove pravice in svoboščine…

  • svitase

    Kaj pa danes?

    Kaj hitro lahko ugotovimo, koliko zla komunizma je še ostalo.

  • svitase

    Grozovito, da je slovenska oblast tudi danes začela paktirati s tistimi, ki teptajo človekove pravice in svoboščine in ne priznajo pravic drugim narodom.

  • “kar nas dobrih je ljudi”…kam naj pa stopimo grešniki-J.M.-kajti:”Eden je dober”,Edini…?

  • svitase

    Za dobrim konjem se kadi.

  • Lucijan

    Pred kratkim sem prebral knjigo Komunizem avtorja Dušana Rutarja. Ko prebereš tako psihoanalitično posilstvo jasno razumeš, da je nova komunistična revolucija realnost. Brezumno sovraštvo do kapitala v slogu: “ni kapitalizem v krizi, kapitalizem je kriza!” razkrivajo dejstvo, da med nami živijo neverjetni fanatiki. Po Rutarjevem prepričanju bi morali takoj ukiniti kapitalizem in prešaltati na komunizem. To seveda ne predlaga v grobem besedičevju, ampak v zelo subtilni govorici. Če nisi pozoren in ne zaznaš sublimnosti, te hitro lahko odnese na nevidno komunistično ladjo norcev v srce peklenskega sovraštva. Jaz bi mu takoj zaploskal, če bi napisal, da se moramo boriti proti korporacijam in negativni prevladi kapitala, še zlasti s pokončnim in do kraja poštenim sindikalnim gibanjem, toda tako iracionalno sovraštvo do kapitala (kaj pa je pravzaprav to, mi zna kdo povedat?) govori, da so poleg nas nevarni in bolni ljudje. Nevarnost novih pokolov v imenu komunizma in podobnih plesov v maskah je realna.

  • mirodel

    Citat iz tretjega odstavka avtorjevega prispevka:

    “Ali pretiravamo? Ko sta poleti leta 1990 Milan Kučan, predsednik predsedstva Republike Slovenije in nekdanji večkratni partijski funkcionar, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar bila skupaj na slovesnosti v Kočevskem Rogu”…..

    Zadnja vejica v citatu preveč, namesto nje nekaj manjka, sicer se bo še kdo vprašal, če je bil mar spoštovani ljubljanski nadškof kdaj tudi partijski funkcionar.

    Mislim, da je za obstoj slovenstva pravilen jezik pomembnejši kot kakršna koli ideologija. Pretiravam?

    • Lucijan

      Seveda pretiravaš. In to zelo. Eno je napaka, ki jo naredimo vsi, saj ni nezmotljivega človeka, drugo je poštena ideologija, ki je smerokaz iz labirinta. Če naj bo že kaj precizno, je to, da si ti velik pikolovec. Glede na določene komentatorje v tem časopisu, verjetno nimaš najboljših namenov, saj bi sicer na napako (ki jo je teoretično lahko storil tudi kdo drug, na primer lektor, ali pa kar sam računalnik, a to sploh ni važno) opozoril na bolj prijazen način.

      • mirodel

        No, no, malo preveč občutljivosti in prizadetosti čutim v komentarju. Pa brez nepotrebnega in neumestnega etiketiranja ter podtikanja, prosim. Intelektualcu se to namreč ne poda, če spadaš mednje.

        P.S. – včasih sem se tukaj pogosteje oglašal, ampak so me ravno nekateri preveč nestrpni in napadalni komentatorji od tega odvrnili. Časnik pa še vedno z veseljem prebiram.
        Lep pozdrav.

        • Lucijan

          Tako nisem reagiral po naključju. Tukaj je kar nekaj komentatorjev, ki radi delajo iz muhe slona in iz manj bistvenega bistveno. Iz izkušenj vem, da nimajo dobrih namenov. Tebe ne poznam, očitam ti lahko le, da si reagiral pretirano.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI