Boj ljudi proti moči, je boj spomina proti pozabi. (Milan Kundera) I. del

Verena Vidrih Perko 8.8.2017 6:20
 

Ddr. Verena Vidrih Perko
(PrintScreen http://4d.rtvslo.si)

Teme prve svetovne vojne so bile dolga desetletja potisnjene na rob zgodovinskega zanimanja. Do leta 1990 prva svetovna vojna skorajda ni bila obravnavana v šolskih učbenikih in je bila zelo redko predmet muzealizacije. In to navkljub temu, da je npr. na ozemlju današnje Slovenije potekala znamenita soška fronta, da so  spopadi usodno zaznamovali ljudi in ozemlje zahodne Slovenije: uničene so bile številne vasi, civilno prebivalstvo je bilo odseljeno in pokrajina je bila posejana z brezštevilnimi vojaškimi pokopališči – če bojišč in vojaških struktur niti ne omenjamo. Vzroki za takšen odnos so bili politične narave: prva vojna je potekala za cilje »neslovanskih«, tujih imperijev. Za  kasnejše proletarske, komunistične dežele ohranjanje spomina na imperialistično preteklost pač ni bila zaželena dediščinska tema. S propadanjem dediščine in ugašanjem kolektivnega spomina pa so bile obsojene na izginotje ne le materialne ostaline, temveč tudi zavest o neizmerni brezvestnosti tistih, ki so vojno vodili in posledično tudi o strahotnem trpljenju malih ljudi. Poglejmo primer iz naših krajev.

Velika vojna in trpljenja malih ljudi: Ustrelitev talcev pri Idrskem 4. junija 1915

Junija 1915 so italijanske enote prišle v Posočje, na avstro-ogrsko ozemlje. Maloštevilni branilci so se umaknili na Krnsko pogorje, planino Sleme in Mrzli vrh. Italijani so Breginjski kot, Kobariško kotlino in kraje ob desnem bregu in levem bregu Soče zasedli brez odpora. Prebivalci so se deloma umaknili v notranjost, večidel pa so v strahu pričakovali, kaj se bo zgodilo. General Cadorna je zaukazal morebitne incidente eksemplarično strogo kaznovati. Številni slovenski duhovniki so bili izgnali v notranjost Italije. Zaradi nespametnih strateških odločitev in nepoznavanja strmega, nedostopnega terena, ki so ga zavzeli branitelji, je prišlo že v prvih dneh do hudih in povsem nesmiselnih izgub na italijanski strani. Mrzli vrh, planino Pretovč, Visoči vrh, Planino Sleme in greben do Krna je branilo le kakih dvesto avstrijskih vojakov, med njimi tudi domačini iz sosednjih vasi. Italijani so 31. maja napadli po strmi kotanji navzgor proti planini Pretovč z enim polkom. Branilci so izkoriščajoč nepristopnost svojih položajev napadajoči polk domala uničili. Strma kotanja pod planino je bila polna trupel italijanskih vojakov. Kar jih niso pokosile strojnice, jih je zadelo kamenje in skale, ki so se med bojem sprožale po strmini navzdol. Mnoge pa je pokopala navzdol kotaleča se gmota mrtvih in ranjenih teles, pomešanih s kamenjem in skalami. Trava je bila spolzka od strjene krvi in trupel, ki so drsela po pobočjih navzdol. Vpitje ranjencev in kričanje ljudi, ki so brezglavo bežali z bojišča, je preglasilo regljanje strojnih pušk.[1]

Dezerterji so se skrivali po bližnjih slovenskih vaseh in domačijah. Italijanski poveljniki so se očitno zavedali napake in ocenili, da morajo nekoga zanjo okriviti. Poraz je bilo potrebno opravičiti in sramoto bežeče italijanske vojske nekako prikriti. Karabinjerji so pričeli streljati na domačine, ki so opravljali kmečka dela na polju in polovili so po bližnjih vaseh vse moške. Aretirali so šestdeset moških in brez obsodbe vsakega desetega ustrelili. Pred smrtjo so si morale žrtve same izkopati jamo. Po vojni, leta 1920 so trupla prenesli na bližnje pokopališče. Preostale so izgnali na Sardinijo. Mnogi med njimi so od lakote in izčrpanosti pomrli še pred koncem vojne. Kazensko desetkanje med nedolžnim civilnim prebivalstvom so upodobili celo na škatlicah za vžigalice, ki so bile naprodaj po Italiji.

Zaradi fašističnega režima, ki je preprečil razkrivanje resnice od tragičnih dogodkih in kasnejše nenaklonjenosti jugoslovanskih oblasti prvi vojni, je trpljenje malega človeka domala utonilo v pozabo. Poglejmo, kako se domačin Vasja Klavora spominja »izbrisa spomina« na prvo svetovno vojno:

Pred leti sem bil na skupnem lovu z domačinom iz Zatolmina. Molče sva sedela na odrejenem mestu in nenadoma me je vprašal: »Ali veš kje sediš in kaj se je tu dogajalo?« Vprašanje starejšega moža, ki sem ga dobro poznal in nadvse cenil, me je presenetilo. Bilo je nekaj let po zaključku mojega študija in tudi moja gimnazijska leta niso bila daleč, da se ne bi spominjal vsega, kar smo pri urah zgodovine poslušali. Še posebej zato, ker me je ta predmet nadvse zanimal. »Tu kjer sediva, je ležalo toliko trupel, da ni bilo videti trave. Bilo je med prvo svetovno vojno in vsi so bili italijanski vojaki.«[2] Tedaj sem se v mislih poskušal vprašati, kaj vem o tem dogajanju in o čem mi možakar pripoveduje. Toda vedel sem premalo ali skoraj nič, le to, da je ob Soči takrat divjala vojna. Vojna je bila na naših tleh, na slovenskem ozemlju. Borili so se Avstrijci in Italijani, umirali in trpeli so tudi naši ljudje. O tem nam takrat v šoli niso pripovedovali (Klavora, V. 2004, 84).

Z drugo svetovno vojno je bilo povsem drugače. Njena interpretacija je bila podobno kot tudi drugod po Evropi predmet številnih mitizacij in metanaracij. Zaradi »trojnega značaja« druge svetovne vojne (na tleh Jugoslavije je potekala hkrati vojna proti okupatorju, državljanska vojna in komunistična revolucija) je bila muzealizacija mnogo bolj spolitizirana: potekala je v skladu z ideološkim nazorom enopartijskega sistema in z njegovo politično usmeritvijo ter pod diktatom in neposredno kontrolo vladajoče komunistične elite. Interpretacija vojnih tem je bila do leta 1990 »rezervirana« za monolitni, edino »pravilni« pogled na preteklost. Najbrž ni treba poudariti, da je to bil pogled zmagovalca, izražen prek herojskih zgodb. Znanost in dediščinske ustanove so imele v teh procesih relevantno, četudi na videz pasivno vlogo. V muzejih so prevladovale teme, ki so govorile v prid upora ljudstva, izražale odpor proti okupatorjem in imperializmu. Prikazane so bile v obliki črno-bele metanarative in mitologiziranja izbranih, herojskih osebnosti. Pri prezentaciji preteklosti so imele prednost vsebine in osebnosti, ki so izpričevale enotnost jugoslovanskega ljudstva, enakopravnost in bratstvo med (slovanskimi) narodi.

Komunistična oblast se je zavedala družbeno-izobraževalne vloge kulturne dediščine: zakonodaja o kulturni dediščini je bila ponekod sprejeta že v letu 1945. Spomeniki iz časa narodno osvobodilnega gibanja (partizanske bolnice, prostori zmagovitih bitk in partizanskih epopej ter kraji ključnih dogodkov iz preteklosti Komunistične partije so postali pomemben, z zakonom zaščiten del zgodovinske in kulturne krajine. Odločitve o načinu varovanja in raziskovanja, o dokumentiranju in izboru dediščinskih tem ter o primernosti njihove muzealizacije so bile predmet politične odločitve. Bile so v skladu s pridobitvami komunistične revolucije in v duhu vrednot socialističnih pridobitev. Analogno enopartijskemu sistemu je tudi v muzealizaciji preteklosti vladala brezprizivna interpretacijska enostranskost, polifemovski »eno-videnjski« pogled. Teme (in dediščine), ki niso sodile v zgodovinski spomin, so postale del načrtne pozabe in zanemarjanja. Z izobraževanimi procesi in mediji pa se je ta odnos širil tudi v vsakdanje življenje, kjer so »male dediščine« v vsakdanjem okolju sčasoma izgubile vsakršno vrednost za »novega« človeka.

Po letu 1990 se je tudi na Vzhodu marsikaj spremenilo. Začelo se je odkrivanje preteklosti tudi z vidikov premagancev in s kritičnega stališča do herojskih zgodb in metanaracij. Obe vojni, posebej pa še povojno obdobje s preštevilnimi grozodejstvi medsebojnih obračunavanj, ki so po desetletjih zamolčevanja z vso močjo udrli na plano, so postale  družbeno zelo občutljive in politično hitro »vnetljive« teme. Muzeji so se jih dolgo izogibali. Vzroki za to večplastni, ne le družbeno politični. Eden od njih je umanjkanje poglobljenih študij postkomunističnih družbe do dediščine. Drugi je sezura ali avtocenzura (samocenzura) strokovnjakov in dediščinskih ustanov.  Dejstvo je, da velik del Vzhodne, nekdanje komunistične Evrope, dediščino še vedno »ziba v varnem naročju znanstvenega objektivizma« in »apolitične strokovnosti«. Dediščinske ustanove iščejo varen zaliv v znanstvenih raziskavah in v deklarativni znanstveni nevtralnosti, kar omogoča lojalnost pri tej ali oni (novi-stari) politični eliti (še bolje, če pri vseh). Enostranske, metanarativne interpetacije preteklosti s pomočjo herojskih zgodb se še niso povsem umaknile iz procesov dediščinjenja. Največkrat so le zamenjale politično stran in barvo. Enostranski način interpretiranja preteklosti močno zavira generiranje in ohranjanje kolektivnega spominjanja. Namesto da bi spoznanja iz preteklosti vzpodbujala procese demokratizacije, kotijo nove nestrpnosti in prilivajo olja na ogenj sodobnih nacionalizmov.

Ko se zgodovina razlikuje od spominov, jo označujemo za hladno, neživljenjsko, medtem ko so v nasprotju s tem spomini živi in življenjski. Nasprotja kažejo, da so pripovedi o preteklosti, ki se ohranjajo znotraj neke skupnosti,  bolj živi, bolj konkretni in bolje povezani z življenjskimi izkušnjami, kot je lahko povezano kritično zgodovinopisje (Avishai Margalit, 2002, str. 67).[3]

Se nadaljuje.

[1] Klavora, V. 2004, Koraki skozi meglo: soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915 -1917 (2nd edition). Celovec: Mohorjeva.
[2] Gre za bitko med italijansko in avstrogrsko vojsko pod planino Pretovč 4. junija 1915.
[3] Margalit, Avishai (2002) The Etics of Memory, Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press (3. izdaja, 2004).

 

 
Značke:

12 komentarjev

  • svitase

    Zanimivo.

    Poglaviten vzrok zakaj je bila soška fronta pozabljena tako dolgo, je treba iskati v Beogradu, ki je pajdašil z Italijani, da bi ti napadli v smeri slovenskega ozemlja in Slovencev in tako razrušili AO v škodo Slovencev, ki so postali s tem podjarmljeni od Italijanov.

    Iz tega razloga tudi ni bilo odpora proti Italijanom, ko so po kapitulaciji AO Italijani začeli zasedati slovenska ozemlja vse do Vrhnike.

  • svitase

    Cilj Beograda je bil razrušiti AO in povečati svojo državo, če pa pri tem izgubijo Slovenci precej svojega ozemlja, pa ni bistveno.

    Na strani Italijanov v so se borili tudi srbski polki.

  • Zdravko

    Srbi so krivi.

  • svitase

    Škoda tudi, da je komunizem v Sloveniji odstranil kopico zanimivih kulturno zgodovinskih spomenikov in namesto njih postavil spomenike, ki slavijo tiste, ki so pomorili velik del slovenskega naroda.

  • svitase

    Žal pa zgodovina še danes molči, zakaj ni bilo slovenskega odpora proti Italijanom, ko so po kapitulaciji AO začeli zasedati slovensko ozemlje, praktično vse do Ljubljane.

    Zakaj se Ljubljana ni zgledovala po Mariboru, ki se je zavzel za osvoboditev slovenskih ozemelj?!

    Kdo je Ljubljani to preprečil?!

  • svitase

    Komunizem v Sloveniji je:
    – pomoril del slovenskega naroda,
    – del slovenskega naroda izgnal v pregnanstvo
    – preprečil demokracijo na slovenskem
    – uvedel totalitarizem, to je teptanje človekovih pravic in svoboščin.
    – odpravil bistveni del civilizacijskih vrednot
    – pretrgal vezi z evropskimi narodi, ki so imeli demokratičen sistem in visok standard vrednot
    – se zgledoval po državah, ki so imele totalitarizem in so teptale človekove pravice in svoboščine…

  • svitase

    Zadetek v polno, Zdravko.

    • Zdravko

      Norčevanje ti tudi ni tuje. Za nekoga, s takšnimi besedami, kot so tvoje, bi moralo skoraj biti.
      Kako je lepo vse druge obtoževati, sam pa biti plemenit, pošten, delaven in sploh, angelski. Kako je to lahko biti boljši od drugih. Nihče ti nič ne more. Si našel rešitev, zase?!

      • Amelie

        Sem jo kar jaz našla. Jaz sem za vse to gorje kriva!

  • svitase

    Očitno so bili krivi njihovi tedanji voditelji v navezi z ljubljanskimi voditelji.

    Ne more pa se kriviti za njihovo početje vse Srbe in vse Slovence.

    • Igor MB

      Svitase, ne da nismo krivi vsi Srbi. Celo nobeden ni. Resnica je prav nasprotna. Slovenska stran je ob razpadu AO celo angažirala srbske vojake za zaustavitev italijanskega napredovanja.
      Sama jugoslovanski ideja pa je od nekdaj bila bolj doma v Moskvi kot na terenu. Srbi si niso pretirano želeli Slovencev v svoji državi. Še manj Hrvatov. Hoteli so le združiti vse Srbe v eno državo. Ideja je danes zloglasna in znana kot Velike Srbija.
      Ker jim velike sile tega niso dovolile, je nastal po koncu prve svetovne vojne najbolj znan krik: “Za Srbe spasa nema. Ali propasti ne mogu!”


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI