Komentar g. Tomelja na odgovor mag. Martinčiča v zvezi s člankom ”Slovo s tega sveta po ljubljansko”

Časnik 7.8.2017 9:471 komentar
 

Foto: http://arhiva.nacional.hr

V zvezi s člankom Andreja Tomelja Slovo s tega sveta po ljubljansko, ki je bil 1. 7. 2017 pri nas objavljen, smo prejeli odgovor mag. Martinčiča, direktorja družbe Žale d. o. o., ki smo ga 22. 7. 2017 v skladu z Zakonom o medijih tudi objavili. Po tej objavi smo prejeli pismo g. Tomelja, ki se je na nas obrnil s prošnjo za objavo komentarja na pisanje mag. Martinčiča. Presodili smo, da se komentar objavi, ter se hkrati odločili, da je s tem polemika o tej temi zaključena.

»Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom,« je duhovita in dobro poznana izjava arhitekta in publicista prof. Janeza Suhadolca. Ko premišljujem o razmerah na ljubljanskih pokopališčih, mojem popisu le-teh ter odzivu ljubljanske mestne občine in njihovega pogrebnega podjetja, me Suhadolčeva modrost opogumlja, da se znova oglasim. Sprašujem se torej, ali naj ponovno pišem o tej problematiki, potem ko se je z dolgim pismom odzval direktor pogrebnega podjetja ali naj pustim zadevo pri miru. Ali sem lahko zadovoljen že s tem, da se je gospodu direktorju sploh zdelo vredno in potrebno pisati? Se smem veseliti, da sem verjetno spotoma ljubljanskim mestnim uslužbencem in menedžerjem »odkril« spletni magazin Časnik? Ker ni v moji navadi, da bi pisal (in tudi bral) komentarje pod članki na spletu, cenjeno uredništvo prosim za objavo tega zapisa. Ne zahtevam, ampak vljudno prosim.

V objavljenem tekstu mag. Roberta Martinčiča me je od vsega najbolj vznemirila oblastna oholost, saj je zapisano: »Zahtevamo objavo v skladu z Zakonom o medijih«. Kaj ne bi za začetek prosili in šele nato uredništvu Časnika (komaj prikrito) grozili? Iz nadaljevanja obsežnega zapisa g. Martinčiča je moč razumeti, da se v svojem prispevku nisem ne zmotil in ne zlagal. Torej je objava odmeva na moje razmišljanje stvar presoje uredništva in ne zahtevana ter samoumevna pravica. Ob tem mi je misel preskočila in se sprašujem, zakaj ne bi morda tudi direktorji gledališč sledili mag. Martinčiču in pritiskali na uredništva medijev, da objavijo njihova »navodila za uporabo« gledaliških predstav. In bi naštevali kopico opravičil za polomijo na gledaliških odrih, ker naj bi kritiki njihove predstave narobe razumeli.

»Začasne rešitve so najbolj trajne rešitve«, pravi ljudska modrost. Skoraj trideset let bo, odkar ljubljanska mestna občina in njihovo pogrebno podjetje rešujeta problem mrliških vežic v Štepanji vasi in na Viču! Po zapisanem se da sklepati, da ste kar deset let porabili za preurejanje teh dveh zgradbic v mrliški vežici. Navajate namreč, da ste s preurejanjem prostorov pričeli 1988, še nadaljnjih deset let, tja do leta 1998, pa ste pokojnike vozili z Žal na omenjeni pokopališči neposredno pred pogrebom. Morda pa gre vendarle za napako pri letnicah.

Ob gospe Lei Pisani in gospodu Alenu Hranitelju, na katera se sklicujete, in ki naj bi bila avtoriteti pri oblačenju, bi se pri snovanju uniform morali ozirati tudi na naše kulturno izročilo in kmečko pamet. Za slednjo ni javnega naročila; če jo imamo, je zastonj. Hvala lepa za poročilo o nizu standardov in certifikatov. Ne boste verjeli, tudi gasilcem je vroče, pa »na pomoč« ne hitijo v lahkih poletnih oblačilih. Primerno zaščitno obleko imajo predvsem zaradi zdrave pameti in ne zaradi delovno-pravnih papirjev in tudi ne zaradi vrhunskih modnih oblikovalcev. Naj vas opomnim še na to, da ste mi podtaknili predlog za kravato.

Res je, trava je še vedno zelena. Do kdaj?

 
Značke:

1 komentar

  • Zdravko

    🙂 Dober odgovor! Mene je tudi motila aroganca “vrhunske mode”, ki je s takim cinizmom vela iz prejšnjega odgovora gospoda Martinčiča. Ali zeleni barvi trave. V resnici pa gre samo za brisanje tradicije, ker je verska, katoliška. Tega pa gospoda seveda ne sme dovoliti.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI