Slovenija – domovina udbomafije (II. del)

Tone Kunstelj 6.8.2017 6:1010 komentarjev
 

Zanimiv napis na spomeniku v Radomljah. So se zavedali, komu so postavili spomenik in to že pred več kot 60 leti? Morda pa gre vendarle za nehoteno ali nezavedno priznanje krivde? (Foto in besedilo dr. Jože Urbanija)

Ko sem se lotil tega prispevka, se mi je najprej zastavilo vprašanje, kakšen naslov naj mu dam. Med več možnimi variantami sem izbral gornjega,  ker imam vtis, da še najbolje ponazarja stanje Slovenije, kakršno se nam odstira iz podatkov, ki jih je v intervjuju na prvem programu TV SLO navajal g. Rado Pezdir, saj je precej govoril o sodelovanju UDBE z italijansko mafijo.

»Zapovedani molk«

Slovenija se je po letu 1945 pogreznila v molk, žrtve so bile pokrite z industrijskimi odpadki, o njih se ni govorilo, zanje se ni smelo vedeti. Starši doma svojim otrokom o tem niso govorili, niso si upali, da ne bi otrok v svoji nevednosti kdaj kje povedal kako neprevidno besedo. Sam sem otrok svobode, rojen nekaj mesecev po »osvoboditvi«, v Ljubljani, doma o medvojnih in povojnih dogodkih nikoli ni bilo nobene besede. Še o nesojenem možu tete, ki nam je gospodinjila in je »umrl« med vojno se ni govorilo. Pred nekaj leti mi je starejša sestra povedala, da ni padel kot partizan ampak od partizanske roke. O povojnih pobojih sem prvič slišal pri svojih dvaindvajsetih letih od prijateljice, ki mi je dejala, da so naši »prodali« Koroško, da so jim Angleži »vrnili« domobrance, ki so jih nato pobili v Kočevskih breznih. Zgrozil sem se nad tem in nad svojo zapovedano nevednostjo. In to, ta naša zapovedana nevednost, je trajala, s kako redko izjemo, vse tja do prvih svobodnih volitev leta 1990. Izjeme so bile res izjemno redke. Ena od njih je bil naš pesnik in kulturnik, med vojno član najožjega vodstva OF, g. Edvard Kocbek.  V knjigi, ki je izšla v Trstu (v Sloveniji seveda ne bi zagledala belega dne), je spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Njegova izpoved je dvignila precej burje, a še naprej je trajal zapovedan molk o povojnih pomorih. A resnica o teh dogodkih je le počasi prihajala na svetlo in to šele proti koncu osemdesetih let, ko je Jugoslavija počasi in nato vse hitreje pričela propadati in končno tudi razpadati. Dogodkov s konca osemdesetih in začetka devetdesetih se še živo spominjamo, s ponosom pomislimo na plebiscit, osamosvojitev in navdušenje, ki nas je tedaj prevevalo.

Vračanje na stare tirnice

Žal pa se nismo zavedali, da v ozadju že stojijo stare sile, prebarvane in preoblečene v socialdemokratske barve in počasi, a vztrajno, prevzemajo vedno več odločujočih položajev v družbi. Kaki dve ali tri leta po “slovenski pomladi” smo se pričeli vračati na stare tirnice in situacija se je naslednjih dvajset ali malo več let samo slabšala, prosto po Murphy-ju, iz slabega v še slabše. Preprosto ni področja, kjer ne bi ugotavljali slabšanja. Od sodstva, preko zdravstva in šolstva, do razkritja dogajanja v NLB pred leti. Ob tem pa na “proslavah”  vidimo manifestiranje s “titovkami”, na katerih se šopirijo potvorjene značke, poleg zvezde še slovenska trobojnica, katere med drugo vojno ni smelo biti nikjer v vrstah rdečih tovarišev.

V zadnjih letih smo na različnih ravneh nemalokrat slišali besede, da slovenske osamosvojitve pred četrt stoletja ne bi bilo brez partizanščine in  brez OF, pozabili pa so reči, brez Čebin in brez moskovskih “akademij”.

Oficirje JLA, ki so sejali strah po Sloveniji leta 1991 so slovenska sodišča spoznala za nedolžne. Menda naj bi se le branili pred napadi policistov, vojakov (TO?) in civilistov, civilni in verski objekti pa naj bi bili uporabljeni za namene vojskovanja. Pripominjam, da se ne spominjam, da bi tedaj kaj slišal ali pa bral o kakem mitraljezcu, ki bi s cerkvenega zvonika v Radgoni ogrožal vojake JLA ali tovariša Popova osebno! Pogum osamosvojiteljev in njihove zasluge za svobodno Slovenijo pa se potiska v ozadje in se jih celo kriminalizira (Bavčar, Janša, Krkovič). Če se bodo dogodki še najprej razvijali v tej smeri se sprašujem, če se ne bomo morali kdaj naše osamosvojitve celo sramovati??

Izrazito razvojno zaostajanje Slovenije

Ko smo Slovenci maja 2004 vstopili v EU smo veljali za najbolje razvito med desetimi državami, ki so bile tedaj sprejete v Unijo. 13 let kasneje smo med temi desetimi državami po večini pokazateljev žal na zadnjem mestu. Kako to, da se nam ni posrečilo svojega razvoja peljati v enakem tempu naprej, kot smo to sicer počeli prejšnjih trinajst let, od osamosvojitve dalje.?

Ko spremljamo dogajanje v Sloveniji v zadnjih desetih letih, dobimo vtis, da se vedno bolj pogrezamo v nekdanjo jugoslovansko močvirje, ki pa so ga ostali jugoslovanski narodi vmes že zapustili in se bomo nazadnje v njega pogreznili sami. Na naših glavah bodo sicer sedeli (in na koncu stali) vsi ti gospodje rdeče provenience, ki nas sedaj vlečejo navzdol (in nazaj) a bodo na koncu potonili tudi oni. Pardon, ne bodo potonili, saj podgane ladjo zapustijo preden potone. Izselili se bodo, skupaj s svojimi potomci in najožjimi sodelavci in somišljeniki v davčne oaze, kamor so v teh dvajsetih letih odnesli milijarde pokradenih dolarjev.

Kaj pa mi, pridni, delavni, skromni in zadovoljni, zaenkrat še siti Slovenceljni? Bomo mi kar tiho, mirno in skromno živeli naprej, ne da bi povzdignili glas in se uprli? Se nas, ki smo prestrašeni, zadovoljni z drobtinami z bogataševe mize, vse to nič ne tiče? Se bo zopet slišal tisti lakonični refren: »Tresla se gora, rodila pa se (ni niti mala) miš(ka)«. Psi lajajo, ampak karavana gre mirno svojo pot naprej! Slovenci pa bomo na volitvah mirno še naprej obkrožali “nova imena, nove obraze” s starimi pedigreji, ki bodo še naprej le kimali in upogibali hrbte pred “strici iz ozadja«.

Če smo bili, oziroma smo morali biti po drugi vojni tiho, nekateri tudi z mislijo, da so bili »ta beli kaznovani za medvojno izdajstvo, kolaboracijo« in kar je še podobnih priučenih floskul, bi nam sedaj že morali biti jasno, da se je ta molk izrodil v tiho kimanje, pritrjevanje in to ne razvoju, ampak čedalje hujšemu zamočvirjenju naše ljube domovine.

Tovariši, ki se skrivajo v ozadju vseh teh zgodb, pa se le tiho, mirno in zadovoljno hahljajo, požvižgajo se oni na redka opozorila o nezakonitosti njihovega početja, češ, kaj nam pa morejo.. Seveda, ne morejo nič, ko pa je bilo vse “pokrito” s strani merodajnih oseb v Sloveniji. Morda bo na koncu te zgodbe, če se bo sploh kdaj kaj zgodilo, šel sedet na Dob kak petorazredni referent iz NLB, ki je le pridno izpolnjeval naloge za nakazila na tistih 10.000 računov po vsem svetu, kamor je romal Iranski denar. Tistim na vrhu se tako ali tako ne more in ne sme zgoditi prav nič.

Mar res ni več upanja?

Pisanje sem začel s predvojnimi dogodki, saj ima današnje stanje Sloveniji svoje korenine v dogajanjih pred in med drugo vojno.  Prestrašeni, zastrašeni in utišani smo bili tiho vsa povojna in poosamosvojitvena leta. Ker vsa odločujoča mesta v medijih, v policiji, v sodstvu in politiki zasedajo »tovariši«, njihovi potomci, ne sinovi ampak že vnuki, nam, vsaj tako se zdi, preprosto ni rešitve; iz močvirja se je tako rekoč nemogoče izkopati, lahko le opazujemo kako vedno bolj tonemo, rdeča voda nam že sili v grlo. Bo kdo zakričal? Je še kje kaka lučka na koncu tega sedemdesetletnega tunela?

 
Značke:

10 komentarjev

  • “Je še kje kaka lučka na koncu tega sedemdesetletnega tunela?”

    Da. Imenuje se Bog. Zadeva je jasno: molitev in pokora pa smo po 40 dnevih rešeni. Podobno kot Ninivlajni:

    Jona gre v Ninive
    GOSPODOVA beseda se je drugič zgodila Jonu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu okliči oklic, ki ti ga govorim!« Jona je vstal in šel v Ninive po GOSPODOVI besedi. Ninive pa so bile veliko mesto pred Bogom, tri dni hoda. Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega.
    Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.«
    Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil. (Jon 3, 1-10)

    Samo … še za nedeljnike nisem prepričan, da bi vsi želijo Boga. Kaj šele za vse državljane?!

  • svitase

    Izvirni greh sedanjega nedemokratičnega in neciviliziranega obnašanja oblasti je dejstvo, da oblast noče v parlamentu potrditi evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov.

    S tem, ko oblast nasprotuje obsodbi totalitarizmov v Evropi, daje jasen znak, da ni za demokratična in človekoljubna načela v javnem življenju.

    S takšno negativno držo krši Ustavo Slovenije, ki je demokratična država.
    Poleg tega krši skupna evropska demokratična načela Zveze evropskih držav.

    Poleg tega oblast obožuje in povzdiguje države in njihove voditelje, ki so nasprotniki demokratičnih načel v javnem življenju in svobode ter enakopravnosti narodov ( Čečeni, Krimski Tatari…

    Upravičeno zahtevamo, da oblast spoštuje slovensko ustavo in se zgleduje po tistih, ki spoštujejo in negujejo demokracijo v svoji državi in v odnosu do drugih držav!

  • svitase

    Poleg tega upravičeno zahtevamo, da oblast v slovenskem parlamentu sprejme Evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov in s tem dokaže, da je za demokracijo in civilizacijske vrednote človeštva!

    • Na Hrvaškem so to deklaracijo sprejeli, pa imajo kljub temu težave s t.i. antifašisti, ki so v resnici ljubitelji totalitarne preteklosti in privilegijev, ki iz te preteklosti izhajajo.

      Seveda se strinjam, da to deklaracijo mora sprejeti tudi slovenski parlament, toda storiti je treba še veliko več. V prvi vrsti je treba obračunati z revolucionarno preteklostjo, ki je vzrok vseh težav in kamen, ki nas vleče k dnu.

  • Sarkazem

    AlFe ima prav. Rešitev je samo pri Bogu in izprosili nam jo bodo slovenski mučeniki in naša molitev. Tudi propada komunizma, razpada Jugoslavije in samostojne slovenske države ni nihče pričakoval. Ljudje so sicer skušali obračati, Bog je pa obrnil. Poleg tega čas sam po sebi marsikaj pozdravi, čez leta in desetletja.
    Storiti se pa žal ne da ničesar. Pri nas ima pri ljudeh rdeča levica s tovariši na čelu udobno večino. To si moramo priznati, celo v vsaki naši širši rodbini najdemo ljudi, ki so na njihovi strani. Nnjihova organizacija je sijajna in ji nobena opozicija ne bo kos. To si bomo lahko ogledali že zelo kmalu po novih volitvah, na katerih bodo komikontinuitetne stranke z lahkoto zmagale. Nikjer niso stare, “zdrave”, komikontinuitetne sile, celo v istih osebah, zmogle preživeti propad komunizma, ostati na oblasti, jo celo poglobiti in razširiti, dobiti zahodno podporo v EU, NATU, euru in pri lastnem prebivalstvu. To je bilo možno le v Sloveniji. Lahko jim očitamo marsikaj v škodo Sloveniji, v lastno korist pa vodijo naravnost genialno politiko, ki ji nihče pri nas ne bo kos in je niti zahodni politiki ne spregledajo in se raje zaletavajo v Orbana ali Poljsko. Tak’le pač ‘mamo!

    • Delim mnenje z obema. Kot kaže, bo kontinuiteta res obdržala oblast. Pa ne zaradi večje sposobnosti kot se večkrat razume, ampak zaradi prednosti ki jo je podedovala od prej.
      Vztrajno širit resnico, k temu se lahko zavežemo, to lahko naredimo.

    • Z večino napisanega se strinjam. Ne strinjam se pa z metanjem puške v koruzo. Seveda na vrednostno zblojeno Evropo ne moremo računati. Toda kontinuiteta skrbi samo za svoje, kar povzroča nenehno zaostajanje za vse ostale. Enkrat bo ljudi morala srečati pamet.

      Vendar na desni ne potrebujemo le ene konkurenčne stranke, temveč blok. Tudi desna stran mora svoje narediti. Potem bo mogoča tudi sprememba na bolje za vse.

  • svitase

    Vrednotna palača se gradi postopoma in celovito.

    Najprej se utrdijo temelji. Pomemben sestavni del vrednotnih temeljev, je navedena deklaracija o obsodbi totalitarizmov.

    Širit resnico je premalo.

    Potrebni so tudi dobri zgledi iz drugih držav, ki imajo razvito demokracijo in ukrepi, s katerimi se da takoj z spreminjati razvoj v smeri vrednotne rasti slovenske skupnosti!

    Opozicija mora biti toliko vešča, da zna odpreti oči ljudem. Brez aktivne civilne družbe ne bo šlo.

    tudi

    • Se strinjam Svitese, desna stran mora organizirati blok, ki bo gibanje. Kamor bodo vključeni konzervativnejši intelektualci vseh strok, civilna družba, uspešni gospodarstveniki, ki niso odvisni od botrov, vsi, ki jim ni vseeno za prihodnost naših otrok in vnukov, konzervativnejše politične stranke in drugi.

      Samo takšna sila lahko ustvari potrebne strukturne reforme na vseh ravneh, kar je predpogoj za boljšo prihodnost.

  • Franc Mihič

    Komisija za resnico in spravo ter vizijo
    Ponovno na spletu berem zelo poučno kolumno Sprava v Sloveniji in Sierri Leone.
    Primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da se spozna možnosti, kako naprej. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od l. 1941dalje. Težave imamo tudi z vizijo razvoja države. Šele na zahtevo EU je vlada po več poskusih le pripravila vizijo do l. 2020 oz. cilje in strategijo pametne specializacije naše države. V čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši. Žalostno je in je usodno, da pri tej viziji in ciljih ter strategiji pametne specializacije, opozicija, desnica ne sodeluje, nima izdelane svoje alternative, preje se iz tega pristopa celo norčuje, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. In naša vizija do l. 2050? Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju« v stilu, pa kar bo pa bo, če bo »okroglo bo lopata, če bo pa špičasto, bodo pa vile«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat, za vizijo 2050, ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Tudi opozicija je kar tiho?! Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Kaj je naša vizija? Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in blagostanje pa je kot povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost. Zato me zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na ravni države. To ne more biti naša perspektiva! Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in realno opredeljena vizija, temelj za razvoj naše perspektive?
    Franc Mihič, Ribnica

    http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx

    https://www.dnevnik.si/1042719344/mnenja/odprta-stran/zgodovina-in-vizija

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI