Priprta vrata

Marko Rijavec 6.8.2017 6:307 komentarjev
 

Foto: Matjaž Tavčar

V svoja razmišljanja ne dajem rad mesta ideološkim sporom, ker je z njimi pač vedno tako, da bolj delijo, kot pa združujejo ljudi. Sam nimam tega namena. Vendar pa me je konec junija preveč zabolelo mahanje z rdečo zvezdo na Kongresnem trgu, da bi lahko šel mirno naprej. Pa me ni bolelo zaradi tistih, ki so vihteli zastave iz nekega drugega, minulega časa, ampak zaradi sebe, zaradi tega, kar sem, zaradi Slovenca in zaradi zahodnega človeka v meni.

To je to, sem si rekel. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti slučajno kaj zalomilo.

To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova prava pot. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje.

Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že »odločil«, četudi sem pred desetimi leti že spregovoril svoj dokončni »da«. Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja, in sprejel, da sem se tako odločil, in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem sedanjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, ker bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi v klic življenja, v klic, ki ima vedno prav.

Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se soočamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil slučajen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti.

Zaupati temu, to pomeni biti srečen.

Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

 
Značke:

7 komentarjev

  • svitase

    Oboževanje totalitarizma v Sloveniji ne bi bilo več prisotno, ko bi oblast potrdila v slovenskem parlamentu Evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov.

    S tem, ko oblast nasprotuje obsodbi totalitarizmov v Evropi, daje jasen znak, da ni za demokratična in človekoljubna načela v javnem življenju. Na ta način spodbuja tiste, ki še danes obožujejo jugoslovanski totalitarizem.

    S takšno negativno držo krši Ustavo Slovenije, ki je demokratična država.
    Poleg tega krši skupna evropska demokratična načela Zveze evropskih držav.

    Poleg tega oblast obožuje in povzdiguje države in njihove voditelje, ki so nasprotniki demokratičnih načel v javnem življenju in svobode ter enakopravnosti narodov ( Čečeni, Krimski Tatari…

    Upravičeno zahtevamo, da oblast spoštuje slovensko ustavo in se zgleduje po tistih, ki spoštujejo in negujejo demokracijo v svoji državi in v odnosu do drugih držav!

  • svitase

    Poleg tega upravičeno zahtevamo, da oblast v slovenskem parlamentu sprejme Evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov in s tem dokaže, da je za demokracijo in civilizacijske vrednote človeštva.

  • Hacher

    Zelo zanimivo branje “Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače.” Tudi mene kot ateista včasih prevevajo podobna razmišljanja … pa vendar živim včasih bolj včasih manj srečno. Lepo nedeljo vsem

  • Ja, priprta vrata.

    Zato se pari danes ne poročajo, zato imajo žene dva priimka, zato kot država nazadujemo. Ker nismo zmožni pustiti preteklosti za seboj.

    Preteklost lahko pustimo za seboj, ko smo se v stanju z njo spraviti, s takšno, kot res je. Šele ko smo zares zmožni preteklost pustiti za seboj, lahko stopimo v prihodnost, ki ni preteklost.

  • …in zaradi oziranja nazaj postajamo solnati stebri…

  • Zdravko

    Preteklost lahko pustimo za seboj in z njo se lahko spravimo, če ne gledamo samo krvi v njej.

  • Martin_

    Jedro težav je pri “energiji za dobra dejanja”, saj človek rad govori eno, dela pa drugo. Ko sem bil otrok, mi je bil namreč komunizem predstavljen tako, da bi na vprašanje, kdo je dober komunist obkrožil ime Anjezë Gonxhe Bojaxhiu in ne Tito, Kardelj, Bakarić ali kaj podobnega. Otroška predstava vsaj delno še živi v tistih, ki mahajo s peterokrako.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI