Pozabili na žrtve revolucionarnega nasilja

Franci Feltrin 5.8.2017 6:31
 

http://nova24tv.si

Med poročili v preteklem mesecu je odmeval tudi dogodek, ki se je zgodil konec junija sredi Ljubljane, ko so odkrili spomenik žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanimi žrtvami. Mnenje o spomeniku pišem tudi na osnovi moje družinske tragedije, saj je obeležje v spomin tudi mojima bratoma in sestri, ki so se februarja 1944 smrtno ponesrečili z ročno bombo italijanske izdelave (paradajzarica). Njihova imena so skupaj s padlimi partizani zapisana na vaški spominski plošči, ki je bila postavljena kmalu po vojni.

Odkritje spomenika je bilo odmevno tudi zaradi besedila, ki je na njem izpisano. Postavitev spomenika bi res lahko pomirila velik del slovenske javnosti, če bi besedilo ustrezalo zgodovinski resnici, ki jo je slovenski narod v resnici doživel. Ponovno zamujena priložnost!

Potomci komunističnih revolucionarjev so na veličasten obelisk zapisali tekst, ki naj bi simboliziral spravo. Žal so spet udarili mimo! Ali namerno ali ne, ne vem? Gotovo pa ne v duhu sprave! Pričujoči tekst na spomeniku je v spomin medvojnim žrtvam, vseh barv in prepričanj, kar je lepo in prav, tudi mojima bratoma in sestri, in v opomin vsem nam živečim. Niso pa omenjene žrtve povojnih pobojev, ki jih je zmagovita komunistična partija, brez sodb in dokazov o njihovi krivdi, še mesece po koncu druge svetovne vonje pobijala in njih trupla skrivala (še vedno se skrivajo) po vsej slovenski zemlji.

Vsa leta po drugi svetovni vojni smo partizanskim žrtvam z državnim denarjem in častmi postavljali obeležja in spomenike, obeležja žrtvam povojnega komunističnega nasilja, ki jih je desetkrat več, pa so se pričela postavljati šele v času samostojne Slovenije. In to s sredstvi župljanov in svojcev žrtev. Vladajoča politika ni o tem vprašanju nikoli dosegla enotnosti. Zato so plošče žrtvam komunističnega nasilja po večini postavljene na vaških pokopališčih in ob cerkvah, kamor roka potomcev revolucije in nasprotnikov sprave zaenkrat še ne seže. Če pa že, so obeležja ob grobiščih, pa napisi na njih praviloma ne odražajo resnice.

Povojna morija je razdelila slovenski narod: na tiste, ki so se nasilno polastili oblasti, in druge, ki so od bolečin in strahu umolknili. Avtorji spomenika, še bolj pa naročniki njegove postavitve, bi se morali tega zavedati. Pa se niso, ali pa so se temu zavestno izognili, saj napis na spomeniku ne zajema vseh žrtev.

Dogodki po končani vojni niso povezani z vojno, pač pa jih je rodilo sovraštvo, pohlep in maščevanje. Zato bi se moralo besedilo na spomeniku, po mojem prepričanju, dopolniti z naslednjimi besedami: »/ …/ in v spomin žrtvam povojnega komunističnega revolucionarnega nasilja«. Povojna revolucija je povzročilo nekaj desetkrat več civilnih žrtev kot vsi medvojni spopadi, skupaj s talci in nesrečami, ki so bile povezane z vojaškim delovanjem in vojnimi dejanji.

Sklicevanje na zakonska določila leta 2009, ki so bila sprejeta na politični ravni, so politična sramota vseh, ki še danes nočejo priznati resnice o  povojnem genocidu, ko je Slovenec moril Slovenca brata.

 
Značke:

145 komentarjev

  • Franc Mihič

    Spomenik v ponos državi
    DNEVNIK, 31. julij 2017
    Osrednji državni spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. To je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda. O izdajalcih naroda govorimo, ko se spopadeta naroda. V državljanski vojni pa se spopadejo pripadniki istega naroda. Spopadli so se revolucionarji s protirevolucionarji, ki so nasprotovali nasilni revoluciji, ki je potekala kar med okupacijo in bojem proti okupatorju. Zato so se upirali in branili, da preživijo revolucijo, kar jim ni uspelo. V državljanski vojni in okoliščinah vojne, ko so Jugoslavijo osvobajali vojaki Sovjetske zveze in ne zahodni zavezniki, so zmagali revolucionarji in so uvedli enopartijsko vladavino, ki je trajala vse do osamosvojitve Slovenije.

    Čudim se oziroma ne razumem, zakaj tudi Milan Kučan slovenski javnosti ne razkrije dejstev, kot je to leta 2014 storil nekdanji predsednik republiške skupščine Republike Slovenije v SFRJ in zdaj upokojeni poslanec SD Miran Potrč v intervjuju z Lidijo Hren na RTV SLO, kjer je povedal, da so on, Milan Kučan in Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Vendar so vedeli, da je enopartijski sistem »preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Prepričan sem, da bi bila takšna izjava Milana Kučana poštena in koristna za zmanjšanje iluzij in napetosti v družbi oziroma državi.
    Avtor, arhitekt spomenika, je na TV v Odmevih lepo pojasnil, da spomenik simbolno sporoča, da enotni temelji spomenika kažejo, da gre za en narod. Dva stolpa iz teh temeljev pa kažeta, da obstajata dve strani naroda, ki različno mislita, a med seboj komunicirata. Če bi bil spomenik samo en stolp, bi simboliziral samo eno mišljenje, enoumje, česar si menda ne želimo več. Nerealno je pričakovati, da bodo spravo sprejeli vsi, ki so bili vpleteni v medvojno državljansko vojno. Očitno to velja predvsem za zvezo borcev. Idejo za spomenik 1983 je z esejem Krivda in greh sprožila Spomenka Hribar. Tema, ki je dotlej veljala za tabu, je bila likvidacija domobrancev. Hribarjeva je iz zločina, ki ga je kot nesprejemljivega razkril Kocbek, izpeljala potrebo po narodni spravi.
    Ob deseti obletnici spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan ter Spomenka Hribar položili venec in prižgali svečko. Tedaj je predsednik Kučan v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost ljudi različnih prepričanj v skupnem bivanju drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in vzbujata nova sovraštva.
    Milan Kučan je torej povojne poboje obsodil kot moralni in pravni zločin ter dodal, da je spravno sožitje mogoče samo na podlagi pietete do mrtvih. Se ne strinjam. Pieteta do mrtvih je vendar samoumevna civilizacijska norma, ki pa ne zadostuje za spravo. Če država prava tudi sodno ne obsodi storjenega zločina, je to posmeh pravičnosti, pravu, žrtvam in prizadetim državljanom. Častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Mar se to že ne dogaja?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042779835
    Opomba: Prispevek je objavljen tudi v REPORTERJU, št. 31; 31. julij 2017

    • Franc Mihič

      Spomenik (ne)sprave
      DNEVNIK, 1. avgust 2017
      Te dni sta bila v pismih bralcev Dnevnika predstavljena dva različna pogleda na spravno vlogo, ki naj bi jo imel spomenik, ki že nekaj tednov »krasi« osrednji trg v Ljubljani. Enega je pod naslovom »Spomenik v ponos državi« zapisal Franc Mihič iz Ribnice. Zanj je spomenik z dvema blokoma predvsem potrditev, da smo med drugo svetovno vojno pri nas imeli državljansko vojno in zato tistih, ki so se skupaj z italijanskim in nemškim okupatorjem bojevali proti partizanom, ne moremo obravnavati kot narodove izdajalce.

      Povsem drugačen pogled na to, kar se je pri nas dogajalo med zadnjo vojno, pa ponuja v Dnevniku Milan Maver iz Ljubljane. Bistvo njegovega razmišljanja je povzeto v zadnjem stavku, ki ga je zapisal. Tako pravi: »Nekaj pa je treba tudi za zdaj in tudi za naprej vedeti: da bi se ljudje že zdavnaj spravili in pozabili nekdanje zamere, če ne bi za poraženci stala – nikar se ne sprenevedajmo – mogočna organizacija z dvatisočletno tradicijo, vešča v izkušnjah in nepopustljiva v odpuščanju, ki je bila naposled v Ljubljanski provinci gonilna sila tudi ob nastajanju vzporedne nacionalne vojske pod fašističnim in nacističnim okriljem za boj proti partizanom in komunizmu.«
      Očitno po tem mnenju pri nas v letih 1941–45 ni šlo za običajno razumljeno državljansko vojno, pač pa je v manjšem delu Slovenije (predvsem okolica Ljubljane in Dolenjska) del prebivalcev pod vplivom Cerkve aktivno sodeloval z okupatorjem v vojni proti partizanom, zmagovalci pa so se jim za to početje takoj po vojni kruto maščevali. Zamere, ki jih je to povzročilo, naj bi bile že zdavnaj pozabljene, če jih ne bi Cerkev ves čas oživljala.
      Del Slovencev danes medvojna dogajanja ocenjuje enako ali vsaj podobno kot Mihič. Predvsem so to rojaki, ki so izrazito naklonjen Cerkvi kot inštituciji in so jim blizu tudi avtoritarne politike vodenja države, za kakršne se zavzemajo nekatere naše desne stranke. Še več pa nas je takih, ki razmišljamo drugače, to je podobno, kot se nam je predstavil M. Maver. Razlike med enimi in drugimi so velike, kar se že kaže – ali pa se še bo – tudi pri vrednotenju vloge spomenika sprave. Tako je za Mihiča spomenik ogromna pridobitev, saj naj bi zacelil številne še odprte rane, še predvsem pa posredno opravičuje medvojno kolaboracijo z okupatorjem. Maver se neposredno o vlogi spomenika sicer ne opredeljuje, saj naj bi bila za spravo daleč najbolj pomembno delovanje Cerkve, ta pa ravna predvsem v interesu nje same kot inštitucije, za večino torej nespravno in vse prej kot koristno.
      Sam glede tega premorem več optimizma, kot ga zaznavam pri Mavru. Menim namreč, da se vrh Cerkve pod papežem Frančiškom iskreno zavzema za uveljavljanje temeljnih (krščanskih) vrednot, in ko bo to usmeritev v praksi udejanjala tudi slovenska Cerkev, bomo vse bolj ravnali spravno in morda celo ugotavljali, da nam spomenik sprave pri tem več škodi, kot koristi.
      Je pa še en dejavnik, ki močno spodbuja nasprotja v naši družbi, to je politika. Za to sicer ne gre prednostno kriviti konkretnih politikov, pač pa je leglo problema v modelu, po katerem oblikujemo in nadziramo vlado, to je osrednjega upravljavca države. Model namreč poskrbi, da dobra polovica parlamenta vlado več ali manj brez zadržkov podpira, druga (slaba) polovica pa ravna po načelu: čim slabše dela vlada, toliko bolje za nas. Poleg tega model skrbi še za to, da nam najbolj zahtevne vodstvene naloge v državi praviloma opravljajo ljudje, ki za to delo niso dovolj usposobljeni. Vse to se odraža v slabem upravljanju države, povzroča pa tudi močno razdvojenost družbe.
      Ta nadvse resen problem je seveda rešljiv, vendar nam pri tem ne bo pomagal spomenik sprave, pač pa je treba pri upravljanju države uporabiti sistemske ureditve, ki se drugod (recimo v Švici, Nemčiji…) dokazujejo kot učinkovite. Sliši se enostavno, a žal bi spremembe prizadele velik del aktualnih politikov in ti zato poskrbijo, da se ne zgodijo. Kako spretni in enotni so pri tem, so pokazali pred časom, ko je Zveza upokojencev v parlamentu vložila po nemškem zgledu pripravljen predlog novega volilnega zakona, a ga je politika brez tehtnih argumentov zavrnila.
      Naj končam z naslednjo mislijo. Razdvojenost družbe nas Slovence izjemno bremeni, a žal premalo storimo, da bi živeli bolj spravno. Pričakovanja, da nam bosta dva betonska bloka ob osrednjem trgu prestolnice pri tem pomagala, se bodo prej ali slej pokazala za preveč optimistična. A to naj ne jemlje volje, da se poišče primernejše poti, ki vodijo v plodnejše družbeno sožitje, saj je to eden osrednjih pogojev za uspešen razvojni napredek države.
      Andrej Cetinski, Ljubljana
      https://dnevnik.si/1042779950

  • Franc Mihič

    Spomenik (ne)sprave, 2.
    DNEVNIK, 5. avgust 2017
    Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev, ki že nekaj tednov »krasi« osrednji trg v Ljubljani, zapiše Andrej Cetinski v Dnevniku 1. avgusta, je zanj moteč, nepotreben. Cetinski mi oporeka ugotovitev, da je med okupacijo potekala tudi revolucija oziroma državljanska vojna, kar sicer ugotavljajo tudi zgodovinarji. Ne verjamem, da ni slišal v 25 letih samostojne RS, da je dr. France Bučar kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

    Ta izjava je zgodovinsko dejstvo. Na nacionalni RTV smo jo poslušali vsako leto, vse do Bučarjeve smrti. Priznanje državljanske vojne je osnova za prehod v demokracijo. To sporoča tudi ta spomenik. Ob njegovem odkritju je žrtve revolucije oz. državljanske vojne priznal tudi predsednik države Borut Pahor in pozval k nadaljevanju spravnega procesa. Cetinski se trudi pripisati mi, da spadam med zagovornike kolaboracije, Cerkve in da so mi blizu tudi avtoritarne politike vodenja države. V mojem pismu ni sledu od naštetega.
    Naj navedem še drugačna mnenja, ki potrjujejo moje mnenje o državljanski vojni. Prof. dr. Matjaž Zwitter iz partizanske družine v članku So bili vsi na napačni strani? (Delo-SP, 4. 1. 2014) piše: »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. Ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoč civilistov. Če bi Ivana Mačka – Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
    Eden najuglednejših slovenskih ekonomistov, pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, je v svoji knjigi z naslovom Bermanov dosje zapisal: »Moja ocena partije je, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije …, da je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila zunaj zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Slovenski filozof dr. Slavoj Žižek o knjigi dr. Bajta pravi, da je zanimiva in da praktično vse v njej sprejema kot resnico (Delo-SP, 19. avgusta 2000).
    Ostajam pri stališču, da je bila med okupacijo odvečna državljanska vojna, ki je povzročila ogromne žrtve na obeh straneh in tudi več žrtev zaradi upora proti okupatorju, ki je bil celo monopol OF. Zakaj le? Vse za prevzem oblasti po vojni. V seznam slovenskih žrtev med 2. svetovno vojno in po njej Inštituta za novejšo zgodovino je vpisanih več kot 99.706 žrtev. V uporu zoper okupatorje je torej umrlo 7800 okupatorjev. Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo revolucijo – državljansko vojno.
    V vsaki demokratični družbi so legalna politična nasprotja. Izvoljeni politiki pa so dolžni poiskati kompromise, rešitve za skupno dobro. Strinjam se, da zaostajamo v modelu vodenja države, ki se prične z volilnim sistemom. Strinjam se, da so poti, ki vodijo v plodnejše družbeno sožitje, ki je en od pogojev za napredek države. A to je tudi sprava in priznanje državljanske vojne na ravni države. Sicer je govoriti o vladavini kot v Švici le utopija.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://dnevnik.si/1042780394/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-2

    • “A to je tudi sprava in priznanje državljanske vojne na ravni države.”

      Mihiču.
      Noben politik, ki se bo kakorkoli ukvarjal s “problemom sprave”, na bližajočih volitvah ne bo dobil mojega glasu!
      Zame je bilo vse rešeno že leta 1990. Vsi, ki mešate po dreku in ponovno obujate že rešene stvari boste dosegli le to, da se bom uprl (bomo uprli) in aktivno deloval proti vsem vam.
      Jasno?! Je to, kar si hotel? Permanentni kulturni boj!

      • Kapodistrias

        Rado, to je razmišljanje intelektualno in duhovno popolnoma izpraznjenega človeka, človeka brez duše in človeškega dostojanstva, človeka, nadrilanega s puhlico boljševiških idej in gesel, ki jih je zgodovina dala tja, kamor spadajo – na smetišče zgodovine, skupaj s fašizmom in nacizmom.

  • A ta napis na spomeniku je pa namenjen tistim cca 4000 partizanom, ki so jih partizani sami pobili?
    Revolucija žre svoje otroke.

  • “Dogodki po končani vojni niso povezani z vojno”

    Najbolj trapasta trditev vseh časov. Človek se je v agoniji največje svetovne morije vseh časov, šest let notranje programiral na ubijanje, na zlo. Ubijal je, videl je umiranje svojcev. Pogosto bil lačen in gledal tiste, ki so bili priključeni na oskrbovanje s strani III. Reicha, kako se mastijo.

    Šest let (1939 – 1945) aktivne osebnostne transformacije naj bi človek izključil v enem samem dnevu (9.maja)? Nor je tisti, ki trdi taj takšnega. Poglejte sosesčino, 22 let je od Oluje, pa še kar se na Hrvaškem pojavljajo norci, ki se jim odtrga in pobijajo okoli sebe. Vsaki vojni tega sveta sledijo represalije, ki so nujne za narodovo očiščenje. Šele potem napetost popusti. Šele potem se stvari lahko vrnejo v normalne okove.

    Domobranske sile so se našle na napačni strani zgodovine. To svojo slabo strateško odločitev so drago plačale.
    To je vse!

    • Rado: “Domobranske sile so se našle na napačni strani zgodovine. To svojo slabo strateško odločitev so drago plačale.”
      =======================

      https://pbs.twimg.com/media/DGYc–2XgAEcyo0.jpg:large

      A tudi cigani so se znašli na napačni strani zgodovine?

    • Rado: “Domobranske sile so se našle na napačni strani zgodovine”
      ======================

      Prevedeno iz komunističnega novoreka => So jih pobili komunisti (relativiziranje, opravičevanje)

      • Vseeno mi je zate Riki in za tvoje razmišljanje.

        Komunizem nima pri maščevalnosti nobege vloge.
        So v Hrvaški Oluji pobijali Srbe zaradi komunizma? Ne zaradi maščevalnega vzgiba. So Rimljani razsuli Kartagino (po tem ko so se Kartažani že predali) zaradi komunizma? Ne, zaradi maščevalnosti.

        So zavezniki do smrti izstradali 1,5 milijona nemških vojnih ujetnikov zaradi komunizma? Ne, zaradi maščevalnosti. Je papež Inocent pobil 20.000 nevernikov zaradi komunizma?

        Če se odločiš za javno repleciranje pa že moraš biti malo razgledan.

        • Rado: “Vseeno mi je zate Riki in za tvoje razmišljanje.”
          ====================

          Očitno ne, sicer se ne bi oglašal.

          Rado: “Komunizem nima pri maščevalnosti nobege vloge.”
          =====================

          Povojni, in še prej že medvojni poboji civilistov, nimajo nič skupnega z maščevanjem, pač pa vse skupno s komunistično revolucijo.

        • slehernik

          Lahko namigneš, kje v Nemčiji so grobovi ali Hude jame teh famoznih “milijona in pol do smrti izstradanih nemških vojnih ujetnikov”?

          Tolikšnih smrti ne moreš kar tako skriti med dve časopisni strani, a ne, prej ali slej kosti pridejo na dan.

          Ali pa gre spet samo za še predobro znano opravičevanje lastnega Zločina?
          Češ: kaj Rog, Teharje, Huda jama, Tezno – vsi to delajo…

        • Ni šlo za maščevanje, ampak za komunistično čistko.

          Saj komunajzerjem nikoli ni bilo do svobode, ampak le za svojo oblast in diktaturo.

    • Rado: “Domobranske sile so se našle na napačni strani zgodovine”
      =======================

      Kdor danes trdi to, si ga ni težko predstavljati v letu 1945 s strojnico v roki pred neoboroženimi otroki, ženskami, starci.

    • To niti ni bila zelo strateška odločitev. Če greš še leta 1945 na stadion priseči Hitlerju … ne vem če si ravno strateg?

      Zato bi morala odgovarjati in se tem mladim fantom opravičiti organizacija, ki jih je v nacistično kariero zapeljala iz svojih čisto materialnih interesov. In, ki je s Hitlerjem vztrajala čisto do bridkega konca. Kar še danes samo opravičuje, nič obžaluje.

      Vemo, to je RKC. Ampak njenih besed obžalovanja pa nekako še nismo slišali, kajne?

      Kučani, Drnovški, Turki n Pahorji, so vsi – vsaj formalno -obžalovali povojno dogajanje.

      Cerkev je o svoji krivdi lepo tiho.

      • Dare: “Vemo, to je RKC”
        ==================

        RKC nima nič pri tem, da so se ljudje začeli braniti pred partizanskim komunističnim nasiljem. To je bila in je njihova pravica. Tudi ne rabiš nekoga, da ti pove, da se moraš braniti, če ti partizanske tolpe vdirajo v vasi in te ropajo in pobijajo.

        http://slovenskazgodovina.tripod.com/vaske_straze.htm

        https://www.youtube.com/watch?v=XfIPMuVVzeQ

        Valjenje krivde na RKC je samo v funkciji opravičevanja komunistićnih zločincev.

      • slehernik

        Cerkev pri tem nima nič, je le žrtev boljševiške revolucije, izvedene natanko po izvirnem sovjetskem načrtu. Kako so se iste stvari, preganjanje pravoslavne Cerkve, množično pobijanje, duhovnikov, menihov in nun, “bogatinov”, kmetov, intelektualcev vseh vrst in vseh mogočih drugih kategorij prebivalstva, najprej dogajale v Sovjetiji, lahko preberete v zgodovinskih knjigah.

        Cerkev je lahko le toliko “kriva”, da v tem težkem času ni hotela preko svojih lastnih načel ter “božjih zapovedi” in ni marala podpreti boljševističnega zločina nad narodom pod izgovorom na “NOB”, saj je bila dobro seznanjena, kam je revolucija pripeljala Rusijo – zanjo je to bilo nesprejemljivo krvavo revolucionarno nasilje, pred katerim se ima narod pravico braniti.
        Kar ji lahko štejemo samo v čast!

      • Kapodistrias

        Cerkev je bila v tistih krvoločnih časih edina opora slovenstva. Pika! Kdo so danes daleč najbolj zavedni Slovenci? Potomci – že tretja ali četrta generacija – tistih, ki so morali bežati pred krutim komunizmom v daljno Argentino. Jasno?

      • RKC ni treba obžalovati ničesar, saj se je borila le proti komunizmu.

        Komunisti se morajo opravičiti, da so s svojo zločinsko revolucijo ustvarili vaške straže in domobrance.

    • Kapodistrias

      Boljševiki pa so se znašli na pravi strani zgodovine??? In da so se likvidatorji šest let programirali na ubijanje??? Ne, oni so bili na ubijanje sprogramirani že od vsega začetka. Na ciklostirani brošurici, ki so jo vsiljevali poštenim Slovencem, je pisalo: “Naš partizanski Bog je rop, požig, umor!” Kdor jo je odklonil, je tvegal, da ga na mestu likvidirajo. Že do pojava prvih obrambnih vaških straž je bilo pobitih skoraj 2000 Slovencev.

  • Žrtev revolucionarnega nasilja seveda niso zapisali, saj spomenik ni namenjen spravi, ki je ni, temveč zabetoniranju obstoječega stanja, tj. obstoječega razmerja sil.

    Množični krvoločni medvojni in povojni pomori nedolžnega civilnega prebivalstva so povezani izključno z odstranjevanjem stvarnih in namišljenih nasprotnikov diktature proletariata po sovjetskem vzoru, ki je sledila po umiku okupatorja. Komunisti so pač pritlehno in po navodilu Kominterne okupacijo zlorabili in pod njeno krinko izvedli boljševistično revolucijo z mnogimi nedolžnimi žrtvami.

    Obstoječe razmerje sil temelji na genocidnih zločinih, storjenih nad lastnim prebivalstvom. Sedanji oblastniki so hvaležni tem zločincem, zato njihovi spomeniki in imena še vedno strašijo po naših ulicah in trgih. Zločine pa še vedno z debilnimi izgovori skrivajo in potiskajo pod preprogo. Seveda vse skupaj nima nič opraviti s spravo, temveč s poizkusom pozabe svoje zločinske preteklosti.

    • slehernik

      Spoštovani tine, strinjam se z zapisanim.
      Partija, ki je v komisarskem žepu nosila svoj molitvenik, iz ruščine prevedeno Zgodovino VKP (b), recepturo za krvavo revolucijo in nepošten politični boj, in iz nje črpala nauke, kako z najhujšim nasiljem prestrašiti ljudi in priti na oblast, je izkoristila stanje v okupirani deželi za svoje podle oblastne cilje, za katere je slovenski narod plačal ogromno ceno, pretrpel najstrašnejše zločine in plačal največji krvni davek v svoji zgodovini.

      Torej ni govora o kakšnem “maščevanju” za domnevne zločine nad komunisti in njihovimi simpatizerji, kot se danes Rado trdi, pač pa za sistematično izvajanje zločinsko racionalnega boljševističnega recepta za revolucijo, v katerem ima pobijanje vsevprek osrednjo vlogo.
      Lahko smo prepričani, da bi v primeru potrebe, da revolucijo ponovijo, ravnali po istem receptu – zakaj ne, če jim je ta načrt lepo uspel in so z njim ne samo prišli na oblast, kar je glede na maloštevilnost partijcev v tistem času bilo povsem neverjetno, ampak so to oblast še vse do danes tudi ohranili?
      In slišali smo lahko poslanca Levice, ki je v parlamentu (!) jasno in glasno izjavil, da se revoluciji njihova stranka ne bo odpovedala – in naš parlament je to obljubo mirno vzel na znanje!

      Torej…

  • svitase

    Ta napis, ki ga predlaga avtor, bi bil simbolni obliž na veliko rano slovenskega naroda, ko je brat moril brata in to ne v vojni, ampak v miru.

    To je priznanje resničnega vzroka zakaj se je zgodil Titov holokavst nad slovenskim narodom.

    Dokler ne priznamo, zakaj so bili zverinsko ubiti, tajimo resnico.

    Oblast naj pove resnico: Ubiti so bili zaradi nasilne revolucije, ki ni trpela, da nekdo razmišlja nekomunistično, torej demokratično, saj so se komunisti bali, da ne bodo mogli uveljaviti svoj totalitarizem, če jih pustijo pri življenju, saj bi imeli opozicijo.

    Tako dolgo tudi varujemo to zverinskost, da se lahko še enkrat zgodi.

  • svitase

    Človek se mora uščipniti, da se prepriča ali je res, da se leta 2017 moramo boriti za temeljne civilizacijske človekove pravice.

    Kako lahko takšna podlost uspeva oblastnikom?!!!!

    • slehernik

      o tem, kako to, da takšna podlost uspeva oblastnikom, bi bila potrebna poglobljena debata, ki bi rezultirala v popravke in spremembe stanja.

      Debato bi pričakoval najprej od “soli naroda”, osveščenih in daljnovidnih intelektualcev.
      Ampak občutek je, da so se, podkupljeni od oblasti, vsi izgubili v pridelavi špeha in antikulturnem zabavništvu – od njih ni mogoče pričakovati ničesar pametnega.

      Vzamemo lahko, da kot državotvorna kategorija, odgovorna za usmeritev nacije, sploh ne obstajajo – razen zelo redkih izjem, ki jih je oblasti lahko neslišati ali utišati.

  • svitase

    Dejstvo, da ni takšnega napisa na spomeniku pomeni:

    – da oblast ne obsoja Titov holokavst nad slovenskim narodom

    – da prekriva resnico, zakaj se je to zgodilo

    – da soglaša z revolucionarnimi dejanji in totalitarizmom.

  • Zdravko

    Vendar to goreče dokazovanje nasilja, zločina, in vsega, je tudi govorjenje v prazno. Čeprav nekateri mislijo, da je to resnica in da je to treba jasno in glasno povedati.
    Mislim, da ni tako.
    Za prevzem oblasti ni dovolj nasilje. Ni dovolj pobijanje nasprotnikov. Če bi bilo tako, bi komunizem najbrž še vedno trajal in ne bi propadel po pol stoletja povsod po svetu. Zato tožbe za zločine in zahteve po opravičilu, priznanju, še kesanju po vrhu, so malo otročje, v najboljšem primeru.

    • Kapodistrias

      Ne, ni otročja zahteva, ampak civilizacijska, etična dolžnost.

      • Zdravko

        Zahteva ne more biti dolžnost. Od nikogar se ne more zahtevati opravičilo. Potem pa, ker ga ni, je to izgovor za status quo. V najboljšem primeru otročje, očitno pa gre za neko morbidnost, za stanje smrti, ki kar traja. Nekrofilija.

        Medtem pa nekih zahtev po svobodi in pravici sploh ni. Dobimo nek zakon kot je GURS, po katerem je moral ves narod poročati kakšen parket ima v dnevni sobi, pa vsi voljno na kolena, z metrom v roki merit svoje lastnine in popisovat parkete, kot da je vse to vredu. Otročje, v najboljšem primeru. Proti takemu ponižanju ni nihče muksnil.
        Kdo naj torej vlada tu, kot pa ti, ki nam že?
        Kdo si v Sloveniji sploh želi svobodo, pravico, resnico?

        • Zdravko .. “Kdo si v Sloveniji sploh želi svobodo, pravico” ..
          —–
          Prepričana sem da marsikdo. Vsaj na tem forumu nas je nekaj, in verjamem da tudi drugod.
          To “suženjstvo”, za katero vemo da je posledica dolgoletnega ustrahovanja in zavajanj, ne more in ne sme biti vzrok za tako črnogledost.
          Ker vsak vzrok ima svojo posledico. In če to razumemo, potem menda vemo da se v prizadevanjih za spremembo ne sme odnehat.

        • A zato ker smo imeli avtohtoni komunizem, ki nam je zapustil toliko pohabe, se naj s tem pa kar sprijaznimo ?

      • Zdravko

        Ali zahtevati kesanje?! Ta je šele prazna. V najboljšem primeru otročja.

        Propadanje komunizma je vendarle očitno, tudi če še ni dokončen.

        In tožbe o zločincih, kriminalcih, lopovih, pri čemer se meri na nič manj kot na lastne oblastnike je tudi vsaj čudno. Nenazadnje, zakaj pa nam ne bi smeli vladati zločinci? Ko je to enkrat tako, je treba malo razmisliti vsaj.

        • Ne bi rekla da je propadanje komunizma očitno. Samo reformira se, v kaj se nam niti ne sanja. Očitno je samo tam, kjer so v tej smeri pravočasno ukrepali. Verjamem da se ni pri nas to ni izšlo, ker opozicija ni imela dovolj moči.

        • Teh vzgibov za tvoje tako čudne komentarje ni za razumet.

    • slehernik

      Govorjenje v prazno?
      Huda jama ni prazna, takšnega zločina ne more spregledati, kdor ima vsaj kanček vesti.

      In kdor trdi, da je komunizem pri nas propadel pred pol stoletja, je pa tudi bodisi slep, ali pa ne vidi, kaj se dogaja okoli njega.

    • tolmun1 tolmun1

      Zdravko , vaša trditev :”Če bi bilo tako, bi komunizem najbrž še vedno trajal in ne bi propadel po pol stoletja povsod po svetu”, je smešna ! Ali smatrate , da je napis na
      Sabotinu nad Novo Gorico potrditev vaše trditve , ali potrjuje nekaj , kar bi lahko imenovali absurd , komunizem je še kako prisoten v naši Sloveniji in še kje drugje na Balkanu in v širnem svetu ? Kaj meniš o stranki ZL in njenih protagonistih in njihovim
      velikim simpatijam do venezuelske rdeče diktature! Itd , itd !

      Andrej Briški

  • Kapodistrias

    Spomenik, tak, kot je, je ena sama velika prevara, manipulacija. Morda je bil namen celo iskren, dober – vendar izvedba to ni. Manjka napis, ki ga predlaga avtor prispevka. Pahor je zamudil lepo priložnost, da bi v nagovoru obsodil tretji, za nas najkrvoločnejši totalitarizem – če že parlament tega ni sposoben.
    Ponavljam: daleč najlepši spomenik bi postavili, če bi odstranili obstoječe, in še to tik pred hišo demokracije,ki so njej v posmeh.

  • Revolucionarno nasilje, tudi ono, izpeljano tik po vojni, je del državljanske vojne. Torej verjetno napis na spomeniku vendarle vključuje tudi te, za katere avtor pravi, da jih ne.

    Z nasprotne strani je obraten očitek, organi zveze borcev imajo občutek, da je spomenik namenjen prav kontrarevolucionarjem in njihovi rehabilitaciji in ga zato vehementno odklanjajo.

    Za odstranitev Kidričevega in Kardeljevega spomenika žal niti približno ni bilo zadostne politične podpore pred desetletjema in jo je zdaj še manj. Sodila bi verjetno na Kardeljevo ploščad, pred FDV. Glede velikega Tršarjevega spomenika pred parlamentov je vendarle večja dilema. Drago Tršar kot umetnik in kot človek ni kar nekaj. Njegove umetnine so npr. tudi v opremi trnovske cerkve.

  • Se strinjam, gospod Franci,
    to, kar je zdaj zapisano ob spomeniku, je premalo.

    Je bilo pa ob slovesnosti ob otvoritvi spomenika javno izrečeno precej več. Takole:

    ” … ta spomenik vabi vse nas, vse Slovenke in Slovence k pomiritvi in spravi. Postavljen je v spomin na vse padle žrtve vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov.

    Na:
    • žrtve prve svetovne vojne,
    • borce za severno mejo in koroških borcev,
    • borke in borce uporniškega TIGR-a,
    • padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja,
    • žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja,
    • žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter
    • žrtve vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991.

    TO je zame ta spomenik!
    S kar nekaj od teh točk, se lahko tudi zelo osebno identificiram. Zaradi zgodovine svoje družine in več od tega (od deda, ki je bil kot mladenič že napoten na Soško fronto, pa se ta končala, preden je njegova četa prišla tja, sicer mene zelo verjetno ne bi bilo; preko maminega strica, ki je nekje v prvi polovici vojne umrl na domobranski strani; preko maminega očeta, takrat že sredi svojih 40-tih let, ki je umrl nekje na robu Trnovske planote v partizanski uniformi v zadnjih dneh vojne na poti bojev za Trst – kdo ve, če ne od slovenske roke, od roke brata Slovenca na drugi strani – tam in takrat so se z Nemci v tistih hribih borili tudi domobranci… ; pa vseh do teh, ki se jih na drugačen način dotikam sedaj in so ravno tako moji, čeprav me nanje ne vežejo družinske vezi)

    Predsednik države je takoj za temi besedami o ljudeh, ki jim je spomenik posvečen, dodal še tole: “Prizadeval si bom, da bi bilo to nekje ob spomeniku tudi zapisano.”

    Da ta obljuba o zavzemanju za drugačen, polnejši napis le ne more biti le prazna beseda, nam daje misliti dejstvo, da sedanji napis ni vklesan v kamen (!) , ampak zapisan na nekašno tkanino, ki je sama po sebi znamenje začasnosti. In da je zeloooo neopazen. Če o tem napisu ne bi slišala govoriti, ga sploh ne bi opazila.

    Verjetno je ena oseba, pa čeprav je to predsednik države, le premalo, da se to prizadevanje uresniči.

    Torej si prizadevajmo skupaj z njim za ta napis. Osebno menim, da je dober.

    Zaenkrat torej o teh, ki jim je spomenik namenjen, v nas govori predvsem bel kamen z vdelanimi prodniki iz vseh (!) slovenskih rek in to, kar je bilo ustno izrečeno in po tem zapisano v menijih in sem citirala zgoraj. Govori nam to, kar o spomeniku VEMO.

    Proč torej s strahom in dvomom.
    Predlagam, da si SKUPAJ prizadevamo, da bodo TE BESEDE zapisane v kamen in bodo ostale.
    (naj jih ponovim):
    V spomin na vse padle žrtve vojn :
    žrtve prve svetovne vojne,
    borce za severno mejo in koroških borcev,
    borke in borce uporniškega TIGR-a,
    padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja,
    žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja,
    žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter
    žrtve vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991.

    Skupaj! Da ne bo to le zasluga nekega predsednika države (kar itak ne bo, ker ne more biti) ampak NAŠA SKUPNA ZASLUGA.

    Vaš prispevek, gospod Franci, razumem kot del tega skupnega prizadevanja.

    • Po mojem mnenju pa je nujni del tega prizadevanja tudi to, da vsi MI začnemo doživljati VSE te žrtve, kot NAŠE ŽRTVE, naše … NAŠE (!) BRATE.
      In da postane TA KONTEKST podlaga, na kateri se pogovarjamo o zlu, ki je bilo storjeno.

      In da se pogovarjamo o njem zato (!), da se ga lažje odrečemo. ( Jaz, jaz, jaz se ga odrečem.) Odrečemo v svojem imenu, odrečemo v bolečini zaradi svojih prednikov, ki so ga storili, odrečemo v bolečini zaradi svojih bratov na drugi strani navideznega prepada, ki so ga storili.

      Zlu se namreč preprosto ne da odreči, če ga lučamo v obraz temu, ki ga doživljamo kot nasprotnika.
      Nemogoče!

      Zlu, kot zlu se moramo odreči! Ne ljudem.

      TO je naša možnost za prihodnost! S TEM bomo spreminjali svet na bolje.
      S TEM bomo spreminjali Slovenijo v kraj, kjer je dobro živeti.
      S tem…

      • Morda pa še tole: dostikrat od raznih komentatorjev v medijih, v grenkobi ali preprosto v ‘nalaganju drv na ogenj’ trenutni debati, slišimo, kako ‘ta in ta’ ( ki ga pisec doživlja kot nasprotnika) pa ne obžaluje, ali ne priznava svojega zla, ali zla, ki ga je storila njegova stran. (v najbližjem primeru recimo to zgoraj Dare pripisuje Cerkvi)

        Pa smo marsikaj tega že zasledili:

        S strani naslednikov partizanskega gibanja (Kučana je recimo pred kratkim citiral gospod Mihič).

        S strani Katoliške Cerkve (Osebno sem to zasledila vsaj iz ust gospoda Glavana – zdi se mi, da je citiral izjavo Slovenske škofovske konference – ob postavitvi na nek način podobnega pomnika na Zaplazu, kamor so v kamnito žaro vsuli pest zemlje iz mnogih, mnogih krajev po vsem svetu, kjer so, na različnih straneh in v različnih vojnah ali po njih, umirale naše žrtve. Pa to ni bila prva taka izjava predstavnikov Cerkve)

        S strani naslednikov protirevolucionarnega gibanja ( gospod Sušnik, predsednik Nove Slovenske Zaveze, je na pogovoru, ki ga je vodil predsednik države v šentviškem Zavodu, je imenoval domobransko prisego leta 44 kot eno najtemnejših plati zgodovine protirevolucionarnega gibanja )

        Moč je namreč odreči se svojemu zlu, ne da bi s tem izničil vse dobro, ki si ga storil.
        Resnica je ravno nasprotna: s tem, ko se odrečem svojemu zlu, moje dobro šele zares zablesti. Do takrat je žal skrito in zatemnjeno v senci mojega zla.

        Je pa poimenovanje mojega lastnega zla s tem imenom vedno težka, boleča in zelo ranljiva gesta. Tudi v osebnem življenju ni nikoli lahka težka. Celo v varnem okolju sprejetosti ne.

        Toda TA sprejeta bolečina priznanja lastne majhnosti, nemoči, krhkosti in ranljivosti za spodbude zla ima bogate sadove.
        Človek (lahko) drugače zaživi. TA pred drugega položena resnica (o sebi, ne od kom drugem), ta res osvobaja 🙂 .
        Ne glede na to, ali to razprto in ranljivo roko kdo sprejme, ali ne, ali ji kdo verjame, ali ne.
        Ne glede na to.

        In je zares znamenja velikega poguma in notranje trdnosti osebe, ki jo zmore.

  • Lucijan

    No, in v tej najnovejši komunistični spletki je pod krinko velikega spravljivca z mirno vestjo sodeloval nadškof Zore in nekateri drugi (domnevni) demokrati. Zore je že nekajkrat dokazal, da ni nič drugega kot naslednik Grmiča (z nekoliko bolj zavito govorico, ki pa ne more povsem prikriti nervoze). Nekdo bi ga moral zatožiti papežu. Navsezadnje pa bi tudi papež Frančišek moral priti v Slovenijo in moliti v hudi jami ali v Kočevskem rogu. S tem bi brez besed povedal, kaj misli o komunizmu. Doslej je na takšne, simbolične načine obsojal samo nacizem in fašizem, komunizem je bil doslej izvzet iz njegove obsodbe.

    • Vidim, da se z mojim škofom tu ne strinjaš.
      Poglej: jaz pa se 🙂 .

      Kar smo videli julija ob Kongresnem trgu v Ljubljani, je bilo po mojem mnenju eno bolj svetlih sodelovanj države in civilne družbe v prizadevanju za dobro v Sloveniji. Da bi bilo TAKIH le še mnogo več.

      Naši mrtvi ‘vseh barv’ dobivajo prostor v javnem prostoru med nami. Počasi. Z veliko modrosti v izbiri korakov med vsemi (včasih presetljivimi) nasprotovanji. Toda, dobivajo ga.

      A kot sem napisala že zgoraj: imava svobodo verjeti v dobro, ki ga vidiva, ali mu ne verjeti.

      Najina osebna izbira.

      Lepo soboto, Lucijan!
      ( Na sonce grem :-). Vzrok ste, da sem si spet zaželela obiskati ta pomnik in se ob njem dotakniti naših teh pokojnih. Vseh teh!)

      • Heh, na sonce iti v teh dneh sredi dneva, po mojem ni ravno najboljša ideja. Ampak Boh požegni, če ti paše …

        Jaz tudi nimam nobenega očitka škofu Zoretu, da sprejel vlogo pri slovesnosti. Nasprotno, pohvalim ga za pogumno gesto, za katero je bilo pričakovati, da ne bo dobro sprejeti na trdi, lahko rečemo na polpretekli zgodovini konflikt iščoči desnici.

        Moti me delno scenarij slovesnosti, kakršno so pripravili. Da so morali vojaki in celo glasbeniki odkorakati s prizorišča, preden je nadškof smel izreči molitev. To je povsem nenavadno za katerokoli meni znano evropsko državo, celo laicistično Francijo.

        Moti me, da so izvedli avtorsko delo človeka( Drago Mislej), ne da bi ga vprašali za dovoljenje.

        Ne razumem dobro, zakaj nadškofu ni bilo dano izmoliti neko splošno znano molitev kot je Očenaš. V takih trenutkih to nekako sodi zraven.

        • In ja, tudi jaz sem sodeloval s prisotnostjo pri tej “komunistični spletki”. 🙁

          In niti žal mi ni za to.

          • Zdravko

            No, to da si bil tam in to celo nepovabljen, ti ni v čast. Drugi niso mogli zavrniti vabila, kot recimo Zore.
            Nisem vedel za zaplet z molitvijo. 🙂 To pove veliko. Zore se je dobro odzval z molitvijo.

            Spomenik slovenski nekrofiliji. Naj bo, dokler si ne zaslužimo kaj drugega.

          • (ni vsega vredno komentirati, a take zadeve se kdaj širijo kot požar med tistimi, ki ne vedo. Zato so tudi ‘spuščene’)

            Kje sta vendar našla kak ‘zaplet’ z molitvijo …???!?
            Molitev, ki jo je gospod Zore zmolil, je lepa in zelo močna. Ključen del otvoritve spomenika vsem žrtvam je. Nikakršnega zapleta ni bilo!

            A kdo ve, če to molitev pozna avtor članka, nekateri komentatorji pa skoraj gotovo ne. (precej huje bi bilo, če jim kot kristjanom tega, kar molitev ubesedi, in blagoslova, ki se skriva v njej vsem nam, ne bi bilo
            mar)

            Takole je molil gospod škof (povabim, da jo ob branju zmolimo še enkrat skupaj – kdor želi, seveda 🙂 ):

            —————————————
            Vsemogočni večni Bog,
            stojimo na kraju, ki ga hočemo doživljati kot spomin in opomin na divjanje nasilja skozi čase naše zgodovine.
            To nasilje je ljudem jemalo življenja.
            Umirali so na bojiščih in po moriščih,
            po gozdovih in po taboriščih,
            po kraških breznih in po strelskih jarkih.
            Ti, naš Bog, si gospodar živih in mrtvih; z besedo kesanja Te prosimo odpuščanja za vse smrti, ki so jih drug drugemu povzročili ljudje.
            Ker si do vseh usmiljen, Te ponižno prosimo, naj vsi, za katere Ti izrekamo svoje molitve, zaradi Tvoje dobrote dosežejo odpuščanje svojih grehov, se srečni veselijo nad teboj in Te hvalijo brez konca.
            Slovenskemu narodu pa nakloni spravo in mir, da se takšno nasilje ne bo nikoli več ponovilo.
            Po Kristusu, Gospodu našem.
            —————————————

            Lahko razumem, da morda ima kdo težave z molitivijo za odpuščanje grehov (vem, tudi med kristjani je včasih tako), s čim drugim pa težko.

          • Zdravko

            Kot zaplet z molitvijo vidim, da so vojaki in zbor odšli s prizorišča pred škofovo molitvijo. Torej, slovesnost je bila formalno zaključena pred tem.
            Že to, da je bila v Sloveniji molitev na javnem političnem dogodku je velikanski dogodek. Čudi me, da tega niso sploh preprečili. Recimo tako, da bi crknili mikrofoni…

            Darja, preveč si zagledana v žrtve, čeprav drugače kot drugi komentatorji tu. Vsekakor v krvi ne bomo našli ne poti, ne rešitve. Dokler bomo gledali samo kri, bo vse zaman.

          • To je osebna molitev nadškofa. Njegovo avtorsko delo. Občestvene molitve so vnaprej znane molitve. Skoraj vedno občestvena krščanska molitev v takih primerih vključuje Očenaš. Ki ga zmoli zbrano ljudstvo.

            Očitno je to v Sloveniji še vedno problem. Zanesljivo ne v nobeni sosednji državi.

          • Ja 🙂
            To je bila molitev škofa za žrtve in za vse nas. Zelo iskrena, zelo govoreča.
            Čudovita!

            Na tisti slovesnosti ni šlo za občestveno molitev. Škof je molil.

            A nedvomno so se mu prisotni kristjani v srcu pridružili. Bilo bi čudno, če se ne bi.

            Smo pa vedno povabljeni moliti tudi ob osebnih molitvah drugih in skupaj z njimi.
            Besede molitve, ki jo slišimo, ali beremo, nam samim pomaga učiti se moliti.

            Nisem te povsem neddvoumno razumela: gotovo nisi mislil napisati, da smemo kristjani kot občestvo moliti le ob ‘uradnih’, ‘predpisanih’ molitvah Cerkve, kajne? (Tako bi lahko razumel kdo, ki ne pozna notranjega življenja Cerkve) To seveda ne bi bilo res.

            Cerkev ima zelo velik zaklad molitve, raste ob molitvah svetnikov, ob molitvah duhovnikov, ob molitvah škofov.
            Tudi homilija, če je dobra, je na poseben način molitev.

            Osebne molitve – pogovora z Bogom, kot se pogovarja prijatelj s prijateljem – se učimo tudi ob osebnih molitvah druguh. In smo povabljeni, da se ob njih navdihuujemo in bogatimo našo lastno osebno molitev.

            Ti seveda to veš, toda napisala sem zaradi tistih, ki morda gledajo Cerkev zgolj od zunaj.

            Molitvena bogoslužja pa seveda običajno vključujejo tudi molitve, kot so Očenaš, Rožni venec, Litanije, a tudi pesmi, Svetopismska besedila, druge molitve, tudi molitve svetnikov, včasih molitve iz molitvenikov, ki so jih napisali tudi kdaj laiki, Cerkev pa jih je odobrila, toda niso to, kar bi poimenovali ‘uradne molitve Cerkve’. Potem je še cela paleta duhovnega branja, ki se tudi pogosto vključuje v občestvene molitve – z duhovnikom ali brez njega.

            Cerkev ni zelo toga, ko gre za molitev.

            Razen seveda za tisti del, ki se šteje v liturgijo Cerkve. A to je le ožji del občestvene molitve.
            A čudovit! Izredno bogat in zelo globok! In maša kot kraljica molitve 🙂 .

            To pa je bila molitev škofa. Da!

          • No, mogoče sem pa jaz glede nekaterih reči, recimo krščanskih molitev, malo bolj, kot praviš, tog ( ali tudi tradicionalen). 🙂

            To, kar je povedal nadškof, je namreč izvenelo dokaj podobno govoru, ki ga je podal predsednik. Torej govoru. Ali pa se je predsednik z govorom nekoliko približal molitvi. 🙂

          • Tudi ob predsednikovem govoru je bilo veliko materiala za molitev. In veliko zelo globoko krščanskega. Tudi on se kot kaže napaja kdaj ob tem, kar je v Cerkvi najlepšega.

            Hvala Bogu!
            Vedno trdim, da je del zaklada Cerkve toliko tega, kar zlahka spregovori tudi nevernim odprtim za dobro.
            Če so le sposobni brez predoskov pristopiti k zakladu njene duhovnosti (življenja Svetega Duha v Cerkvi in v človeku)

            Povabljen kdaj v večjo globino duhovnosti Cerkve, IF.
            Močno je, zelo močno!!!

            Že z odprto dušo poslušati in resno vzeti besede liturgije svete maše in prositi Njega, da te oblikuje po njej, je zelo velika obogatitev človeka.
            Čista lepota izvira iz tega v človeka, ki se Mu prepusti.

            Vse dobro, IF, lahko noč!

          • Gospod predsednik se v svojih političnih kampanjah prelevi v cel niz poklicev. Očitno prihaja čas, da Pahor za en dan postane tudi katoliški duhovnik. Tako je to pri njem, izrazito narcisistični osebnosti, malo težko prepoznati, kaj je predvsem igra vlog in kaj resnična vsebina njegove osebnosti.

          • Ker vidim, IF, da ti zadeve okoli molitve res niso čisto nič (!) jasne, pa še tole:

            Koliko govorov si že slišal, ki bi imeli takole strukturo:

            “Vsemogočni večni Bog …
            Ti, naš Bog …
            … Te prosimo …
            … nakloni …
            Po Kristusu, Gospodu našem. ”
            To je namreč molitev – ne glede na to, kdo moli.

            In koliko molitev si slišal s takšno strukturo:

            “Spoštovani svojci žrtev,
            drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu,
            spoštovane državljanke in državljani,
            ekscelence,
            gospe in gospodje.
            … ”
            To je namreč govor. Ne glede na to, kdo ga izreka (tudi če bi ga škof, bi bil to še vedno govor in ne molitev)

            Molitev je pogovor z Bogom, kamor prinašamo vse, kar se nas človeško dotika: stiske, veselja, upanja, hvaležnosti, ves naš odnos do Njega …
            Če je glasna molitev, je sama na sebi implicitno povabilo prisotnim, da se ji tih pridružijo in jo s tem naredijo tudi za svojo molitev.

            Govor pa je namenjen poslušalcem. Tudi govor se v svojih besedah lahko prav tako dotika vsega, kar spada v našo človeko izkušnjo. Govornik vanj polaga svoje poglede, svoja mnenja, svoje spodbude in še marsikaj. Toda nagovarja poslušalce.

            Vsebina tako molitve, kot govora sta lahko podobni. Zelo naravno je, da sta na taki slovesnosti umerjeni v isti cilj, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.
            Škof je molil kot katoliški škof, predsednik države je imel nagovor kot naš predsednik države, ki vsekakor ima kaj povedati svojim državljanom.

            Tako pri govoru, kot pri molitvi, pa gre za odnos ( v prvem primeru z poslušalci, v drugem z Bogom)
            Tudi molitev je namreč v svojem bistvu odnos.
            Poglej recimo očenaš:
            ” Oče … ”

            Škof je torej molil.
            Tudi če bo nekoč predsednik (ali predsednica) države kak kristjan in če bo nekje v javnosti glasno molil, bo to delal kot kristjan laik.
            Ne molijo samo katoliški duhovniki (res ne veš tega?).
            Vsi kristjani molimo. (Ti ne? A morda res nisi kristjan, kako naj vem, čudni so tile tvoji komentarji o molitvi za nekoga, ki je praktičen kristjan, tudi če ni vpet v življenje Cerkve. Ne gre za togost kar se tiče molitvenih obrazcev, gre za popolno nepoznavanje. A so seveda druge možnosti, recimo da bi se sprenevedal in manipuliral. )
            Tudi bratje protestanti molijo.
            Tudi pripadniki drugih ver molijo, v kolikor poznajo osebnega Boga 🙂

            A trenutni predsednik države, nas je nagovarjal nas KOT PREDSEDNIK DRŽAVE. V MOČI SVOJE LASTNE SLUŽBE v katero smo g izvojili.
            Kot ‘človek dobre volje’ (kot pravimo kristjani kdaj nevernim, ki iščejo dobro), je imel govor, s katerim se je zlahka identificiral kristjan, ki so mu globine in lepote njegove vere blizu in veruje Vanj, ki je vsemu resničnemu, lepemu in dobremu izvir.

        • Lucijan

          Ja, IF, že spet se ti zdi nekdo pogumen, ko pogum ni bil potreben, saj je spomenik pozdravila vsa postkomunistična Slovenija. Zakaj je potreben pogum, kadar tvoje dejanje ‘blagoslovi’ RTV SLO, Delo, Dnevnik, Večer, Kučan, Pahor, Jankovič in vsi ostali podporniki Zločina? Živiš v globalni zmoti, če ne razumeš, kaj piše Feltrin. Iz te zmote širiš nove zmote, iz tebe prihaja med nas mali9 kaos … Čeprav beremo, kaj drugi pišejo, moramo to slišati, čutiti … Sprava, ki se dogaja v Sloveniji, je površna sprava. To je pa le druga beseda za kaos. Kaos je cilj sil, ki so ti zmedli glavo.

          • Ne bi rekel, da gre za “kaos in zmedo”. Vem pa, da je bilo z leve strani veliko negativnih komentarjev na ta spomenik ( tudi v medijih, ki jih omenjaš), še preden so se takšni pojavili tudi v desnih medijih in pri SDS. Od politikov ali bivših politikov bi si upal oceniti, da jih je bilo ob slovesnosti nekaj več z Demosove strani kot z leve. A nekateri so pač ( namerno?) opazili ob štirih predsednikih ( države, vlade, parlamenta, dr.sveta) le leve. Predvsem iz SD ter Kučana in Jankovića ( mimogrede, ta zadnji je bil povsem neprimerno oblečen).

            Za spomenik sprave je prej kompliment kot ne, da je bila politična podoba prisotnih precej uravnotežena. To, da so trenutno na vseh oblastnih položajih le ljudje z levice, je pa drug problem.

          • Lucijan še tole. Daj vprašaj se morda, če si ti, ki meni očitaš kaos in zmedo v stališčih, zmožen poštene presoje, ko tudi Borutu Pahorju ( po vseh njegovih prizadevanjih, tudi v zvezi z Hudo jamo in prekopom v Tezno, po vidnih udeležbah na mašah pod Krenom ipd.) očitaš nič več in nič manj, kot da je podpornik Zločina.

          • IF, Pahorja ni toliko v hlačah, da bi bil zmožen reči bobu bob. Še manj, da bi res kaj storil v smeri resnične sprave.

            Vse, kar je bilo do sedaj narejeno, je narejeno na komunistični način, tj. ustvariti videz sprave. Spomenik žrtvam, ki zamolči glavne žrtve in njihove krvnike, ki jih pobudniki še vedno slavijo, pokop v Teznem, ki je bolj žalitev žrtev, kot njihova rehabilitacija.

            Komunisti so mojstri za barvanje lepih fasad, za katerimi se skriva povsem druga vsebina. Vse skupaj je namenjeno ohranjanju obstoječega razmerja sil oz. odobravanju in sprejemanju laži in zločinov, na katerih sloni njihova moč.

            Vendar nekateri naivneži tega očitnega dejstva niso zmožni videti.

      • Lucijan

        Draga Darja. Tvoj škof. Jaz sem katolik. Zore naj bi bil tudi moj škof. Tpda jaz se ga počasi odrekam. Nisem se ga še odrekel, toda, razočaran dso konca, se ga počasi odrekam. Mislim, da je on največja sramota slovenske cerkve po osamosvojitvi. Glede spomenika so bila takšna in drugačna mnenja. Konkrektno, Feltrin je vse obrazložil na tako jasen način, da moraš biti resnično gnil v sebi, da ne razumeš. Kaj hoče pravzaprav ta Zore? Več kot očitno je ena od silnic lobija, ki oblikuje atmosfero za naslednje volitve, ko mora očitno spet slaviti mafija. Draga, Darja. Sli ti ni jasno, da je potrebno zločin poimenovati z besedo zločin in zločince z zločinci. Kaj se gremo s to preklemano polspravo, z vsemi fintami in finticami, z lažni in lažnim I napisi na spomenikih? Mar ne razumeš, da je potrebno zločince obsoditi, ne razumeš, da je potrebno Kučamna zapreti? Jaz ne razumem tega tvojega in nasploh opravičevanja zločina s trkanjem na mojo (našo) slabo vest. Ne grem se več te tvoje (vase) igre. Vaša igra je drugo ime za škandal, za sramoto, za posehovanje. V Sloveniji se je zgodil ZLOČIN. Spomenik čaka to besedo. Do takrat je spomenik navadna karikatuRa.

        • 1.
          Ne zameri Lucijan, a če se odrečeš svojega škofa zato ker moli ob pomniku vseh slovenskih žrtev vojn, potem …
          (Khm.)

          Če javno moli tudi za izrecno vključene pobite domobrance in po vojni krivično pobite, ti pa se ga odrečeš zaradi tega…
          (Khm)

          Škof ki moli za žrtve, opravlja svojo službo. Vesela sem, da ima pogum za opravljanje svoje službe tudi sredi nasprotovanja (res hvaležna !) in se ne uklanja grožnjam in blatenju.

          Na Zoreta pada blato, ker ne pusti, da politika vlada nad njim. Del desnice se je v zadnjih letih navadil, da lahko manipulira s kristjani. Da se kiti z njimi tudi, ko v njihovi politiki v resnici ni nič zares krščanskega. Zato so metode zdaj malo bolj trde. Kdo ve, morda se je kak prejšnji (ali drug) škof čemu takemu uklonil. Ne vem… Bila so kaka znamenja, ki so govorila o tem, da bi se to lahko zgodilo … Upam vendarle, da ne.
          Isto ves čas poizkuša levica (se spomnimo gozdov, učenja dragocenosti o človeškega življenja)

          Nanj pada blato, ker moli za žrtve, ko so delu politike (delu levice in delu desnice) v interesu konflikti. Z levice pada blato, ker sploh javno moli. Z desnice pada blato, ker javno moli za krivično pobite, ko so jim v interesu zrevoltierani kristjani, ki ne mislijo, ampak le slepo sledijo manipulaciji s sovraštvom in ranami.

          V trenutku, ko bi se uklonil, bi blato prenehalo.

          Škof pa moli za žrtve. In dela za mir in spravo sredi teh, ki hočejo konflikt, ker je to zanje (ki ne znajo, ali nočejo graditi), edini način pridobivanja in/ali održanja volilcev.

          Zares hočete imeti le škofa, ki ga obvladujete. Sem pa vesela, da sedanji moj škof ni tak (sem namreč iz Ljubjanske škofije in je zato moj škof).

          • 2.
            Zločne je treba obsoditi, toda ne na javnih zborovanjih sredi našuntane množice. Ne z javnim linčem!
            Z nečem takim podobnim se je srečal škof Vovk v Novem mestu.
            Tudi v povojnem času je bilo tega precej. In prav to je obsodbe vredno!

            Menim, da takega način obsodbe pred nahujskano množico ne bi smelo biti. Ne takrat, ne zdaj.
            Ne zdaj!!!

            Če misliš, da je kdorkoli zločinec (ne le nekdo, ki ti je politično na poti, ali priročen za kurjenje konflikta) vloži prijavo. Pa magari na Evropsko sodišče.

            Za Slovenijo bi bilo res zdravo, če bi se izvedel sodni proces proti Ivanu Mačku in Mitju Ribičiču. (škoda, da smo v 90-tih to zamudili) Ampak pravi sodni proces. Ne sodstvo ulice. Ne našuntana množica, ki ji je bilo podtaknjeno sovraštvo v njene rane.
            ( Kot so po vojni delali komunisti. Ne veš? Ne vidiš?)

            Lucijan: ljudje pa, ki jim je zarela kri v glavi od jeze, niso sposobni pravičnih sodnih procesov. Zgodovina o tem dovolj jasno priča.
            Si prepričan, da želiš sodelovati na tem?

          • 3.

            Spomenik žrtvam vseh vojn vsekakor ni karikatura, ampak korak na poti tega, da med nami ne bo več zamolčanih žrtev. Pripeljal je žrtve v javni prostor sredi ljubljane. Korak!
            Ni zadnji in ne glavni. ( tega ni nihče rekel)

            Čakamo še na polni napis (to kar je bilo javno že izrečeno) in delamo zanj.

            To ni spomenik sprave kot spomenik nekakšnemu izvršenemu dejstvu (to bi bilo res smešno).

            To je spomenik ŽRTVAM vseh vojn ( v govoru jasno navedeno, da so med tudi žrtve revolucionarnega nasilja in zunajsodnih in krivičnih pobojev) in kot tak je majhen gradnik tudi sprave, ki jo (nekateri) iščemo in želimo. A celo če do sprave nikoli ne pride, ima spomenik VSEM ŽRTVAM svojo vrednost.

            Zaradi njih. Zaradi naših žrtev.
            Ker človek je mnogo več kot orodje v političnem boju. Presega vse, ki so ga kadarkoli skušali uproabiti ali zlorabiti.
            Človek!

          • 4.

            Nikakšnega namena nimam zbujati krivdo. Kdor me pozorno bere, to lahko vidi.

            Ne oznanjam krivde, ampak svobodo, ki je v človeku.
            Včasih je skrita, včasih zakopana pod vsem drugim, kar je tudi v človeku, toda tam je. Človek jo lahko uporabi.

            Pišem, ker se morda kdo ne zaveda kaj dela in ga za sabo potegne glasna množica. Kot je glasna množica potegnila marsikoga za sabo takrat v vojnem in povojnem času in si je umazal roke s krvjo.

            Prav pa je, da se človek zaveda, kaj dela. Ima tudi svobodo svoje odločitve!

            Kar je moralno sporno, je moralno sporno ne glede na politično barvo tega, ki to dela.

            Če si se v čem prepoznal in te je sram, da si se prepoznal, se lahko ustaviš zdaj. Brez krivde. Ker si, kot praviš, katoličan, poznaš pot k prejšnji prosojnosti. Poznaš pot novih začetkov. Skozi obžalovanje, kesanje in zakramentalno odvezo – odpuščanje, ki umije in omogoči nov začetek. Brez krivde. Tudi brez javnega posipanja s pepelom. In je potem jutri nov dan zate. Drugačen.
            Povsem brez krivde.
            ( Poseben pogum je v tem. In milost za to nam je dana, čeprav ni lahko. )

            Če pa veš, kaj delaš in hočeš delati prav to, kar delaš in ti ni mar, potem itak ne pišem zate. In boš krivdo v sebi itak pohodil in jo vrgel za hrbet. Ali pa si jo morda že.

            Ti veš zase.
            In vsak bralec ve zase, kje hoče biti. Kdo hoče biti. Kaj hoče delati. K čemu želi prispevati.
            K dobremu ali zlu.
            Svoboda odločitve!

            Za te, ki so svobode odločitve sposobni, za te pišem.
            Zate, ki jim ni vseeno ali vladajo v Sloveniji metode zla, ali logika evangelija.
            In so se za logiko evangelija pripravljeni boriti.
            Ne z metodami zla, ampak z logiko evangelija.

          • Lucijan

            Nadškof Zore je, žal, čista katastrofa. To se vidi na primer po tem, da ga gnili slovenski mediji ne napadajo. Žal, Darja, ne opaziš igre v igri, ki se dogaja v Sloveniji in ki povzročs Slovencem prave halucinacije, ki se zdijo kot resnica. Moj nadškof (in moj papež) bi moral biti na čelu tistih, ki kričijo proti komunizmu. Ker komunizem je zločimski system, s katerim ne mores narediti sprave (tako kot s Satanom). Spraviš se lahko samo z ljudmi, ki to hočejo iz globine svojega srca. To, kar se dogaja v Sloveniji (in žal tudi v Vatikanu) je navadna maškarada, oblika gejevske parade, ki se norčuje iz ljudi in Boga. Zločinski sistem, ki je po vsem svetu pokosil 100 milijonov (ali pa dvesto milijonov, kdo pravzaprav jih je štel?) je vreden, da se ga obsodi in zapečati za vse case, zločince pa obsodi. Šele ko zločinci razumejo svoja dejanja in obsodbo razumejo kot pravično dejanje, se lahko začne sprava. Vse ostalo je navadno sranje. Pri nas se žrtev ne sme, ne samo pokopati, niti natančno prešteti se jih ne sme, zato da ne bi užalili Kučana in njegove bolnike. Pri tem, Darja, žal sodeluješ tudi ti. S tem, ko nadđkofu daješ svoj blagoslov, da moli na karnevalu zajebancije, na sprevrženi antizabavi, ki v neskončnost žali Boga.

          • Človek opazi, kar hoče opaziti (ali na kar ga opozorijo tisti, ki manipulirajo z njim). Škof Zore dobi ‘svoj delež’ tudi od teh, ki jih imenuješ ‘gnili slovenski mediji ‘.

            Tudi ob njegovi prisotnosti na otvoritvi spomenika vsem žrtvam, je dobil svoj del zgražanja, kaj da RKC tam dela in da je to ‘kao škandal’.

            Proti se spomeniku se boriš in nad njim spotikaš (če se tega zavedaš ali ne, hočeš ali ne) skupaj z tistim delom levice, ki ima težave s tem, da so v spomenik vključene (tudi) zamolčane žrtve povojnega obdobja.

            Zanimiva ‘koalicija’…

            Nadaljevanje in poglabljanje razkola ima pri obeh teh dveh (recimo skrajnejših) polih prednost pred žrtvami. A to zares ni nič novega. Je pa fino to jasno videti. (Hvala tebi in tvojim somišljenikom za to jasnost.)

            Celo tisto, kar nekje gori IF piše, da ga čudi, da niso vprašali avtorja besedila ‘Ko mene več ne bo’, če se sme predvajati, je iz Dnevnika.
            Tudi prav isto spotikanje ob to dejstvo je prav od tam. ( s tem da so vprašali vse druge avtorje tega komada in da avtor pravi, da s tem, kar je videl na slovesnosti, nima težav in da mu je všeč, da obstaja zdaj priredba te pesmi za zborovske zasedbe ).

            Lej Lucijan – zadeva ni tako enostvna, kot bi ti želel videti in/ali predstaviti: Mnogi levi mediji se ob spomenik in nadškofovo prisotnost tam spotikajo ravno tako kot ti.

            Hm…

          • Lucijan

            S tem, ko praviš, Darja, da stvar ni tako enostavna, mi čisto v udbovski maniri natikaš plašnice. Večina Slovencev ima na glavi plašnice, vendar so prepričani, da imamo plašnice tisti, ki ne maramo komunistov (udbovcev, antifašistov in kar je še podobnih mask). V vsakem trenutku ti lahko dokažem da imam prav z vprašanjem: se je v zadnjega četrt stoletja v Sloveniji na moralno-etičnem področju spremenilo kaj na bolje? Nič se ni spremenilo. Maralno in etično smo se znašli sredi kaotičnega blefa, kjer ne delamo nič drugega kot lažemo. Jaz ne rečem, da si ti slaba, kje pa, toda vsi tvoji dobri nameni in nenehen občutek, da stvari ‘niso tako enostavne’ je podpora mafijski državi, ki za mir oziroma mirno krajo potrebuje čim več spravljivih mostograditeljev. Ne razumeš, da na svoj majhen način podpiraš prevaro gigantskih razsežnosti. Moj odgovor je: stvari so zelo enostavne. Še bolj kot si jaz mislim, ki že itak mislim tako. Potrebna je lustracija (čeprav samo simbolična), brezpogojna obsodba Zločina in zločincev, revizija zgodovine in dostojen pokop mrtvih. Vidiš, v enem stavku sem naštel vse, skoraj vse, kar je potrebno za spremembe v Sloveniji. Iz resnice bo sama od sebe izšla pravičnost, ki jo nujno potrebujemo. Prepričanost, da Zore vse, kar počne, počner z dobrimi namemi, je naivno. Več kot očitno je del spletke.

          • Ampak saj stvar res ni tako enostavna Lucijan.
            Nič kar je človeškega ni ‘tako enostavno’ 🙂 .

            Da je zadeva ‘zelo enostavna’ pa so prav kakor ti danes (in tvoji somišljeniki v tem) mislili in po tem ravnali zmagovalci v državljanski vojni na Slovenskem: ‘preprosto’ pobili so vse, ki se niso skladali z njihovo predstavo, kako bi v Sloveniji moralo biti’.
            V take rešitve peljejo ‘enostavni pogledi’ na družbene skupine.

            ‘Enostavno’ so bili vsi tisti, ki so se jih hoteli znebiti ‘kolaboranti’, ‘kulaki’, ‘krvosesi slovenskega naroda’ in ‘enostavno’ so se jih znebili. Morda so celo komu, ki jim je skušal razložiti, da ni tako enostavno, da je človek človek in vsak zgodba zase, da so bili njihovi razlogi različni in da niso bili (vsi) zločinci, da je treba pogledati vsakega zase, postaviti pravična sodišča, ki bodo preverila resnično krivdo vskaega posameznika, povedali, da naj jim se skuša ‘nadeti plašnic’, ker je to ‘zalego’ treba iztrebiti – ‘enostavno’. A ker so bili časi tik po vojni, se verjetno niso niti toliko ukvarjali z njim. ‘Enostavno’ so še njega pobili skupaj z ostalimi.

            V to, Lucijan, peljejo ‘enostavni’ pogledi na ljudi, kot na a’morfno maso nekega pola’, ki ne zaslužijo tega, kar si v medčloveških odnosih dolgujemo – torej osnovno spoštovanje in … angleži temu pravijo ‘the benefit of doubt’, torej vsaj dopuščanje možnosti, da ima ali je imel je človek imel dober namen, ali da misli resno.

            Ne, stvari nikoli niso tako enostavne.
            Ravno to poenostavljanje, v katerem s splošči človek, je morda najbolj nevarno od vsega. In je najugodnejša zemlja za nek prihodnji totalitarizem.
            Nekaj strahotnega Lucijan!!! Boli me, da temu verjameš.

            Praviš: “V vsakem trenutku ti lahko dokažem da imam prav z vprašanjem: se je v zadnjega četrt stoletja v Sloveniji na moralno-etičnem področju spremenilo kaj na bolje? Nič se ni spremenilo.”

            Se je v zgodovini človeštva v človeštvu kot celoti (če ga obravnavamo kot amorfno maso) moralno-etičnem kaj spremenilo na bolje?
            Janez Pavel II je rekel ‘ vsaka generacija se mora znova odločiti za Kristusa’.
            Zares pa se more odločiti vsak človek.
            Če ne pozna Kristusa, pa za moralno-etično ravnanje.
            (In v mnogih ljudeh se je tudi v tega četrt sotletja mnogo spremenilo v tem pogledu na bolje. )

            A nekateri od tistih (ne vsi, nikakor ne vsi!), ki ne razumejo, kaj pravi JPII, ker tega svojega razumevanja nimajo na kaj opreti, bi tvoj ‘dokaz’ takoj posvojili. Sami namreč na tej isti osnovi pravijo, da bi bilo treba človeka kot takega sploh ukiniti. Da je ‘motnja v sistemu’. Da bi bil svet boljši brez njega. S tujko se to imenuje nihilizem. In ne pelje v novo odkritje vrednot, ampak v še večje razvednotenje vsega dobrega. (Razvrednostenje vsega dobrega – zveni znano?)

            Ob takih argumentih človeka, ki nanje pristane, prej ali slej nič več ne ovira odločitev za nove masovne poboje. Tokrat morda nad drugimi družbenimi skupinami. A zares ni nujno. Kristjani prav lahko znamo biti takrat, ko trmasto vztrajamo pri evangliju, zgodnja tarča tudi takih ‘novih totalitacev’. Vsakih totalitarcev pravzaprav. (Razen kadar in kolikor sami sprejmemo vase delež tega takega zla – kar se je v zgodovini tudi že kdaj zgodilo. Ali kadar umolknemo o moči in vrednosti dobrega. )

            Zato tako trdno pravim: NE!!!

            Ne, Lucijan, stvari res niso enostavne. Takoj ko upoštevaš človeka, niso več.

            Takoj, ko v tem, kar je bila prej zate amorfna človeška masa (recimo komunistov, recimo kolaborantov, recimo ‘krvosesov’, recimo ‘samih mafijcev’, tecimo ’tistih umazanih …’ – oprostite mi vsi, ki vas je kdo v zgodovini tako imenoval), takoj ko v tej ‘amorfni masi’ zagledaš in prepoznaš človeka, konkretenga človeka, takoj po tem stvari niso (več) tako enostavne.
            In se srečaš z vso kompleksnostjo človeške narave, njegovih upanj, bolečin, iskanj, razlogov.

            Ne, Lucijan, ni enostavno 🙂

            In ker ni, skušajo totalitarna gibanja storiti vse, da njihovi pripadniki ne bi zagledali človeka v ‘masi tistih onih drugih, ki so za nas škodljivci’. Da se ne bi nikoli zares vprašali…

          • Pojma nimam, Darja, zakaj te jezi, če sem prenesel nezadovoljstvo avtorja pesmi “Ko mene več ne bo” z dejstvom, da ga nihče ni vprašal za dovoljenje okoli izvedbe na državni slovesnosti. To spada k avtorskim pravicam. Prav bi bilo, da bi ga vprašali za dovoljenje.

            Kar ne pomeni, da osebno napadam spomenik in slovesnost. Prav nasprotno, branil sem večkrat tule tako spomenik kot slovesnost ( ko tebe ni bilo). In nadškofa Zoreta. Celo bil sem tam, pa ne iz firbca.

            p.s.: Morda imaš alergijo name, odkar sem se zavzel za Marka Perkovića, za vsebino njegovih pesmi ( tudi njegovo častno udeležbo v domovinski vojni, obrambni vojni) in predvsem svobodo ljudi, da poslušajo, kar želijo.

          • To, kar sem napisala o tvojem povzetku Dnevnikovega komentarja o okoliščinah uporabe te pesmi, je bilo namenjeno Lucijanu. Je bilo zgolj ponazoritev kako so se do spomenika obnašali tudi levi mediji, kar Dnevnik je. (tdi ti sam si pisal na tej temi prav o tem, čerpav morda ne v istem komentarju)

            Ni bilo polemika s teboj.

            Ničesar nimam proti tebi. Niti proti Lucijanu.
            Tako ali drugačno nestrinjanje v pogovoru ob določenih temah zame ne pomeni ‘imeti nekaj proti človeku’.

            A vidim tu na Časniku, da to ne velja za vse. Škoda. Velika škoda. Ko nestrinjanje preide v osebni boj proti drugemu, ker se z njim ne strinjaš, postane zadeva žalostna.

            Da se nisva strinjala ob Perkoviću, pa sem že pozabila. Ti si me zdaj spomnil.

            Se pa spomnim, da se generalno s teboj večkrat strinjam, kot ne. Tudi sem ti že pisala, da večino tvojega pisanja cenim. Če se prav spomnim, sem prav ob tisti najini debati ob njem, napisala prav nekaj takega.

          • Darja, ne vem zakaj primerjaš zmagovalce v državljanski vojni z vsemi nami tukaj, ki delimo podobna mnenja?
            Kot da sploh kdo od nas razmišlja o kakšnem maščevanju ? Od kje sploh jemlješ take ideje? Kot sem razumela, je mnenje Lucijana in še nekaterih vključno z mano, da je eden od nujno potrebnih ukrepov lustracija. Morda ti to razumeš kot nekaj nepotrebnega, ker morda nisi dovolj seznanjena s posledicami nesprejetja tega. Zato smo tam kjer smo in kot vse kaže se še poslabšuje.

          • Je Lucijan že vse napisal. Vse podpišem.

          • Amelie, z Lucijanom se nisva pogovarjala o lustraciji, niti se nisva pogovarjala o maščevanju. (to so druge zgodbe. Ne bomo načenjali novih tem tukaj. Dovolj je bilo)

            Govorila sva o spomeniku, o skupnem delu za dobro. Vsaj jaz sem govorila o tem. Ostalo pa le kolikor je povezano s to temo.

            Če se strinja z mano, da je taka ‘enostavnost’ kot sem jo plastično opisala (8.8.2017 20:35) res povsem nesprejemljiva v vseh okoliščinah in za vse ljudi, se tudi jaz strinjam z njim :-). Z vsem srcem!

            Če se strinjata s tem, da tudi ko gledamo skupine ljudi (recimo konkretno neke politične nasprotnike, s katerimi se ne strinjamo) moramo vedno videti človeka in človeka šteti kot kredibilnega sogovornika, potem se strinjam z vama. Tudi z vsem srcem! To sem namreč želela poudariti. Na tem sloni toliko drugega. Tudi to, če se človek kdaj kasneje v življenu morda znajde kot del totalitarnega zla, ali ne izvira prav iz tega.

            Nič drugega ni bil moj namen, kot postaviti svoje mnenje ob druga mnenja.
            Drug ob drugem lahko rastemo, če želimo.

            Bralci, če jih to seveda zanima, imajo materiala dovolj. Se bodo nagibali k tistemu mnenju, ki se jim bo zdelo tehtejše. In (upam) v katerem je življenje. Ali si ob njih ustvarili svoje, še globlje in močnejše.

            ‘Izberi življenje, da boš živel ti in tvoja hiša’ pravi neka svetopisemska beseda. Vesela sem, kadar jo slišim pri maši. A ni edina taka.

          • Amelie, ne vem, zakaj te tako navdušuje Lucijanovo mnenje, ki bi od nadškofa pričakoval, da na veliko udriha po komunizmu in komunistih. Popolnoma neproduktivno za prihodnost katoliškega občestva bi to bilo. Odbijalo bi večino ljudi, predvsem mladih. Naj udrihajo po komunizmu politiki ali zgodovinarji, če tako mislijo. Škofe in klerike pa po možnosti pustite, da se ukvarjajo s tistim, za kar so poklicani – oznanjanjem evangelijev, širjenjem krščanske kulture in etike. Ne z zgodovinskim in političnim obračunavanjem.

          • Amelie

            Darja … “ljudje pa ki jim je zavrela kri v glavi niso sposobni … ”
            ———
            To se dogaja ves čas, še vedno. S tem, da nam taki ljudje kreirajo sedanjost in prihodnost, smo soočeni ves čas. Da pri sebi, to kar nam ves čas prigovarjaš, niso naredili prepotrebnega koraka, da bi uvideli svojo zmoto. Da bi se pokesali in dali prostor drugim.

          • Lucijan

            If in Darja. Jaz bi lahko ne vem kako govoril, da je življenje enostavno, pa seveda ne bi postalo. Tudi komunistični zločin je daleč od enostavnosti. V svojem komentiranju, ki je pač bolj sproščeno in jezikovno manj precizno (ke hočem biti čim krajši), govorim o tem, da so glede komunističnega Zločina enostavna DEJSTVA in DOKAZI. Kdor želi razumeti moje razumevanje, ga bo razumel. Gre za dejstva, ki so enostavna, da bolj ne morejo biti. In vsak dan več jih je. In kadar so dejstva tako jasna, moraš biti do določenega zločina radikalen, v nasprotnem služiš strani, ki z vašo naivno spravljivostjo še poglabljajo manipulacijo in z njo laž (in za nameček z vsem skupaj še služijo denar). Jaz nočem nikomu menjavati možganskih celic, moj cilj je zmaga argumentov. Tudi sam nikogar ne sovražim., saj se zavedam, da je človeštvo enovito občestvo, ki se mora v celoti prečistiti (živi in mrtvi). S takšnimi samoprevarami v imenu ljubezni seveda ni mogoče naprej. Stališče do komunističnih zločinov je lahko samo skrajno radikalno, če ne služiš zločinom.

          • Lucijan

            … če ne, služiš zločinu.
            (pomembna vejica)

      • tolmun1 tolmun1

        “Kar smo videli julija ob Kongresnem trgu v Ljubljani, je bilo po mojem mnenju eno bolj svetlih sodelovanj države in civilne družbe v prizadevanju za dobro v Sloveniji. Da bi bilo TAKIH le še mnogo več.”
        ****************************************************************************

        Darja , mene spominjata betonska monstruma na berlinski zid , nekateri jih
        rušijo , drugi postavljajo , mar ne ! Žalostno je , da še do danes niste čisto
        na jasnem , da je vsaka “spravna poteza “, levakov metanje peska v oči
        nasprotnikom odkritega nadaljevanja komunistične tradicije na vseh področjih in Vi Darja jim verjamete ! Na žalost !

        Andrej Briški

        • Nobena spravna poteza nikoli ni le pesek v oči.
          Morda ne pomeni povsem tega, kar bi si drugi v njej želel videti (in zares ne pomeni vsega (!), česar si ti želiš)

          A vendar je poteza, je gradnik.

          Gradimo pa skupaj.

          Če misliš, da je ta gradnik, ki je bil postavljen, premalo ( in je premalo), dodaj svojega. Dodaj svojega z vsem dobrim (!), ki ga premoreš v sebi. Na svoj način, toda iz dobrega v sebi. Iz najboljšega.

          Gradnik. Kamenček…

          Če misliš, da ni (dovolj) iskren, naj bo tvoj, poleg tega da je sestavljen iz vsega dobrega, ki ga premoreš, tudi POVSEM ISKREN.

          Človek pa, ki ne verjame v možnost dobrega, bo končal kot delež na zlu, Andrej. Preprosto nima druge možnosti. Ne se igrat s tem…

          Ko so Jezusu, ker mu tudi niso verjeli, pripisovali, da ima demona, jim je povedal, da bo težko tistemu, ki ‘preklinja Svetega Duha’ . Tisti, ki so sodelovali pri tem, da spomenik stoji, seveda niso Jezus.
          So pa prispevali svoje koščke dobrega. Omejeno, ker so (smo) le ljudje. Toda dobrega.

          Težko tistemu, ki ne verjame v dobro zamo zato, ker prihaja od človeka, s katerim se politično ne strinja. Še težje tistemu, ki za vsako tako potezo vnaprej pravi, da je ‘pesek v oči’.

          ‘Gorjé!’ pravi Jezus zanj. In je v tem toliko bolečine do brata… Sočutja in bolečine zanj.

          Gorjé…

          Razmisli, Andrej, komu ti verjameš…

          • “Nobena spravna poteza nikoli ni le pesek v oči.”

            Ah! Ah! Ah! No, tista v Rogu je že bila dana s figo v žepu ali pa s peskom v oči. Kakšno primerjavo pač hočete, gospa Amelie.

          • Tudi za tisto velja, kar sem napisala Andreju):

            “Morda ne pomeni povsem tega, kar bi si drugi v njej želel videti (in zares ne pomeni vsega (!), česar si ti želiš)

            A vendar je poteza, je gradnik.

            Gradimo pa skupaj.

            Če misliš, da je ta gradnik, ki je bil postavljen, premalo ( in je premalo), dodaj svojega. Dodaj svojega z vsem dobrim (!), ki ga premoreš v sebi. Na svoj način, toda iz dobrega v sebi. Iz najboljšega.

            Gradnik. Kamenček…

            Če misliš, da ni (dovolj) iskren, naj bo tvoj, poleg tega da je sestavljen iz vsega dobrega, ki ga premoreš, tudi POVSEM ISKREN. “

          • Še nekaj (ko si že omenil tiste čase in tiste korake):
            v zadnjih letih je bilo precej besed o vlogi škofa Šuštarja v takratnem dogajanju (mislim s strani nekaterih njegovih bratov v duhovništvu, ki so takrat hodili ob njem). Verjetno ni bilo tako mišljeno, a v marsikateri od teh besed zadnjih let je ostajal vtis, kot da je škof Alojzij Šuštar nekakšen naivnež, ki so ga zmanipulirali, ‘ko pa je verjel, da bo drugače’.

            Mnogo preveč modrosti je bilo v njem za to. Tisti, ki tako mislijo o njem, so pozabili na logiko evangelija. Morda so sami (za hip) obupali nad njo. (Nič takega ne rabi za kristjana biti dokončni obup. Onkraj globine obupa se šele zares rodi pravo upanje, ki ne osramoti, trdno, kot je trdna Skala, na katero je položen)

            Pot dobrega sredi zla je vedno dolga in preko križa. Drugačne ni.

            Škof Šuštar je vedel, da bo pot dolga. Kot so tudi vse naše osebne poti spreobrenja dolge (ko gre za družbo, je to samo še počasnejše).
            Pa je sprejel nase ta križ, sprejel našo postopnost. In ‘hodil dalje sredi med njimi’.

            Je delal dobro kljub temu, da je vedel, da sam ne bo doživel žetve v polnem klasju.
            Kljub temu!!!

            Edina ( na videz hitrejša) alternativa je še več zla. Ta pa bi nas samo vrnila nazaj, pred korake, ki so bili vendarle že storjeni (Pa če so še tako onemogli, majhni, premajhni).

            Ne hvala!
            Pot evangelija mi je ljubša. Lejte: meni!
            Vi pa se lahko določite zase, katero od obeh želite izbrati.

            Alojzij Šuštar, naš škof v prelomnih trenutkih naše države, prosi za nas tudi zdaj …

          • AlFe ..pravilno je dejala Darja – in ne Amelie !

          • Darja .. si upaš razlagat v Jezusovem imenu, si upaš ?

          • tolmun1 tolmun1

            Darja verjamem predvsem sebi in izkušnjam , ki jih imam kar nekaj , ne vem kdaj si začela doživljati komunizem , ne bom te spraševal o tvoji starosti , ki bi mi sicer razkrila koliko zla komunizma si imela priliko občutiti ! Izviram iz poštene krščanske družine , zato mi ne citiraj Jezusa in njegovih misli , moj pokojni brat je bil duhovnik in verjemi mi , da sorazmerno dobro poznam krščansko vero in njene zapovedi ! Tvoje mešanje Jezusa v julijsko dogajanje na Kongresnem trgu , je neumestno , hkrati ti moram reči , da nisem član nobene stranke , očitaš mi nestrinjanje z ljudmi , ki so pohiteli s postavitvijo betonskih kolosov prav zato , da bi preprečili večinsko nestrinjanje s tako imenovanim spomenikom , ki naj bi bil po Pahorju začetek sprave ! Nikoli , ponavljam nikoli , ne bom pristal na mešetarjenje s komunisti , ki nas vztrajno zmerjajo z izdajalci in kolaboranti , ta njihova manira , je pravi balzam za indoktrinirano povojno mladež , ki pojma nima kaj se je v resnici dogajalo med in po vojni s Slovenci ! Takrat , ko bodo postavili spomenik žrtvam boljševikov in komunizma in eksplicitno navedli resnico o takratnih dogajanjih , takrat bom
            morda do neke mere pomirjen “kolaborant”, rojen sicer na začetku svetovne morije in verjemi mi , da imam popolnoma enak odnos do vseh diktatorskih režimov vključno s komunizmom , ki so razčlovečili in oropali ponosa in vere vse tiste , ki so se mu uprli ! Nikakor ne podcenjujem odpora proti sovragom , ki so zanetili svetovno morijo , hudo pa je če se le ta sprevrže v bratomorno vojno in željo izbrancev po oblasti in
            se tiste , ki niso hoteli in smeli sodelovati za večno stigmatizira
            kot izdajalce in kolaborante ! Morda si pozabila , ali pač ne veš,
            da je partizanski genaral obsodil na smrt svojega brata in ga
            lastnoročno ubil na njunem domačem dvorišču , da je bila tragedija še večja , je na improviziranem sodišču odigrala vlogo
            tožilca mati obsojenega na smrt ! Toliko o tvojih sanjah , da se le nekaj premika v neskončno sprtem slovenskem narodu !
            ***************************************************************
            Tvoja grožnja s Kristusom v navedenem citatu : “Težko tistemu, ki ne verjame v dobro samo zato, ker prihaja od človeka, s katerim se politično ne strinja. Še težje tistemu, ki za vsako tako potezo vnaprej pravi, da je ‘pesek v oči’.
            ‘Gorjé!’ pravi Jezus zanj. In je v tem toliko bolečine do brata… Sočutja in bolečine zanj ! ”

            Ali je tvoj citat , grožnja meni in mi namenjaš večno pogubljenje ! Očitno imaš svoje oči polne peska , Bog ti pomagaj Darja ! Ali je po vsem tem ,kar si mi natrosila v oči veljala molitev ob brezizraznih betonskih kolosih tudi meni ?

            Andrej Briški

            Glede razmisleka komu naj verjamem , ti predlagam , da to storiš ti Darja !

          • Amelie: ‘Da’

            Andrej:
            ‘Tvoja grožnja s Kristusom v navedenem citatu ..’
            ‘Ali je tvoj citat , grožnja meni in mi namenjaš večno pogubljenje ! ‘

            ????

            Ne vem kje vidiš grožno z pogubljenjem???
            Zelo izrecno sem napisala:
            “‘Gorjé!’ pravi Jezus zanj. In je v tem toliko bolečine do brata… Sočutja in bolečine zanj ! ”

            Svetopisemsko pomeni izraz vzklik ‘gorjé’ = ‘hudo mi je zate’. Vprašaj kakega biblicista.

            Ni grožnja. Vem sicer, da se je kot tako uporabljalo (Koliko pokore moramo nositi zaradi naše lastne premajhne pripravljenosti za odpuščanje drugemu. Potem ne razumemo, da je On vedno pripravljen na odpuščanje. Vedno!)

            Svetopisemsko izraz Gorjé ni grožnja! Je pa opozorilo, da gre za nevaren teren, ki lahko zelo rani najprej človeka, ki po njem hodi. Zlo namreč rani najprej tistega, ki ga dela. Najbolj njega samega. In ne šele onkraj. Že tukaj, že tukaj!!

            ‘Gorjé’ je izraz Sočutnega. (‘Bog sem in ne človek.’ Pravi Bog že v stari zavezi. In ‘Vaše poti niso moje poti.’)

            Je izraz tistega, ki išče izgubljeno ovco dokler je ne najde.

            Bog nikoli ne obupa nad človekom.

            Še posebej v Jezusu Kristusu je za to najmočnejši in najsvetlejši dokaz.
            Kako bi ta, ki je dal življenje za nas vse, ki je sprejel vase naše največje teme, vključno s temo, ki je posedica greha v človeku, kako bi ta nad komerkoli obupal??

            ‘Gorjé’ je vzklik Usmiljenega, ki hoče storiti vse, da se človek reši.

            Res ne veš?
            Kako težko ti mora zares biti v življenju z tem bremenom … kako težko ti že je (ne šele bo).

            Toda kako strahoten nesporazum!!!

            Nikoli v življenju nisem nikomer grozila s pogubljenjem! Ničesar na teh straneh nisem nikoli napisala v tem smislu. Take grožnje se mi gnusijo.
            Bog namreč stori vse, da bi nas rešil!!!
            In on je edini, ki vidi v srce in zna presoditi kaj je v njem!

            Toda s kategorijo dobrega se ni igrati. Strahotne stvari se zgodijo, ko jo razvrednotimo.
            Podob dobrega ne bi smeli nikoli, pa res nikoli vnaprej označiti za prevare. Nikoli! Celo takrat ne, ko res so prevare. (Samo Bog vidi v srce in je sposoben pravično presoditi)
            S tem namreč razvrednotimo podobo samega dobrega v ljudeh. Povzročimo, da ljudje ne verjamejo dobremu, kakarkoli jim to ustreza.
            Strahotno je to!

            Velik del zla naše dobe je, da smo dovolili razvrednotiti vse podpobe dobrega, ki nam niso pasale, ker smo hoteli razvrednotiti ljudi, ki so vanje verjeli.
            Posledice imamo tukaj.

            Zato resnično gorjé človeku ki to dela (pa lepo prosim še enkrat preberi, kaj sem o tem izrazu napisala.)

            Ne igraj se s tem, Andrej. Posledice vsakega (!) razvrednotenja dobrega so katastrofalne!
            In to kot oblika politčnega boja… (strahota!!!)

          • Darja .. “Bog namreč stori vse, da bi nas rešil”
            —–
            Mi sami moramo storit tisto, kar lahko. Vse ob svojem času. Tudi Božji poseg.

          • Da, Amelie.
            Bog išče naše (!) sodelovanje z Njegovim delom. Bog nikoli (oprosti izrazu) ne ‘posili’ človeka – tudi z zveličanjem ne.

            Zato pa sem Andreju napisala, da se z nekaterim stvarmi res ni za hecat. Zato.

            A Bog stori vse, da bi nas našel in da bi pritegnil naš pogled. Nikoli ne obupa nad človekom. Nikoli ne preneha iskati. Vse do zadnjega hipa našega življenja tega sveta.

            Zato pa je vsako ‘pošiljanje’ drugega človeka v pekel v resnici svetoskrunsko. Če On ne obupa nad človekom do konca, tudi mi ne smemo, če želimo biti blizu Njegove volje. (‘Če se krivični spreobrne, bo živel…’ – preberi 33 poglavje Ezekiela, je nazorno)

            Kaj pa bo onkraj, ko se bomo z vso svojo resničnostjo, tako in drugačno, srečali z Njim … bo ostalo kaj, kar lahko živi? To ve On. Mi ne.

            Lahko noč, Amelie
            ( zgoraj vidim, da se le ne strinjava ravno … nič hudega. Ljudje smo. Majhni. Naša lepota ni v absolutnosti naših mnenj, ampak v naši možnosti za rast ob Njem.)
            Lahko noč.

  • Dragi zagovorniki kolaboracije. Nikoli ne bodo vaši domobranci, vaški stražarji in ostali kolaboranti v večinskem spominu našega naroda zapisani z zlatimi črkami. Naš narod dobro ve kdo je bil na pravi strani in poznana so nam vsa zgodovinska dejstva. Kolaborantje s fašisti in nacisti ne bodo nič drugega kot večna sramota slovenskega naroda. Ni pralnega praška, ki bi opral to sramoto kolaboracije v režiji takratne ljubljanske politične elite in škofije. Vsa čast gre posameznikom med drugim tudi Mariborskemu škof dr. Tomažiču, ki je odposlance ljubljanskih domobrancev odslovil z besedami ‘Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem! Lahko greste!’ Številke smrtnih žrtev, ki jih je zagrešil okupator med vojno skupaj s kolaboranti so v nebo vpijajoče 43.089. Od tega so jih preverjeno kolaborantje zakrivili samostojno 5.763 žrtev. vir: ARRS-CRP-ZP-2012-05/6

    Nikoli ne bomo pozabili, da so vaši mučenci na nekdanji Bleiweisovi, današnji Prešernovi cesti in v zaporih na Poljanskem nasipu zasliševali mučili in zapirali pripadnike in simpatizerje OF. Nikoli ne bo poznana številka koliko družin pripadnikov OF (matere z otroci) kot tudi judovskih družin je bilo aretiranih in poslanih v koncentracijska taborišča. Večina njih se ni vrnila in za njimi tudi ni svojcev, ki bi lahko prižgali svečke v teh koncentracijskih taboriščih, ker grobov in posmrtnih ostankov tam ni! Za njimi v arhivu Slovenije so pa ostale domobranske napotnice SS policiji s pripisom imena taborišča Auschwitz Buchenwald, Mauthausen,.. Skupno število interniranih Slovencev v koncentracijska taborišča 63.000 od tega se jih 12.000 nikoli ni vrnilo in za večino se ne ve groba. Dobro pa vemo pa kdo je imel vpliv pri italijanskih oblasteh za izpustitev iz koncentracijskega taborišča. Primer moje stare mame, ki je šla skupaj s sosedo leta 1942 prositi župnika Ketteja, da bi posredoval za izpustitev njunih mož. Župnik Kette je moji stari mami dejal za tvojega bom še videl za sosedinega pa je dejal tvoj se ne bo vrnil je preveč rdeč. In tako je tudi bilo sosed se nikoli ni vrnil iz Raba! Nikoli ne bomo pozabili, da je domobranska Hacinova policija tik pred koncem vojne, na petek, 4. maja 1945 zjutraj v gozdu Veliko Smrečje pod Turjakom postrelila 29 zapornikov, ki so jih pred tem pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Med njimi so bili dr. Mavricij Neuberger, Nada Geržinič in dr. Vito Kraigher, bratje Tuma; po pričevanjih so bili jetniki pred smrtjo pretepeni in telesno poškodovani. Na dan ko je bil že osvobojen Trst in Primorska ter je bilo jasno, da so vojno izgubili so domobranci pobijali brez sodb. Ne bomo pozabili niti prevare domobrancev Vuka Rupnika z belimi zastavami na Borovniškem mostu 11. maja takoj nato pa s topniškim ognjem v preboj in pokol 180 borcev Bračičeve brigade. Ta dogodek bi lahko okarakterizirali kot prvo povojni zahrbtni poboj, ker bi domobranci morali kot pomožne SS enote odložiti orožje že 7. oziroma najkasneje 8. maja ob uradni kapitulaciji Nemčije. Vsa ta zločinska dejstva v zadnjih dneh vojne in panično domobransko iskanje novega angloameriškega gospodarja, kjer bi se kot pomožni policisti vrnili v Slovenijo v primeru spopada s Sovjetsko zvezo. Lahko si samo predstavljamo če bi se jim kalkulirana želja izpolnila kakšne izvensodne čistke bi izvajali če bi le imeli možnost. Vse to pa je bil račun brez krčmarja! Ob vrnitvi domobrancev v domovino so preživeli domobranci opisali s kakšnim sovraštvom so jih pričakali njihovi sonarodnjaki. Najlepše opiše to vrnitev moj pokojni profesor takrat mladoletni domobranec v Novi zavezi kako so jih pričakali občani Kranja. Če jih takrat ne bi varovali partizani bi Kranjčani sami obračunali z njimi. Tako sovraštvo je bilo po celotni Sloveniji do izdajalcev in kolaborantov. Kar se tiče sprave je pa ta se pričela dogajati že v 50 letih ko so se med seboj pričeli poročati otroci iz partizanskih in domobranskih družin. Se pa lahko strinjamo, da vojna ni nikomur prinesla nič lepega zato čuvajmo mir in upam, da ne nasvidenje v naslednji vojni z mislijo, da ne bi ponovili napake naših dedov.

    • Ja Hacher, to je tudi moja velika želja:
      Da ne bi ponavljali (vseh) napak naših dedov.
      In da bi jim sledili tam, kjer so delali in iskali dobro.

      Da bi hoteli in znali razločevati dobro od zla. (počasi se tega učimo, počasi. Toda da se le hočemo tega učiti)

      Ker napake same so sicer boleče, včasih zelo, a zlo je tisto, ki zares ubija človeka v notranjosti. TO nas raztrga!

      Lepo soboto tudi tebi!

      • Darja hvala, tudi jaz želim tebi lepo soboto in nedeljo

    • Hacher, amnezija ali nevednost.

      Ko sem hodil v osnovno šolo, smo se nenehno učili, da je bila pri nas izvedena revolucija za vzpostavitev t.i. pravičnega družbenega reda, ki je sicer propadel. Spomeniki revoluciji so kljub temu ostali. NOB-u ni bilo namenjenih omembe vrednih besed, ker ga praktično ni bilo.

      Tedaj je bilo očitno manj laži in sprenevedanj kot sedaj.

      • Tine točno tako je kot si navedel, da smo se učili, “da je bila pri nas izvedena revolucija za vzpostavitev t.i. pravičnega družbenega reda”. Oziroma točna terminologija je bila sprememba družbeno političnega sistema. Tudi če danes vzamete v antikvarijatu zgodovinske učbenike za 7 in 8 razred osnovne šole iz 70ih let boste videli, da je NOB in revolucija enakomerno zastopana. Učili smo se tudi o Dolomitski izjavi in vodilni vlogi KPS tako, da ni bilo kaj velikega za lase privlečenega. Res pa da se kaj posebnega o domobrancih nismo učili pač so bili obravnani skupaj z ustaši in četniki. Ne glede na vse pa večina učbenikov zgodovine tistega časa še danes lahko pije vodo. Zgodovinska stroka 2 svetovne vojne pri nas je tudi pod enopartijskim režimom delovala na znanstvenih temeljih in veliko zasluga pri tem ima tudi bivši duhovnik partizan in zgodovinar Metod Mikuž.

        • Zgodovinska stroka pod enopartijskim režimom ni delovala in še sedaj ne deluje na znanstvenih temeljih, temveč je bila in je še vedno v funkciji komunistične propagande.

          Medvojni in povojni brutalni revolucionarni poboji nedolžnega civilnega prebivalstva so bili zatajevani. O njih je bilo prepovedano govoriti, kaj šele, da bi jih obravnavali kot del zgodovine. Nosečo gospo, ki si je drznila opozoriti na grozote Hude jame, so po hitrem postopku usmrtili z njenim otrokom vred. Vendar več kot 600 morišč in grobišč pretežno civilnega prebivalstva kliče in zahteva pravico.

          Namen komunističnega zgodovinopisja je bil in je ustvarjanje lažnih mitov in zamolčanje revolucionarnih zločinov. So bili pa tedaj vsaj toliko pošteni, da so priznali revolucijo (ki jo sedaj ti isti tajijo), ker so bili prepričani, da nikoli ne bo prišlo do družbenopolitičnih sprememb.

          • To, da zgodovinska stroka ni delovala in ne deluje na znanstvenih temeljih je vaše mnenje moje je nasprotno. Je pa zanimivo g. Tine kako ste občutljivi samo na ene žrtve. Na žrtve katerih jih je bilo največ in, ki so se borili na pravi zavezniški strani proti nacizmu in fašizmu vam je pa malo mar!

          • slehernik

            “So bili pa tedaj vsaj toliko pošteni, da so priznali revolucijo (ki jo sedaj ti isti tajijo), ker so bili prepričani, da nikoli ne bo prišlo do družbenopolitičnih sprememb.”

            Iz diskusije lahko razberemo, da je kolega še dandanes sveto prepričan, da do teh sprememb ne bo nikoli prišlo…

            Ali so nekateri res izgubili kompas in še pozabili pogledat na uro, ali kaj se dogaja z njimi?

          • Hacher, obratno, občutljivi smo na vse žrtve. Toda veliko večino slovenskih žrtev so namerno neposredno in posredno, s pomočjo okupatorja, povzročili prav komunistični revolucionarji.

            V Sloveniji NOB-a ni bilo. Bila je samo boljševistična revolucija. NOB je služil kot krinka, pod katero so potekale revolucionarne likvidacije. To se vidi že po statistiki žrtev in tudi na osnovi materialnih dokazov, ki jih propagandna zgodovina ignorira.

            Glede kolaboracije z materialnimi in ideološkimi okupatorji pa kdaj drugič. Tudi tu so glavni komunisti.

          • Tvoje mnenje Hacker je napačno.

        • tolmun1 tolmun1

          Hacher , Mikuž se je prelevil iz duhovnika v komunista in celo “spoštovanega” zgodovinarja ter zavrgel vse za kar se je zaobljubil ob
          posvetitvi v duhovnika ! Zakaj potem dvigate ne prah, ampak spuščate plazove psovk in omaloževanja na g. Janšo , ki je po vaših trditvah kot mladinec hlastal za komunizmom in romal z ostarelimi revolucijonarji v za njih najsvetejše kraje ! Lahko mu je bil takrat vzor prav gospod tovariš Mikuž , za razliko od Mikuža je “storil” veliko manjši greh , kot v duhovnika posvečen tovariš Mikuž , ki je prestopil v hudičevo kraljestvo ! Dušo je prodal “znanstveni fantastiki” stalinistov in boljševikov in prevzel njihove zločinske zapovedi , po tvoje bi lahko rekel , na znanstvenih temeljih zločina in prevar po preroku Moše Pijadeju !
          Hecher toliko o Zgodovinski stroki 2 svetovne vojne pri nas , ki je pod enopartijskim režimom delovala na znanstvenih temeljih in veliko zaslugo pri tem ima tudi g.tovariš Mikuž !

        • Komunizem je po tvoje tudi delal na znanstveni osnovi, pa je pripeljal do največje tragedije človeštva.

    • slehernik

      Hacher:
      Kdo bo zapisan z zlatimi črkami in kdo ne, se še ne ve, pred Zgodovino ni nikomur in nič zagarantirano, ker vsa resnica še ni prišla na dan. Najbrž bo treba počakati, da tisti, ki imajo korist od laži, preminejo. Zgodovina je k sreči potrpežljiva.

      Tudi kdo je bil v resnici izdajalec in kolaborant in kdo ne, se prav tako še ne ve zagotovo. Propaganda, ki je te oznake delila “kapom i šakom”, kot bi rekli na jugu, namreč nikoli in nikjer ni verodostojen prišepetovalec za končne sodbe, tudi pri nas ne, zato le zmerno in bolj premišljeno z njimi!

      Ljudska modrost pravi, da bo laž prej ali slej razkrinkana, resnica pa bo prej ali slej prišla na dan. Potem bomo šele lahko dajali dejanjem in ljudem, živim ali mrtvim, prava imena in oznake, kot jim pritičejo. Potem jim bomo lahko pisali takšne ali drugačne črke, magari vse do zlatih.

      • To kdo je bil kdo samo nevedni ne vedo. Svetovna zgodovinska stroka je jasno postavila kdo je kdo in kdo se je boril na strani zaveznikov in kdo na strani nacifašistov. Razen če bo po vaše prišla nova resnica na dan kjer zavezniki ne bodo več zmagovalci ampak poraženci. Bom uporabil še vaš stavek “Ljudska modrost pravi, da bo laž prej ali slej razkrinkana, resnica pa bo prej ali slej prišla na dan.” in ta resnica je prišla na dan že leta 1945 ko so borci za narod bog in domovino izgubili vojno. Žal na njihovi strani ni stal niti narod niti bog! Zelo zanimivo branje je tisk povojne SPE kjer se nekateri pisci sprašujejo kako, da bog ni bil na njihovi strani?

        • slehernik

          Ej, a ti resno misliš, da neka “svetovna zgodovinska stroka” lahko nekaj “jasno postavi”?

          Najbrž misliš, da ima ta “svetovna zgodovinska stroka” nekakšen vsemogočen organ, Centralni komite svetovne zgodovine ali kaj, ki kar lepo predpiše, kakšna je resnica o nečem? In potem se je treba te “postavljene resnice” držati, pa če je še tako skregana z dejstvi in logiko oziroma zdravo pametjo?

          Takšnega organa ni in ga za zgodovino in sploh za nobeno znanost niti ne more biti – skregano bi bilo z zdravo pametjo in principi znanosti, če bi ga skušali vzpostaviti.

          Take “postavitve” je bila zmožna samo kakšna od lastne moči pohabljena avtoriteta in v novejšem času Partija, ki je samo sebe označila za vsevedno in vsemogočno, kot da je nekakšen Bog, ki ga moramo v vsem ubogati in mu brezpogojno verjeti. In v svojem prispevku moti ravno to, da svoje “resnice” citiraš kot naučene na pamet.

          Znanost ne deluje tako, tudi zgodovinska ne. O tem, kaj je resnica, pač odločajo vsa zbrana dejstva, ki so razkrita, in vsi dokazi, pa dosledna logika, ki nas vodi do sklepov, tako kot v matematiki, ne pa mnenja nekega avtoritarnega organa, pa naj bo to partijski sekretar ali vatikanski koncil. Časi, ko je Centralni komite partije razpravljal, ali relativnostna teorija drži ali ne, so definitivno mimo.

          Škoda vsake diskusije, če misliš nadaljevati v tem stilu.

        • Svetovna zgodovinska stroka je pokazala, da je komunizem zlo.

    • Franc Mihič

      Tako se je pričenjala državljanska vojna! Pred nasiljem revolucije so se mnogi zatekli pod zaščito okupatorja.

      Žrtev revolucionarnega nasilja Ivanka Škrabec Novak, učiteljica, 1942
      Leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Ko je Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico, je takoj začelo delovati »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili. Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Po zborovanju so jo izpustili in ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali pod Boncar in jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili….

    • Lucijan

      Ma kakšne kolaboracije, ne bit smešen. Če je bilo karkoli storjenega z narodnozavedne slovenske strani, je bilo to kolaboriranje v skrajni stiski in z nobeno ljubeznijo do okupatorja. Pri milem Bogu, kako si lahko kdo predstavlja, da ljudje ljubijo okupatorja. Boljevistični revolucionarji, o katerih različni pričevalci prinašajo javnosti nove in nove informacije o grozotah, ki so jih počeli, so normalne ljudi prisilile po pomoč k okupatorskim silam, hkrati so tudi organizirali obrambo pred boljševističnimi drogiranimi divjaki. Nehaj tvezit o kolaboraciji, ko je na novo znano, da so bili serijski kolaboranti prav komuinisti. Odkrite so številne “kolaboracije” partizanov/ komunistov z Italijani in Nemci. Preberi kaj onkraj komunističnih trobil. Jaz ne razumem te zaljubljenosti v komunizem ob takšnih neverjetnih zločinih in kršitvah človekovih pravic in svoboščin. Ne vem, ste vi normalni, ali kaj? Ali pa bomo v imenu sprave vse poSPRAVILI pod preprogo in še naprej omogočali stekanje nenormalnih vsot tem mafijskim skupinam?

    • Hacker, pa si le pokazal svoj zločinski komunistični obraz.

      Komunisti nikoli ne boste zapisani z zlatimi črkami, ker ste v sramoto človeštvu.

  • Slehernik se bojim, da ne boš dočakal neke nove resnice kar se tiče 2 svetovne vojne v Sloveniji. Če pa veš za kaka nova dejstva, ki bi popravila oz dopolnila zgodovinske dogodke pa ni ovir, da jih ne bi mogel objaviti.

    • Hacher: “Slehernik se bojim, da ne boš dočakal neke nove resnice kar se tiče 2 svetovne vojne v Sloveniji. ”
      ===========================

      Skoraj kjerkoli v Sloveniji kjer se začnejo izvajati kakšna obsežnejša zemeljska gradbena dela se naleti na nova dejstva.

    • slehernik

      Takšnih dejstev, zame že dolgo znanih, zate pa očitno “novih”, je kolikor hočeš, so tudi opisana, narisana in natisnjena na papirju. Če znaš in hočeš brati, se lahko kadarkoli z njimi seznaniš.

      Lahko pa tudi poslušaš stare ljudi, ki so tiste čase, ko se je dogajalo, sami doživljali, pa ti bodo povedali, kako je bilo v resnici.

      Nobene nove objave niso potrebne, vse je že na voljo, le odprto glavo je treba imeti.

      Kar pa se tiče mojega dočakanja nove resnice: dočakal sem, da sem lahko spoznal zgodovinsko laž in jo ločil od zgodovinske resnice, tako da mi ni treba na nič več čakati.

    • Hacher,
      sprenevedate se.
      Iz vašega enostranskega podajanja “zgodovinskih dejstev” je popolnoma razvidno, da se sprenevedate.

      Namreč, pred dnevi ste pod člankom Dvojnost ali dvojina citirali iz časopisa Slovenski dom zgolj zapis, ki je ustrezal vašemu enostranskemu prirejanju zgodovine.

      Zakaj niste iz istega časopisa navedli ostalih člankov, bili so še najmanj trije, ki bi okoliščine domobranske prisege razsvetlili tudi z druge strani??

      V ostalih člankih je npr. pisalo o strahovladi rdeče Osvobodilne fronte ter o številnih žrtvah komunističnega nasilja na Dolenjskem, o požgani Ribnici in požganih vaseh v ribniški dolini, o uničenju, ki so ga za seboj puščali komunisti in komunistična revolucija. Žrtve komunistov v Ribniški dolini so celo poimensko navedene, našteti so priimki komunističnih krivcev za vso nesrečo tamkajšnjih prebivalcev.

      V istem časopisu je tudi članek z naslovom “Savojski general Cerutti, skrbni »ata« dolenjskih komunistov, s podnaslovom “Zanimiva nova odkritja o zvezah med cesarsko savojsko vojsko in slovenskimi komunisti”, kjer izvemo, da se je italijanski general Cerutti večkrat sestajal in pogajal s komunisti, s Kidričem in drugimi komunističnimi prvaki, ter komuniste celo zalagal z orožjem, municijo in hrano.

      Hacher,
      vi se ne bojite, da Slehernik ne bo dočakal “neke nove resnice” o dogajanju med drugo vojno in po njej na območju današnje Slovenije.
      Vi resnici nočete pogledati v oči.

      Resnica o takratnem dogajanju je namreč že izpričana, zbrana in zapisana.

      Ker pa je resnica zelo drugačna od popačenih in lažnivih podob, kakršne hočete vi tu prodajati kot resnico, se boste seveda še naprej sprenevedali in opravičevali zločinski bratomorni značaj komunistov.

      • Hacher

        Ne vem ali nekateri res ne znati brati ali kaj? Napisal sem citat kot odgovor na vprašanje Lucijana, ki je predlagal temo meseca avgusta kaj vemo o domobrancih? Menim, da v mojo objavo ne bi sodilo da bi poleg opisa svečane prisege (vidim, da vas je zelo prizadela, ker ni iz rdečih medijev) pisal še o Ribnici Savojskem generalu itd. Sem pa navedel vir kjer si lahko preberete ne samo to številko ampak vse časopisne izdaje takratnega časa. Nikje nisem zasledil, da bi kdo od vas za pisal na podoben način kjer bi navajal vire oziroma pisal iz lastnih izkušenj. Kar se tiče kolaboracije sem pa napisal, da so in bodo ostali večna sramota našega naroda. Povojni poboji niso v čast slovenski partizanski vojski in oblasti so pa bili v duhu tistega časa povsod po Evropi. Ko sem včeraj pisal pripovedovanje mojega profesorja in sovraštvo, ki jih je pričakalo v Kranju sem s tem povedal vse. Narod je opravičeno pričakoval za izdajalce kolaborante najhujše kazni in tako se je tudi zgodilo, ker če bi jim sodila ulica bi to bil pokol brez primera.

        • “povojni poboji … oblasti so pa bili v duhu tistega časa povsod po Evropi.”

          Ta miselnost je posledica rdečega pranja možganov. Berimo:
          … da je v Franciji, ki je leta 1945 štela 40 milijonov ljudi (današnje območje Slovenije pa tedaj verjetno tam okrog 1.5 milijona) bilo po vojni zaradi kolaboracije sojeno okrog 120.000 osebam (četrtina je bila oproščenih), 1600 jih je bilo usmrčenih, pred tem pa je odporniško gibanje izvensodno usmrtilo okrog 9000 oseb. V skoraj tridesetkrat večji Franciji je bilo torej skupno usmrčenih skoraj dvakrat manj “kolaborantov” kot v Sloveniji.
          http://www.casnik.si/index.php/2010/08/24/kolaboracija-v-franciji-in-sloveniji/

          • Alfe torej samo potrjuješ moje besede, da se je to dogajalo. V Franciji še danes se o kolaborantih ne govori, ker so sramota kaj šele, da bi se jim postavljali spomeniki kot je to pri nas v Sloveniji. Po vojni v Franciji niso bile dovoljene darovana maše s polnimi imeni in priimki kolaborantov. Če smo že pri kolaboraciji je v Sloveniji omejena samo na Ljubljansko pokrajino in to gospodje čestokrat pozabljate in posplušujete na celotno Slovenijo. To pomeni da žrtve povojnih pobojev so v večini primerov iz Ljubljanske pokrajine kjer je kolaboracija bila doma.

          • Vidim, da vas dotična zgodovinska tematika zanima.

            Vaše obkladanje le enih s kolaboranti in izdajalci kaže, da iz ideoloških razlogov zagovarjate zgolj komunistično stran, čeprav je ta prav tako sodelovala z okupatorjem, slovenski narod pa zločinsko izdala s pobijanjem najboljših, najuspešnejših, najbolj izobraženih predstavnikov Slovencev in s preganjanjem vseh, ki so nasprotovali komunizmu, zato predlagam, da svoje ozko obzorje razširite ob branju izvornega dela dr. Mlakarja:

            http://www.mladina.si/100450/boris-mlakar-slovensko-domobranstvo-1943-1945/

          • Zgornji komentar je bil namenjen Hacherju.

          • Hacher: “… V Franciji še danes se o kolaborantih ne govori, ker so sramota kaj šele, da bi se jim postavljali spomeniki kot je to pri nas v Sloveniji.”
            =========================

            Hvališ se s tem koliko naj bi prebral. Pa take besede govorijo, ali o nerazgledanosti ali pa o totalni relativizaciji in trganje tistih stvari iz celote, ki govorijo v prid opravičevanja slovenskih komunističnih zločincev. Potem bi Lahko vedel, če bi ti resnično šlo za resnico in ne komunistično propagando, da gre v Franciji za popolnoma drugačne razmere. V Franciji je bila kolaboracija prostovoljna in se je zgodila takoj na začetku vojne. Na začetku okupacije so celo francoski komunisti ljudi pozivali naj bodo “vljudni” do Nemcev.
            V Sloveniji, obratno, kolaboracija na začetku vojne je bila najprej s strani komunistov, šele pozneje s strani vaških straž in še pozneje s strani domobrancev, oboje kot posledica in odgovor na komunistično nasilje, ki je bilo daleč najhujše ravno v ljubljanski pokrajini.

            Hacher: “… Če smo že pri kolaboraciji je v Sloveniji omejena samo na Ljubljansko pokrajino in to gospodje čestokrat pozabljate in posplušujete na celotno Slovenijo.”
            ==========================

            Ker je bilo v ljubljanski pokrajini daleč največje komunistično nasilje nad civilisti in političnimi nasprotniki. Zato so partizani celo vojno poskušali prodreti na Štajersko (14. divizija npr.) in tam zasejati revolucijo pa so jih vedno dobili po nosu od Nemcev,

          • Francija je bila edina, kjer so se dogajali poboji, pa je de Gaulle vse morilce poslal pred sodišče, ko je izvedel in ustavil poboje.

            Drugje po Zahodni Evropi pobojev ni bilo.

            Žrtve povojnih pobojev so bili tudi partizani in so se dogajale po celi Sloveniji.

        • Hacher,
          kadar nimate nobenih argumentov, se zagovorniki komunističnih zločincev hitro zatečete k primitivnemu načinu diskvalifikacije sogovornikov, ki vam oporekamo: češ da ne razumemo vaših besed, ker ne znamo brati.

          Seveda znam brati. Znam prebrati in razumem ne le to, kar ste zapisali, temveč znam prebrati in razumem tudi tisto, o čemer vi – zaradi vašega sprenevedanja! – sploh nočete pisati, čeprav ste morda tudi tisto prebrali.

          Znam brati in pisati, zato vam zopet odgovarjam.
          Ker so o dotični zgodovinski temi veliko napisali dosti bolje poučeni ljudje od naju, vam podajam povezavo na pogovor Bernarda Nežmaha z zgodovinarjem dr. Borisom Mlakarjem. Predlagam, da pozorno preberete in poskušate razumeti zapisano, morda boste dojeli vzročno-posledične navezave takratnih dogodkov. Izpostavljam le uvodno vprašanje dr. Nežmaha in odgovor dr. Mlakarja:

          Kako se je odpor do okupatorjev spremenil v spopad med partizanstvom in protipartizanstvom?

          Partizanstvo je s partijo po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo začelo svojo akcijo in je po levi prehitevalo programe in začrtane akcije meščanskega tabora, ki je od pomladi tudi imel svoje ilegalne legije. Ko so komunisti v OF prevzeli glavno vlogo, je to vzbudilo refleks pri meščanskem taboru, kaplja čez rob pa je bilo stanje, ki je nastalo na osvobojenem ozemlju spomladi 1942 na Dolenjskem in Notranjskem, ko so nekateri partizanski subjekti pričakovali, da je zmaga Rdeče armade tik pred vrati in z njo tudi njih, partizanov. Nastalo je veliko partizansko nasilje, ko je bilo v dveh mesecih pobitih od 400 do 500 ljudi, kar je proučeval pokojni dr. Tone Ferenc. Šlo je v take dimenzije, da je to kritiziral sam Kardelj, ne načelno, ampak pragmatično, češ da je že kontraproduktivno, ker rojeva prevelik odpor. Odpor se ni vzpostavil samo iz ideoloških, ampak iz čisto življenjskih vzrokov. Tako so nastale prve vaške straže, prve mimo okupatorjeve volje. Italijanski okupator je to le toleriral, pozneje pa je odobril, ker je presodil, da je to njemu v korist. Vendar le v omejenem obsegu vaških straž.

          Vir: http://www.mladina.si/93264/domobranci-med-kocevskim-rogom-in-rusko-fronto/

          • Knjiga zgodovinarja dr. Mlakarja Slovensko domobranstvo in intervju Dr. Bernard Nežmaha z avtorjem je enako kot bi vam jaz dal brati Mladinin intervju Marjana Horvata z Božom Repetom o knjigi S Puško in knjigo. Verjetno bi mi vi dejali da knjige rdečega zgodovinarja ne berete. Res pa je če bi oba dela prebrali bi našli resnico nekje vmes. Priznam pa, da nisem prebral ne enega ne drugega dela. Sem pa prebral vse medvojne številke Slovenca in Domoljuba ta podvig je trajal kar nekaj let. Še vedno pa berem in tagiram določene članke v drugem časopisju, ki je izhajal med vojno ter zbiram slikovni material.

            Kot odlične knjige, ki niso iz za vas rdečega tabora in katere sem prebral pa priporočam naslednje:
            – Hoja s hudičem kanadskega zgodovinarja slovenskega rodu Gregorja Kranjca,
            – The Italian Army in Slovenia (Strategies of antipartisan repression 1941-1943) zgodovinarja Amedeo Osti Guerrazzija,
            -Fascism’s European Empire: Italian Occupation during the Second World War profesorja mednarodne zgodovine Davide Rodogno,
            -Slovenian Axis Forces in WW2 1941-1945 španskega zgodovinarja Antonio J. Munoza, ki je preučevalec kolaboracije med drugo svetovno vojno in je Sloveniji namenil lastno knjigo

            Vse knjige se da naročiti preko spleta jih pa lahko najdete tudi v knjižnicah po Sloveniji. Seveda so pa najboljši vir časopisi, ki so izhajali v tistem času in postavitev člankov v zgodovinski kontekst tistega časa.

          • Hacher, gotovo je dobro prebrati tudi kaj knjig na to temo, a je treba biti previden in ne verjeti vsega.

            Nobena od navedenih knjig se, po naslovih sodeč, ne ukvarja s komunističnimi revolucijami in s komunistično revolucijo na Slovenskem.

            Če hočete razumeti tedanja dogajanja, je treba najprej določiti, kaj je prava tema tedanjega časa, kaj je bistvo tedanjega dogajanja. V Sloveniji je bila prava tema revolucija. Okoli nje se je vse vrtelo, druga svetovna vojna pa samo okvir, znotraj katerega se je ta dogajala. Dokazi za to tako rekoč vsak dan znova prihajajo na dan. Njene posledice pa čutimo še sedaj.

            Vtis je, da ste zgrešili temo in zato napačni sklepi.

          • Hacher,
            ker že primerjate zgodovinarja Repeta in Mlakarja: Repetove knjige ‘S puško in knjigo’ ne poznam, a če sodim po njegovem učbeniku Sodobna zgodovina za četrti letnik gimnazij, ki ga poznam precej podrobno, lahko mirno zaključim, da si od zgodovinarja Repeta ne obetam izvedeti nič novega, kar bi bistveno odstopalo od pouka zgodovine v nekdanji Jugi.

            Repe bolj ali manj vztraja na isti liniji in poudarkih kot nekdaj komunistično zgodovinopisje, čeprav je moral popustiti pred nekaterimi dejstvi in dokazi, ki pričujejo zelo drugače od zgodovinopisja bivšega režima.

            V omenjenem učbeniku se Repe podrobno in temeljito, v dolgih traktatih na desetinah strani, posveča slavospevom NOB. Pri opisih partizanstva zahaja v naštevanje podrobnosti, ki nikogar ne zanimajo, obenem pa samo mimogrede in na kratko, tako na kratko, da se krajše ne da, omeni povojne poboje. Ob omembi števila žrtev komunističnih pobojev, po koncu vojne pomorjene podtakne kar med vojne žrtve, citiram:

            “Britanske oblasti so Jugoslovanski armadi konec maja 1945 izročile nekaj deset tisoč domobrancev, ustašev, četnikov, itd., ki so se bili skupaj s številnimi civilisti umaknili na Koroško. Večino vrnjenih vojakov so potem jugoslovanske oblasti dale pobiti po raznih krajih v Sloveniji in na Hrvaškem. Ocene o število izročenih in pobitih so, kot je značilno pri vseh vojnih žrtvah, sicer različne, najbolj ekstremne pa govorijo celo o 500 tisoč pobitih.”

            Repetov učbenik, o katerem pišem, je bil izdan v letu 2008, prenovljen in dopolnjen.
            Do leta 2008 je zgodovinar Mitja Ferenc evidentiral 581 prikritih množičnih grobišč.

            https://www.rtvslo.si/slovenija/grobisca-dolga-zgodba-brez-epiloga/97672

            Zgodovinar Repe je z grobišči opravil v treh stavkih. Žrtve povojnih pobojev je preprosto prištel med vojne žrtve in pavšaliziral njihovo število. Zelo nenatančno za zgodovinarja.
            Zaradi vsega navedenega Repe zame ni verodostojen zgodovinar.

            Menim, da bi vi veliko več novega izvedeli o domobranstvu od zgodovinarja Mlakarja kot jaz o partizanstvu od zgodovinarja Repeta.

          • Hacker,

            Tvoji komunajzerji lažejo, to pa še ne pomeni, da druga stran tudi laže.

          • Božo repe:

            libro e moschetto fascista perfetto

            po slovensko:

            Knjiga in puška, popoln fašist.

            Repe nam je s tem povedal, da je komunizem in fašizem eno in isto.

        • Franc Mihič

          Ob deseti obletnici spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan ter Spomenka Hribar položili venec in prižgali svečko. Tedaj je predsednik Kučan v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost ljudi različnih prepričanj v skupnem bivanju drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in vzbujata nova sovraštva.
          Milan Kučan je torej povojne poboje obsodil kot moralni in pravni zločin ter dodal, da je spravno sožitje mogoče samo na podlagi pietete do mrtvih. Se ne strinjam. Pieteta do mrtvih je vendar samoumevna civilizacijska norma, ki pa ne zadostuje za spravo. Če država prava tudi sodno ne obsodi storjenega zločina, je to posmeh pravičnosti, pravu, žrtvam in prizadetim državljanom.

        • Hacker, ne laži. Nikjer v zahodni Evropi niso izvajali takih pobojev.

          Ti le opravičuješ komunistične zločine, domobrance pa načrtno prikazuješ v slabši luči, kot je realna – in nočeš priznati nobene olajševalne okoliščine.

    • tolmun1 tolmun1

      Hacher , ovira so tebi podobni zgodovinarji samouki , res pa je , da se vedno znova
      pojavljajo nova dejstva primitivizma in sprenevedanja , ki niso sprejemljiva za tvojo zgodovino 2. svet. vojne v slovenski deželi ! Resnice se ne da zkopati !

      Andrej Briški

  • svitase

    Kako je mogoče, da slovenska oblast še ni obsodila jugoslovanskega totalitarizma, pa čeprav to od naše oblasti zahteva Evropska konvencija o obsodbi totalitarizmov.

    Na dveh stolih se ne da sedeti. Dvema gospodarjema ni možno služiti: hudobcu in Bogu.

    Slovenska ustava in na podlagi nje slovenska državna ureditev temelji na demokraciji.

    Tisti, ki nočejo obsoditi totalitarizem, kršijo slovensko ustavo!!!

    Pozvati jih je treba na odgovornost!

  • Franc Mihič

    Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.
    Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast.

    Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta.

    V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.

    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili.

    In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.

    Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani.
    Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti.

    Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.

    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom.

    Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
    Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.

    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir:DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!

  • Franc Mihič

    Življenje in smrt Titovega nasprotnika, je knjiga o četništvu, ki odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci

    Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na sto tisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.

    Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo z britanskim premierom, če bi potegnil takšno potezo. Britanci so imeli v 2. svetovni vojni po vsem svetu približno 450 tisoč mrtvih, v Jugoslaviji, kjer so potekali omejeni lokalni spopadi, pa je bilo žrtev vsaj dvakrat več!

    http://www.emka.si/draza-zivljenje-in-smrt-titovega-nasprotnika/PR/1435948,11482

  • svitase

    Izvirni greh sedanjega nedemokratičnega in neciviliziranega obnašanja oblasti je dejstvo, da oblast noče v parlamentu potrditi evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov.

    S tem, ko oblast nasprotuje obsodbi totalitarizmov v Evropi, daje jasen znak, da ni za demokratična in človekoljubna načela v javnem življenju.

    S takšno negativno držo krši Ustavo Slovenije, ki je demokratična država.
    Poleg tega krši skupna evropska demokratična načela Zveze evropskih držav.

    Poleg tega oblast obožuje in povzdiguje države in njihove voditelje, ki so nasprotniki demokratičnih načel v javnem življenju in svobode ter enakopravnosti narodov ( Čečeni, Krimski Tatari…

    Upravičeno zahtevamo, da oblast spoštuje slovensko ustavo in se zgleduje po tistih, ki spoštujejo in negujejo demokracijo v svoji državi in v odnosu do drugih držav!

  • svitase

    Kako je sploh mogoče, da oblast počne z demokracijo in človekovimi pravicami kot svinja z mehom, mi pa smo tiho?!

    Ker oblast ne odpravi ta svoj izvirni greh, smo priče:

    – politiki, ki povzdiguje tisto, kar ni demokratično in človekoljubno
    – da ne napravi ničesar, kar bi onemogočilo udbomafijo, ki izničuje nekdaj splošno znane vrline Slovencev, da so delavni in pošteni.

  • Sprava je tako kot odpuščanje intimno osebno dejanje- za to ne potrebuje zunanjega spomenika in pika.

  • #tine ne preučujem revolucije ampak kolaboracijo, da ne bo nasporazumov! Izključno o njej sem tudi pisal in dejal, da se je ne da oprati in opravičiti. Seveda pa lahko vi preučujete revolucijo tega vam nihče ne brani. Pa še namig najboljši viri so knjige spomini partizanskih aktivnih udeležencev izdane tam okrog leta 1950 v njej je najmanj olepšavanj in cenzure. Kasnejši spomini po letu 1960 so pa že lahko bi rekli avtocenzurirani, ker je Jugoslavija takrat se v svetu predstavljala že kot demokratična najnaprednejša socialistična država in voditeljica neuvrščenih.

    • Zdravko

      Lepo da poveš, da preučuješ samo eno polovico celote.

    • Hacher: “… ne preučujem revolucije ampak kolaboracijo, da ne bo nasporazumov! Izključno o njej sem tudi pisal in dejal, da se je ne da oprati in opravičiti ”
      ==========================

      Ohoho, specialist za kolaboracijo se hvali in primerja razmere v Sloveniji s tistimi v Franciji. Na to sem že odgovoril zgoraj:

      Hacher: “… V Franciji še danes se o kolaborantih ne govori, ker so sramota kaj šele, da bi se jim postavljali spomeniki kot je to pri nas v Sloveniji.”
      =========================

      Hvališ se s tem koliko naj bi prebral. Pa take besede govorijo, ali o nerazgledanosti ali pa o totalni relativizaciji in trganje tistih stvari iz celote, ki govorijo v prid opravičevanja slovenskih komunističnih zločincev. Potem bi Lahko vedel, če bi ti resnično šlo za resnico in ne komunistično propagando, da gre v Franciji za popolnoma drugačne razmere. V Franciji je bila kolaboracija prostovoljna in se je zgodila takoj na začetku vojne. Na začetku okupacije so celo francoski komunisti ljudi pozivali naj bodo “vljudni” do Nemcev.
      V Sloveniji, obratno, kolaboracija na začetku vojne je bila najprej s strani komunistov, šele pozneje s strani vaških straž in še pozneje s strani domobrancev, oboje kot posledica in odgovor na komunistično nasilje, ki je bilo daleč najhujše ravno v ljubljanski pokrajini.

      Hacher: “… Če smo že pri kolaboraciji je v Sloveniji omejena samo na Ljubljansko pokrajino in to gospodje čestokrat pozabljate in posploujete na celotno Slovenijo.”
      ==========================

      Ker je bilo v ljubljanski pokrajini daleč največje komunistično nasilje nad civilisti in političnimi nasprotniki. Zato so partizani celo vojno poskušali prodreti na Štajersko (14. divizija npr.) in tam zasejati revolucijo pa so jih vedno dobili po nosu od Nemcev.

      … tu bi dodal samo en posnetek iz dokumentarca “Sovjetska zgodba”, na katerega sem se sedajle spomnil, ki pokaže razmere v Franciji

      https://www.youtube.com/watch?v=9XHu9CX0y9A

      … že v prvih treh minutah posnetka se vidi, da so bile razmere v Franciji popolnoma drugačne kot v Sloveniji.

    • Če proučuješ le kolaboracijo brez revolucije, tvoje preučevanje ni nič vpredno.

      Domobrancko kolaboracijo opraviči – vzrok zanjo – in sicer zločinska komunistična revolucija.

  • #Zdravko to ne pomeni, da ne poznam tudi dogodkov revolucije. Res pa sem se bolj specializiral na kolaboracijo, ker je bilo o njej v času mojega šolanja premalo povedanega. Drugače pa se z današnjim dne poslavljam in umikam iz Časnika. Ob tej priliki bi se rad zahvalil uredništvu, ki ni cenzuriralo ali kakorkoli onemogočalo moje komentiranje čeprav se zavedam, da sem bil v nekaterih komentarjih oster in neposreden. Morda samo še nekaj kot ljubitelj zgodovine bi dejal naslednje; kdor meni, da lahko iz zgodovinskih dogodkov kroji usodo današnjih dni je v zmoti. Lepo pišite še naprej, vaš medij bom spremljal in prebiral tako kot sem ga že od samega nastanka ne bom pa več komentiral !

    • Zdravko

      Če ste pa vi ljubitelj zgodovine, bi bilo res dobro, da bi vedeli, kaj je zgodovina in kaj se od zgodovine pričakuje.
      Poznate dogodke revolucije; le interpretirati si jih ne upate.
      Niti česa tako splošnega ne kot je “zavezništvo” s Stalinom, ki je rezultiralo v 50 letni hladni vojni. Kaj šele da bi si predočili nekaj takega kot je komunistična revolucija. Kje je še potem sam režim s svojim suženjstvom. Dolga pot je to.

    • Lepo vas pozdravljam in vam želim,da bi vzljubili in iskali tudi resnično celostno zgodovino-ta nam je v času življenja dostopna megleno in le deloma -ne pa ponaredkov.

    • Umikaš se, ker veš, da nimaš argumentov in smo ti vse sesuli.

  • Takole je molil gospod nadškof na slovesnosti ob otvoritvi spomenika žrtvam vseh vojn v Ljubljani:

    —————————————
    Vsemogočni večni Bog,
    stojimo na kraju, ki ga hočemo doživljati kot spomin in opomin na divjanje nasilja skozi čase naše zgodovine.
    To nasilje je ljudem jemalo življenja.
    Umirali so na bojiščih in po moriščih,
    po gozdovih in po taboriščih,
    po kraških breznih in po strelskih jarkih.
    Ti, naš Bog, si gospodar živih in mrtvih; z besedo kesanja Te prosimo odpuščanja za vse smrti, ki so jih drug drugemu povzročili ljudje.
    Ker si do vseh usmiljen, Te ponižno prosimo, naj vsi, za katere Ti izrekamo svoje molitve, zaradi Tvoje dobrote dosežejo odpuščanje svojih grehov, se srečni veselijo nad teboj in Te hvalijo brez konca.
    Slovenskemu narodu pa nakloni spravo in mir, da se takšno nasilje ne bo nikoli več ponovilo.
    Po Kristusu, Gospodu našem.
    —————————————

    Da bi skušal zabrisati zlo, ki je bilo storjeno nad njimi, škofu ni moč očitati.

    Dotika pa se tega zla in ljudi, ki so pod njim omahnili (tako ali drugače), kot pravi škof: Jezus Kristus namreč prinaša novo življenje v naše najtemnejše kotičke.

    Neverni, a tudi ti, ki se nikoli niso vprašali, kaj njihova vera pravzaprav zares pomeni, tega žal ne poznajo. Škoda. A nikoli ni prepozno. Tudi zato sem prav te molitve vesela. In zato sem jo tu še enkrat pripela.

    Ni namreč take teme v človeku, ki se je učlovečeni Bog, umorjeni in vstali, ne bi mogel dotakniti in je odrešiti.

  • Franc Mihič

    Berem knjigo Življenje in smrt Titovega nasprotnika avtorja Pera Simića (Založba Orbis, 2012), kjer v predstavitvi knjige piše: »Knjiga odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci. Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na stotisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.«

    • Franc Mihič

      Prebral sem knjigo Plava garda – Poveljnikovo zaupno poročilo (Založba Pro & Andy, 2006, avtorja Marijan F. Krajnc, generalmajor JLA v pokoju, in Slobodan Kljakić), kjer na strani 11 piše: »Vsekakor je šlo za državljansko vojno, to je priznal tudi Tito.«
      in
      »Usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. A je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t.i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t.i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
      Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
      Vir: Knjiga, Založba, Maribor PRO&ANDY 2006, Marijam F. Krajnc, generalmajor v pokoju in Slobodan Kljakić: Plava garda –Poveljnikovo zaupno poročilo, stran11 in 51.
      http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/K06-plava-garda.html


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI