Tone Kunstelj: Slovenija – domovina udbomafije (I. del)

Časnik 4.8.2017 6:35
 

Zanimiv napis na spomeniku v Radomljah. So se zavedali, komu so postavili spomenik in to že pred več kot 60 leti? Morda pa gre vendarle za nehoteno ali nezavedno priznanje krivde? (Foto in besedilo dr. Jože Urbanija)

Ko sem se lotil tega prispevka, se mi je najprej zastavilo vprašanje, kakšen naslov naj mu dam. Med več možnimi variantami sem izbral gornjega,  ker imam vtis, da še najbolje ponazarja stanje Slovenije, kakršno se nam odstira iz podatkov, ki jih je v intervjuju na prvem programu TV SLO navajal g. Rado Pezdir, saj je precej govoril o sodelovanju UDBE z italijansko mafijo.

Apatična Slovenija

Pričakoval sem, da se bo kaj zgodilo, da bo ta intervju dvignil kako hudo burjo, da se bo kje kaj premaknilo, pa nič. Vsaj v javnosti je kaj malo odmevov na ta intervju. Ko bi se morale tresti gore, se ni rodila niti  miška. Očitno so na vrhu, v Murglah, na Erjavčevi, Šubičevi in še kje, presodili, da je najbolje, če so čim bolj tiho, češ, saj se bo burja že sama od sebe polegla, tako kot se je to v naši domovini že neštetokrat zgodilo. Niti se ni kaj neobičajnega zgodilo na TV, ne v sodstvu, ne v političnih vrhovih,

Slovenci smo se očitno takihle alarmantnih dogajanj že navadili, nas ne ganejo, se nas preprosto sploh ne dotaknejo? Se te stvari tičejo le visoke politike, res niso naša stvar? Smo preprosto zadovoljni s svojim vsakdanjim kruhom, s svojo službo (po možnosti v državnih jaslih, da je čim bolj varna in trdna)? Kaj pa če smo morda prestrašeni in ne upamo povzdigniti glasu, da ne zgubimo svoje udobne službe in s tem socialne varnosti za sebe in svojo družino? Ali pa se morda celo bojimo, da nas ne bi kak poklicni sodelavec te mafije počakal pred domačimi vrati ali pa na kakem parkirišču in nam preštel kosti (v Rusiji pa bi se lahko celo pridružili novinarki Ani Politkovski)?

Kaj je torej z nami, smo tako apatični ali morda celo tako prestrašeni? Rekel bi, da se mi zdi verjetno kar oboje. Po živahnih in burnih letih prehoda iz samoupravnega jugoslovanskega socialističnega močvirja, ko se je naš narod vsaj nekoliko prebudil, ko so se prebudili naši pisatelji, kulturniki, ko smo kupovali in brali Mladino, ko smo protestirali na Roški, ko smo se množično zbrali na Kongresnem trgu in se končno plebiscitarno odločili, da želimo živeti v lastni državi, smo tiho obsedeli v domačih foteljih, na stolu pred vikendico ali na ležalniku ob morju, s pivom v roki in apatično kramljali z ženo ali sosedom o tem nemogočem stanju v Sloveniji.

Kaj nas je pripeljalo v apatijo?

Kako smo prišli do takega stanja miselne letargije? Poseči je potrebno v zgodovino, vsaj v čas pred drugo svetovno vojno. Pa se vse niti ni začelo z nekim sestankom v zidanici nekje v Zasavju, kjer naj bi nekaj politično zagretih mladcev ustanovilo Komunistično partijo Slovenije. Med njimi so bili tedaj tudi tovariši, ki so obiskovali šole najvišjega ranga, pa ne recimo v Cambridgu, Oxfordu, Parizu, na njihovih »diplomah« so bili žigi moskovske šole najvišjega ranga, npr. akademije Dzeržinskega. Po vrnitvi domov, v tedanjo »gnilo« Jugoslavijo so najprej pometli s staro gardo, vodstvom predvojnih komunistov in prevzeli vajeti v svoje roke. No, ne ravno v svoje, vajeti so še vedno vlekli njihovi učitelji v Moskvi, oni so jih pridno izvajali, pa ne le to, dodajali so še svoje ideje. Temeljna ideja, svetilnik najvišjega dosega na njihovi poti, pa je bil vedno tovariš Stalin, v njegovem ozadju precej svobodno interpretiran gospod (tovarišev v njegovih časih še ni bilo Marx) in vedno je v ospredju ostajala revolucija. Ker se je bližala druga svetovna vojna, so se tudi oni pripravljali nanjo, a po svoje. Tako je Kardelj v letih pred vojno dejal, da bodo šli v borbo le če bodo lahko hkrati izpeljali tudi revolucijo. Revolucija je ostala – in je še danes! – temeljno vodilo, narodno-osvobodilni boj je bil le krinka, zavesa, s katero so zastrli svoje prave namene. Ker pa so bili tedaj še zelo majhna, številčno nepomembna skupina, so morali poskrbeti, da so jih tovariši v Osvobodilni fronti »sprejeli« kot vodilno skupino. Njihova taktika je bila sejanje terorja, ustvarjanje strahu. Njihov VOS je »čistil« Ljubljano, njihovi prvi partizanski oddelki pa sejali grozo po vaseh Dolenjske in Notranjske. Spominjam se TV serije, ki jo je predvajala TV pred kakimi desetimi ali več leti (bila je menda francoska, seveda ne slovenska) in je razkrivala (morda bi bilo bolje reči razkrinkavala) širjenje komunizma po svetu. Temeljna premisa serije je bila, da kjerkoli je komunizem prodiral v neko deželo,  so najprej pobili kakih 5% prebivalstva. Isto se je dogajalo po slovenskih vaseh in v Ljubljani, pa niso padali »mali« ljudje, padali so župani, učitelji, padla sta prof. Erlich in ban Natlačen. Ob pogrebu očeta, župana Bastiča, je njegov sin v bolečini dejal: »Jaz se bom branil«.   Do prve vaške straže v bližnjem Šentjoštu je po Sloveniji pod streli (ali pa tudi pod bolj »priročnim« orodjem, npr, krampom, kot v primeru župana Bastiča) padlo preko tisoč žrtev. Kardelj je že pred vojno govoril o »beli gardi«. Pred vojno, ko ni bilo še nobenih žrtev, nobenega upora pobijanju lastnih ljudi, ne okupatorja! Belo gardo so komunisti potrebovali za izvedbo revolucije, oni so jo »ustanovili«, s tem, da so sejali strah po vsej Sloveniji vse do »osvoboditve« v maju 1945. Pa na daritveni oltar revolucije niso polagali samo vodilnih mož po vaseh in v Ljubljani. Ta, žrtveni oltar je požiral vse brez izbire, može, žene, mladostnike, fante in dekleta, cele družine naenkrat. Da, celo noseče žene, kot je bilo v primeru krimske jame. Pa z osvoboditvijo te morije še ni bilo konec, tedaj se je dejansko šele začela, v Rogu, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, na Teharjih in še na kakih 600 krajih po vsej Sloveniji. Teror je rodil toliko strahu, da se premnogi še danes ne upajo govoriti o tistih časih. Sejalci tega strahu, na vrhu lestvice tistih, ki so odločali, so živeli »kao bubreg v loju«, imeli so dobro plačane službe, kupovali so v specialnih trgovinah ali pa v tujini, živeli so v zaplenjenih vilah, nekdanji lastniki teh vil pa so »počivali v rudniških rovih ali pa životarili v majhnih sobicah, včasih v svojih lastnih vilah. Tovariši, pardon, gospoda so svoje otroke pošiljali na najboljše univerze v tujino, jim zagotovili dobro izobrazbo in jih pripravljali na prevzem položajev, ko so se morali nekdanji revolucionarji iz bioloških razlogov umakniti. Izvajalci njihovih odločitev, člani VOS-ovskih trojk, likvidatorji po vaseh in eksekutorji iz leta 1945, pa so končali svoja življenja s samomori, v popolni alkoholni omami, mnogi tudi na psihiatričnih oddelkih po Sloveniji.

 
Značke:

11 komentarjev

  • svitase

    Zanimivo, da tudi današnji slovenski oblastniki potrebujejo sodobnega Stalina, ki duši demokracijo in si podreja druge narode, ki prav tako prihaja od Moskve kot nekoč.

  • Vse navedeno žal drži.

    Dokler se otroci v šoli ne bodo učili, kaj se je res dogajalo v tem obdobju, bomo ujetniki laži, sprenevedanj, dekadence in zaostajanj na vseh področjih.

  • Zdravko

    Tole s fotorafijo zgoraj pa je čisto narobe razumljeno. Z žrtvami “ljudske revolucije” so mišljeni padli borci za svobodo.

    • Kapodistrias

      Ni čisto zgrešeno. Žrtve revolucije so bili tudi borci tkim. NOB. Mnogi, ker so dobili kroglo v hrbet, ostali pa, ker so se borili za svobodo, ki pa ni prišla.

  • Sarkazem

    Pezdirjev intervju je nekolko presenetil samo z objavo, ne pa z vsebino. Vse to , kar je bilo povedano, smo vsi nekoliko starejši poznavalci razmer v Sloveniji že davno vedeli in poznali. Novih je bilo samo mogoče nekaj imen in dokumentov, ki jih je izbrskal v popolnoma razredčenih arhivih, ki so pomotoma ušli uničenju. Zanimivo je bilo le to, da so, kdo ve zakaj, dovolili in vnaprej napovedali objavo in da niso nikogar zaprli in obsodili. Verjetno namenoma, da postane jasno vsem, kje in kako živimo! Kot pred nekaj leti, ko je polna dvorana v Stožicah z vsemi državnimi funkcionarji na čelu zapela urbi et orbi: evviva il communismo in hej mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, na Slovenskem smo mi gospodar!

    • Franc Mihič

      Res ni nikogar sram?
      ONA, 11. julij 2017

      Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

      Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

      Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

      Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
      Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«Ali res neetično ravnanje lahko častno dejanje?

      Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.

      Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?

      Zgledi vlečejo! Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo, spisano januarja 2010, razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno. Dekanu se ni nič zgodilo. Ustanovil je le lastno fakulteto, kjer učijo poslovno moralo in odgovornost, ter seveda pravo?
      Ali primeri, seveda ne edini, ne kažejo na akutno pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti?

      Doklej bo še mogoča takšna pogubna dvojna moralna? Kaj še pomeni čast? Ni nikogar sram?

      Franc Mihič

    • Franc Mihič

      Res ni nikogar sram?
      Ona, 18.07.2017
      Članek s tem naslovom je bil objavljen v prilogi Ona, ki se razglaša za ženski magazin Dela in Slovenskih novic, v torek, 11. julija 2017, podpisan avtor pa je gospod Franc Mihič. Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.
      BTC, d. d., Odnosi z javnostmi

      • Kapodistrias

        Ojej, kako visoko etični BTC, Slovenija bi brez njega že zdavnaj propadla. Tovarišija, malo več modrosti. Ne negiram, da je BTC dobro(stoječe) podjetje. Na tako majhnem slovenskem prostoru se gnetejo številni trgovci. BTC je samo eden izmed njih. Če ne bi bilo njega, bi bil pač kdo drug.

    • Franc Mihič

      Res ni nikogar sram?
      V ONI, 18 julija, je družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo reagirala na moj prispevek, z dne 11. julija, in napisala odgovor. V njem me žali, podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. Moj prispevek ni prebrala dobro, saj le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Čudim pa se, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Še se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče, kot BTC navaja v odgovoru, ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«. Menim, da bi bilo prav, da g. Kučan to pojasni sam. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom, ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi, ponovim: »»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK pa še sedaj žanje visoko zaupanje in nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja in so potem menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit, ne pa z lastnimi sredstvi. Takšno »odplačevanje« kreditov iz sredstev » kupljenega podjetja«, je cilj in način kako pridobiti lastništvo podjetja, ne da bi menedžerji kredite plačali iz lastnih sredstev. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. To je po moje nedopustno siromašenje oz. oškodovanje kupljenega podjetja. Šele potem, ko menedžerji postanejo še lastniki podjetja, naj bi lahko poskrbeli za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično in ni zakonito, ne častno, ne družbeno odgovorno, mar ne? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico,bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Resno?
      Franc Mihič
      Opomba:Čakam na objavo v ONI.

  • A ta napis na spomeniku je pa namenjen tistim cca 4000 partizanom, ki so jih partizani sami pobili?
    Revolucija žre svoje otroke.

  • Kapodistrias

    Mislim, da je bil avtorjev osnovni namen, da opozori na sedanjo apatičnost Slovencev. In tu se mu pridružujem. Če se v kratkem v Sloveniji stvar ne bo premaknila v drugo smer, je zadeva s samostojno, pravično in pravno državo Slovenijo verjetno končana.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI