J. Možina, RTV Slo, Intervju: “Nehajmo govoriti o otrokovih pravicah” Intervju z Markom Juhantom

Časnik 3.8.2017 5:55
 

dr. Marko Juhant
(PrintScreen http://4d.rtvslo.si)

To je le ena od močnih izjav s katerimi nas v intervjuju na TV Slovenija postavlja na realna tla sodobne vzgoje specialni pedagog Marko Juhant. Gre za iskanega strokovnjaka za vzgojne izzive sedanjega časa, ki odnos med otroki in starši na nek način vrača v sfero odgovornosti.  V pogovoru ponuja vrsto aktualnih razmislekov in nasvetov, kako se iz starša “sužnja” postavimo v vlogo, ki bo otroku omogočila samostojnost. Juhant svoje delo jemlje kot poslanstvo, formiralo pa ga je predvsem dolgo obdobje, ko je delal kot vzgojitelj in ravnatelj v domu Malči Belič. Velik pretres, pa tudi odobravanja je na področju vzgoje povzročil, ko sta s kolegico Simono Levc izdala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, v kateri kategorično in na podlagi izkušenj nasprotuje permisivni vzgoji. Prav ta po Juhantovem mnenju ustvarja otroke in mladostnike, ki se niso sposobni spopasti z izzivi življenja, saj so za njimi vedno starši. Juhant izpostavlja, da sta pri vzgoji potrebna avtoriteta mame in očeta, ki pa se kaže v doslednosti. Največ kar lahko starši in vzgojitelji ponudijo otroku je po njegovem sistem vrednot – prav to ga bo obvarovalo, ko bo izpostavljen nevarnostim okolice in slabe družbe. Juhant je avtor več knjig in priročnikov, ki jih v pogovoru tudi izpostavi. Ena od teh je Družinska zakladnica – ta staršem, ki so preveč kritični do svojega otroka omogoča, da v njem vidijo dobro in ga s tem spodbujajo. Juhant nasprotuje učiteljem in predvsem učiteljicam, ki, kot pravi, za praznike in sploh za počitnice otrokom nalagajo domačo nalogo. Počitnice morajo biti po njegovem priložnost sprostitve in družinske povezanosti. Sogovornik pa se je dotaknil tudi zelo pereče problematike odvisnosti pri otrocih in mladostnikih, ki se začne že z pretirano uporabo in dostopnostjo pametnih telefonov in svetovnega spleta.

Povezava na video posnetek.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Igor MB

    Juharta cenim. Vse lepo in prav. A kaj ko se za zastavo boja proti permisivnosti z lahkoto skrijejo tudi pristaši nasilja. In pametujejo na moj argument o poškodbenem oddelku, da pa vsak drugi med igro poškodovan otrok pa ni bil tepen od primitivnih staršev.

    • Kje je ta argument “o poškodbenem oddelku …”? Kje sem ga zgrešil?

    • Igor MB

      Avtoritarno vzgojeni otroci so divjaki. Kadar ni neposredne grožnje kazni tepejo manjše od sebe. Zaradi objestnosti so večkrat poškodovani. Permisivno vzgojenim otrokom po drugi strani prehitro zmanjka motivacije za težje naloge.
      Ekstremno avtoritarno vzgojeni zrastejo v pijance, ki tepejo ženo in otroke. Permisivno vzgojeni pa v samske odvisnike od ilegalnih drog.
      Je optimum torej na sredini? Ne drži povsem. Optimum je v “novi” dimenziji, dialektični sintezi avtoritarne (teza) in permisivne (antiteza) vzgoje. Sam si prevedi s pomočjo levo-desnega slovarja.
      A gotovo veš, o kakšni vzgoji govorim.

      • Zdravko

        Mislim, da se mu niti ne sanja. Ker se ne sanja niti tebi o čem govoriš. 🙂

  • Tudi otrok ima svoje pravice, toda ne takšne, da je glavni (tiran) v hiši. Predvsem mu je treba znati postaviti meje, kar je včasih težko, ker jih poizkuša razširiti.

    Pomembno je tudi, kako mu jih postavimo. Po možnosti razumevajoče in ljubeče, predvsem pa z lastnim zgledom. To rodi zaupanje in medsebojno spoštovanje, ki pomeni zdrav medsebojni odnos in spoštljiv odnos do drugih za vse življenje.

    • Igor MB

      Natanko tako. A tak pristop terja trud. Včasih je lažje bodisi eno po riti bodisi kar vse dovoliti.

  • Ne obstajata samo trda (patriarhalna) in popustljiva (permisivna) vzgoja.

    Potrebno bi bilo začeti o dosledni vzgoji. O vzgojnih dejanjih, o katerih se oče in mama dogovorita vnaprej, če pa to ni možno pa ravnata v tem duhu.

    Otroku je potrebno zgraditi življenjski okvir v katerem se počuti varno in ga ne omejuje preveč. Tega je po potrebi treba tudi prilagoditi, saj otrok vendar raste in dozoreva, s tem pa se njegove potrebe spreminjajo.

    Pri izgradnji okvirja pate tako permisivna vzgoja, pri kateri okvirja sploh ni, kot tudi patriarhalna vzgoja, kjer je okvir preveč tog.

    Svoje štiri otroke sem poskušal vzgajati na ta način in lahko rečem, da so zrasli v zdrave samostojne osebnosti.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI