Primož Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Franci Koncilija 1.8.2017 16:4920 komentarjev
 

V četrtek zvečer, 27. julija 2017, smo  na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu lahko prisluhnili zanimivemu pogovoru, ki je bil posvečen petstoletnici protestantizma na Slovenskem. Moderator pogovora, ki je bil organiziran v okviru  Novomeških poletnih večerov 2017, je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve,  in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije »Stati inu obstati«.

V protestantizmu ne gre za ugovarjanje, pač pa za pričevanje o evangeljski resnici.

Pogovor je bil izredno zanimiv, na trenutke morda dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Uvodoma je Nenad Vitorović opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 v takratni Sloveniji še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju je pogovor potekal o stereotipih glede protestantizma, kako povprečen Slovenec gleda na protestantizem, ki je nekaterim simpatičen (ženska enakopravnost, etika tržne ekonomije itd…), spet druge pa odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so bili enotnega mnenja, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je njegovo bistveno sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil, kako najti usmiljenega Boga?Pri tem ga ni razumel noben škof,  še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol(shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju…«

Če bi reformacija v Sloveniji uspela, bi bili bolj enotni, socialno pa manj razslojeni

V takratni Sloveniji se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano proti klerikalno, plemstvo pa je bilo bolj previdno zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu več ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem, se je Primož Trubar namreč dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti, Slovencem ne bo mogel oznanjati božjo ljubezen in evangelij. Potem je Sadek gostoma  postavil provokativno hipotetično vprašanje:«Kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela? »Pastor Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci bolj enotni, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti pa bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja…Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede – sv. pisma dal tudi abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej  za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

Na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih, pa malo kristjanov!

Proti koncu pol drugo uro dolgega in zanimivega razgovora ob 500 – letnici protestantizma, je moderator Sadek svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti?Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd.., pa malo kristjanov! Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu pa na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo,  populizem, problem kulture smrti, nihilizem itd…Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju… Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.

Trubar si nedvoumno zasluži grob v njegovi Raščici!

Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da je zelo primerno, da bi Slovenci posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopali v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvoumno zasluži! Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali!

 
Značke:

20 komentarjev

  • Ne vidim, zakaj bi bili Slovenci bolj enotni in manj socialno razslojeni, če bi postali z reformacijo večinsko protestantski narod. Verjetno bi bili še bolj introvertni in še manj emocionalno ekspresivni in temperamentni, kot že tako smo. In še bolj pedantni in sitni, kot smo. Pasivno-agresivni. Obratno – manjka nam katoliškega mediteranskega temperamenta, bolj sproščene in vesele osebne izraznosti. In velikopoteznosti.

  • Zdravko

    Se strinjam. Tudi da bi bila “srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve” je bolj tako. Verjamem pa, da so sodu izbili dno odpustki.
    Da bi pa protestantizem kot tak bil neko posebno pričevanje evangeljske resnice, pa je vsekakor pretirano rečeno. Ne nazadnje o tem priča nadaljnje drobljenje protestantov vse do danes, na ne vem koliko variant.

    Tudi ne razumem, da reformacija ni uspela. Kolikor vem, je protireformacija bila neuspešna.
    Problem Slovencev in naše malodušne kulture vsekakor ne moremo pripisati katoliški veri. Iz tega moramo priti ven, ali pa nas ne bo.

  • Tako Trubarju kot Lutru smo se Evropski Slovenci dolžni zahvaljevati za dokaj zgodnji prevod Svetega pisma v Slovenski jezik ter tudi za Oznanilo in Bogoslužje v Slovenščini.

    • Vsekakor. In še za kaj smo dolžni hvaležnost našim sledilcem Lutra. Evidentno za Dalmatina in njegov prevod celotne Biblije. Kar pa ne pomeni, da bi se morali non-stop opravičevati, zakaj smo tedaj ostali katoliški narod in ne protestanti. Vemo, kako je to tedaj šlo in kakšno pozicijo so zavzeli Habsburžani.

      “Cuuis regio, eius religio” je bilo tedanje načelo. ( Tudi v komunizmu ni bilo posebno drugače, pa čeprav je bila njihova ideologija zelo šibke vrednosti). Protestantizem ima svoje duhovne, kulturne in mentalitetne močnejše točke v primerjavi s katolištvom. Pa tudi obratno velja. Danes lahko, če smo dovolj široki, ugotavljamo, da smo najprej vsi kristjani in šele potem katoličani ali protestantje ali pravoslavci.

      Res nam ni treba biti žal, če se je zgodila katoliška obnova ( protireformacija) in v mnogih pogledih sila ustvarjalno baročno obdobje. Še danes lahko v Sloveniji skoraj na vsakem koraku občudujemo njegovo umetniško razkošje in ekspresivnost.

  • Bistvena (poenostavljena) razlika med protestantizmom in katolištvom je v tem, da protestantom podlago učenju predstavlja samo Sveto pismo in Evangeliji, da ne priznavajo celibata in neprimernost žensk za bogoslužje ter da spodbujajo neposredni stik med vernikom in Bogom, kar je bližje učenju iz zgodnjega krščanstva.

    Katoliška cerkev je v stoletjih po ustanovitvi sprejela dogme, ki niso nujno utemeljene na Svetem pismu in prvobitnem krščanstvu ter včasih predstavljajo glavno podlago za njeno delovanje. Poleg tega tu velja, da je med vernikom in Bogom potreben posrednik, katoliški svečenik.

    Očitno je, da predmet upora in spora niso bili samo odpustki, temveč precej drugačno pojmovanje krščanstva in vloge cerkve v njej. Odpustki so bili samo kaplja čez rob. Verjetno je na to vplivalo tudi neusmiljeno preganjanje tistih, ki jih je KC proglasila za heretike, sebe pa proglasila za edinega kvalificiranega tolmača, kaj je prav in kaj ne.

    • Zdravko

      To o dogmah ti še kar ponavljaš, čeprav tega z ničemer ne moreš utemeljiti. Nasprotno, dogme so več kot samo pravilne.
      Da je duhovnik potreben je seveda popolnoma jasno, saj bi sicer lahko relativizirali sam obstoj Cerkve. To kar protestanti sicer tudi počnejo in poglej kakšen je rezultat. Koliko raznih cerkva so že oblikovali…
      Neposredni stik med vernikom in Bogom je seveda nujen tudi v katolištvu, kljub svečeniku.
      Zgodnje krščanstvo je neponovljivo in predstavlja idealizirano obliko verske družbe in kot tako ni cilj Cerkve niti vere same.
      Še danes je Cerkev edini kvalificirani tolmač kaj je prav in kaj ne.

    • Tudi če v celoti sprejmem tvoje pripombe, tine, ne vidim argumentacije za trditev v podnaslovu, da bi bili v primeri, če protireformacije ne bi bilo, bolj enoten in manj socialno razslojen narod.

      • Tudi sam ne vidim, zakaj naj bili manj enotni in razslojeni, če bi bila v Sloveniji dominantna protestantska vera. Zlasti, ker pri nas njen vzrok korenini v boljševistični revoluciji.

        Morda misli, da ima tako dosledna in fanatična vera v komunizem, kakor je bila demonstrirana v Sloveniji, kakšno povezavo z v preteklosti vcepljeno katoliško vero. Toda do razkolov in izrazitejših razslojevanj je prišlo tudi v drugih post komunističnih državah. Je pa res, da se komunizem ni uveljavil v deželah s prevladujočo protestantsko religijo. Ali bi bilo tako tudi pri nas, na vemo.

        Res je tudi, da so na splošno dežele s prevladujočo protestantsko religijo tudi bolj gospodarsko razvite. Toda v Nemčiji je obratno. Tam je gospodarsko bolj razvit katoliški jug. Zato so takšne sodbe, kaj bi bilo, če bi bilo, precej vprašljive.

        • (ne spada pravzaprav v to temo, toda ker si, Tine, pripisal našo stalno razklanost boljševstični revoluciji… In ker to že nekaj časa v meni čaka, da izrečem…)

          Da slovensko nagnenje k globoki razklanosti izvira od sledi, ki so jo v slovenski prostor zarisali komunisti, sem že parkrat slišala, morda prvič iz ust nekega našega zelo, zelo visokega klerika v homiliji na neki spominski slovesnosti.

          Toda resnična ni.

          Ni resnična in to ne glede na to, da je državljanska vojna (meni je ljubši in mnogo bolj poveden izraz ‘bratomorna vojna’ – Slovenec že mori Slovenca – brata) … da je naša bratomorna vojna med okupacijo to razklanost po prav določeni črti poškropila s krvjo tolikoh nedolžnih, tolikih, ki so se znašli med mlinskimi kamni zla, tolikih, ki so včasih sredi jeklenega meteža podivjanega sovraštva in hudobije, kdaj tudi sami vase sprejemali poti zla in so jih te za zmeraj zaznamovale in še niso vsi šli skozi katarzo globokega kesanja (… brata!!!). In je zato ta razklanost prav po določeni črti še posebej boleča in velik izziv tudi za nas, ki smo se rodili že onkraj nje.

          Oziroma drugače: (ne)resnična je prav toliko, kot teza nekaterih z levice, da nas je razklal (takrat še mladi) Anton Mahnič ob koncu 19. stoletja. (kako bi lahko – danes bi rekli – z literarno-versko kolumno razklal Slovence mladenič, čeprav morda v mladostni brezkompromisnosti res preveč zaletav in še brez modrosti, ki jo prinesejo leta in lastno trpljenje. Znano je namreč, da je kasneje, že kot škof na Krku iskal odpuščanja pri Gregorčiču, ki pa je v svoji veliki ranjenosti to srečanje zavrnil. Znano je, da je kasnjeje, že kot škof na Krku spoznal veliko praznino zgolj zunanjega deklariranja pripadnosti katolištvu, brez notranjega spreobrnenja. V modrosti je rastel z leti, kot pač v modrosti – lahko – rastemo z leti vsi mi. Lahko! In je med brati Hrvati odšel v večnost v sluhu svetosti, čeprav bolan, pozabljen, tudi zavržen. )

          Nepomirljiv razkol pa je poznan že iz Mahničevih časov. Daleč pred komunisti. Takrat med t.i. ‘liberalci’ in ‘klerikalci’.

          Za to nagnenje k nepomirljivi razklanosti vemo tudi iz dnevnika škofa Antona Bonaventure Jegliča iz časa preden so na Slovenskem komunisti igrali kakršnokoli vlogo (škop Jeglič se je upokojil leta 1930). Vemo, ker ga je to bolelo.

          In tudi … še mnogo prej: res lahko mislimo, da je Prešern ‘kar tako’ v čase širjenja krščanstva na Slovenskem projeciral prav tako razklanost svojem v Uvodu h Krstu pri Savici ( napisana leta 1835-36)? Če tega nagnenja k nepomirljivi razklanosti ne bi poznal iz svojega lastnega časa, bi to krvavo borbo (‘za vero staršev, za lepo bognjo živo’ – krvavo borbo, za katero sicer danes po zgodovinskih virih vemo, da je na slovenskem ob širjenju krščanstva ni bilo) raje postavil med Slovence in Nemce. Pa je zapisal ‘Slovenec že mori Slovenca – brata’ (!!!) . med sabo smo se ‘klali’ že takrat. Tudi na straneh Časnika je bilo že večkrat zapisano, kako v ‘rajnki’ Avstroogrski Slovenci pred Dunajem nismo znali stopiti skupaj, ampak smo se raje med sabo …

          Starejša slovenska literatura pozna neskončne in nepomirljive sosedske spore zaradi ‘oslove sence’ in zaradi manj kot to ( recimo Finžgarjeva ‘Veriga’, izdana leta 1914). Znano je, da sta včasih zaradi medsosedskih tožarjenj šli obe kmetiji na kant in ves denar za advokate. A izpustili niso ‘svojega prav’, svoje zamere, svojega ‘mu bom že pokazal…’.

          Nenazadnje sem pred leti poslušala gospoda Staneta Grando, ki je iskal tako zelo (!) krvave posedice bratomrne vojne prav na Dolenjskem, v kateri je bilo mnogo (civilnih) žrtev med simpatizerji obojih, prav tej že predvojni skreganosti zaradi vsake zaplate zemlje. Medsosedska skreganost je prevzela pokrivalo ideološkega boja in se razdivjala še bolj. Resda ta skreganosti brez okoliščin vojne in revolucije ne bi nikoli pripeljala do medsebojnega ovajanja eni ali drugi vojaški formaciji in morjenja (razen v posameznih primerih, ko še danes kdaj sosed dvigne sekiro nad soseda…), a okolišine ne opravičijejo posameznikov, ki so pod tem plaščem teme zla, ki je zastrlo tisti prostor in čas, pustili svojemu n otranjemu sovraštvu, da se je razdivjalo.

          Konec koncev … eno od dejstev, ki mene osebno morda najbolj boli, ni toliko število pobitih (tudi, tudi, seveda tudi … strahotno je, da skoraj ni koščka naše zemlje, kjer bi žrtve ne ležale, ko bi človek skorajda lahko kjerkoli pokleknil in molil za žrtve in tiste, ki so iz sebe dovolili narediti morilce), kar mi je morda strahotno bolj od tega, je to, kar sem slišala ali prebrala ob teharskih in šentviških ločevanjih ujetnikov v skupine, glede na usodo, ki so jim jo namenili – življenje ali smrt. V skupine Slovencev (praviloma) niso vključevali naključno, ampak so zanje poimensko spraševali v njihova domača okolja, lokalni ‘ljudski odbori’ (ali kaj že…) so o ujetnikih poročali in odločali o njihovi usodi.

          (!!!) Za slovenske po vojeni pobite žrtve so praviloma poimensko odločali njihovi sosedi, sovaščani, someščani, če smejo živeti. (!!!)

          SOSEDI, SOVAŠČANI, ZNANCI!!!!

          ——

          Ob tem mi vedno pride, da bi jokala. Ob tem!

          Ko mi, ko jaz, ko ti, ko mi spregledamo človeka v sebi in v bratu in naša dejanja to slepoto odražajo…

          Ja, so sistemi, toda sisteme sestavljamo ljudje. Konkretni ljudje: ti, jaz, mi. Nikoli ne ubija sistem, ljudje ubijamo, ne ovaja sistem, mi ovajamo, ne ponižuje sistem, mi ponižujemo. Sistem, ali totalitarne ideologije krojijo okoliščine, ki so lahko težje, ali lažje. Toda zlo dela človek.

          Jaz…

          Ne moremo se rešiti osebnih odgovornosti za vsa semena sovraštva, ki so v nas in ki jim ne zavijemo vratu, ko prvič v užaljenosti, zameri ali čem podobnem ‘borbeno’ dvignejo glavo proti (!) bratu.

          V nas so semena iz katerih raste to polje narodne razklanosti. V vsakem izmed nas!

          V vsakem človeku je ta odprtost za svobodno izbiro odnosa do drugega človeka – brata.

          Zlo, ki se prebuja v meni, mi svobodo hoče zanikati, se pretvarja, da druge možnosti, kot izbiro njega, nimam. ( Tako prepoznavam poudarjanje v neki sosednji temi, da brez nasilja danes v Sloveniji ne moremo ničesar spremeniti na bolje – kakšna strahotna (samo)prevara! ).

          Dobro mi svobodo pušča. Nikoli se ne vsiljuje. A počlovečuje človeka, ki ga izbira, čeprav je v težkih, v nečloveških okoliščinah težko. Ta notranja svoboda, ki jo čutim ob nekem vzgibu v sebi (ali pa ne), je del razločevanja, od kod prihaja in kam me vodi.

          Bolj kot se zdi misel, vzgib v meni ‘totalen’, nasilen, bolj kot se predstavlja kot ‘edina možnost’, bolj verjetno je, da ni delež na dobrem.

          ——

          Kot narod se nismo naučili konstruktivnega reševanja sporov, krivic, zamer.

          Čas je, da se tega začnemo učiti.

          Pa čeprav poškropljeni s krvjo tolikih žrtev.

          Nedolžne žrtve nam v presežnem območju Božje večnosti v tem pomagajo. Recimo ‘navijajo za nas’ (čista prostojnost je v človeku, ki je v večnost odšel v notranji prosojnosti dobrega in ljubezni. In to čeprav je bil umorjen) . Za tiste druge pa molimo, da se očistijo svojega zla, svojih senc, čeprav šele onkraj.

          Svoj prostor in čas očiščujemo. Svoje duše. Svojo notranjost. In preko tega naš človeški medprostor, p postane prostor srečanja in ne boja. Zasipamo brezna, ki nas ločujejo.

          Naše delo je to. Naše!!!

          • Gotovo, Darja, da se zlo rojeva v “človeškem srcu” in vsak nosi osebno odgovornost za svoja zla dejanja, četudi bi bil v njih tako ali drugače siljen.

            Ampak – Slovenci so bili skoraj stoletje skoraj na klerikalce in liberalce, pa ni nobenemu od njih na kraj pameti prišlo, da bi se med seboj šli pobijat. Ja, bile so nečednosti. Ampak a so oni pobijali take kot Natlačna, Ehrlicha? Povsem nedolžne družinske očete, matere in celo otroke? Ja, bila so polena pod noge in razne nečednosti. Ampak …

            To veliko zlo v človeku so očitno, če ne v celoti porojile, pa vsaj spodbudile protičloveške ideologije. Evidentno med njih spadata boljševizem in nacionalsocializem.

            Neka vrsta razdeljenosti, družbene strukturiranosti razlik, ki so interesno, nazorsko, včasih celo osebnostno in temperamentno pogojene, sicer neizogibno sodi k demokratičnemu sistemu parlamentarne demokracije. Ki je tudi po izkustvu ali najboljši ali vsaj najmanj slab in najbolj upošteva individualno človeško dostojanstvo med vsemi sistemu, ki jih je človeštvo doslej preizkusilo.

            Zločine dela človek, da; ne žival. Celo zver ne. Ampak zločinske in huje kot zverinske so lahko tudi ideologije in ideološki sistemi. Varovati se je treba vsakršne, ki je pripravljena uničiti eno samo človeško življenje za vizijo “boljšega sveta” ( kar je umetniško prepričljivo izrazil veliki Dostojevski).

          • Amelie

            Darja, lepo napisano! Hvala .. a vendar mi neka stvar ne da miru in jo moram zapisat (čeprav ti je že IF delno odgovoril).
            Strinjam se ko praviš da smo ljudje tisti, ki smo vsak zase odgovorni.
            A vseeno, ti zdrsi so možni v okrilju nečesa večjega, kar daje temu “blagoslov”.
            V našem primeru je to bila ideologija z imenom boljševizem, uvožena iz Rusije. Kljub temu da je ugotovljeno da je bila avtohtona in ne vsiljena od drugod, so se metod za izvedbo posamezniki naučili zunaj (pri sedaj še vedno prijateljski Rusiji).
            Pomenljivo pri tem je, vsaj meni, da družbenega soglasja o tem, da je bila omenjena ideologija sprevržena, ne moremo dosečt. Sprevržena v toliko, da je zlo katero si ti omenjala, Darja, spodbujala in ga ovekovečila z umori tisočih nedolžnih (pod krinko krivih).
            Strinjam se, da je človek tisti, ki mora sam v sebi sprejet in dosečt spremembo. A da do tega pride, mora prit spodbuda od zunaj. O tem govorim.

          • Zdravo Amelie, oprosti za pozno branje tvojega odgovora.

            Praviš:
            “Strinjam se, da je človek tisti, ki mora sam v sebi sprejet in dosečt spremembo. A da do tega pride, mora prit spodbuda od zunaj. O tem govorim.”

            Hvala Amelie za to, kar si napisala.
            Točno zato pišem. 🙂

            Vedno bodo namreč ljudje, ki delajo zlo (iz zelo različnih razlogov).
            So ideologije in vedno se bo našla še kaka nova, ki so zaradi nekaterih svojih idejnih konceptov boljše gojišče za zlo. Taka recimo, ki ne spoštuje človeka, ali taka, ki manj spoštuje človeka, kot neko idejo, ali ki manj spoštuje človeka kot nekaj materialnega, ali ki manj spoštuje človeka kot nek cilj.
            Vse to so take ideologije, ki so boljše ‘gojišče’ za tako zlo, kot ga je povzročal komunizem, ali nacizem, ali fašizem.

            V jeziku filozofije pravijo temu: ‘Človek nikoli ne sme biti sredstvo. Vedno je lahko le cilj.’ (gospod Stres to pogosto prav s temi besedami izreče)

            Mi sami (lahko) pomagamo krojiti okoliščine, v katerih je ljudem okoli nas (in širše) lažje, ali pa težje vztrajati v dobrem in ne obupati nad njim.
            Prav ta spodbuda sem, o kateri govoriš. Zato pišem.

            A nisem osamljena, ko delam v to smer.
            Celota krščanskega oznanila je taka spodbuda 🙂 .
            Tukaj je, med nami. Le prisluhniti in verjeti ji moramo.
            Vsak od nas zase! Drugi bodo šli za nami ob svojem času. Saj je vsak od nas tudi šel za nekom, ki je v to veroval pred nami. Nihče od nas ni tega sam izumil.

            Lepo si rekla: od zunaj mora priti spodbuda. Del te spodbude bodimo…

            Blagoslova ti želim!

          • IF: “Ampak – Slovenci so bili skoraj stoletje skoraj na klerikalce in liberalce, pa ni nobenemu od njih na kraj pameti prišlo, da bi se med seboj šli pobijat.”

            Ja, IF. Tu vlada konsenz, se mi zdi. Okoliščine so bile v začetku 40-tih let drugačne kot pred tem, ko so nepomirljivo nasprotovanje in zamere že bili med družbenimi skupinami na Slovenskem: okupacija, revolucija in njen teror in potem državljanska vojna. In zlo se je razširilo…

            Okoliščine za človeka, ki je želel ostati na strani samo dobrega so bile zverinsko težke. Odgovornost za marsikoga zelo zelo zmanjšana zaradi teh težkih okoliščin. Malo jih je ostalo povsem prosojnih v teh okoliščinah. In nimajo vsi enake objektivne odgovornosti, ker niso imeli vsi enako velike svobode. Ker tudi okoliščine krojijo naše polje svobode.

            A zločin bi bil takemu človeku reči (ali ga spodbujati v tej iluziji), da on sam ne rabi iti skozi svoj (mali ali veliki) proces katarze zaradi lastnega zla, ki ga je v teh strahotno težkih okoliščinah, ko je bila njgova možnost izbire strahovito zmanjšana, storil.

            Naše lastno zlo nas teži drugače, kot nas teži tuje zlo storjeno nad nami. In tujemu zlu se včasih ne moremo izogniti, če se še tako trudimo. In je strahotno. In nam lahko ujniči življenje, družino, vse. Svojemu pa se lahko. Vsak dan sproti. Ali za 75 let nazaj.

            Človek vedno lahko vstane iz svbojega zla in se mu odpove. Tudi če je bilo čisto majhno.
            Zlo je treba (!) obsoditi in ga ločiti od dobrega! Toda ne ljudi ‘človeške mase’ – to so delali komunisti in zato so lahko izvajali masovne poboje.
            kot po vojni. Zato. Če bi videli dragocenost konkretnega človeka, tega ne bi mogli. Ne učimo se od njih.

            Človek je dragocen!
            V besedi vere: Božji Sin je umrl tudi prav zanj.

            Ja, zlo pa je treba obsoditi!

          • Zdravko

            Namesto tolikšnega govorjenja in obsojanja zla, se je potrebno boriti za svobodo in pravico! Tega pa jaz ne vidim pri nas. A samo s tem se slavi zmago nad zlom, sicer se vse samo vrti v krogu.

          • Hvala Zdravko 🙂 .

            Res je, ko gledamo ljudi, so pred nami ljudje in ne zlo. Tudi ko vidimo človeka delati hudo (ali mislimo, da se ta skriva v njegovem srcu).
            Človek je pred nami!

            Osebno, NOTRANJE razločevanje (!) vzgibov (tudi dobrega in zlega, ki se mi ponuja, a več od tega se dogaja v naši notranjosti), omogoča človeku, ki išče dobro, da najde resnično dobro in tako, če mu je mar za človeka, lahko prispeva tudi preko osebne pravičnosti in svoje notranje svobode za dobro, k večji pravičnosti v družbi. Tudi k svobodi zatiranih.

            Z orodjem dobrega, ki ga je našel!
            (cilji namreč nikoli ne posvečujejo sredstev)

            Zares ne gre za to, da bi zlo obsodili. Odreči se mu moramo v sebi, takoj ko smo ga prepoznali 🙂 .

            To pa lahko storimo samo, če je naš pogled uprt v dobro. In v Njega, ki JE Dobro samo.
            On nam daje to notranjo svobodo. In nam pomaga biti rodovitni za ta naš svet.
            Dobro, ki ga gledamo, pa nas oblikuje po sebi. Človek postaja, kar gleda.

            Hvala ti za tvoj zapis, Zdravko. Zelo slabo sem se izrazila.

            Lep dan!

  • Še tole:res si želim-in vsem vam tudi-da bi vsi kristjani-še posebno pa v Sloveniji končno le nedvoumno doumeli.da se razlike lahko-če to le hočemo- brez ostrega in izrecnega nasprotovanja predvsem čudovito dopolnjujejo in nas tako vse bogatijo.

  • Pobuda o prekopu Trubarja je neukusna.
    Primož je sicer veliko ime slovenstva, tega nihče ne more ovreči, a naj počiva v miru, kjerkoli že je. Zdi se, da s prekopom nekdo želi kasirati politične točke.
    Nekdo si torej lasti njegovo truplo.

  • Martin_

    Če prav razumem, pastor Brkič Lutra najbrž nima za veliko avtoriteto. Trdi namreč, da bi bili Slovenci bolj enotni, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni, Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti pa bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Luter se ni zavzemal za razkol, kar je v nasprotju z reformacijo ali vsaj z realno reformacijo. V kateri državi merebiti deželi pa je reformacija sploh uspela? Če je pod besedo reformacija mišljena vrnitev k izvirom, se s tako reformacijo popolnoma strinjam. Je reformatorjem uspela reformacija? Toda kdo se je že vrnil k izvirom oziroma kaj so dejansko izviri? Potreben je dialog, da skupaj odvržemo stran nepotrebno navlako in se nalezemo dobrega.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI