Ivo Svetina: Nagovor ob odkritju spominskega obeležja pesniku Ivanu Hribovšku (1923 – 1945)

Časnik 29.7.2017 8:001 komentar
 

Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev

Na 23. junija 2017 so v čudovitem okolju Repanškove galerije v Rudniku pri Radomljah počastili pesnika Ivanu Hribovška (1923-1945). Slavnostni govornik je bil Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki je svoj nagovor zaključil z ugotovitvijo, da je pesnika Hribovška zaznamovala Antigona, ki jo je prevedel v slovenščino. »Le čemu, se sprašujemo danes? Čemu se je v času, ko je zver vojne že smrtno krvavela, odločil, da postane Polinejk? Na to vprašanje nihče od nas ne more odgovoriti. Le pesnik sam…«

»Pesnikova duša je nenehno pretakanje, neprestano dolbenje vase in v svet, ujemanje v glasove kozmosa. V godbo ujeta duša se razraste in predre  s svoj močjo iz sebe. Kar beremo kot pesem, je le slaboten posnetek, zmedeno obtipavanje. Osnovna moč pesmi je vse globlja od neke zunanje urejenosti besed in pomena, a prav zato nujna in potrebna. Ta moč je v pesnikovi duševni sili, njegovi zbranosti in globini, od koder izzveneva v pesem sila doživetja.«

Tako začne svoje predavanje Pesniška videnja Ivan Hribovšek, predavanje, ki ga je imel julija 1940 leta na zboru sodelavcev in somišljenikov revije Dejanje, ki jo je izdajal Edvard Kocbek in bil njen osrednji pesnik ter mislec krščanskega socializma na Slovenskem. Ivan Hribovšek je bil tedaj star 17 let! Brez pretiravanja lahko zapišem, da je Hribovškovo razmišljanje o pesniških videnjih ne le zrelo in poglobljeno, ampak eno najbolj presenetljivih vpogledov v pesništvo, kar jih pozna slovenska slovstvena zgodovina. Resnično si težko zamišljam sedemnajstletnega mladeniča, ki bi bil sposoben tako samostojnega in samosvojega razmisleka o pesnikovi nalogi, ki je v tem, da išče resnico. Ko išče resnico, pesnik »odkriva v naravi smisel, ki ga je nekoč človek vanjo zakopal kakor dragocen zaklad«.

Hkrati z odkrivanjem smisla je pesnik »tisti, ki med vsemi najbolj jasno čuti môro časa in med vsemi čuti največjo dolžnost reševati človeka v novo zavest«. In čas, v katerem je Ivan Hribovšek napisal Pesniška videnja, je že skotil môro, ki je oznanjala svetovno morijo. Čas, ko sta fašizem in nacizem skušala v temeljih spremeniti svet, ga priličiti svojima ideologijama, pa četudi je to pomenilo milijone in milijone mrtvih.  Vendar pesnik še vedno verjame v usodo človeka, »ki ga napolnjujeta čas in večnost«. Vera v pesniško poslanstvo, ki se uresničuje skozi »videnja« je močnejša od vse močnejših in glasnejših môr, odmevajočih po Evropi.

Tedaj, julija 1940., je bilo pred pesnikom samo še pet let  življenja. Ki jih je skušal, navkljub vojni, preživeti zvest svojim prepričanjem in nalogam, ki mu jih je nalagal pesniški poklic. Ni se hotel sprijazniti z dejstvom, da je napočilo obdobje obupa, strahu, trpljenja, a hkrati tudi upora, boja, zvestobe svobodi kot največji vrednoti, ki jo je izumil človek. Po končani maturi februarja 1943 se odloči za študij klasične filologije na dunajski univerzi, kjer nastane tudi njegov prevod Sofoklove Antigone, ki jo pošlje v branje svoji dragi prijateljici Anici Resman v Radovljico. Pisanje pesmi, misel na pesniško zbirko, predvsem pa prevod tragedije vseh tragedij, opozarja na dejstvo, da je Ivan Hribovšek hotel navzlic svetovni moriji in na Dunaju, delu tretjega rajha, živeti skladno z mislimi, zapisanimi v Pesniških videnjih. In kako naj razumemo, da se je med vsemi grškimi tragedijami lotil prav prevajanja Antigone, ki je čez slabi dve desetletji s Smoletovo Antigona postala simbol slovenske bratomorne vojne?

»Življenje je samo na sebi tako žalostna zadeva (to se mi je odkrilo v Ljubljani in na Dunaju), da bi  bilo na vsak način nevredno, da ga človek trpi na sebi, ko bi nam ne bilo dano, da iščemo posvečenj v delu in iskanju,« zapiše 20. junij 1943 v pismi svoji Anici. Pesnik išče smisel in ga najde; »najpopolnejši smisel«, ki je »lepota«. Sredi podivjanih hord, ki rušijo Evropo in svet, pesnik išče in najde smisel, ki je lepota. A lepota ima za Hribovška še dodatni, globlji ali višji pomen kot le skladnost, sozvočje, simetrija. Iskanje smisla, resnice in lepote pomeni, da bomo ljudje lahko srečni samo, »če bomo imeli zavest nekoč, da naše življenje ni bilo zastonj«.

In življenje Ivana Hribovška, ki se je končalo komaj je dopolnil 22 let, ni bilo »zastonj«. Četudi v Pomladni pesmi, posvečeni Anici Resmanovi, zapiše,

šel bom brez pesmi, ki jo čutim v sebi

in ki je zrela, da se razcvetè, …

so za njim ostale pesmi, ki so nastajale v vojnem času in v katerih odseva »vizija kozmičnega trenja svetlobe in sence, življenja in umiranja«, kot zapiše France Papež v kritičnim zapisu ob izidu Hribovškovih pesmi leta 1965 v Buenos Airesu pod naslovom Pesem naj zapojem.

Tudi Ivan Hribovšek je bil eden tistih mladih pesnikov, vidcev – tako kot Balantič in Kajuh – , ki je slutil temno zarjo:

Prišla bo ura, ko bo treba iti:

nihče ne ve, ne kam in ne zakaj,

pekel nasilja, kletev in izdaj

se bo odprl v podobi grozoviti.

Antigona ga je zaznamovala, pogubljen je bil na strani poražencev in brez groba. Le čemu, se sprašujemo danes? Čemu se je v času, ko je zver vojne že smrtno krvavela, odločil, da postane Polinejk? Na to vprašanje nihče od nas ne more odgovoriti.

Le pesnik sam:

Bog vedi, kdaj že vse sem bil izgubil.

Morda v molčanju mrtvega srca

spet pesem vdano mi zatrepeta.

Povedat pridem, ko jo bom obudil.

 
Značke:

1 komentar

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI