Dvojnost ali dvojina

Romana Bider 24.7.2017 6:28
 

Nedavno postavljen spomenik, posvečen “vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami”, vzbuja burne odzive. Zaenkrat med ljudmi večinoma deluje kot predmet zavračanja in kot strelovod za napetosti. Čas bo pokazal, ali je to že tudi del koristne katalize “spravnih procesov”.

Ob vsej nedoločenosti in celo nedokončanosti spomenik z dvema golima stebroma še najbolj jasno izpostavlja dvojnost, ki se nam ponuja v razmišljanje in odpira množico različnih tematizacij. Dvojnost lahko ima značaj razklanosti, nasprotnosti, sprtosti. Lahko pa ima značaj dvojine – torej bližine, dialoškosti, povezanosti, vzajemnosti. Dvojina je zahtevnejša, saj uspeva le med zrelimi, obzirnimi osebami. Ključno se zdi vprašanje, ali bi lahko našo hromečo dvojnost na kakšen način spreminjali v naklonjeno, rodovitno dvojino. Če seveda ne sodimo med tistih nekaj procentov ljudi, ki jim po naravi ni do složnosti, ali med tiste, ki za svoja početja potrebujejo čim gostejšo meglo. Nekaj takih dvojnosti – morda s potenciali dvojine – poglejmo skupaj.

Dvojnost betonskih zidov nam najprej sugerira misel na dve vojaški skupini iz časa druge svetovne vojne pri nas, na partizansko in domobransko, ki na prvi pogled najbolj burita duhove. Toda kje je še tretji, komunistični “zid”? Brez tega med prvima dvema, če bi sploh bila dva, ne bi bilo razloga za nasprotje. Nekomunisti, ki so se naravno vključili v osvobodilno gibanje proti okupatorju, so bili grdo zlorabljeni in zapeljani v zločinski teror proti lastnemu narodu. Partizansko odporništvo brez komunistične revolucije ne bi bilo obremenjeno z grozljivim bratomorom. Po vojni so se partizani vsak po svoje otepali z občutki krivde, utapljali slabo vest v alkoholu, zaradi prepovedi in ustrahovanosti niso prišli do pomoči in tolažbe duhovnikov, mnogi so naredili samomor. Tako partizani kot domobranci so bili žrtve peščice patogenih revolucionarjev. Dokumenti pričajo o načrtnem zvijačnem ustvarjanju domobrancev za okupatorjeve sodelavce, ki se jih še danes drži pečat izdajalcev domovine. Če res ne bi imeli zdrave navezanosti na slovenstvo, bi bili npr. tisti v Argentini danes potujčeni. A je ravno nasprotno – matično domoljubje se lahko pred njihovim skrije. Če bi bila pri nas resnična volja do sprave, bi vse to že zdavnaj razčistili.

Dvojnost je v naših predstavah o odnosu do preteklosti. Nekateri zagovarjajo pogled, ki naj bo kar se le da uperjen v prihodnost. Drugi bi gledali nazaj, brskali po arhivih in zemlji. Prvi izbirajo hojo po “poti samopozabljenja”, drugi iščejo “pot samorazumetja”. Prva je udobnejša in posebej zaželjena, če nas žulijo lastna nečastna dejanja. Spominjanje je zahtevno delo, ki terja trud, sploh še ob načrtnem zabrisovanju sledi, kar je značilnost totalitarnih režimov. Kljub temu, da je komunizem pri nas doživel poraz, se njegov dolgi rep še kar vleče za njim in vrata še zdaleč niso zaprta – saj smo zadnjič npr. slišali Rada Pezdirja. Uničujoča režimska dediščina se je zalezla prav v vse pore družbe, ki jo obvladujejo pohlep, negativna selekcija, preziranje morale, delavnosti, nacionalnosti in družine, permisivnost, pomankanje pravih elit in zdrave civilne iniciative, skratka psihopatski mehanizmi, ki ob vseh neučinkovitih sistemih za detekcijo nepravilnosti vodijo le še v razkroj.

Nekaj dvojnosti je, posplošeno rečeno, tudi v naših predstavah o preseganju narodove razdeljenosti. Glede na globinsko poškodovanost nima smisla nestrpno pričakovati hitrih premikov v zdravo smer. Raziskave kažejo, da travmatska doživetja puščajo sledi ne le v dušah prizadetih, marveč se vtisnejo tudi v dedni material in tako prenašajo na potomce. Prav tako nam ni treba napeto čakati na spreobrnitev simpatizerjev komunizma. Naš kritičen pogled je za refleksijo nujen, ni pa dovolj. Slediti mu mora učinkovito ukrepanje, sicer ima kritika vlogo zastrupljanja ozračja. Predvsem pa lahko sami živimo vrednote, ki jih v družbi pogrešamo. Če čutimo, da smo nekaj dolžni našim prednikom, ki so prestajali strašne stvari, lahko temu na razne načine naklanjamo svojo pozornost. Tudi v dvojini. In ob tem upamo na kritično maso ljudi s podobnim čutom, da bi porast človečnosti sčasoma zmogel prerasti nakopičeno patologijo.

Posebno dvojnost sta na slovesnosti ob otvoritvi spomenika predstavljala predsednik RS g. Borut Pahor in ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Pahor si sicer zelo previdno, a vendarle vztrajno prizadeva “za spravo”. Govori o žrtvah revolucije in o izvensodnih pobojih, bil je na Dobravi na pogrebu žrtev iz Hude jame, kot prvi slovenski predsednik je obiskal Slovence v Argentini, nenazadnje je lani na evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov na Sveti Gori prisostvoval predstavitvi E-pokopališča. Kot predstavnik leve provenience je Pahor zaenkrat vsekakor najbliže koraku Willyja Brandta, ki je ob spomeniku žrtvam in herojem Varšavskega geta padel na kolena. Antigonine besede, ki jih je citiral ob novem spomeniku, gotovo z vsem srcem podpiše tudi msgr. Zore. Dvojina? Bomo videli, to je začetek.

Nadškofova molitev ob spomeniku s prstom kaže na zakladnico, ki jo za reševanje naših razprtij ponuja krščanstvo. Komunistična ideologija ima posameznika le za pripadnika razreda, ki je sam po sebi nepomemben in zato na najrazličnejše načine trpinčen in uničevan. V krščanstvu pa je človek bitje z najvišjim dostojanstvom, edinstven, enkraten, poklican v življenje kot ljubljen, “ustvarjen po Božji podobi” (1 Mz 1,27). Temeljna zapoved ni, da so za dosego ciljev dovoljena vsa sredstva, ampak “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” (Mr 12,31). Imamo zgled, da je ob skrajnem trpljenju mogoče misliti še na blagor svojih mučiteljev: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Za bes nad napakami drugih dobimo genialno bremzo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen …« (Jn 8,7). In blagrovanje krotkih in usmiljenih in naročilo o umivanju nog in prenašanju bremen drug drugemu. Vse pa z veseljem, saj so naša “imena zapisana v nebesih” (Lk 10,20).

Viktor Frankl pravi, da svet piše zapisnik, v katerem je zabeleženo prav vse, vse naše življenje, naše misli, ljubezen, trpljenje. Vse je za vekomaj shranjeno in četudi se kaj izgubi iz našega spomina, ostaja večno zapisano v svet. In svet je zapisnik, ki ga moramo narekovati – pošteno, s srcem in pametjo.

 
Značke:

87 komentarjev

  • Pahor si sicer zelo previdno, a vendarle vztrajno prizadeva “za spravo”
    ===================
    Jaz pa menim, da želi biti ponovno izvoljen. Ker so ga njegovi na levi dali na hladno, je šel na desno po volivce.

    • Zgodovinski spomin govori nekaj drugega, Alfe.

      Spomnim se, da je Pahor pred leti izgubil volitve za predsednika SDja prav zato, ker se je za spravo že tedaj, takrat v okviru svoje stranke zavzemal: Za ločitev zrnja od plev. Za obsodbo tega, kar je treba obsoditi (za vse zlo, ki je bilo storjeno) in hvaležnost za to, za kar je treba biti hvaležen ( za vsa – tudi onemogla – človekova iskanja dobrega ).

      Takrat je tiste volitve izgubil, toda rezultat je bil precej tesen. (kar nekaj pove tudi o – vsaj takratni – klimi v tej stranki. Ni vse res, kot pišejo ‘najglasnejši’ z obeh streni. )

      Spomnim se, da je že takrat obljubil, da bo kandidiral za predsednika države, če bo tiste volitve izgubil (drugače rečeno: ne boste me utišali) in so se mu posmehovali.

      In je zmagal na predsedniških volitvah preden je bil na pogrebu žrtev Hude jame, preden je kljub nasprotovanjem z mnogih strani le popeljal ta spomenik vsem NAŠIM žrtvam do otvoritve, preden je poslušal ene in druge, tudi tiste, ki mnogi do sedaj niso poslušali, bil na toliko dogodkih zaradi katerih je bil smešen in blaten.

      In je kot predsednik potem delal dalje v smer in storil vse to in še več.
      Kljub posmehom.

      (Dajmo se učiti, kristjani … toliko nam je podarjeno kar drugim ni, vse obzorje našega evangelija … posmeh ni razlog, da bi nehali delati to, kar spoznavamo za dobro. Niti ni blatenje razlog, da bi se umaknili in utihnili. Za dobro je vredno plačati še mnogo večjo ceno)

      Če kdo res misli, da bi nekdo samo zaradi volilnega rezultata delal, kar on dela, ves ta tihi boj z nasprotovanji, nasprotovanji na levi in na desni…
      🙂

      Se pa dobro sliši in pri tistih, ki itak v dobro ne verjamejo (ali ne upajo verjeti), tudi ima svoj učinek. To je del naše človeške stvarnosti. (Nikoli ne bo drugače, vsaj ne tostran tega, kar kristjani poznamo kot Njegov drugi prihod)

      Ne, on ne dela za spravo zato, ker so ga (nekateri) na levi ‘odpikali’.
      Nasprotno: nekateri (!) na levi so ga odpikali, ker vse to dela.

      (Ne kar more, kar mora, to mož je storiti dolžan)

      Tako veliko podporo kot predsednik pa ima, ker ima pri mnogih na obeh (vseh) streneh in tudi pri mnogih, ki se k stranem ne prištevajo, veliko podporo za svoje poteze, ki nas vodijo k razumevanju, da smo vsi ‘naši’, vsi ene krvi, ene domovine. In da je to več od vseh različnih pogledov in nesoglasij.

      Če bi bil kristjan, bi isto verjetno ubesedil, da smo iz ene Ljubezni ustvarjeni.
      Ker pa ni, sem to zapisala jaz.

      • Gospa Vanja,
        bodiva iskrena, to je le vaš pogled. Prav?

        • Alfe 🙂 vsak od nas tu izraža svoje mnenje.
          (no … so tudi taki, ki izražajo tuje mnenje, ker svojega nimajo ali (še) ne upajo imeti, a pustiva to ta hip ob strani. Mislim da nobeden od naju ne spada mednje.)

          Izrazila sem torej SVOJE mnenje.
          Razen seveda tam, ko opisujem dogajanje iz naše bližnje politične zgodovine, ki ga je morda kdo spregledal (morda preprosto zato, ker je preveč omejil svoj medijski prostor), ali pa pozabil, ker se mu takrat ni zdelo pomembno.
          Tisto so dejstva.
          Jaz se tega spominajam zato, ker mi je ta tema bila vedno pomembna.

          Ostalo je pa seveda moje malo osebno mnenje 🙂

        • Mimogrede: Darja sem. (a se zgodi lapus vsakemu)

      • Še tole:
        Šele kasneje sem se zavedla, da sem Gregorčiča napačno citirala. A hkrati sem napisala prav to, kar sem mislila:
        Ne le kar more (kar se mu zdi možno, izvedljivo, smiselno), ampak kar mora (mora, zaradi globokega glasu v sebi, ki terja od človeka, ki je dovolj prosojen zanj, da stori, kar mora. Dobro, ki je prav vanj položeno, da ga izvrši. Mora, tudi če se vse postavi nasproti. Tudi če cena ni ravno nizka. ) TO mož je storiti dožan.
        (To človek je storiti dolžan)

        Ta ‘mora’, je zapisan globoko v vesti človeka in ga je zmožen slišati vsakdo, če je le dovolj prosojen za njen glas in če se mu zdi vredno prisluhniti mu, če ga ne zavrže že v notranjem posmehu, ker je Njegov glas drugačen od mnogih zunanjih, posmehljivih glasov.

        Ni zapisan od zunaj (preko vzgoje), kot pravijo nekateri psihološki tokovi sodobnosti, ampak iz globine njegove male osebe, tam kjer se v neznanih in vrtoglavih globinah njegova mala oseba dotika Njegove…

        Ta ‘mora’ je tesno povezan s poklicanostjo vsakega konkretnega človeka, ta ‘mora’ je ustvarjen skupaj s tem konkretnim človekom.
        Tako tesno je povezan z njim, da človek, ki tega globoko svojega ‘moram’ ne najde in ne izvrši, ni dosegel polnosti svoje male osebe , ni izpolnil svoje male konkretne pooklicanosti in poslanstva prav za ta naš raztrgani svet.

        Vsak človek, dovolj prosojen za dobro, kdaj v sebi začuti tak ‘moram’.

        Kristjani pa vemo, da je tak ‘moram’, ta najgloblji čisti glas vesti, zares Njegov glas v globini naše male osebe. Je Božji glas v nas.
        In je vedno delež na Njegovi Lepoti, Njegovem ‘Dobro’, Njegovi Resnici. (to je del razločevanja avtentčnosti takega ‘moram’)

        Bog daj, da bi ta odrešujoči glas v sebi iskali in našli, namesto da dajemo v sebi prostor temu, kar ga zastira.
        Bog daj…

  • svitase

    No, ker ni to spomenik spravnosti pa je vsekakor spomenik:

    – razklanosti oziroma dvojnosti.

    Tudi ta spomenik potrjuje, kako smo vešči, ne le v političnem, ampak tudi v umetnostnem pogledu, da poudarimo negativne pojave v slovenski skupnosti.

    Nedomiselni in neustvarjalni pa smo, ko je treba poudariti tisto, kar nas vrednotno dviguje in nam zagotavlja duhovno vrednotno blaginjo in
    Ne domiselni in neustvarjalni pa smo, ko je treba poudariti tisto, kar nas vrednotno dviguje in nam zagotavlja duhovno vrednotno blaginjo, sožitje in mir.

  • svitase

    Nič slabega, če bi spomenik prikazoval razklanost oziroma dvojnost v preteklosti,
    vsekakor pa bi moral prikazovati in poudarjati spravnost in vrednotno usmerjenost v sedanjosti in prihodnosti.

    In ker tega sporočila nima, je spomenik duhovno vrednotno invaliden in nekoristen.

    • slehernik

      Spomenik izkazuje točno takšne vrednote, za katere se zavzemajo tisti, ki so ga naročili.

      Med temi “vrednotami” ni nobene strpnosti med nasprotniki ali celo sprave, pač pa še eno slabo prikrito slavljenje zločina, kakršnega ni bilo nikoli prej v tisoč petstoletni zgodovini našega naroda.

      Sprava med zakrknjenimi zločinci, ki ne priznajo svoje nedvomne krivde, se ne kesajo za svoja zlodela, ne izrazijo sočutja do svojih žrtev in prosijo za odpuščanje, itak na noben način ni možna ne v teoriji ne v praksi, pa naj bo spomenik kakršen koli.

      Ostal bo zgolj zgodovinska sramota nekega malega naroda, ki s takimi obžalovanja vrednimi dejanji nedostojno izstopa iz svoje prihodnosti.

  • slehernik

    Spomenik je navadna državna sramota – ogledalo tukajšnje barbarske primitivnosti in neciviliziranosti.

    Kako lahko njegovo “simboliko” razložimo recimo tujcu, ki ne ve, kakšni zločinci, zaradi katerih je spomenik postavljen, prebivajo tukaj?

    Bolje da ga enostavno peljemo na izlet po 600 medvojnih in povojnih moriščih, na katera je “levica” še dandanes tako ponosna, namesto da bi se pogreznila v tla od sramote…

  • svitase

    Spomenik je v duhu levičarske drže, ki še vedno slavi barbarske nevrednote revolucije, ki so povzročile slovenski holokavst.

    Ali se je res tako težko otresti barbarskih nevrednot ?!

    Zakaj hočejo nekateri ostati na primitivnem nivoju barbarov?!

  • No,če je že “zabeleženo prav vse”,potem ne vidim pravega smisla še v dodatnem postavljanju kamnov komurkoli v spomin in opomin-prav tako pa potemtakem tudi ni nujno podiranje prejšnjih kamnitih,granitnih ali marmornatih kolosov. Vsi ti skupaj so končno v vsakem primeru le nekdanji in bodoči prah-klavrni ponaredek resničnosti,ki bo tako ali tako slej ko prej končal v razsulu. Ostalo pa bo le ono,kar bo očiščeno po zavestni in osebni prošnji in odločitvi za odpuščanje:”odpusti…kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”.

  • Konfucij pravi:
    “Moder človek to, kar želi, sam stori. Pritlehni človek to zahteva od drugih.”

    Poleg tega Evangelij pravi: “Po njih delih jih boste spoznali.”

    Torej, če Pahor in ostala titoistična nomenklatura, ki se je zbrala ob slovesnosti, zares želi spravo, morajo najprej sami kaj storiti. Ne govoriti, ampak storiti.

    Ker ne kažejo nobene volje, da bi odstranili vsaj spomenike in imena komunističnih zločincev, kaj šele, da bi priznali krivdo za genocid nad lastnim narodom in kesanje za ta dejanja, je vse to le predstava z namenom ponovne preslepitve naivnega ljudstva.

    Z namenom, da vse ostane tako, kot je in je bilo. Čez nekaj let bodo pa morda organizirali novo “spravno slovesnost” brez vsebine.

  • svitase

    Skrajni čas je, da imamo le kulturne spomenike, ki nas opominjajo, kako gradimo kulturo civilizacijskih odnosov in kulturnega napredka!

    Ne pa spomenike, ki nas ohranjajo v močvirju zla, ki je onesrečil Slovenijo in Slovence!

  • Gospa Romana Bider je tale članek lepo in z občutkom napisala. Prav ne morem razumeti tistih odzivov, ki grejo čisto mimo njenih besed. Ki na vsak način vztrajajo v nekem mazohističnem videnju inspiracije za ta spomenik in njegovega pomena. Ki za nič na svetu ne bi nasprotniku, naj bo to v tem primeru predsednik Borut Pahor ( pogojno, zato ker je bil dejansko izvoljen z glasovi desnice), priznali kakršnegakoli najmanjšega dobrega namena in dobrega dejanja. Kako more biti tako slep človek, da Boruta Pahorja in njegove politične geste vrednoti kot da gre za kakega Ivana Mačka in podobno druščino …

  • Sicer si svoje mislim tudi o podobno odklonilnih komentarjih z leve ( saj takšni prevladujejo tudi v Delu, Dnevniku, Mladini). Ali pa s strani vnuka in vnukinje pesnika Župančiča, ki strašno poudarjata pesnikovo tajno pro-OFovstvo in namembo uporabljenega verza grobnici herojev. Pozabljata pa, da je isti pesnik, njun ded, ne le pred vojno objavljal hvalnice kralju, ampak imel med vojno v igri očitno tudi druga železa. Med drugim je kljub kulturnemu molku, razglašenem s strani OFa ( ki je pravzaprav v vseh pogledih sporno razglas tudi z vidika interesa naroda) pustil objavljati svoje pesmi v kulturni publikaciji protirevolucionarne strani ( mislim da urednika Nandeta Velikonje). Nekateri celo trdijo, da je Župančič objavil verze v čast okupatorskemu generalu Grazioliju. Kakorkoli, preseneča me taka prokomunistična, pro-jugorežimska interpretacija njegovih vnukov.

  • Kar bi po mojem edino lahko bilo dejansko boleče za krščansko stran je to, kako je Slovenija 75 let po začetku usodne vojne v primerjavi s tistim časom iz vsega prišla prav dramatično razkristjanjena. Da zdaj njeno katolištvo zmore npr. le še 3 novomašnike na celotno narodno katoliško občestvo letno.Vse drugo se razmeroma enostavno lahko uredi. Vključno s pieteto do nepravično in izvensodno pobitih.

    Takšno dramatično razkristjanjenost, kjer smo na lepem med vodilnimi v Evropi in v svetu, se pa zelo, zelo težko obrne. Kako je to možno, da je toliko rojakov v času dveh, treh generacij v nič vrglo zaklad krščanske vere, ki se je prej skozi tisočletje tako skrbno čuval in to v deželi, kjer je toliko cerkvic in svetih krščanskih znamenj na vsakem koraku kot skoraj nikjer drugje na svetu? Kako se je to lahko zgodilo in kako da je ostalo tako malo navdušenja nad vero tudi med deklariranimi katoliškimi verniki?

    • Zdravko

      Da si pa zdaj vse skupaj obrnil, da vas peščica pravih kristjanov podpira ta spomenik, si pa pretiral.
      Tebi kot intelektualcu je več kot jasno kaj je narobe s tem spomenikom.

      • Nisem napisal ne prvega, niti mi ni jasno drugo. Nisem niti nikoli zapisal, da sem intelektualac. Kdor ne skače, nije intelektualac. 🙂

        • Zdravko

          Popolnoma jasno ti je.
          Sicer si mnogi čistuni v Sloveniji zaslužijo takšno provokacijo kot je ta spomenik. Vsi ti morbidneži, ki se imajo za božje odvetnike in terjajo spravo nebeških dimenzij tu, na zemlji. Vse te bo spravila smrt. In to je edina sprava, ki je bodo deležni.

          • Ampak mi se kot stekle živali grizemo med sabo, spotikamo eden drugega na vsakem koraku, se veselimo, ko sosedu ( in sosednjemu narodu) krva crkne, kot nacija popolnoma neplodno zapravljamo svoj čas in dane talente. Malenkostni smo, brez prave velikodušnosti in velikopoteznosti. Ta pretirana nevrotična slovenska notranja razklanost je lahko le pogubna, vsak napor, da se jo ublaži, je dobrodošel.

          • Da se grizemo, obstajajo razlogi. Seveda bi bilo lepše če se ne bi bilo treba.
            Mislim da ni druge poti, kot poiskat vzroke za to grizenje in jih odpravljat.
            In soočit se z izzivi.

  • Lucijan

    Primerjati partizane/komuniste (čeprav je stvar zelo kompleksna, to ni ločeno, kot poudarja avtorica) in domobrance kot enakovredne nasprotnike in približno enako odgovorne za razdeljenost Slovencev, je nenehna igra, ki jo nekdo nenehno vsiljuje v javnost. Iz dneva v dan odkriva “nova” in “nova” boljševistična grobišča, ocenjuje se, da je število pobitih na slovenskih tleh med 100.000 in 200.000. Nikakor ne pridemo do točnih številk, ker je Slovenija en sam poigon še-vedno-komunistične manipuilacije, ki ne dovoli revizije zgodovine. A če vključimo logiko, so vse te manipulacije popolnoma brezpredmetne, če stvar pogledamo z druge strani. Kje pa so domobranske žrtve in koliko jih je? So trditve v stilu, da so “domobranci v sodelovanju z okupatorjem” pobili toliko in toliko ljudi, resne? Mene zanima, koliko civilistov so pobili domobranci? Kje so njihova morišča in koliko jih je? Koliko civilistov so pobili po drugi svetovni vojni? Koliko taborišč so organizirali med vojno in po njej? Itd. Itd. Jaz mislim, da je vsa ta dvojnost in dvojine še ena igra, ki pomaga komunističnim bolnikom k ohranjanju oblasti. Domobranci niso bili kolaboranti, serijski kolaboranti pa so bili komunisti (nešteto dokazov). In tudi, domobranci niso bili morilci, le branili so sebe in dom. Šlo je za silobran. Dva zidova? Trije zidovi? Eden bi bil dovolj: partizani/ komunisti (čeprav, poudarjam, to je kompleksna naveza, ki se je mnogi pošteni ljudje (oblečeni v partizane) niso zavedali. Tisti, ki so se, jih ni več. Veliko večino ostalih je bilo strah (še danes jih je). V bistvu je v revoluciji šlo za peščico popolnih norcev. Danes gre za to, da bi morali to peščico obsoditi, odgovorne ljudi prejšnjega sistema lustrirati, dostojno pokopati mrtve in napisati pravo zgodovino. Kučana bi morali obsoditi na to, da svojo glavo skrije v pesek – od sramu (našega sramu, ker njega ni sram).

    • “Kučana bi morali obsoditi …”

      Se strinjam, saj je bil zadnji uradni poveljnik skupine ljudi, ki je povzročila preje opisano gorje. Saj ste nekako tako mislili, kajne? Ker ni tako jasno?

  • Lucijan

    Predlagam temo meseca avgusta: Kaj Slovenci zares vemo o domobrancih? To ne predlagam za to, da bi bil pametnjakovič in bi kaj povedal, saj nič ne vem, ampak me kot Slovenca zanima resnica o domobrancih brez komunističnega sranja. Resnično je v 21. stoletju dovolj komunističnega sranja, ki se manifestira tudi tako, da Romana Bider (in mnogi z njo) izenačuje partizane/ komuniste z domobranci, Alfe (in mnogi z njim) pa ne ve, kaj je Kučan.

    • Prisega zvestobe in časti
      Pri prisegi, ki so jo dne 20. aprila
      izrekli na stadionu v Ljubljani slovenski domobranci, ie SS Grupnen-fiihrer Rosener imel zbranim rojakom
      naslednji pomembni govor:

      Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo. Prisegli ste, da se boste borili za svojo domovino, za izgubljeno kri. da se bomo tako rekoč mogli svobodni ter v miru in redu lotiti mirnega dela za obnovo Evrope.

      Ko prisegate , se zavedajte , da ste stopili v novo razdobje svojega življenja. Kdor misli, da svoje prisege ne bo mogel dajati, mu dajem priložnost, da odide, ne da bi mu to kdo zameril. Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka.

      Kdor pa misli, da mu položene prisege ni treba držati, postane nezvest in je s tem izgubil tudi zvestobo in čast. Ti ljudje nimajo ničesar iskati v družbi častnih in zvestih ljudi in bodo kaznovani in sojeni po vojaških določilih. Vaši predniki so bili zvesti in poslušni.

      S pomočjo velike Nemčije smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Mi pa smo vam prinesli eno vero v vašo domovino, da bi jo branili in ohranili čisto. Sedaj je na vas, da boste v neustrašeni borbenosti pripravljeni izpolnjevati naloge, ki vam jih bo še naložila bodočnost. Vojak pa lahko izpolnjuje svoje vojaške vrline samo tedaj, če iz vse svoje notranjosti izpolnjuje svoje dolžnosti v vroči ljubezni do družine in reda.

      Iz nagovora SS skupinskega vodje generala Rossnerja 20. aprila 1944 ob svečani prisegi na rojstni dan Adolfa Hitlerja
      Vir: Slovenski dom Leto IX. štev. – 16 https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OBXBUWXA

      • Kot kaže, so prisegli, da se bodo borili proti komunističnemu terorju.

        Svojo obljubo so držali, saj so se zares borili izključno proti komunističnemu terorizmu in komunističnim teroristom.

        • Lucijan

          No, Hacher, dobro. Zdaj pa prosim še o mrtvih civilistih, ki so jih pobili domobranci, o njihovih prikritih moriščih, o njihovih povojnih pomorih … Me zelo zanima. To bi rad izvedel, da bi potem tudi jaz “izenačil” partizane/ komuniste in domobrance.

        • Nekateri se pa res znajo hinavsko sprenevedati! “S pomočjo velike Nemčije smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Mi pa smo vam prinesli eno vero v vašo domovino, da bi jo branili in ohranili čisto.” Torej ne samo proti komunističnemu terorju pa čeprav so ti komunisti bili leta 1944 z uradno anglo-ameriško misijo v Beli krajini uradni zaveznik protihitlerjevske koalicije. Kdo so bili domobranci najbolj povedo njihovi lastni tiskani mediji ni potrebno brati rdeče resnice pa poglejmo naslednjo antisemitsko trditev:

          Zakaj sem domobranec:
          “Ker ljubim svoj narod in ga ne maram izdajati in prodajati, kot to delajo komunisti.
          Ker sem in hočem ostati pošten, veren in zaveden Slovenec.
          Ker ne maram, da bi bili moji otroci sužnji židovskih pijavk in izrodkov človeštva.16
          Ker hočem biti na svoji zemlji sam svoj gospod.
          Ker hočem biti svoboden in ne hlapec.
          Ker sem človek in ne bi bil rad žival v kolosu komunističnega novega reda, ki je nered
          in kolobocija.
          Ker hočem, da bo moja domovina svobodna, zato sem DOMOBRANEC!”

          Vir: Straža ob Jadranu, št. 27, 5. februar 1945; ARS-AS 1902, t. e. 13.

          Pa še moj komentar tu gre za domobrance uvožene na Primorsko takoimenovani SNVZ. Prav ti domobranci šolani pod SS generalom Globočnikom niso preganjali samo komunistov ampak so Trst z okolico čistili judovsko skupnost. Med drugim so pa zapirali v Tržaško Rižano tudi simpatizerje OF med drugim tudi Borisa Pahorja. Hacher če že kaj napiše napiše resnico in se ne spreneveda!

          • #Amelie nekateri res ne znate brati ali pa ste preleni, da bi prebrali poročilo. Tabela 2: Struktura žrtev na današnjem območju Republike Slovenije glede na povzročitelje smrti (Stran 13).

          • Prej bi rekla da gre pri meni za pomanjkanje časa. In zdelo se mi je, da je potrebno govoriti tudi o številu pobitih, zato sem vprašanje ponovila. Sicer so pomembni tudi drugi vidiki, a jih ne poznam dovolj da bi jih komentirala.

          • Ja Hacker, ti se znaš na veliko sprenevedati.

            Ti načrtno narobe interpretiraš takratne dogodke.

            Antisemitizem je bil prisoten takrat pri vseh, tudi partizanih. Le poudarjajo tega ne pri partizanih.

            Dejstvo je, da so se domobranci borili izključno proti komunistom.

            Hacher pač laže in se spreneveda.

          • Alojz, pojdite v NUK, pa malo berite predvojni in medvojni tisk.

            Pa vam bo brž jasno, katera stran je kam sodila. Več, hujskala je navadne ljudi proti judom.

            Ne, niso bili tardeči. 😉

            In, da, o tem se premalo govori in piše. Kakšen antisemit je bil denimo Krek, da o Rožmanu sploh ne govorimo.

            Sramota.

          • Zdravko

            Ti sploh ne veš, kaj bi rad povedal.

          • Meni je jasno, da so bili eni za komunizem, drugi proti komunizmu.

            Antisemitizem je bil v tistih časih prisoten povsod, saj so po vojni celo Jude proglašali za okupatorjeve sodelavce – in to tiste, ki so bili ves čas v koncentracijskih taboriščih.

            Res je sramota, da ti zavajaš in in lažeš in antisemitizem, ki je bil takrat nekaj običajnega tudi pri partizanih, zlorabljaš za komunistično propagando.

  • Franc Mihič

    Ob deseti obletnici spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu,leta 2000, ko sta se predsednik države Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan, dr. Spomenka Hribar, položili venec in prižgali svečko. Tedaj je v javni izjavi je predsednik Kučan zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva; Nedelo, 29. julij 2000.
    Bivši predsednik Milan Kučan je torej povojne poboje obsodil kot moralni in pravni zločin in dodal, da je spravno sožitje mogoče samo na podlagi pietete do mrtvih.
    Se ne strinjam.
    Pieteta do mrtvih je vendar samoumevna civilizacijska norma, ki ne zadostuje za spravo, če država prava tudi sodno ne obsodi storjeni zločin, sicer je to posmeh pravičnosti in pravu. Do kdaj še?

    • Franc Mihič

      Čudim se oz. ne razumem, da tudi Milan Kučan ne pove slovenski javnosti dejstva, kot je to storil l. 2014 bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč v intervjuju z Lidijo Hren na RTV SLO, kjer je povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (op.:državljansko vojno!). Vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije.

      Prepričan sem, da bi bila takšna izjava Milana Kučana poštena in koristna za zmanjšanje iluzij in napetosti v družbi oz. državi.

  • Martin_

    Pa sta skrajna levica in desnica našli skupno točko. Skrajneži so namreč zmotno prepričani, da je spomenik samo za ali vsaj predvsem za ubite partizane.
    Nevarno je, da ljudje pričnejo verjeti večkrat ponovljeni neresnici.
    Če je spomenik za vse žrtve, je najbrž najbolj za tiste, katerih skupina je najbolj številčna.

  • #Alojz pravi, da lažem! Potem laže tudi United States Holocaust Memorial Museum pa še nekateri drugi moji viri, ki niso partizanski. Lahko Alojz poveš v katerem delu komentarja je laž? Jaz ti bom z relevantnim virom in z veseljem potrdil, da to ni laž! Tvoja trditev, da so se domobranci borili izključno proti komunistom je pa laž saj si vendar le prebral pesmico “Zakaj sem domobranec”!

    • Dejstvo je, da so se domobranci borili le proti komunističnemu terorju. Za to so bili tudi ustanovljeni.

      Dejstvo je tudi, da so se slovenski komunisti borili samo proti imperialistom in razrednim sovražnikom, med katere so spadali tudi judje. Dejstvo je, da v Sloveniji ni bilo NOB-a, temveč samo boljševistična revolucija. Revolucionarjem je samim in v sodelovanju z okupatorjem uspelo pobiti 96 000 domačega prebivalstva.

      Viri, ki jih ne potrjujejo dejstva, nimajo nobene vrednosti.

    • Zdravko

      Ti bi jim rad zdaj podtaknil antisemitizem in nasprotno, komunistom pripisal borbo za žide? Neverjetno.
      In potem praviš, da govoriš resnico. No ja, pismen si že, ampak do resnice je pa še malo več od tega.

    • Zdravko

      A ta pesmica je tvoj vir?! Ti pa si zgodovinar. 🙂

      • Veliko protikomunistično zboravanje poslušajte antisemitski in antikapitalistični govor Dr. Ljudevita Puša na 4:21 http://www.youtube.com/watch?v=3p-NoQqPBg0

        • Zdravko

          Kaj zdaj po 75 letih tebe za žide skrbi, naenkrat?! Še nikoli nisem slišal, da je partizanom v NOB šlo za žide in njihova življenja. Kaj je to sedaj neka najnovejša super zgodovina?

          • Judje so se skupaj s slovenskimi partizani komunisti borili proti nacifašizmu med njimi tudi družina Steiner Vir: United States Holocaust Memorial Museum
            https://collections.ushmm.org/search/catalog/pa1178102

          • Zdravko

            Kaj ima to veze z vprašanjem? Spet navajaš nek podatek brez veze. Spet bi rad s podatkom nekaj povedal.

          • Komunisti so Židu ukradli hišo in je še danes ne vrnejo – Židovski skupnosti – ampak imajo svoje prostore še vedno noter.

            Naša slovenska levica – bolj, kot je radikalna, bolj je sovražna do Židov in Izraela.

            Pristransko podpirajo Arabce, ki si želijo vse Žide pobiti.

        • Hacher: “Veliko protikomunistično zboravanje poslušajte antisemitski in antikapitalistični govor Dr. Ljudevita Puša na 4:21 http://www.youtube.com/watch?v=3p-NoQqPBg0
          ============================

          Med 4:45 in 4:50 pa je lahko v prvi vrsti, v častni loži, videti sedeti med ljubljanskimi nacisti samega Milana Vidmarja, brata Josipa Vidmarja, v čigar hiši v Rožni dolini naj bi bila ustanovljena t.i. OF.

          • Res je točno Milan Vidmar sedi na častni tribuni. Bil je prisoten tudi na žalni slovesnosti ob “herojski smrti padlega v borbi” Adolfa Hitlerja v Ljubljanski operi maja 1945. Po vojni je bil ustanovljen Elektro inštitut Milana Vidmarja. Par let po vojni je bil kot jugoslovanski šahovski sodnik sodil v Sovjetski zvezi na mednarodnem šahovskem turnirju. Milan Vidmar je bil oseba znanstvena kapaciteta pred katero so se klanjali po vseh fakultetah širom Evrope. Drugače pa tudi tu čaka zgodovinarje zanimivo delo kar se tiče njegove osebnosti in vlečenja življenjskih potez.

    • Hacker, skrivanje za neko fiktivno avtoriteto ti ne bo nič pomagalo.

      Ti manipuliraš s tem, da trgaš iz konteksta ene stavke. Isto kot komunajzerji.

      Temu se reče laž.

      To, da so se domobranci borili izključno proti komunistom, je resnica. Tvoja trditev je pa laž.

  • test Vaš komentar čaka na odobritev.

  • #Zdravko Ničesar jaz ne podtikam objavim samo tisto kar sem prebral iz releantnih virov. Tako kot je bil protikomunizem glavno vodilo pri domobrancih prav tako je bil prisoten antisemitizem in zapiranje judovskih družin.

    Antisemitizem dokazi:
    – Veliko protikomunistično zboravanje poslušajte govor Dr. Ljudevita Puša https://www.youtube.com/watch?v=3p-NoQqPBg0

    – Zakaj sem Domobranec Vir: Straža ob Jadranu, št. 27, 5. februar 1945; ARS-AS 1902, t. e. 13.

    – The SS and police established the police transit camp and concentration camp La Risiera di San Sabba in Trieste, where they tortured and murdered about 5,000 persons, most of whom were political prisoners. Using Italian and Slovene volunteers, supervised by selected non-commissioned officers trained at the Trawniki training camp in Poland, the SS and police in Trieste concentrated some 1,200 Jews, mostly from Trieste, in San Sabba, and deported 1,122 from San Sabba to Auschwitz and fifty-five to Ravensbrück and Bergen-Belsen in the autumn and winter of 1943-1944. Of those sent to Auschwitz, eighty-five survived. Vir: United States Holocaust Memorial Museum Link: https://www.ushmm.org/wlc/en/article.php?ModuleId=10005411

    Slovenski pratizani in judje v skupni borbi proti nacifašistom:
    Judje so pa skupaj s slovenskimi komunističnimi partizani komunisti borili proti nacifašizmu med njimi tudi družina Steiner Vir: United States Holocaust Memorial Museum Link: https://collections.ushmm.org/search/catalog/pa1178102

    Zapomnite se Hacher ne laže ! !

  • Dejstva, ki jih Hacker noče priznati so:

    1. Najprej so komunisti zlorabili vojno za zločinsko komunistično revolucijo.

    2. Posledica so bile vaške straže in kasneje posledica domobranstvo.

    3. Prvi, ki so kolaborirali z nacisti, so bili komunisti – vse dokler Hitler ni napadel Rusije.

    4. Vse blodnje okrog domnevnega antisemitizma, so le zavajanje. Domobranska prisega je bila izsiljena. Razne antisemitistične izjave tudi.

    5. So pa danes največji sovražniki Judov levičarji – torej tisti, ki podpirajo partizane. In največji zavezniki kolaborantov – muslimanov. Muslimani so bili največji zavezniki Hitlerja tako v Bosni kot na bližnjem vzhodu.

    Muslimanom se ni po vojni zgodilo nič hudega.

  • Seveda iz tega logično sledi, da so se komunisti borili izključno za diktaturo – saj so po vojni pobili izključno nasprotnike komunizma – med njimi približno tretjino partizanov, ki so jih proglasili za izdajalce.

    Niso pa pobili kolaborantov muslimanov. Kajti oni niso bili proti komunizmu.

    • Hacher

      Alojz jaz sem ti že včeraj odgovoril vendar je status mojega odgovora naslednji “Vaš komentar čaka na odobritev.” S tvojimi trditvami zahajaš malo izven teme, ker če pozorno prebereš sem objavljal točno pod Lucijanovim komentarjem kjer predlagam temo meseca avgusta: Kaj Slovenci zares vemo o domobrancih? Na kratko lahko ugotovim če poslušam govorce Velikega protikumunističnega zborovanja v Ljubljani leta 1944, da so se prvi in drugi borili za socializem! Prvi (OF) so se borili za rdeči socializem skupaj z zahodnimi in vzhodnimi zavezniki z jasnim programom priključitve Primorske in Koroške matični domovini Jugoslaviji. Drugi (domobranci) pa so se borili z nacističnim okupatorjem z vero v boga za črni naci socializem in za to uslugo prejemali plačo. Pri tem, da niso vedeli kje bojo po zmagi velike Nemčije meje te nove domovine? Za domobrance je bila mejna reka Sava in dlje od Šentvida in Zaloga brez posebnih dovolilnic niso smeli. Res pa so v pomanjkanju nemških SS policijskih enot del domobrancev Rupnikovega udarnega bataljona preselili na Tržaško območje pod poveljstvom Odila Globočnika. O zločinskem SS generalu Globočniku pa ni treba pisati veliko, ker vemo, da je bil zadolžen za čiščenje judovskega življa.

      • Pa spoznajmo še eno razliko med partizani in domobranci. Partizani so bili strankarska vojska komunistov, ki so prostovoljno sodelovali tako s Hitlerjem kot Stalinom. Sodelovanje domobrancev s Hitlerjem in še preje z Mussolinijem pa je bilo izsiljeno, nekakšen silobran.

        • Hacher

          Prvič Stalin je bil del protihitlerjevske koalicije in odločilen dejavnik poraza ideje velike Nemčije in njenih zaveznic. Drugič Stalin je bil poleg Roosevelta in Churchilla glavni arhitekt povojnega sveta. Tretjič partizani niso nikoli niso sodelovali z nacifašisti kot bi danes to radi dokazali novodobni zgodovinarji. Za partizane ne obstoja ne nemška ne italijanska plačilna lista, kar v arhivu Slovenije obstaja tako za vaške straže, domobrance pa tudi za četnike plavogardiste majorja Novaka. Četrtič Hitler je koncetracijska taborišča namenil nemškim komunistom pred judi in ostalimi sovražniki nemškega rajha kot so bili ostali politični nasprotniki, homoseksualci. Za invalidne in kakorkoli drugače prizadete osebe jim iz velike ljubezni namenil sanatorije …Petič z nacistično Nemčijo je prvi sporazum sklenil Vatikan že leta 1934, nato leta 1938 Angleži in Francozi kjer so delili Čehoslovaško. Leto kasneje 1939 je bil podpisan pakt Molotov – Ribbentrop na katerega se tako radi skicujete zagovorniki kolaboracije. Pozabljate pa da je prva uporniška akcija proti nemškemu okupatorju po kapitulaciji Jugoslavije bila v Mariboru organizirana s strani mlade SKOJevke Slave Klavore. Na ta dan je Maribor imel in še vedno ima občinski praznik. 29. april – dan, ko je bila leta 1941 izvedena prva oborožena akcija mariborskih domoljubov v Volkmerjevem prehodu.

          • Zdravko

            Daj vsaj razumet, o čem je govora. Začni uporabljat besedo revolucija, potem bomo videli da bi rad prikazal celovito sliko.
            Kaj bi rad s plačili? Hvala bogu, vsaj niso izsiljevali tako kot partizani, ki niso imeli nič. Pa ko bi vsaj Nemcem kradli in jemali!
            Kaj nakladaš, ko je že vse jasno? Brez razuma, kot idiot.

          • Vidiš Hacker, ti zamolčiš dejstva, ki ti niso všeč.

            Komunistična Rusija je bila na začetku vojne zaveznik nacistične Nemčije. Skupaj sta napadli Poljsko in si razdelili države. Rusija je napadla Baltske države, Finsko in Ukrajino.

            Partizani so sodelovali z nacisti, to dokazujejo dokumenti in pričevanje Angele vode. Ob napadu na Jugoslavijo so komunisti v Trbovljah postavili nacistične zastave in skupaj praznovali 1. maj.

            Ti bi seveda rad videl le tisto, kar ti paše.

            Nemški komunisti so bili neposredna konkurenca nacistom, zato jih je v Nemčiji preganjal. To pa ne spremeni dejstva, da so bili na začetku vojne oboji zavezniki.

            Ti seveda tudi napačno interpretiraš pogodbe zahoda z Nemčijo. Ni bilo protifašizma, ampak so le upali, da bodo s tem preprečili vojno.

            To je popolnoma druga zgodba kot komunistična Rusija.

            Angela Vode te postavlja na laž. Enako te postavlja na laž Aleksander Bajt. Komunisti so podpirali naciste – so pa bili osamljeni komunisti, kot Angela Vode, ki so temu nasprotovali – to je primer Maribora.

          • Hacher: “Prvič Stalin je bil del protihitlerjevske koalicije in odločilen dejavnik poraza ideje velike Nemčije in njenih zaveznic
            ======================

            Še prej pa dve leti Hitlerjev zaveznik s katerim sta si delila vzhodno Evropo.
            Stalin je bil Hitlerjev sodelavec!
            V zavezniškem taboru je pristal samo silom prilike ker je Hitler izdal svojega boljševističnega zaveznika.
            Odločilen dejavnik poraza Nemčije pa ni bila Rusija ampak Amerika, ki je na veliko pošiljala Rusiji enormne količine tehnike in hrane preko severnega morja. Brez te pomoči bi Rusija klecnila.

      • Slab izgovor.

        Nič ne zahajam iz teme. Enostavno ne maraš dejstev, ki ti niso všeč.

        Meni je čisto jasno, da komunajzerji rabite en izgovor – in edino, kar vam je še ostalo, je to, na kateri strani je kdo bil med vojno.

        Zato poskušate lažno prikazati, da so bili domobranci eni fašisti ali celo nacisti, kar je laž.

        Bili so proti komunistom in druge opcije niso imeli oziroma niso videli v tistih časih – kot sodelovanje z okupatorjem. Vse ostalo je bilo izsiljeno.

        Domobranci so tudi nastali takrat, ko je bilo jasno, da bo Hitler izgubil vojno – torej so izbrali krajše torej manjše zlo.

        • Potem so pa zelo slabo izbrali če niso vedeli na Hitlerjev rojstni dan komu prisegajo. Strahopetnost in klečeplaznost celotne kolaboristične smetane se pokaže tudi na primeru domobranskega polkovnika Ernesta Peterlina. Nihče ni niti mignil s prstom, ko ga je aretiral gestapo niti sam Rupnik ne čeprav je bil eden izmed soustanoiteljev domobranstva. Celotno vojno pripadniki kolaborantskih enot niso iztrelili niti enega samega metka na okupatorja pa čeprav jih je jugoslovanska vlada v izgnanstvu od leta 1944 dalje intenzivno pozivala k oboroženemu uporu.

          • Hacher meša, zavaja in komplicira, da bi prikril resnico. Vendar, resnica, ki jo potrjujejo materialna dejstva, je preprosta.

            Še enkrat: slovenski komunisti so izvajali samo in izključno boljševistično revolucijo. To so počeli s terorističnimi akcijami proti domačim prebivalstvom. Z okupatorjem so sodelovali in ga v celoti podpirali do operacije Barbarossa, po tem pa po potrebi. Med drugim so bili z njim dogovorjeni za slepilne napade nanje.

            Domobranci so bili ustanovljeni v samoobrambi pred komunističnim teroristi, ki so krvoločno obračunavali z nedolžnim civilnim prebivalstvom. Do konca so se borili izključno proti komunističnemu terorizmu.

            Dolga leta so komunistični propagandni aktivisti prodajali pravljice o NOB-u in o vzpostavitvi “pravičnega družbenega reda”, ki je propadel. Zamolčali in tajili so pa dokaze o svojih zločinih. Sedaj je prišlo na dan dovolj dokazov, ki dokazujejo, da so za revolucionarji ostali samo brutalni zločini in diktatura proletariata, NOB je bil pa v celoti izmišljen.

          • Ti si ekstremno pristranski, zato pa pišeš take neumnosti.

            Takrat niso imeli druge možnosti. In ni šlo za nobeno klečeplazenje, ampak za čisto enostavno izbiro manjšega zla, kjer sta bili možnosti – smrt pod komunizmom ali možnost preživetja.

          • Itak, da to počne.

            Komunisti so kolaborirali z nacisti – obstaja tudi knjiga Kolaboracija partizanov z okupatorjem.

  • Tine držim se predloga Lucijana, ki je predlagal temo meseca avgusta: Kaj Slovenci zares vemo o domobrancih?

    Pa si preberimo pripovedi Rikka Pollaka iz znane Ljubljanske judovske družine

    Pavel Pollak se je rodil v Sisku 30. decembra 1873 očetu Henriku, rojenemu 1843 v Kaniži, in materi Josefini rojeni Singer leta 1854 v Cerreku.

    V Ljubljani sta z bratom Robertom (rojen 1875) pričela z žitno trgovino pod firmo Brata Pollak. Brat Robert je med prvo svetovno vojno umrl, njegova soporoga je bila v času nemškodomobranskega terrorja aretirana in poslana v nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je še pred osvoboditvijo podlegla. Njun sin Peter Pollak je iz italijanskega taborišča Gonars, ob kapitulaciji Italije, odšel v partizane, kjer je že čez dober mesec padel.

    Pavel Pollak je trgovino na debelo z vsemi vrstami zrnja in mlevskimi izdelki nadaljeval do leta 1941 pod svojim imenom. 21. decembra 1913 se je poročil z Marijo Ješe, rojeno 1893 v Stražišču pri Kranju. Imela sta pet otrok: Lidico, ki je umrla stara dve leti, Nives, Tanjo in dvojčka z imenom Fedor in Riko. Živeli so v vili na Vrtači, Erjavčeva cesta 27 v Ljubljani. Zgradil jo je okoli leta 1925.

    V noči na 13. september 1944 so se v vilo priplazili agentje domobranske policije in jih vse, razen Fedorja, ki je bil takrat v partizanih, aretirali ter predali Nemcem v sodnijsko-gestapovskem zaporu. Vilo sta morali zapustiti tudi kuharica in služkinja, papagajček Jakec, ki sta ga odnesli k hišniku, pa je še tisto noč umrl. Še dobro, da je tri mesece pred prihodom domobrancev, pri trinajstih letih umrl nemški bokser Tasso.

    [Robert Pollak]Še isti mesec so mater in otroke Pollak iz sodnijskih zaporov odpeljali v taborišče Oswiecim (Auschwitz), očeta Pavla pa šele z zadnjim transportom, ki je zapustil Ljubljano dva meseca pred osvoboditvijo, 28. februarja 1945 v taborišče Mathausen. Ob prihodu v taborišče 5. marca so vse postrojili, pred “stroj” pa poklicali tri zapornike, poleg Pavla Pollaka, takrat starega že 72 let, še Oskarja Ebenspangerja in Emila Hofmanna, ter jih pokazali Hitler Jugend, češ da so Židje in da so krivci za pričetek te vojne. Ti so jih s palicami pobili na tla, nakar so jih okrvavljene, nezavestne, odvlekli. V uradnem sporočilu Rdečega križa je bil naveden dan smrti vseh treh pobitih 9. marec 1945. K obvestilu je bila priložena papirnata vrečka v kateri je bil očetov poročni prstan, a ne zlat, temveč bakren in brez gravure.

    Vilo na Erjavčevi v Ljubljani, vilo na Bledu, večstanovanjska bloka v Ljubljani in ostalo premoženje pa so Nemci zaplenili.

    Avtor: Riko Pollak
    Judje in antisemitizem v Sloveniji

    • Rika Pollak sem osebno poznal. Po splošnem prepričanju mnogih, ki niso imeli nič z domobranstvom, je bil član Udbe. Pred tem skoraj gotovo tudi član partijskega terorističnega združenja.

      Sam se za njegovo preteklost nisem zanimal. Je pa treba pri njegovem pričevanju ločiti čista dejstva od sodb in mnenj, ki so gotovo pristranska.

      • # Tine neverjetno kakšne izgovore imate in podtikanje! “Po splošnem prepričanju mnogih, ki niso imeli nič z domobranstvom, je bil član Udbe. Pred tem skoraj gotovo tudi član partijskega terorističnega združenja.”

        • Če je bil član udbe, potem je spet dokazano, da ti lažeš in zavajaš.

        • Še v prejšnjem režimu me je na to opozoril tedanji direktor enega izmed ljubljanskih podjetij, ki je imel kar dober pregled nad ljubljanskimi kadri. Kasneje sem to slišal še iz drugih virov. V krogih, v katerih sem se gibal, je bilo nekako splošno znano, da je treba biti previden pri komunikaciji z njim.

          Nisem pa nikoli preverjal v evidencah, če je naveden.

          Navajam samo, kar vem iz lastnih izkušenj.

          • G. Tine zdaj ste pa na nivoju zgodovinarja g. Grande, ki v svojih pripovedih uporablja sem slišal in zanesljivih virov ne želim imenovati vir itd. Pri takih pripovedovalcih je JBT klical duhovnika za sveto olje, Maček pa lizal pri frančiškanih stopnice samo, da bi se lahko izpovedal pred smrtjo itd. Temu bi se reklo natolcevanje oziroma po Goebelsu “če ponavljaš laž dovolj dolgo, ji ljudje nazadnje verjamejo” Če bi jaz tako pisal na tej strani potem ne bi navedel nobenega vira ampak bi pisal umazano z besedami sem slišal itd,.. Očitno resnice o tem kdo so bili domobranci nekateri ne morete prenesti! Pa tako zanimivo temo je predlagal Lucijan. Zgodovinarje čaka še dosti dela v medvojnih nemških, avstrijskih in italijanskih arhivih.

          • Strinjam se z vami, da zgodovinarje čaka še veliko dela, da bomo prišli od izmišljenih mitov do resnice.

            Vsekakor pa literarna dela niso nič bolj zanesljiv vir, kot ustna pričevanja. Vendar tistim, ki se skladajo z vašimi tezami verjamete, drugim pa ne. To vsekakor ni verodostojno zgodovinopisje.

          • Hacker, Tito je dokazano zahteval duhovnika na smrtno posteljo, da se je spovedal.

            Ta duhovnik je kasneje umrl v sumljivih okoliščinah.

            Pa ni bil edini.

          • Amelie

            Hacher .. “zdaj ste pa na nivoju zgodovinarja g. Grande”
            —–
            In kaj je narobe, če se zgodovinar ali kdorkoli drug poslužuje ustnih virov ? Pripadniki sistema, ki so uporabljali pritlehne metode da resnica ne bi nikoli prišla na dan, sedaj žalijo z nivoji prav te ??

  • #Alojz na dan z imenom duhovnika pa še navedite kje je umrl v sumljivih okoliščinah? V današnjih časih ni težko preveriti identiteto duhovnika in kdaj je umrl? Saj pravite, da je dokazano umrl pa ne pisati, da ste slišali od vašega prijatelja, ki ima informacije iz prave roke.

  • Ime mu je bilo Franček Križnik.

  • Nekdanje urednik Družine Dr. Janez Gril je to zanikal in dejal, da ne verjame da se je Tito izpovedal Križniku. Samo predstavljate si kakšno je bilo varovanje kliničnega centra leta 1980. Da bi prepričan komunist zahteval duhovnika je pa še manj verjetno. Torej g. Alojz kakšni so vaši dokazi? Vir: http://www.vecernji.hr/vijesti/francek-kriznik-ne-vjerujem-da-je-udba-upletena-u-smrt-svecenika-811495

    • Pa kaj potem? Eni ne verjamejo, je pa velika verjetnost.

      Ti pa verjameš glede na to, kako paše v tvojo ekstremno pristransko prepričanje. To, da je zate vsak dvom že kar dokaz – kaže na to, kako fanatičen si.

      Torej raje ti dokaži, ker že tako zagreto trdiš obratno.

      To, kakšno varovanje je bilo takrat, nima popolnoma nobene veze s tem, da je duhovnik prišel tja na Titovo željo in da Titu niso upali reči ne.

      Tito ni bil ne prvi ne zadnji komunist, ki je na smrtni postelji prosil za duhovnika.

      Pa Tito tudi ni hotel v Novo Mesto – “onaj grad, gdje pope pale”. Seveda boš tudi tukaj poskusil mutiti, da ni dokazov – torej ni res.

  • Hacher

    #Amelie neimenovani ustni vir je enako kot je izjavil nemški minister za propagando Goebels “če ponavljaš laž dovolj dolgo, ji ljudje nazadnje verjamejo” ! Drugo pa bi bilo če imenuješ vir, ki lahko to potrdi to pomeni, da je še živ.

    • Amelie

      Glede ponavljanja laži, pa kdorkoli jo že izreče, nikoli ne more postat resnica.
      Vedno bo ostala laž, ne glede na to kolikokrat jo bo kdo izrekel.
      Laž je vir zla.

  • Drugače je pa glede jugoslovanskega komunizma treba povedati naslednje.

    Slovenija je bila najbolj zagrizena komunistična in ateistična dežela. Na začetku vojne (kot pravita Angela Vode in Aleksander Bajt), so tudi najbolj zavzeto podpirali naciste.

    V drugih državah je bilo tega precej manj – Srbi in Hrvati so bili predvsem bolj nacionalistični (zato so že leta 1945 pobrali ogromno slovenskega ozemlja).

    Tudi do Cerkva pri sebi so bili bolj strpni kot v Sloveniji. Slovenija je bila edina država, kjer nune niso smele delati v bolnišnicah – povsod drugje je bilo to dovoljeno.

  • Pa še to. Titu so šele, ko je že drugič zahteval duhovnika, tudi omogočili, da je prišel tja.

    To pokaže, da je neumnost tisti dvom, da nikomur niso dovolili tja – sploh, če je Tito to zahteval.

  • Pa še to. Ko je Tito umrl, so zvonili cerkveni zvonovi, kar je neverjetno, da so komunisti dovolili kaj takega.

    Pa na Titovem grobu ni komunistične zvezde niti nobenega komunističnega simbola – seveda križa ni mogel dobiti.

    • alojz prav nasmejal sem se tvojim zgodbicam o Titu in duhovniku hihi In tako je ta zgodbica odšla v legendo 😉

  • To so resnične zgodbice. Ti pa ponavljaš komunistične laži.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI