Arhivi med brati v Srednji Evropi

Renato Podbersič ml. 23.7.2017 6:4516 komentarjev
 

Foto: Flickr.

V kolumni na Časniku izpred meseca dni (vir) smo pogledali stanje glede arhivskega gradiva na tleh nekdanje Nemške demokratične republike, kjer je revolucionarne »pridobitve« skrbno varovala in nadzorovala tajna politična policija Stasi. Pa pojdimo tokrat na Slovaško, v slovansko bratsko deželo, ki se je v začetku leta 1993 osamosvojila od nekdanje skupne Češkoslovaške.

Na Slovaškem imajo Oddelek za dokumentacijo zločinov komunizma, ki deluje v okviru ministrstva za pravosodje Republike Slovaške in samostojno javno ustanovo ter dokumentarno-raziskovalno institucijo »Inštitut narodnega spomina« (slovaško: Ustav pamäti naroda). Ti dve slovaški ustanovi sodita skupaj z nemškim t. i. Gauckovim inštitutom in podobnimi ustanovami v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah med najbolj uveljavljene inštitucije za preučevanje komunističnega obdobja v Evropi.

Oddelek za dokumentacijo zločinov komunizma, ki ima sedež v stavbi slovaškega ministrstva za pravosodje v Bratislavi, je bil ustanovljen leta 1999. Sprva je vključeval širok spekter raziskovanja komunistične preteklosti, po letu 2003, ko je bil ločen od njega oz. na novo ustanovljen Inštitut narodnega spomina, pa se posveča zgolj preučevanju vpliva in poseganja komunističnega režima na pravosodje. Inštitut narodnega spomina pomeni nadgraditev dela, začetega v okviru omenjenega oddelka za dokumentacijo zločinov komunizma. Zato je na Inštitutu zaposlenih veliko nekdanjih uslužbencev ministrstva za pravosodje.

Inštitut ima zelo razvejano dejavnost in pristojnosti, saj ima med drugim izključno pravico hraniti in omogočati javnosti oz. zainteresiranim posameznikom ter raziskovalcem dostop do dokumentov, ki so nastali v okviru delovanja slovaških republiških varnostnih, notranjih ter zunanjih obveščevalnih služb in obrambnih organov v obdobju komunizma v nekdanji skupni češkoslovaški državi, to je od pomladi 1948 do jeseni 1989. To pomeni, da gradiva teh organov ne hrani državni arhiv tako kot pri nas Arhiv Republike Slovenije, ampak  – podobno kot v Nemčiji – poseben oz. specializiran arhiv, seveda znotraj tega Inštituta. Sicer pa se Inštitut ukvarja z množičnim kršenjem človekovih pravic na Slovaškem v obdobju 50 let, in sicer od srede aprila leta 1939, ko je bil v tedanji Tisovi Slovaški, pravzaprav nacistični vazalni državi, sprejet prvi zakon o preganjanju Judov, pa do t. i. žametne revolucije novembra 1989, ko je padel komunistični režim na takratnem Češkoslovaškem. Inštitut je razdeljen na tri sekcije: arhivsko, elektronsko-informacijsko in sekcijo za pravne analize ter raziskavo dokumentov.

Med zaposlenimi je največ zgodovinarjev in arhivistov. Med družboslovno izobraženimi zaposlenimi prevladujejo mladi, starejši zaposleni pa imajo večinoma tehnično-naravoslovno izobrazbo. Šolali so se namreč v komunizmu in so se zato kot nasprotniki režima zaradi strožjega preverjanja »idejno-politične« primernosti pri družboslovcih oz. humanistih raje odločali za študij naravoslovja ali tehnike.

Skladiščni prostori arhiva inštituta se nahajajo v najetih prostorih denacionaliziranega salezijanskega zavoda blizu centra Bratislave. V njem hranijo nekaj kilometrov arhivskega gradiva in bogato knjižnico z okoli 60.000 izvodi knjig. Gre za knjige in časopise iz nekdanjih specializiranih marksističnih knjižnic ter knjige, ki so bile v času komunizma prepovedane oz. nedostopne širši javnosti. Med njimi najdemo celo angleški Fodorjev turistični vodnik po nekdanji Jugoslaviji iz leta 1975.

Omenjeni slovaški arhiv hrani tudi obsežne podatke nekdanje komunistične službe državne varnosti in vsebuje okrog 62.000 dosjejev. Poleg papirnatih arhivskih dokumentov najdemo v arhivu še več kot 70.000 mikrofilmov, ki ustrezajo približno dvema milijonoma strani.

V okviru Inštituta deluje tudi oddelek za dokumentiranje ustnih pričevanj nekdanjih političnih zapornikov in disidentov. Imajo odlično opremljen in organiziran videostudio z videomontirnico. Pričevanja so razdelili v tri vsebinske sklope: Slovaška 1939–1945, obdobje tranzicije 1945–1948 in komunistični režim na Slovaškem 1948–1989.

Inštitut od leta 2004 izdaja tudi svojo publikacijo »Pamät naroda – nacizmus a komunizmus vo svojej epoche« (Narodov spomin – nacizem in komunizem v njuni dobi), na leto izidejo štiri številke. V reviji objavljajo zanimive in strokovno izredno kakovostne članke notranji in zunanji sodelavci tega inštituta.

Kar zadeva pridobivanje arhivskega gradiva, so imeli na Slovaškem podoben problem, kot ga imamo v Sloveniji v zvezi s t. i. federalnimi fondi. Češki centralni arhivi v Pragi, ki hranijo gradivo nekdanjih češko-slovaških skupnih oz. zveznih organov, so jim namreč ponekod onemogočali dostop do gradiva teh organov, četudi so se zadeve nanašale na Slovaško oz. na današnje slovaške državljane. Težave so poskušali reševati s pogajanji in dogovori. Tako so dosegli ureditev, ki je Slovakom omogočila, da so prevzeli svoje arhivsko gradivo, nastalo v času skupne države. Gradivo nekdanjih češko-slovaških zveznih organov pa so si lahko fotokopirali.

Tudi Slovenija je imela možnost podobne ureditve, izpostavil bi pogajanja ob vstopanju Republike Srbije v Evropsko unijo. Žal je ta vlak odpeljal, predvsem zaradi slovenske neaktivnosti na tem področju.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Pri primerjavi ste pozabili na pomembno zadevo: LUSTRACIJA.

    Ne! Pravzaprav bi morali zadevo obrniti, pomembna razlika je v naivnosti. Oni ne pričakujejo, da bo lopov sam od sebe vrnil ukradeno.

    • Lustracijo smo verjetno zamudili, ko je Peterle kot predsednik vlade izjavil, da je bilo ene revolucije dovolj, Bučar kot predsednik parlamenta pa: samo preko mojega trupla. Verjetno je vse skupaj propadlo z izvolitvijo tovariša Kučana za predsednika države.

      Zadeva z ostanki arhiva bi se verjetno dala nekoliko popraviti, ko bo demokratični pol imel več moči, kot jo ima. To je v glavnem odvisno od moči demokratičnih, konzervativno usmerjenih strank in od njihove zmožnosti sodelovanja. In seveda od nas, volivcev.

  • Nisem vedel, da naj bi vlak za zvezne arhive v Beogradu za slovenijo že odpeljal. To gotovo drži? Nekje sem bral, da srbske oblasti trdijo, da so arhivi uničeni v Natovih bombardiranjih v 90. letih, ampak tudi tu imam rezerve in je treba preveriti.

    Verjamem, da je ogromno vplivnih ljudi na Slovenskem zainteresiranih, da bi tudi del zveznih arhivov, ki se tiče Slovenije, izpuhtel. Verjamem tudi, da je večinska javnost zainteresirana obratno in da je to tudi interes države Slovenije.

    Torej, v boj za arhive v Beogradu, njihovo nedotaknjenost in dostopnost!

  • Zdravko

    Najprej je treba narediti navadno inventuro v naših arhivih. Tega pa se ne naredi.
    Eni tako vztrajno vpijejo kako je vse uničeno, drugi pa modro molčijo.

    • Pa se vendarle ve, da je okoli 85% slovenskih arhivov ozne-udbe-sdv uničenih, dobršen del od tega spomladi 1990 in celo to se ve, da se je uničevalo v papirnici Vevče.

      Zanimivo, da tovariši držijo tako trdno zaroto molka, da le približno lahko sklepamo, po čigavi volji in čigavih ukazih se je to uničevalo. Molčijo kot grob, podobno kot o medvojnih vosovskih umorih in povojnemu genocidnemu pobijanju. Ne kriminalisti, ne tožilstvo očitno ni sprožilo niti temeljne aktivnosti za preiskavo teh kriminalnih početij uničevanja arhivov.

      Zanimivo, da so tudi iz 15% preostalega arhive možne zanimive in povedne rekonstrukcije preteklih nečednih rabot, kakršne razkrivajo Omerza, Leljak, Pezdir. Zanimivo, zgodovinarji pa niti ne. Čeprav bi po logiki oni bili poklicani. Dobro, Griesser Pečarjeva je vendarle nekaj raziskala, zlasti o preganjanju Cerkve. Tudi avtor tega članka je predstavil nekaj zanimivih, ne širše poznanih zgodb.

      Teh 15% preostalega je torej vendarle pomembnih. In dostopnost gradiva. Mnogi vse manj skrivajo hotenje, da se omenjenim prepreči dostop do arhivov.

      Pomembno je tudi, kaj je mogoče pridobiti v Beogradu; ne verjamem, da tam ni več ničesar bistvenega. Mogoče hočejo srbski oblastniki oz. tajne službe imeti možnost izsiljevanja ljudi v Sloveniji, ki jih arhivski dokumenti diskreditirajo. To je lahko precejšnja moč. Mogoče tudi od tod takšno prijateljevanje slovenske vladajoče politike z zdajšnjo srbsko garnituro ( Vučić-Dačić).

  • svitase

    Koristen prispevek avtorja, ki nas ozavešča, da morajo naše fakultete in srednje šole organizirati ekskurzije na Slovaško, da na praktičnih primerih vidijo, kako se učinkovito pristopi k odpravi družbenih slabosti.

    Neverjetno, kako Slovaška vzorno ravna, pa čeprav ni imela holokavsta.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI