Malce nerganja

Matevž Vidmar 11.7.2017 6:350 komentarjev
 

Pastoralne delavce bo morda bolj zanimalo šesto poglavje … (AL 7). Ker je eden mojih službenih nazivov pastoralni asistent, me bo morda šesto poglavje res bolj zanimalo. Po pravici povem, da me pravzaprav niti ni toliko, kot bi človek od pastoralnega asistenta pričakoval. Ali pa raje rečemo, kot bi sam od sebe pričakoval, kajti od pastoralnega asistenta, sploh tistega, ki uči verouk, ljudje marsikaj pričakujejo in to se najbolj pokaže ob koncu šolskega leta, ko bi moral vsem postati vse (1 Kor 19, 22), da bi jih, za razliko od Pavla (pr. t.), ne rešil zgolj nekaj, pač pa vse. Ampak to je že druga zgodba. Ima pa prvotna zgodba začetek ravno tu, pri drugi zgodbi. Ker ne morem postati vsem vse oz. se to zgolj trudim, ker imam merilo, da moram »rešiti« (zgolj ohranjam Pavlovo dikcijo) vse, ne zgolj nekaj, postanem nergajoči asistent. Nerganje vsevprek mi gre pač bolje od rok (oziroma ust), če že drugje ne, znam tu nergati vse in vse (po smislu koga ali kaj). Zato je imel papež pravzaprav prav, šesto poglavje Radosti ljubezni, ki nosi naslov Nekaj pastoralnih perspektiv, me bo zgolj morda v resnici zanimalo. Pred tem, bom raje malce po-nergal.

Orisati na splošno

Seveda si želim najprej (in pri tem nisem osamljen primer, pa najsi bodi med pastoralnimi asistenti, duhovniki oz. med vsem pastoralnim življem), da bi papež konkretno, jasno, za vsako situacijo predvidel odgovor, v smislu Zakonika Cerkvenega prava, bi lahko naredili nekakšen Zakonik pastoralnega prava oz. udejstvovanja, kjer bi bilo po paragrafih točno določeno, kaj in kako, kdaj in zakaj bomo naredili, povedali itd. Verjemite mi, odličen pastoralni asistent bi postal. Za časa bogoslovja sem se rad skrival za Zakonik (pa ga še niti obravnavali nismo na fakulteti!) in tudi za tovrstnim bi se rad skril. Papež pa: »Nimam namena predložiti celotne družinske pastorale, rad pa bi načel vprašanje, kako se odzvati na nekatere velike pastoralne izzive.« (AL 199) In še prej:

»Sinodalne razprave so nas pripeljale k razvijanju novih pastoralnih metod. Poskusil jih bom zdaj orisati na splošno. Naloga različnih občestev je, da izdelajo predloge, ki bodo učinkovitejši in močneje usmerjeni v prakso.« (pr. t.)

In če kaj, je papež dobro načel vprašanje. Mučilo je in še muči nergajočega asistenta, kaj pomeni biti pastoralni asistent. Pa da ne bomo preveč o tem asistentu. Saj si ti tudi v tej zgodbi, če si krščen in če tale zapis iskreno bereš. »Najpomembnejšo vlogo v družinski pastorali ima župnija, ki je družina družin, v kateri se prispevki malih občestev, gibanj in cerkvenih združenj medsebojno usklajujejo.« (AL 202) V župniji smo družina družin in hodimo skupaj, se usklajujemo …

Statistična in prižnična Cerkev

Na eni izmed župnij sem se tako v letošnjem letu srečal z vsemi starši veroučencev. Recimo, da me je, takrat še ne nergajočega, nagovoril papež:

»Da bi mogle biti družine vedno bolj dejavni subjekti družinske pastorale, je potrebno oznanjevalno in katehetsko prizadevanje, ki je usmerjeno v notranjost družine in jim v tem smislu nudi orientacijo.« (AL 200) Seveda sem si od teh srečanj obetal ne vem kaj vse. Morebiti, da se bo, tako kot takrat v Jeruzalemu, spreobrnilo in življenje spremenilo tri tisoč Judov (Apd 2,41). No, moje besede niso bile tako plodne kot Petrove po binkoštih in tudi zato sem se kaj kmalu prelevil v nergajočega asistenta. Kot se mnogokrat, ko imam pri verouku občutek, da se vse besede zgolj zaletavajo v tisto belo steno tam zadaj in se vračajo zgolj v moja ušesa, vmes pa ne naletijo na nič, na kar bi se lahko prijele. A vse vendarle ni tako zaman. Nek veroučenec mi je letos rekel, da on moli s tremi besedami (prosim, hvala, oprosti) vsak večer, kot sem nekoč predlagal. No, ni tri tisoč, eden je. Za nergajočega asistenta premalo, vsekakor. Za statistiko nično, definitivno.

Po drugi strani pa se bojujem s podobo prižnične Cerkve. Moja skovanka, ki ni najlepša, se mi pa zdi, da lepo opiše s prstom žugajočega na prižnici stoječega pridigarja, ki pridiga o grehu in pokori, ki udarja vsevprek. Kar ne pomeni, da ne smemo govoriti o grehu in pokori. A prižnica je res daleč od ljudi. Tam zgoraj je, medtem ko sem jaz tu spodaj. Oziroma bolje rečeno kot nergajoči asistent nergam tam zgoraj … Spodaj pa so ljudje, ki naj bi jim bil na voljo. »Ne smemo obtičati pri oznanjevanju, ki ni povezano s stvarnimi problemi ljudi.« (AL 201) Radi imamo to podobo Cerkve, ker je tako varna, ker se nam tam zgoraj ni potrebno ukvarjati z realnostjo spodaj. Po drugi strani imam večkrat občutek, da imajo tudi spodaj radi, da »jih pustimo na miru«. Starši so bili presenečeni, ko sem jih klical na pogovor. Še bolj, ko smo se pogovarjali o veri (pričakovali so pogovor o ocenah, nalogah itd.). Pogovarjali smo se, kako je Kristus navzoč v našem konkretnem življenju. Sinodalni očetje citirajo papeža (ki citira sinodalne očete …) »Zato podčrtujejo: Potrebno je, da ljudje doživljajo, da je evangelij družine tisto veselje, ki ‘napolnjuje srce in celotno življenje ljudi’, ker smo v Kristusu odrešeni ‘greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti’« (AL 200) No, vsaj poskusili smo se temu približati.

Pa po-nergajmo še malce čez papeža

Ob vsem nerganju je najbolj priročno nergati ravno čez papeža. Smo na varni razdalji nekaj stotih kilometrov, smo tudi na varni hierarhični razdalji. Nerganje nekega pastoralnega asistenta papeža zanima ravno toliko kot zanima predsednika vlade nerganje nekega delavca tam nekje za šankom. No, slednje sicer ni čisto res. Ker papež rad prisluhne (Mar ni zato razposlal pred in med sinodo po svetu vprašalnikov?). Ne vem sicer, koliko s(m)o mu všeč nergači, pa vendar.

Celotno šesto poglavje nudi veliko možnosti za nerganje (kot seveda tudi za pastoralno udejstvovanje). Nisem jih želel posebej predstavljati, saj sem se tudi vsebini posameznih členov poglavja nalašč izogibal. Mimo ene točke pa vendarle ne morem. »Treba je priznati, da so primeri, v katerih je ločitev neizogibna.« (AL 241) Kakšen papež, ki reče, da je v nekaterih primerih ločitev neizogibna?! Marsikdo me bo čudno pogledal, marsikdo si bo pilatovsko umil roke, marsikdo se bo Petrovsko zaklinjal, da se tudi on strinja s papežem, medtem ko v ozadju že poje petelin. Vem, ker sem doživel, ko žene, ki je zapustila moža, ni razumela lastna družina, marsikateri prijatelj, zgolj župnik je bil tista oseba, ki ji je prisluhnil, jo slišal in podprl. Ker je bil primer, ko je bila ločitev neizogibna. A ne v očeh, ker to se pač ne spodobi. In so nergali. Ker je laže nergati čez župnika, čez papeža in v prvi vrsti čez njo.

Ustvarjalne »počitnice«

Pastoralni delavci ne gremo na počitnice. In pastoralni delavci smo vsi. Nekaj vrstic pred tistim Pavlovim vsem sem postal vse namreč beremo: »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16) Kolikor pač že so počitnice, gre za ustvarjalni proces, kako in na kakšen način bomo postali vsem vse v novem pastoralnem letu. Šesto poglavje ne vsebuje zgolj nekaj pastoralnih perspektiv, pač pa kar veliko. Ker sem za nek prejšnji članek slišal, da gre za dober povzetek Radosti ljubezni, sem se tega povzetka tokrat načrtno izogibal. Želel pa sem prikazati, da četudi ne moremo postati vse vsem, eno stvar zagotovo lahko pustimo na počitnicah, da bomo res prava misijonarsko spreobrnjena (AL 201) Cerkev, in sicer: nerganje.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI