Ker tovarišica Špelič mesa ni vrgla psom

Branko Cestnik 11.7.2017 6:37
 

Čas, nikogaršnji potomec

Rado Pezdir, ki ga je Jože Možina prejšnjo nedeljo kakor „plazeč se skozi žico“ in mimo „stražnega stolpa“, ki sliši na ime Programski svet, v fevd javne TV pritihotapil, nato pa, pomislite, skozi njene knežnje frekvence še do naših čutil spravil, je povedal pre-več. Kakor je l. 2009 Huda jama za marsikoga bila pre-huda, tako je Pezdirjevo nizanje podatkov in imen o komunistični vzporedni ekonomiji in bančništvu bilo pre-hudo, pre-resnično. Otrplost nomenklature še traja.

Dvoje prebliskov ob Pezdirjevih odkritjih me je obiskalo. K vsakemu pristoji dober citat. Prvi je Evripidov (+ 406 pr. Kr.):

Nikoli ne smeš meniti, da je prevzetna sreča zlega moža trdna, niti da je trden rod nepravičnih; kajti čas, nikogaršnji potomec, razkrije človeške hudobije.

Čas ni potomec včerajšnjih tiranov, čas gre svojo pot, zato grehi včerajšnjih tiranov hočeš ali nočeš prihajajo sČASoma na dan. Slovenskim komunistom se samo zdi, da so nad časom, na koncu čas sleče njih in jih vedno znova nage vrže pred sodbo naroda. Primer, kako to zgleda, smo nazorno videli prvo julijsko nedeljo zvečer na kanalu SLO 1.

Drugi preblisk mi prikliče citat lansko poletje preminulega filozofa Ivana Urbančiča, ki je v nekem eseju zapisal:*

Nihilizem je neovedeno bistvo komunistične revolucije in po takem svojem bistvu se komunistična revolucija kot uničevalka obstoječega sveta nujno žene v samouničenje …

Za Edvarda Kocbeka (+ 1981) in še za koga je socialistična revolucija bila nekakšen nujni duhovno-socialni dej počlovečenja človeka. Kocbek je socializem razumel kot „označbo ne samo za pravičnejšo družbeno strukturo, ampak tudi za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“.** Skratka, to je nekaj zelo nasprotnega nihilizmu.

A da se socialistična revolucija ni posrečila oz. niti ne zgodila, temveč da se je namesto nje zgodila nihilistična revolucija, je na koncu sumil nihče drug kot Dušan Pirjevec Ahac (+ 1977), med vojno za Cigane in duhovnike krut valpet, po vojni premišljevalec umetnosti, v zrelih letih očiščenja iščoča duša.***

Pezdirjevo nizanje dokumentov o mafijsko denarni komunistični eliti nas usmeri k prav tej tezi: v ozadju revolucije je ves čas čemel nihilizem. Naši top-revolucionarji so ideal popolnoma pravične družbe na „neovedeno“ nihilistični način precej zgodaj opustili, najprej z ubijanjem, nato ko so se vrgli v mafijske „posle“ oz. ko so se vrgli v to, kar je najslabšega ponujal „gnili kapitalizem“, od njih samih tako imenovan.

Konci slovenskega komunizma

Prvi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil v l. 1938, ko so stalinisti odstranili vodilne stare domače komuniste in jugoslovansko partijo organizirali okrog sovjetskih nameščencev, katerih kolovodja je znan: Josip Broz. S tem se je že nakazalo, da bo komunistično vodilo socialnih sprememb azijatski kolektivizem z radikalnim zaničevanjem „tega sveta“, ne pa evropski humanizem s čutom za vsakega iz mnoštva ljudi.

Drugi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil l. 1941, ko so komunisti ubili prvega nedolžnega človeka. Genocidna maj in junij l. 1945 sta bila demonsko logična krona revolucionarnih namer iz l. 1941. Vaške straže in domobranci gor ali dol, tudi če slednjih ne bi bilo, bi boljševistična revolucija na žrtvenik položila 5% do 10% prebivalstva in ga internirala ali ubila, da bi lahko opravičila ime „revolucija“ in bila všeč „soncu narodov“Josifu V. Stalinu.

Če ima neko socialno gibanje nujno in obsežno destruktivno fazo (predvčerajšnji hamburški antifaji niso izvzeti), v kateri na koncu dostojanstvo posameznika in njegova lastnina ne veljata nič (prim. hamburško „uničevanje obstoječega sveta“), je na delu „skriti gost“ – nihilizem. Zlasti, ko se začne ubijati. Biblično gledano je umor prvo močno znamenje zunaj-rajskega stanja. Nihilistično je, ko skozi serijsko ubijanje misliš, da „gradiš“ raj na zemlji.

Tretji konec komunizma po črnomaljsko

Tretji konec komunizma se je zgodil l. 1948 v Črnomlju. Da, tu grem malo po svoje… A če že iščemo nek simbolni kraj in datum, lahko vzamemo leto 1948, Črnomelj. Takrat jeFrance Špelič (+ 2012), med vojno partizan, po vojni miličnik v Kamniku in Črnomlju, moral na zagovor pred ljubljanske komunistične veljake, ker je njegova žena Sida Špeličneki bolni ženici „za juho“ dala meso, ki ga je partija namenila njenemu možu in njej, v kolikor oba „naša“. S tem je namreč bila pohujšljivo prekoračena nova razmejitvena črta med onimi zgoraj, partijci, in onimi spodaj, nepartijci.

Če bi tovarišica Sida Špelič del iz partijske mesnice prinesenega mesa vrgla domačim psom, bi tega udbini ovaduhi ne zaznali, ker ga je dala bolni ženici, so greh zoper „tekovine revolucije“ urno pribeležili. V Ljubljani so tovariša Špeliča močno ošteli. Prvič, ker da „izdaja uradno tajnost“; drugič, ker da „razprodaja, kar je družba namenila njemu“ – miličniku.****

Črnomaljski kos mesa nazorno prikazuje eno od metastaz nihilizma kot „neovedenega bistva“ revolucije. H kateremu optiku vas naj pošljem po očala, če tega ne vidite?

Z drugimi besedami, tretji konec komunizma ter kocbekjanske sanje o „novem človeku“ se je sprožil z nastankom „novega razreda“, o katerem je nekaj let potem, ko je v Črnomlju partijski kos mesa končal v napačnem loncu, nesmrtno diagnostiko podal Milovan Đilas (+ 1995). Namesto družbe enakih smo dobili elito s svojimi mesnicami, z „uradno tajnostjo“ o vsaj 12 kg mesa mesečno za miličnika; elito z vzrejo svojih otrok v ukradenih vilah, z branjem poezije pod ukradenimi slikami, s štirinožnimi vnučki plazečimi se po ukradenih preprogah.

Od nihilizma do Mamona in partijskih mesnic

S tem v zvezi lahko Pezdirjeve podatke beremo kot obsežne, dosledne, neovrgljive podatke o tem tretjem koncu komunizma, se pravi, o tem, kako je slovenska komunistična elita v plejadi demonov na koncu izbrala tistega, kateremu se mu bo vsa poklonila – Mamona, denarno božanstvo.

Ampak, kako se je to lahko zgodilo? Pomagati si moramo z duhovnostjo, da razumemo, zakaj so se naše elite v času rdeče zvezde deklarativno zavezale svetovni komunistični eshatologiji, v duhovno-moralnem podtalju pa se združile z Zahodom ter se skupaj z mafijami, kapitalizmi in neoliberalizmi poklonile Mamonu, bogu novega veka, obenem pa znova razdelile družbo na zgornji in spodnji sloj.

Najbolj preprosta in vedno sveža definicija nihilizma pravi: nihilizem je zanikanje smisla. Vprašajmo se: ali je lahko človek, ki je osebno kradel, posiljeval in pobijal, nato po lestvici revolucionarjev napredoval, da je junija 1945 prav on vodil zazidavo barbarinih rovov ter takoj zatem vzpostavil polstoletno vladavino molka, l. 1946 nenadoma zacvetel, izstopil iz zanikanja človeškosti in se srečno zazibal v kraljestvu smisla? Ne. Je lahko nekdo, krvav do komolcev, ker je z uboji stokrat zaporedoma zanikal smisel človeka, potem, kakor da ni nič bilo, spet po kocbekjansko verjel v socializem kot označbo „za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“. Ne. Trkamo na napačna vrata.

Po vsem storjenem je morilec in zanikovalec smisla pred sabo imel dve duhovni poti: prva je vodila v kesanje in jok, druga v brezčutni nihilizem, v visenje nad črno praznino. Pokesal se ni, stal je pred odprtim žrelom niča. A – kot uči Albert Camus – stati pred ničem skoraj nihče ne zmore, vsak nihilist si raje poišče neko „tolažbo“, neko novo „smiselno“ akcijo, nekega malika. Nižji partijski funkcionarji so „tolažbo“ dobili v obliki „uradno tajnih“ 12 kg mesa in klobas na mesec, višji, najvišji pa v obliki tajnih računov v Mamonovih templjih, se pravi, na Zahodu, v bankah bleščečega kapitalizma.

Opombe:
* Navaja ga Alojz Rebula v kolumni Pod dvema mrtvima zvezdama v tedniku Družina.
** Te Kocbekove besede o socializmu je 6.11.1981 na Žalah-Navje na žalni slovesnosti ob Kocbekovi smrti citiral Milan Kučan.
*** Beri članek Francija Koncilija Kako se je Dušan Pirjevec iz poti revolucije prebijal v katarzo? na casnik.si.
**** Dogodek je popisan v Špeličevi avtobiografiji Vrnil se bom k Očetu (Celje, 1990).

Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.

 
Značke:

14 komentarjev

  • Igor MB

    Veliko otrok samih zavrne meso. Če jih starši sistematično ne silijo… Če se ne motim je tudi v Botru III opisan vzporedni pojav, ko se tretja generacija mafijcev odreče svojim temeljem.

    • Da, veliko otrok se prehranjuje po pravilu, kar povzroča trenutno ugodje in le malo po pravilu, kar njihovo telo potrebuje. Toda! Ali je to bistvo članka patra Cestnika?

    • Igor MB

      AlFe, drži. A prav meso je nepotrebno in nezdravo razvajenje brbončic.
      Odpovati se nezdravi razvadi, da bi ob tem pomagal drugim? Da, to je naravna asociacija ob branju zgornjega članka.

      • Vsak strup postane strup v določeni dozi. V nižji dozi je neredko zdravilo. Večina hrane, če je higiensko neoporočna, postane nezdrava v določeni količini. V naravoslovju se večina zadev vrti okoli količin in ravnovesij. Nenavadno mi je, da se matematiku ne zdi vredno ozreti se na kvantitativni vidik, predstavljen v članku. 12 kg mesa in klobas na mesec je očitno visoka postavka.

        Ni čudno, da je velik del režimskih ljudi skozi leta postal debelušen ali celo pujskast. Vključno z zadnjim predsednikom CKja, da o njegovem prijatelju Stanetu Dolancu niti ne govorimo. Če tovariši ne bi imeli prevelikih oči in bili zadovoljni recimo s 15 dkg zrezkom ali polovico klobase v joti, bi ostali v bolj normalnih okvirjih. Seveda, če bi bili obenem zmerni tudi s piškotki.

      • Zdravko

        Daj, travojed, ne nakladaj, brezveze. Članek nima veze s tem.

      • tolmun1 tolmun1

        Za vse zločine,prevare in ropanje,ki so jih storili komunistični rablji,je lonec mnogo premalo,mnogo preveč je “kapljic”,potrebno bi bilo jezero in tudi to bi bilo verjetno premajhno!Dolgo bomo še čakali,da se bodo kapljice združene v reko gorja razlile in odprle pot v novo družbo brez diktatorjev in komunizma!

        Andrej Briški

      • Igor MB

        IF, 12 kg mesa na mesec je porabila tudi moja družina. V sedemdesetih… A v kulturnem romanu “Moj ata, socialistični kulak” je Tone Partljič opisal, kako si lahko dobil od privilegirancev. Partiji si javno izkazal spoštovanje, a se zasebno brigal za svojo družino.

        • Igor MB

          dobil več od privilegirancev…

        • Ni čudno, da se ti je zagnusilo, če si skupaj s svojimi snedel 12 kg mesa na mesec. Prave zverine. Pol tega bi bilo čisto dovolj, če ste bili štirje. Da o treh, torej z enim otrokon, ne govorim.

          Še Dolanc se je delno preusmeril na gobe, sicer malo pozno.

        • Igor MB

          “Pola kile mesa bez kosti i pola kile za supu”. Takšen je bil moj tipičen nakup. Starejši sem od sestre, tako da so v trgovino pošiljali mene. Vsako zimo sem bil prehlajen, veliko manjkal v šoli, pojedel kar nekaj antibiotikov, preležal v postelji…

  • Kapodistrias

    Gospod Cestnik se genialno pozabava s filozofsko-etično-sociološko-psihološko platjo delovanja komunistične elite. Če pa to “ozadje” odmislimo, je paralelna ekonomija (beri: mafijstvo) edini način za perpetuacijo tega sistema ali vsaj za odlaganje njegovega konca. Slovenija je pač zgleden primer.
    Preprostemu ljudstvu pa bi dal tale genialni (ko bi vedel, kdo je njegov avtor) poduk: “Ne približuj se biku od spredaj, konju od zadaj, komunistu pa s katere koli strani.”

    • “Ne približuj se biku od spredaj, konju od zadaj, komunistu pa s katere koli strani.”

      🙂

  • Mene Pezdirjeva razkritja ne presenečajo. O tem je pred okoli 20. leti s pojmom udbomafija zavzeto pisal in govoril Edo Ravnikar. Vse skupaj se je poleglo, žal brez kakšnih bistvenih pozitivnih posledic na politično in ekonomsko higieno nacije. Seveda poklon Pezdirju, da to raziskuje, povezuje in je o tem pripravljen javno spregovoriti in razkriti. Tudi resnično vlogo Nika Kavčiča, recimo. Koliko bi šele lahko zvedeli teh udbomafijskih rabot, če režim ( Ertl, Kučan in druščina) ne bi nakaznovano spomladi 1990 uničil 85% udbaških arhivov. Problem je tudi, ker ta nerazkrita omrežja še danes v dobršni meri lahko obvladujejo nacijo.

  • Stvari, ki jih je razkril Pezdir, so že dolgo znane. Novo je to, da je zdaj vse podprto z dokazi. Sedaj se bo malo težje lagalo, da je udba delala v dobro naroda.

    V takšnih primerih imajo udbaši in njihovi nasledniki drugo taktiko: nič razpravljati, vse pomesti pod preprogo. Da se informacija ne razširi ter čim prej in čim bolj pozabi.

    Zato se na tej podlagi ne bo zgodilo nič omembe vrednega. Kljub temu pa to predstavlja dodatne kapljice, ki polnijo lonec. Ko bo zvrhan lonec, se lahko nadejamo preobrata.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI