Očetje na “ignore”

Aleš Čerin 10.7.2017 8:326 komentarjev
 

Ko gledam kakega očeta štiri-pet-šest-letnega malčka, kako se kot glava družine/odločevalec – v službi je lahko vodja oddelka, vodja prodaje, morda tudi direktor – (simbolno) na kolenih pogaja z njim, da bi, recimo, odšel s plaže na večerjo, še prej pa pospravil plavalno “mašinerijo”, se sprašujem, kam je izginila očetovska avtoriteta, kaj je z našimi očeti.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, nevodljive male “diktatorčke”, ki zavestno ignorirajo ‘stokrat’ ponovljeno navodilo očeta, se sprašujem, kdo jim bo v času pubertete, sploh lahko še kaj povedal.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, ki očeta – ko kaj ni po njihovo – udarijo, brcnejo, naderejo, ozmerjajo, … ne da bi se jim kaj zgodilo, se sprašujem, kdo jim bo lahko še kadarkoli, še posebej ko bo najbolj potrebno, postavil meje.

V tekaškem koraku

Sam se spominjam, da ko smo se – sem otrok šestdesetih let prejšnjega stoletja – popoldne igrali na ulici (recimo ‘kozo klamf’) in ko nas je oče – kateregakoli – proti večeru poklical (pomeni, da smo z daljave zaslišali svoje ime, eden od očetov je le preprosto zažvižgal), smo pač šli domov. Podobno kot v vojski: takoj in “trčečim korakom” (za one, ki niste služili v JLA: v tekaškem koraku). Takrat je bila namreč večerja na mizi. Če se nisi pojavil pravočasno, se je večerja umaknila z mize in se ni več vrnila. To smo vedeli, četudi se sam sploh ne spomnim, da bi se mi to kdaj zgodilo. Vedno sem prišel pravočasno. Sem bil preveč lačen in bi bilo težko čakati do jutra.

Za nobenega očeta iz svojega otroštva se ne morem spomniti, da bi se bilo moč z njim pogajati, za nobenega otroka nisem slišal, da bi ignoriral, nadrl ali celo udaril svojega očeta. Vedeli smo, da neprimernim dejanjem sledijo posledice.

Dve generaciji dovolj za odstavljanje lika očeta “na ignore”

Le dve generaciji sta bili potrebni, pa so očetje “na ignore”. Nikakor si namreč ne morem predstavljati svojega deda, rojenega leta 1900, niti ne svojega ali ženinega očeta, oba rojena v tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bi ju otroci ignorirali, ko sta kaj rekla, da bi njihova beseda ne zalegla. Po navadi je bil dovolj le pogled …

Očetovska avtoriteta je bila nekako “v zraku”. Oče je pač postavljal in poosebljal pravila, žena jih je 100 % podpirala, otroci smo pa ubogali. Seveda, da smo godrnjali in bili nejevoljni, a smo ubogali. Še enkrat: ker so bile posledice.

Kaj se nam je zgodilo v 100 letih? Kam je izginila očetovska avtoriteta? Izgubila se je v lažnem sočutju ‘sočutne vzgoje’ – najbrž so jo izumile mame, ki se zlahka, celo pri podkovanih in pozornih starših, izrodi v permisivno. Recimo tako, da se v prav vse odločitve, pa naj bodo še tako banalne, pristopa z možnostjo izražanja mnenj otrok (tudi o navodilih, ki jih morata oče in mama preprosto predati), možnostjo pogajanj in možnostjo “posvetovalnih referendumov”. Da ne bi razžalili in prizadeli nežne otroške duše.

Prošnje za mnenje in nenehna možnost odločanja

Otroke nenehno prosimo za mnenje in jim dajemo možnost odločanja – tudi o tem, kdaj bodo šli, recimo, spat. Tako oče in mama utrujena od vsakdana, od nenehnega prevažanja otrok na dejavnosti, koprneča drug po drugem, milo prosita “prestolonaslednike”, da bi se jih usmilili z odhodom v kopalnico in v posteljo.

In ko se končno le spravijo spat, morata onadva na kolena – pa ne v molitvi pred Boga – in pospraviti razdejanje tisoče zvlečenih igrač. Po tlaki pospravljanja in ko se vsake toliko še prikaže kakšna – na primer žejna glavica (seveda je treba veliko piti, ker drugače otrok lahko sredi noči dehidrira in umre), ko se je treba še stisniti k mami in se “polupčkati”, kot da se ne bomo videli sto let, … pa ni niti časa, niti volje in moči – za pogovor v dvoje ali za medsebojno ‘podarjanje v ljubezni’. Tako delamo otroke, ki se zavedajo svoje nesposobnosti za vodenje in so zaro zmedeni in negotovi.

Očetje, takoj tja, kamor spadate!

Očetje so moramo vrniti tja kamor spadamo. V družino. Iz služb, ki so sicer zahtevne in vedno bolj dolge, pa spet ne toliko – zahtevne in dolge – kot je odsotnosti. Iz svojih hobijev, iz medijev in drugih dejavnosti.

Težko je biti avtoriteta, če te ni ‘tam’. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’, a ne v celoti. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’ in v celoti, pa ni podpore žene. Vse troje je pomembno. In za večino tega smo odgovorni možje. Tudi – dolgoročno – za podporo žene.

Je pa treba začeti s tem takoj, ko pripeljemo otroka iz porodnišnice – na kolenih pred Očetom (brez Njega ne moremo zmagati v tej bitki), v gradnji trdnega odnosa s svojo lepotico in s tem, da smo preprosto blizu svojim otrokom.

Foto: Unsplash, Danielle MacInnes

 
Značke:

6 komentarjev

  • “Očetje so moramo vrniti tja kamor spadamo.”

    V tej smeri razmišljanja je zanimivo poslušati dr. Andreja Perka, ki pravi, da o tem odločajo … matere. MATERE. Če hoče, lahko mati brez napora izrine očeta iz družine oziroma vzgoje. Lahko pa naredi tako vzdušje, da se oče z veseljem “priklopi” k vzgoji. Beseda “priklopi” je copy&paste iz teorije dr. Perka.

  • slovencsm

    Se popolnoma strinjam s člankom. Danes očeta ni več. Izbrisali so ga. Izbrisali so njegovo vlogo. Oče nima več veljave kot prinašalec finančne stabilnosti družine in reda v družini. Danes se debatira o različnih pristopih k vzgoji a se pozablja, da je bil ključni vzrok današnjih napak narejen, ko so podrli ureditev družine. Povzdignili so mater in poteptali očeta. In če upoštevamo še moško naravo, je to najhujše možno ponižanje. Zato imamo danes moške ki ali iščejo zavetje v gostilnah in športnih aktivnostih ali pa ponižno prevzamejo vlogo izpolnjevalca navodil v družini. Pravega moškega s pravo očetovo vlogo skorajda ni več.
    In dodatno k temu pomaga tudi katoliška scena. Namesto, da bi poudarjali eno vrsto vzgoje in odnosov, se pojavljajo novi pristopi in je tako zmeda še hujša. Saj je lepo, če nekdo išče še nove boljše poti a zadnje čase je to postalo tako trendovsko, da ljudje sploh ne ločijo več, katera vzgoja in odnosi so pravi in kateri ne.

    • Zdravko

      Bi rekel, da je tudi pojem finančne stabilnosti pretiran. Ni finančne stabilnosti. To so si izmislile emancipiranke, da bi ženskam naredile samostojnost privlačnejšo. Češ tisti, ki ima denar, tisti je varen. In potem so šle ženske po službah, da bi bile “varne”. A ni treba veliko pameti, da veš, da varnosti ni in da je življenje trud in borba iz dneva v dan. Mož in žena se lahko borita skupaj, ali pa vsak posebej. Kaj je lažje in “bolj varno” pa najbrž ni težko ugotoviti.

    • katoliška scena???

      No, krščanski pogled je:

      Žene in možje
      Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.
      (Ef 5, 21-33)

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI