Soočenje o drugem tiru: Janez Flac proti dr. Jože Duhovnik

Casnik 9.7.2017 6:356 komentarjev
 

Naj ustavimo norijo?

V članku, objavljenem v Družini, avtorja Bogomira Štefaniča, zastavljenem kot intervju z Vilijem Kovačičem, ki nasprotuje zakonu o gradnji drugega tira Divača–Koper, sem zasledil veliko zavajajočih trditev, ki naj bi prepričale davkoplačevalce, da v zadostnem številu podprejo referendum, na katerem bi se odločali proti gradnji drugega tira.

Skrbi me dejstvo, da bi Slovenija brez predvidene gradnje ostala na »stranskem tiru«. Glede na moje dolgoletne izkušnje pri izvajanju postop­kov ob pripravi dokumentacije, potrebne za gradnjo javne železniške infrastrukture, sem prepričan, da bo prevladal razum. Nujno potrebno je pričeti gradbena dela na drugem tiru, če želimo, da bo Slovenija obdržala prometne povezave med Luko Koper in zalednimi državami. Le tako bo mo­goče razbremeniti tovorni pro­met po cestah.

Kovačič v intervjuju zatrjuje, da je projekt, ki ga uresničuje t. i. zakon o drugem tiru, zastarel več kot dve desetletji. Po njegovem mnenju obstajajo boljše alternative.

V postopku projektiranja trase proge je bilo preučenih triindvajset variant. Kot optimalna je bila izbrana trasa, za katero je bil izdelan državni prostorski načrt, izdano okoljevarstveno soglasje, odkupljena zemljišča (99 odstotkov) in nazadnje pridobljeno gradbeno dovoljenje. Gotovo sta Kovačič in Duhovnik seznanjena s temi dejstvi in s časovno komponento teh postopkov. Zavajajoča je trditev, da bi lahko bila najkrajša varianta končana v treh letih. Nerealen je predlog za gradnjo drugega tira ob obstoječem tiru, po siste­mu vzdrževalnih del v javno korist, saj bi tudi po tej varianti bilo potrebno graditi krajše predore, galerije, visoke oporne zidove in posege v urbano okolje, za kar je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Za gradnjo dodatnega tira bi potrebova­li nov prostorski akt.

Na ministrstvu za infrastrukturo sem vodil projekt odkupov zemljišč za gradnjo drugega tira. S sodelavci smo že leta 2006 pričeli z odkupi in jih končali tik pred izdajo gradbenega dovoljenja v letu 2015. Še vedno tečejo formalni postopki in izplačila odškodnin oziroma kupnin, zaključujejo se tudi zapuščinski postopki pred sodišči. Kljub vsem naporom in zagnanosti ekipe smo potrebovali enajst let za ureditev lastninskopravnih razmerij. Sklenjenih je več tisoč pogodb z lastniki in solastniki zemljišč. V zemljiški knjigi so bili pred tem vpisani lastniki različnih agrarnih skupnosti, nekateri rojeni daljnega leta 1880 in naprej. Zaradi domneve, da niso več živi, smo iskali podatke v uradnih evidencah (matičnih in krstnih knjigah). Veliko lastnikov smo morali poiskati v tuji­ni (Italiji, Argentini, Avstraliji, Kanadi in na Švedskem).

Če bi referendum uspel, bi bilo potrebno pripraviti »boljši« projekt, z drugo traso, sprejeti nov državni prostorski akt in ponoviti postopke odkupov zemljišč. Preteklo bi torej najmanj pet let, preden bi lahko pričeli z odkupi, ti pa tudi v primeru realizacije predlaganega Duhovnikovega projekta ne bi bili končani v naslednjih desetih letih. Prav tako ne drži, da za gradnjo dodatnega tira ob že obstoječem ne bi bilo potrebno odkupiti dodatnih zemljišč ob progi, saj bi se trasa razširila na eno ali drugo stran železniške proge. Po vpogledu v kataster ugotavljam, da so števil­na zemljišča v lasti različnih agrarnih skupnostih. Od Kopra do Dekanov je del drugega tira že zgrajen kot »izvle­čni tir«, od Dekanov do Divače pa je 27 parcel, ki so v lasti številnih solastnikov (npr. v k. o. Ocizla sta pri par. št. 3628/1, v deležih 680/37632 in 253/56448 vpisana solastnika z drugimi solastniki v različnih deležih).

Nisem strokovnjak na področju ocenjevanja višine sredstev, ki bodo porabljena za gradnjo drugega tira. Objavljeno oceno razumem zgolj kot izhodišče za pripravo potrebne dokumentacije za pridobitev evropskih sredstev. Smiselno je nemudoma obja­viti mednarodni razpis za sposobno­sti z dvostopenjsko izbiro izvajalca izgradnje. Razpis mora biti odprt za vse oblike gradnje. Na ta način bi hitro pridobili kvalificiran odgovor na vpra­šanje, kakšna je tržna cena projekta.

Janez Flac, univ. dipl. teol., univ. dipl prav., Maribor
Do upokojitve podsekretar na Ministrstvu za infrastrukturo
———————————————————–
———————————————————–

Naj ustavimo norijo? Navajanje dejstev!

V tedniku Družina se je oglasil g. Janez Flac, ki podaja mnenje, da pobudniki referenduma in člani strokovne skupine zavajamo slovensko javnost zaradi priprave zem­ljišč za izgrad­njo vzporednega tira ob sedanji trasi železniške proge Divača–Koper. Trditve, ki jih je predstavil, potrebujejo odgovor.

Preden se poglobimo v posamezno­ trditev pisca, moramo vztrajati pri preprostem aksiomu: Vsaka pobuda ali zahteva državljana mora biti rešena v tridesetih dneh. Zato državljani plačujemo davke, vlada in občina ima na razpolago državne uradnike, ki so v državni službi in imajo pravi­co, da delajo, dolžnost pa, da hitro delajo in mislijo. Kdor dela in misli dovolj hitro, ima pravico, da je državni uslužbenec, ker ima po pravilu bolj varno službo. Ostali pa imajo posebno danost, da se zaposlijo v zasebnem sektorju. Taka izhodišča v splošnem povečajo produktivnost družbe za okoli 30 do 50 %.

Projekt drugega tira je strokovno skrpucalo, ki je nastajalo daljše obdobje. Vključevalo je tudi odpustke italijanskim apetitom po naši zemlji in na naše stroške. Že osnovni parametri proge: 20,4 km v predoru za potniški promet brez ene vmesne postaje za potnike je sramota za vsakega projektanta. Tehnično ni mogoče speljati vlaka z 2000 tonami mase na 17 promilih nagiba na postaji. Dovolj za oceno: neprimerno! K projektiranju so bili sistematično vedno vabljeni samo strokovnjaki gradbene stroke, ki končajo s svojo stroko na vrhu tirnice in ne morejo obravnavati mobilnih strojev in naprav, kaj šele, da bi se poglobili v okolje in zagotovili dovolj električne­ energije. Primer: Pragersko–Hodoš, kjer dva tovorna vlaka v letu 2015 nista mogla istočasno na progo zaradi premajhnega električnega napajanja. Strokovna sramota!

G. Janez Flac ugotavlja, da je bilo preverjenih 23 variant. Pozabi pa navesti dejstvo, da so bile v tej števil­ki vključene tudi podvariante. Prav tako kot zvest državni uradnik težko razume, da je prometa v Luki Koper samo toliko (tudi pri 50 mio ton na leto), da lahko pokrije s prevoznino stroške investicije v petdesedetih letih med 600 do 950 milijonov EUR. Kdor je sodeloval pri projektu, ki je dražji od ene milijarde, je torej zavestno delal proti dobrim državnim projektom in pametnim naložbam. Postavlja se tako etično kot moralno vprašanje o delu pri tem projektu. Res pa je, da to danes pri vladi Mira Cerarja ne velja nič več.

Za našo traso ob sedanjem tiru je kupljenih do 99 % zemljišč po podatkih resnih geodetov. Najbrž bralec tega pisma verjame, da nismo bili v strokovni skupini amaterji, saj smo imeli skupaj pokritih sedem različnih strok, medtem ko vladna stroka pokriva samo tri strokovna področja.

Zapuščinski postopki pred sodiščem, ki jih omenja g. Janez Flac, so problem pravne stroke z zemljiško knjigo vred. Pravna stroka nima urejene zemljiške knjige, ima malo manj kot 1000 nerešenih oporok, zato je trditev o vestnem delu neresnična. Resno in hitro delo je odlika dobre državne uprave. Več tisoč pogodb za traso drugega tira pomeni pri javno objavljenem podatku o 6 milijonih izplačil, da je bila vrednost ene pogodbe v povprečju 6.000 EUR. Če govorimo o ekipi petih ljudi in za enajst let, je strošek tega dela v povprečju okoli 2,75 milijona EUR, samo za plače zaposlenih uradnikov pri urejanju lastništva je bilo porab­ljenih okoli 45 % vrednosti pogodb. Spet smo tam: treba je hitro delati in misliti.

To, da je bilo potrebno iskati soglasje lastnikov v Argentini in v Avstraliji, ni kriva naša generacija, kriva je tista, ki je to dopustila, zato je njena odgovornost neodpustljiva.

Posebej pa se moramo zamisliti ob prvič objavljenem podatku, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za pravico delati na zemljišču drugega lastnika. Torej je Ministrstvo za okolje pri izdaji gradbenega dovoljenja uporabilo revolucionarno pravo, ki zagotavlja pravico gradnje na tuji lastnini. Ugotovimo lahko, da po petindvajsetih letih niso bili uveljavljeni vsaj minimalni standardi legalne države, pa čeprav smo imeli za taka dela izvrstne in predane ekipe, kakor jih najbrž nevede navaja in zagovarja g. Janez Flac.

Zaradi vsega navedenega in iz zapisanih trditev lahko potrdimo, da je obstoječi predlog drugega tira strokovno, tako v inženirskem kot pravnem smislu, skrpucalo. Razum­ni Slovenci in Slovenke so to prepoznali in zahtevajo vnovičen razmislek in posledično žive, delavne in iskrive državne uslužbence, ki nam bodo zagotovili razvoj, kot se za to državo spodobi.

prof. dr. Jože Duhovnik, Medvode
 
Značke:

6 komentarjev

  • Kaj je to? Univ. dipl. teol., univ. dipl prav., Maribor in državni uslužbenec proti stroki prof. dr. strojništva? Laik proti stroki?

    Črni Miro! Kaj res ne moreš pokupiti niti niti enega strokovnjaka, da bi se zoperstavil temu doktorju strojništva?

  • Zdravko

    G. Flac, dipl. teolog? Kdo vse se je infiltriral kam vse neki.
    G. Flac, bolj slabo je to. Kot odgovorni za infrastrukturo bi morali vedeti, da ste sprojektirali “industrijski tir”, megalomanski industrijski tir, ki ga nihče ne more upravičiti. Če nimate tega razumevanja za infrastrukturo, potem ste res v napačni službi.
    Niste dojeli, da ste se spravili v epski spopad z naravo, pri tempa gre samo za, naj ponovim, industrijski tir!
    Odneslo vas je v oblake junaštva oblasti nad svetom.

    Ne prav da drugim očitate zavajanje. Od vseh teh ste močnejši in lahko vedno vsakega razkrinkate. Pa tega niste storili še do danes.
    Pri tem, da jaz nisem več niti za Duhovnikovo varianto, ampak za tir do Trsta in izgradnjo proge Ljubljana-Trst. Tako bo ta proga vsaj del mendarodnega koridorja, namesto da milijarde vložimo v SLEPI TIR!

    • Misliš sodobna železnica Ljubljana- Trst + povezava Trst- Koper? To mi zveni razumno. Ali pa kot varijanta, da bi se vendarle Trst navezal na progo Ljubljana – Koper. Ampak kdor živi v predstavah, da sta luki Koper in Trst neizprosna tekmeca v boju za življenje in smrt ali v predstavah, da se je Italijanov na vsak način treba izogibat in bati ( ker nam slabo hočejo, imajo ozemeljske apetite in so iredentisti), temu tako razmišljanje ne bo všeč. Malo se da dr. Duhovnika razumet, da on spada med njih.

      Problem vidim v tem, kako povezat luko Koper in železniško postajo v Trstu. Namreč od Kopra od vzhodnih industrijskih predmestij Trsta ne vidim velikih problemov, potem pa ne vem kako naprej skozi mesto Trst. Postaja tržaške železnice je namreč pri obali na zahodnem delu mesta. Kako do tja ( ob obali skozi center gotovo ne)?

  • Zdravko

    In to je bilo še objavljeno v Družini?! 🙂

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI