Prejeli smo: Slovenija je z vidika pravičnosti pri razsodbi arbitražnega sodišča popolnoma izgubila

Casnik 6.7.2017 0:0226 komentarjev
 

»In takrat bo Hrvaška rekla: glejte zahtevamo več od tega, kar je dala arbitraža, mi z njo nismo bili zadovoljni, Slovenci pa ste bili zelo zadovoljni in lahko od česa odstopite.«

V sredo, 5.7.2017 se je v Ljubljani sestal slovenski politični vrh, ki je razpravljal o razsodbi arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško in njenih posledicah. Predsednik  SDS Janez Janša  je po sestanku v izjavi za medije komentiral različne vidike, s katerimi se Slovenija srečuje po razsodbi arbitražnega sodišča.

V zvezi s tem, ali ima slovenska politika enotno strategijo glede implementacije razsodbe arbitražnega sodišča, je predsednik SDS dejal, da med politiki obstaja enotnost v zvezi s pravnim vidikom celotne zadeve. Ob tem je predsednik SDS Janez Janša obžaloval, da današnji sestanek ni bil sklican vsaj en teden prej, kot je bil prej običaj, vsaj zadnjih 20 let. »Kar je ključno in kar mislim, da je bilo jasno tudi po tem sestanku, je to, da za sosednjo Hrvaško rezultat te arbitraže ni sporen zaradi dejstev, ki jih je ta rezultat prinesel, ampak zaradi načina samega. Zaradi načina samega je Hrvaška tudi izstopila ob prvem izgovoru, ki ga je našla, iz tega procesa.«

Po besedah predsednika SDS Janeza Janše je to, kar je arbitražno sodišče določilo, za Hrvaško sporno zaradi načina, kako se je prišlo do tega rezultata, »kajti Hrvaška se ne želi odpovedati poziciji močnejšega, ko se bo reševalo njeno mejno vprašanje z Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro, še posebej, ko gre za mejno vprašanje z Bosno in Hercegovino, je enotnost na hrvaški politični strani, da tu ni nobenega popuščanja.«  Predsednik SDS ob tem dodaja, da bo Hrvaška pri reševanju mejnih vprašanj z drugimi državami izkoriščala tisto, česar Slovenija ni: pozicijo močnejšega do sosed, ki želijo v Evropsko unijo in ki  v tistih momentih želijo reševati tudi mejno vprašanje. »Skratka, Hrvaška  ne bo pristala na to, na kar je pristala Slovenija, da se ta odločitev preloži na čas, ko bodo Bosna, Srbija ali Črna gora nekoč že v Evropski uniji in bo ta pozicija enakopravna, to je ključno, in v kolikor bo slovenska vlada to do konca razumela, bo temu prilagodila tudi svoja ravnanja v prihodnje,« je povedal predsednik SDS Janez Janša.

Na vprašanje o včerajšnjem sporočilu Evropske komisije, da morata obe državi spoštovati odločbo arbitražnega sodišča, pri čemer pa je Hrvaška že sporočila, da razsodbe ne priznava, predsednik ugotavlja, da je bilo to sporočilo sicer zelo močno in bi delovalo 100%, če bi se to dogajalo pred štiri ali petimi leti. »Sedaj pa gre za sporočilo, ki gre na dve članici Evropske unije, kajti tako Slovenija kot Hrvaška imata enega člana v Evropski komisiji in imata po en glas v Evropskem svetu oz. Svetu EU in te pozicije so torej izenačene. Hrvaška je dočakala trenutek, ko se o mejnem vprašanju s Slovenijo lahko, ko gre za evropsko ali mednarodno raven, pogovarja z enakih pozicij, to je s pozicije članice Evropske unije in članice zveze Nato in nikoli ne bo pristala, da v enak položaj pride, ko bo šlo za tiste države na Balkanu, ki želijo sedaj v Evropsko unijo.«

Na vprašanje o tem, kakšne mehanizme imata Evropska komisija in Slovenija, da Hrvaško kot članico Evropske unije »prisilita« v spoštovanje arbitraže, saj podpora na načelni ravni Sloveniji najbrž ne koristi toliko, da bi lahko implementirali to zadevo, pa predsednik SDS odgovarja, da »tisto kar lahko Slovenija realno pričakuje, je nek poskus mediacije. Prišlo bo do nekaterih sestankov, kjer bodo predstavniki Evropske komisije, Slovenije in Hrvaške, a državi bosta nastopali z enakopravnih pozicij, drugače bi bilo, če bi bila Hrvaška še kandidatka za članstvo v Evopski uniji, to potem ne bi bila mediacija, ampak pogojevanje, in tam v mediaciji mora Slovenija izpostaviti ta regionalni vidik,« je dejal predsednik SDS.

»Slovenija je po mojem mnenju napačno in v lastno škodo pristala na to, da se to mejno vprašanje rešuje preko tretje strani in Evropska unija ima vso pravico, da podobno ravnanje zahteva tudi od Hrvaške in ne pogojevanje na tisti točki, še posebej, če se bo situacija na Balkanu zaostrovala, bodo argumenti Slovenije močni, Hrvaške pa šibki,« ocenjuje predsednik SDS. Ob tem dodaja, da je to tudi čas, v katerem pričakuje, da bo Hrvaška nekaj takšnega kot je sedaj prišlo iz Haaga, zapakirala v nek predlog bilateralnega sporazuma in bila pripravljena to tudi sprejeti, »saj praktično gre za rešitev, ki je vsebinsko v korist Hrvaški, gre za dobro rešitev za Hrvaško, ko gre za določitev meje na kopnem, gre za to, da Hrvaška s tem, ko obdrži teritorialne vode do naših teritorialnih voda, obdrži tudi mednarodno mejo z Italijo, skratka vsi strateški interesi Hrvaške so v tej razsodbi zapakirani. Slovenija pa je tukaj popolnoma izgubila z vidika pravičnosti,« je povedal Janša.

Ob tem je spomnil, da je na račun Slovenije in na račun 200.000 Slovencev, ki so ostali pod Italijo po tem, ko so se določale meje po 2. svetovni vojni, Hrvaška v takratni Jugoslaviji praktično zaokrožila svoje nacionalno občestvo. »Dobila je dele obale Istre in Dalmacije, ki nikoli niso bile hrvaške po življu do takrat in z vidika pravičnosti bi vsaj benevolentno pristala na to, da ima Slovenija teritorialni stik naših teritorialnih vodah z mednarodnimi vodami, to bi bilo najmanj, kar bi se lahko pričakovalo, če bi se sodilo po načelu pravičnosti. Se pa pač ni.«

»Če potegnem črto, odločitev arbitraže je za Hrvaško sporna, zato je izstopila iz procesa, zaradi načina, zaradi tega, ker se je prepustilo reševanje tretji strani, ne pa zaradi same vsebine in v nekaj naslednjih letih se bo to izkazalo. Takrat lahko Slovenija nekatere regionalne argumente uporabi v svoj prid, če bo spretna, do takrat pa želimo slovenski vladi, čim več pameti in modrosti ter spretnosti, da se pri tako imenovani implementaciji te razsodbe ne bomo streljali v koleno,« je še povedal Janez Janša.

Na vprašanje o tem, v kakšnem smislu bi se morala prilagoditi slovenska politika tem dejstvom, ki jih je predsednik SDS navajal in v kakšnem smislu se je treba temu prilagoditi, da se Hrvaška ne strinja z načinom, ampak da pa za njo ni problem vsebina sporazuma, je predsednik SDS dejal, da je rezultat arbitraže natančno takšen, na kakršnega smo opozarjali tisti, ki smo  bili proti sporazumu, »vendar pa spoštujemo dejstvo, da je bil ta sporazum sicer s pičlo večino, a vendarle potrjen na referendumu in proti temu seveda ni višjega suverena, na katerega bi se lahko sklicevali.«

»Ta odločitev je pravno-veljavno za Slovenijo obvezujoča toliko kot za Hrvaško in je v celoti enostransko ni mogoče izkoristiti, zato sem dejal, da želim veliko sreče slovenski vladi v naslednjih mesecih in letih, dokler ta regionalni okvir in ta širša slika, ta gozd v regiji, ki ga moramo videti, ne bo povedal svoje. To bo nova priložnost, kjer bo treba izkoristiti svoje prednosti. Mislim pa da, jih ne bomo, če bomo sedaj vsi kričali, kako je to dobra rešitev za Slovenijo, ki jo je treba sprejeti. Tisti, ki so zavajali volivce takrat, da so glasovali za slab arbitražni sporazum, s tem sebe tolažijo ali pa tolažijo  tiste, ki so jih takrat zavajali,« je dejal Janša in dodal, da bo v prihodnosti prišel trenutek, ko bo Hrvaška ponudila bilateralno rešitev. »In takrat bo Hrvaška rekla: glejte zahtevamo več od tega, kar je dala arbitraža, mi z njo nismo bili zadovoljni, Slovenci pa ste bili zelo zadovoljni in lahko od česa odstopite.«

 

 
Značke:

26 komentarjev

  • Tokrat sem moram glede tega vprašanja absolutno strinjati z Janšo Janšo. Slovenija bi bila morala zahtevati, da se kopenska in morska meja s Hrvaško določi še pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo in Nato, vsebina te rešitve pa bi morala vsebovati tudi stik med slovenskimi ozemeljskimi vodami in odprtim morjem POD SLOVENSKO SUVERENOSTJO ter zadnji segment kopenske meje v skladu z nekdanjimi mejami občine Piran (po grebenu Savudrijskega polotoka).

    Formalni krivci, da ta zahteva ni bila postavljena in da je Slovenija sprejela za nas precej neugodni arbitražni sporazum, so jasni: bivši predsednik republike Danilo Türk, bivši predsednik vlade Borut Pahor in bivši zunanji minister Samuel Žbogar. Kdaj bodo zoper te osebe izdane kazenske ovadbe?

  • Strinjam se tule z Janšo pri vprašanju zgodovinske pravičnosti pri meji v Istri. Sicer ta stranka, pa tudi njen predsednik, neredko pretirava s poudarjanjem izgube Celovca, Gorice in Trsta. Ni korektno govoriti, da si nekaj izgubil, če nikoli ni bilo ( vsaj ne večinsko) tvoje.

    Glede na vse dogajanje po koncu WW2 v zvezi s slovenskimi etničnimi ozemlji na zahodu ( velik del je ostal v Italiji)in hrvaškimi etničnimi ozemlji na Jadranu ( ogromno so pridobili na morju, skoraj vse svoje z izjemo Kotorja plus nekdaj z Italijani poseljenimi deli obale in otokov; ampak resnici na ljubo, tudi Slovenija je dobila italijansko obalo), bi pravičnost klicala recimo k temu, da cela cona B pripade Sloveniji. Torej do reke Mirne.

    Tega se tovariši komunisti in to ne slučajno žal niso spomnili. In potem je ta vlak nepovratno odpeljal.

    Dejstvo je, da je Slovenija pristala na zaključke Badinterjeve komisije in da je zavezanost medrepubliškim mejam zapisala v ustavno listino. Torej mednarodno pravno je temu zavezana. In še jasno je, da morebitna zahteva po tujem ozemlju ne pomeni nič drugega kot vojno napoved. Če nam ni do vojne, se nehajmo torej delati, kdo je večji Slovenec s tem, kdo bi več ozemlja priboril naši državi. Na miren način lahko dobimo realno dosegljivo, predvsem mednarodno-pravno dokazljivo mejo in ne več.

    Pet arbitrov, ki je presojalo mejo med Slovenijo in Hrvaško pač niso butli. Presodili so, da je meja ob stiku Slovenije in Hrvaške z morjem reka Dragonja z iztekom v kanal sv. Odorika. Ne verjamem, da bi katerakoli druga mednarodna sodna instanca ( Haag, Hamburg), ki take spore obravnavajo, presodila kakorkoli drugače.

    Ocenjujem, da ni nobenih šans, da dobimo boljšo mejo od te določene ( z odločitvijo arbitrov tudi mednarodno pravno že potrjene!) v Istri in v piranskem zalivu, pa tudi naprej proti Italiji je z vidika mednarodnega prava povlečena ugodno za Slovenijo.

    Če teh šans ni, potem z vidika interesa Slovenije pač ni smiselno vztrajati na nadaljevanju konflikta.

    Ne vemo, če Hrvaška svojih sosedov na vzhodu in jugu ne bo spustila v EU, preden ne pristanejo na mejo in če jih bo pred tem izsiljevala. Tega ne vemo. S Črno goro Hrvaška že rešuje na enakovredni osnovi, torej brez izsiljevanj, mejni spor na sodišču v Hamburgu. Tudi ne drži, da se Hrvati z odločbo arbitraže počutijo zmagovalno. Daleč od tega. Skoraj ni Hrvata, ki ne bi mislil, da je edina prava meja na morju sredi piranskega zaliva in potem direktno do Italije in da se jim torej krade njihovo morje.

    Težko je videti, kako in kdaj bo Hrvaška pristala na arbitražno odločbo. Kaj šele, da bi pristala na nekaj, kar bi dajalo več Sloveniji in torej manj njim. To, da bomo nekoč od njih izsilili več od arbitražne odločbe, je po mojem totalno nerealno pričakovanje.

    Politika- hrvaška in slovenska, leva in desna, je četrt stoletja parazitirala na tem mejnem konfliktu in si z nacionalno demagogijo nabirala politične točke.

    Čas je, da rečemo- dovolj je bilo. Mejo imamo, z njo se je treba pomirit. In nepotrebni konflikt naj končno gre. In od politike zahtevat, naj konflikte razrešuje, ne da jih ustvarja. To je to.

    • IF: “… Mejo imamo, …”
      =================

      Na morju do sredine Piranskega zaliva.

      IF: “… z njo se je treba pomirit.”
      =================

      … do sredine Piranskega zaliva.

      IF: “…”In nepotrebni konflikt naj končno gre. In od politike zahtevat, naj konflikte razrešuje, ne da jih ustvarja. To je to.”
      =======================

      Konflikt resnično gre, slovenska vladajoča politika se je že pomirila. Slovenska vladajoča politika že razrešuje. Sklicala je sestanek vseh predsednikov slovenskih političnih strank. Prepričuje ljudi, da ima Slovenija teritorialni stik z odprtim morjem (res da na drugi strani Piranskega zaliva).
      Cerar je priporočil slovenskim ribičem in slovenski policiji naj ne gre čez sredino Piranskega zaliva.
      Vse poteka zelo mirno in pomirjeno.

      • Govorim o mejah, ki jih je določila arbitraža. Ki so precej boljše od sedanjega stanja. Še vedno smo nekoliko utesnjeni v svojem morju, je pa to po mojem realno največ dosegljivega. Vlak za več je odpeljal v prvih desetletjih komunistične Jugoslavije.

        Z zgodovinske perspektive je vendarle ta obala, ki jo imamo in to morje, ki nam pripada po odločitvi arbitraže, vendarle lep dosežek za Slovence. ( Pod Austroogrsko in prej so bile naše priobalne vasice, predvsem zahodno od Trsta, večino njih gori okoli 200 m nad morjem na kraškem robu.)

        Naj ponovim, stvari, ki stojijo na danes naši obali iz let pred 1945, niso bili delo in last Slovencev, ampak Italijanov. Res pa tudi, da v velikem delu ti, ki danes uživajo lastništvo na slovenski obali, niso po rodu Slovenci, najmanj večgeneracijski lokalci, ampak priseljenci iz “bratskih republik”. Pa ne mislim na Hrvate.

        • IF: “Govorim o mejah, ki jih je določila arbitraža. Ki so precej boljše od sedanjega stanja. Še vedno smo nekoliko utesnjeni v svojem morju, …”
          =====================

          V svojem morju, kot Ukrajinci na svojem Krimu.

  • svitase

    Potrjuje se, da je lahko dober gospodar le tisti, ki resnično ljubi svoj dom in mu želi najboljše.

    Takšen bo znal storiti tudi tisto, kar se drugim zdi nemogoče!

    Gospod Janša, vi ste simbol ljubezni do slovenske skupnosti, v kateri smo tako desni in levi!

    Ali ni čudno, da ljubezen nekatere moti. Prav gotovo zato, ker so daleč od pravičnosti.

  • svitase

    Kajti brez pravičnosti, ni ljubezni!

  • Vincencij

    »Kaj sedaj? Kaj narediti? Kako naprej?«

  • svitase

    Kako naprej?

    Izvoliti moramo tiste, ki resnično ljubijo naš dom!

    Potem bo vse enostavno. Znali bomo poiskati rešitve, ki se nam zdijo danes nemogoče!

    Na ta način bomo utrdili naš skupni vrednotni temelj, ki je podlaga vsemu dobremu.

  • Amelie

    Pa je to izvedljivo na način, kot je bil do sedaj uveljavljen v praksi ?
    Se mi zdi da imajo mediji pri tem ključno vlogo !

    • Mediji imajo natanko tako vlogo, kot jim predpišejo lastniki Slovenije. Torej, kje in kako ven iz te novodobne zasužnjenosti? Edino silo vidim v krščanstvu a je očitno nadškof&prijatelji odklanjajo.

      Kot dokaz odklanjanja navajam pranje glave škofu Štumpfu za izjavo: “To ni karitativnost, ampak naivnost.” Ko pa afriški kardinal v Vatikanu poziva Evropo: “Nehajte sprejemati migrante – ti naj ostanejo v Afriki!” so pa tiho.

      Skratka! Slovenci kot narod smo zavrnili Božjo milost in sedaj se rešuje posameznike. Upam, da boste gospa Amelie tudi vi med njimi!

      • Ah, mediji ?
        Ti bi se morali osvobodit teh svojih šefov. Ne vem zakaj se ne ?
        A so res pripravljeni prodat svojo dušo za piškotk?
        Ali pa je morda tudi pri njih problem “zavedanje” ?

  • tolmun1 tolmun1

    Valter
    6.7.2017
    10:34

    Valter , krivci za probleme s hrvati so politiki nastajajoče države FLRJ , predvsem
    tako imenovami”Sperans” alias kardelj s svojo druščino , ki so Istro podarili hrvatom!
    Zgodovina o tej svinjariji vztrajno molči , ni bila vprašanje samo Istra , šlo je tudi za
    Slovensko primorje in goriško ozemlje in še kaj bi se našlo !

    Andrej Briški

  • Ni mi jasno zakaj naša vladajoča levica tako zelo sili Hrvate naj spoštujejo odločitev arbitraže, ko pa je vendar jasno, da je rezultat za Slovenijo izrazito slab?

    • Briga jih za Slovenijo, želijo da se to poglavje čimprej zapre, pa “da se prah poleže”!

    • In Hrvaška bi se takole z vsemi štirimi upirala, če bi mislila, da je arbitražna odločitev meje za njih dobra?! Logično?

      Dejmo nehat blefirat. Nezadovoljstvo na hrvaški strani je veliko večje in ga deli okoli 90% ljudi. Mislijo, da je edino prav, če gre meja po sredi piranskega zaliva in potem pravokotno na italijansko obalo. Mislijo, da jima z izsiljevanjem krademo njihovo morje. Mnogi so dobesedno besni na Slovence.( Ta njihova vizija meje bi pomenila za nas okoli 40% manj teritorialnega morja, kot ga je odločila arbitraža.)

      V Slovenijo je s to razmejitvijo nezadovoljna maksimalno polovica ljudi.

      Ne verjamem, da gre za ločnico po delitvi levo : desno. Jaz še nikoli nikoli nisem levo volil, pa mi je ta meja solidna in sprejemljiva in bi jo še enkrat podprl s svojim glasom, če bi bilo treba. Tudi Žiga Turk in Domen Mezeg sta tukaj v tekstih nakazala, da jima je v okvirih sprejemljivega. Tudi Anton Tomažič je pohvalil arbitražno odločitev itd.

      Ne nas tu zmerjat, da smo Hrvatarji ali slabi patrioti zaradi tega. Če ne, lahko vrnemo, da se zganja čisto demagogijo zaradi pridobivanja političnih točk, kljub temu, da je jasno, da lahko vztrajamo v konfliktu in težavah, pa meja vseeno ne bo boljša niti čez 100 let. Kvečjemu slabša za Slovenijo, ker so hrvaška pričakovanja bližje pravilom mednarodnega prava kot slovenska.

      • IF, glede na arbitražni sporazum, za katerega so sicer njegovi avtorji trdili, da je odličen in nam bo dal vse, kar nismo dobili, je odločitev do neke mere razumljiva. Če bi hoteli dobiti kaj več, bi v sporazumu moralo pisati kaj drugega, kot je pisalo. Toda (zmanipulirani) ljudje so se na referendumu pač odločili, kot so se. Verjetno je ta izid tudi posledica (ne)sposobnosti naših predstavnikov in njihovih argumentov v času arbitriranja.

        Dejstvo pa je, da smo na kopnem izgubili vse, da nismo dobili stika med teritorialnim morjem in mednarodnimi vodam, temveč samo nekoliko polepšano služnostno pot, ki smo jo imeli zagotovljeno tudi brez arbitraže. V Piranskem zalivu smo dobili toliko, kolikor smo tudi izgubili. To so nesporna dejstva. Arbitraža gor ali dol, več smo izgubili, kot dobili.

        Če ste vi s tem zadovoljni, je to vaša pravica. Toda to ne spremeni dejstva, da smo znova po lastni neumnosti (ali pokvarjenosti) izgubili del svojega ozemlja.

        • Lej, ne vidim, kaj smo izgubili. Nič. Edino, kar sem želel, da bi meja šla po rekah Muri in Sotli, pa ni uspelo. Hrvati bojo imeli kar nekaj ozemlja na naši strani teh dveh rek. Več kot mi pri njih. Ampak to jim gre po katastru in ta je bil za arbitre odločilen. Za vojašnico na Trdinovem vrhu in teren južno od Dragonje smo nekateri bolj ali manj vedeli, da bo to šlo Hrvatom. Meja na morju je boljša kot bi bila striktno po mednarodnem pravu ( v piranskem zalivu po mojem ne bi mogli dobiti boljše), je pa manj kot po sporazumu Drnovšek-Račan.

          Skratka, apetiti so bili preveliki. Arbitri so pokazali solidno realnost. Je pa res kampanja za na referendumu zavajala ljudi. Morda zavestno, morda pa kot del maksimalistične množične histerije – ostra beseda, ampak kaj je drugega kot maksimalistična histerija ob taki obali, kot jo Slovenija premore, posegat z namišljenim epikontinetnalnim pasom za morjem vse dol do Vrsarja. In to so risali v referendumski kampanji ZA in še en dan pred razglasitvijo arbitraže v Delu na prvi strani. To je evidentno zavajanje ljudi, tu je kritika SDS upravičena.

          • Kdor je bil pred referendumom sposoben misliti s svojo glavo in se je vsaj malo spoznal na predmet obravnave, mu je bilo jasno, da tega, kar so obljubljali, s tem sporazumom ni mogoče dobiti. Zato je vedel, da gre za nateg in je glasoval proti.

            Za so glasovali vsi “naši” in mnogi, ki brez Hrvaške ne morejo živeti. Bodisi zaradi svoji počitniških hišic na Hrvaškem bodisi zaradi sorodstvenih ali drugih povezav in interesov.

            Izid te arbitraže je kar dobro ocenil hrvaški SDP-jev poslanec Grbin, ki pravi, da je rezultat 70:30 v korist Hrvaške. Toda Hrvatje s tem niso zadovoljni. Pričakujejo 95:5 v korist Hrvaške. Če bodo pri nas še naprej državo vodili kontinuitetniki, imajo vse možnosti, da dosežejo tudi to.

        • Kapodistrias

          Vse povedano; ni kaj dodati. Tisti kos slovenskega morja prek sredinske črte (tako in tako mrtvega, tam ribiči ne ujamejo skoraj nič)in tisti kos snežniških gozdov (kamor skoraj ne stopi človeška noga)s strateškega vidika za Slovenijo ne pomenita dosti.Arbitraža pa se ni lotila najhujšega problema – razmejitve na kopnem. Tu smo zgubili (z izjemo belokranjske Drage) praktično vse. Doslednost pa takšna; večinoma se upošteva kataster, zakaj se ne povsod. Razlogov za evforijo torej ni.

  • Zdravko

    V mednarodnih odnosih gre vedno najprej za ugled. Potem pa vse ostalo.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI