Biti in imeti

Jože Mlakar 6.7.2017 6:35
 

S manjšo jadrnico naših sorodnikov smo se proti večeru privezali v eni od jadranskih marin. S pomola se je videlo dogajanje na drugih plovilih; tudi na precej veliki motorni jahti, kjer sta na krmi ob mizici s steklenico vina sedela dva zajetna moža in se glasno ter živahno pogovarjala. Zdelo se je, da uživata ob vzvišenosti svojega položaja, saj smo bili vsi ostali okoli njiju precej nižje na dosti manjših barkah. Tema pogovora ne bi pritegnila pozornosti, če ne bi bila tako glasna, da je kar odmevalo in zabeljena z vulgarnostjo najnižje poulične kvantaške scene. Seveda ju je jezik izdajal, da sta Slovenca. Zakaj pa ne; tudi Slovenci si lahko privoščimo velike jahte in z izbranim besednjakom še podkrepimo svoje bahaštvo. Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Prav ob boku barke naših rojakov je tiho pristala skoraj še enkrat večja in višja jahta z nemško zastavico. Zatemnilo se je tudi na krovu obeh zabavljačev. Pogovor je potihnil in pospravila sta se nekam v notranjost ladje. Kako je morala zaboleti padla veličina!

Biti in imeti je naravna nujnost vsakega človeka in brez enega in drugega ni mogoče živeti. Nekateri nimajo drugega kot nekaj kosov kartona v kakšni izložbeni niši in morda še kakšno odejo in živijo od kovancev, ki jim jih naklonijo mimoidoči. Na drugi strani so bogataši, ki se radi dajo videti v velikih in dragih avtomobilih najbolj prestižnih znamk, živijo pa v razkošnih vilah, raje umaknjenih od oči drugih državljanov, da ne bi bili deležni obiska tatov ali drugih radovednih obiskovalcev. Zanje je gibanje po velikih prestolnicah sveta in bivanje v dragih hotelih enako običajno, kot sprehod navadnih ljudi skozi vaško ulico do pošte ali avtobusne postaje. Na konferencah, poslovnih sestankih in banketih je pomembno koga poznajo, s kom se družijo, s kom se pogovarjajo in kakšne zveze imajo. Njihovo stremljenje je usmerjeno v več in bolje. Ni omejeno le na materialno zadovoljstvo, hočejo in želijo si tudi visokega statusa, imeti pod seboj in obvladovati čim več ljudi, zagotoviti sebi in svojim otrokom najboljše šole in graditi veliko ter ugledno kariero.

Znotraj skupnosti teh ljudi je tudi marsikaj dobrega in koristnega za druge, za narod in državo. Vendar bode v oči nezmernost in prekomernost njihovih stremljenj. Izstopa iz okvirov normalnosti, ali bolje rečeno, dobrega okusa. Prekomernost v uživaštvu imeti, posedovati je kakor droga. Zahteva več in več in vedno manj izbira načine, kako do tega priti. Koliko je v tem nepoštenosti, goljufij, prevar, utaje davkov, izkoriščanja in oškodovanja drugih! Ali niso bogataši, bolj kot spoštovanja in časti deležni zavisti in škodoželjnosti; tudi tistih, ki v pomembnosti in bogastvu tekmujejo z njimi? Zdi se, da tovrstni ljudje uživajo prav v zavisti drugih. »Jaz imam, vi pa ne«! Vse dokler se kdo ne pojavi še z večjim avtom, še z razkošnejšo vilo in bazenom… Potem se zavist obrne z bolečo brco naravnost v srce. Zdravilo za primitivnost takih čustev je samo sram – občutek, da smo prestopili mejo dobrega okusa in se izločili iz sredine kulturno in moralno ozaveščenih ljudi, ki poznajo mejo, do kje je potreba imeti še smiselna koristna in nujna. Sicer je prtljaga na strmi in ozki poti v nebo pretežka. Seveda, če smo ob vsem stremljenju po bogastvu in imenitnosti sploh imeti čas pomisliti na to. Kaj pa če Bog je, in se bomo na koncu poti znašli pred vrati, ki se ne odpirajo v  Božje kraljestvo? Ob tej uri nas utegne pretresti bridko spoznanje, da smo izbrali napačno pot in da bomo s težkim bremenom, ki smo si ga v življenju naložili, strmoglavili v prepad.

Kaj, če Bog res je…? Pa ne gre samo za to!

 
Značke:

7 komentarjev

  • Tudi jaz imam vtis, da je pretresljivo nizek kulturni nivo dobršnega dela naših neo-bogatašev. Nekako ne gre skupaj, da tako primitivni in vulgarni ljudje pridejo do takšnega premoženja. V preteklih stoletjih vendar to vsaj po pravilu v naših krajih in širše evropsko ni veljalo, pa če so bili aristokratskega ali buržoaznega porekla.

    Tudi naši galeristi in v antikvarjatih opozorjajo, kako so še ne tako davno nazaj, celo socialistični nouveau riche, vlagali v umetnine, recimo v slike impresionistov in drugih slikarjev, v kipe, stilno pohištvo, danes pa malokdo od te nove generacije bogatašev. Morda bo kdo jezen na to, koga bom zdaj pohvalil, ampak Janez Škrabec je vendarle tu izjema v pozitivnem smislu.

    Vsekakor se da zaključit vsaj to: 1. glede na neotesanost omenjenih dveh na jahti očitno manjka dobre vzgoje doma in v šoli. Sinove in hčere bogatih so bili pred komunizmom tega nedvomno deležni, za to so njihovi starši poskrbeli. 2. Manjka vladavine prava; kjer se da s korupcijo in klientelizmom do bogastva, je pričakovano, da je nižji kulturni nivo bogatašev. In 3. Prav je, da je imetje bogatih primerno obdavčeno, predvsem pa luksuzno imetje, kot so velike postavljaške jahte, avtomobili ipd.

  • Igor MB

    Hm. Moje prijatelje mika, kako s čim manj denarja potovati po svetu. Kje imajo poceni sadje? Kje je dovolj toplo, da se da poceni prenočevati? In predvsem, kako se znati sporazumevati s tujci, da je takšen lifestyle varen. Za to moraš poznati bistvo humanosti in ljudi ne glede na kulturne okvirje. Kar pa je itak blizu bistva življenja.
    P.S. Vem. Zdravko bo dodal, da povedano velja za ateiste. 😉

    • Zdravko

      se znati sporazumevati s tujci, da je takšen lifestyle varen.
      =========
      S tem imajo ateisti težave.

    • Igor MB: “Moje prijatelje mika, kako s čim manj denarja potovati po svetu. Kje imajo poceni sadje? Kje je dovolj toplo, da se da poceni prenočevati?”
      ==========================

      S tem ateisti nimajo težav, kar so dokazali že partizani.

  • svitase

    Vendar niso le nekateri bogataši tisti, ki so polni samega sebe, druge pa izničujejo.

    Tudi na drugih področjih življenja so takšni.

    Celo v kulturi, kjer bi morali biti največ kulture, pa najdeš sebičnosti in poniglavosti.

    Na primer: V našem mestu je mnogo najrazličnejših zborov, ki negujejo slovensko pesem.

    Ko pa imajo ti zbori letni koncert, redkokdaj vidiš, da bi jim prišli na oder predstavniki drugih zborov čestitat za njihov trud. Tudi voditelji nekaterih zborov se radi obnašajo kot veliki samopašneži, ki nimajo občutka za kulturne odnose.

    Pa bi moralo veljati zlato pravilo:

    V kulturi naj bo le kulturno!

  • Franc Mihič

    Država že 20 let dopušča krajo!
    »Ljudje, ki delajo so že ali bodo nekega lepega dni čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja«,berem te dni v tisku. Tragično dejstvo, ki je sramota vsej državi, a odgovornost tistih, ki vodijo državo. Posebej pravni stroki in seveda vsem političnim strankam in njihovim voditeljem. To je sramota za vse predsednike vlad, od mag. Antona Ropa, Janeza Janše, do Boruta Pahorja in tudi dr. Mira Cerarja. Mag. Rop je celo uzakonil to krajo plače, sedaj pa celo strokovno napoveduje krizo za pokojnine. Šele po 13 letih je US na pobudo ZSSS, ne pa na pobudo katerekoli stranke oz. DZ RS ali vlade, odpravilo takšen zakon, ki je bil absurd prava. Zakaj imamo sploh stranke, DZ RS, vlade, če nič ne ukrenejo, da se kraja zaposlenim ne nadaljuje. Komu in čemu potem sploh služi država? Samo eliti? Po zdaj veljavnih predpisih velja, da se delavcu šteje v pokojninsko dobo čas, ko so bili prispevki obračunani, čeprav ti niso bili plačani. To zaposlenega prikrajša pri višini pokojnine, še vedno pa gre lahko v pokoj takrat, ko izpolni pogoje po dejansko opravljenih letih dela. Zakaj se delavci, ki jih delodajalci dobesedno oropajo za denar, ki so ga pridelali in tudi za leta delovne dobe, znajdejo v položaju, da morajo iskati pravico na sodišču? Dokler je pokojninsko zavarovanje obvezno, je menda vsakemu povprečno razgledanemu človeku jasno, mora država poskrbeti, da se tudi izvaja. Konec koncev bi moralo biti to državi v interesu, da vendar poskrbi za zakone, ki bodo preprečili, da se tudi njej oz. njenim inštitucijam, ZPIZ –u i.d., ne kradejo prispevki, ki jih je zaposleni zaslužil in jim je dal na razpolago, a jih je delodajalec, podjetnik zadržal zase. Vsi politiki, ki trdijo in so trdili, češ da so pomagali podjetjem s tem, ko so omogočali prikrito neplačevanje prispevkov, dejansko krajo zaposlenim v korist lastnikom podjetij, ne premorejo potrebne empatije, ne odgovornosti in presoje, ne kaj je pravično za ljudi in državo. To uničuje državo. Doklej še? Ni nikogar sram?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI