Rim, A.D. 250, zmaga križa

Branko Cestnik 4.7.2017 6:3511 komentarjev
 

Zapis, ki je pred vami, je samo na videz zgodovinopisni. Je aktualen. Napisan je z namenom poklona dr. Žigi Turku, ki se je ob najavi rituala rdečezvezdaške regresije (Ljubljana, 29.6.2017) energično oglasil ter se v slogu antičnih apologetov, a na nekonfesionalen način, izpostavil v obrambo krščanske civilizacije kot malokdo (kolumna Pod rdečo zvezdo na Siol.net).

Krenemo od njegove misli: „Na Zahodu so najprej odpravili suženjstvo, vzpostavili enakost vseh ljudi, najprej pred Bogom, potem še pred zakonom,…“ Ta kratek stavčič razširimo zdaj v kratek vpogled v drobovje samih začetkov zahodnega krščanstva, v čas, ko se je pravni in politični oče Zahoda, kar Rim je, v luči križa že začel preobražati.

Ennio Innocenti, rimski profesor filozofije in plodni pisec, v knjižici Decisivo il confronto religioso a Roma (Odločilno versko soočenje v Rimu, 2015)*, katere soavtor je rimski arheolog in zgodovinar Giuseppe Biamonte, postavi tezo, da je v Rimu krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v sredini 3. stoletja. Vemo, od razsvetljenstva naprej se urbi et orbi, zlasti pa po marksističnih kanalih, rada širi teza, da je krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v 4. stoletju. In sicer, ker je cesar Konstantin (+337) za zmago krščanstva poskrbel na politični način, cesar Teodozij (+395) pa jo je prav v naši Vipavski dolini dokončno zapečatil na vojaški način (394, bitka pri Mrzli reki).

Seveda krščanstvo v Rimu (in drugod po cesarstvu) do leta 300 statistično ni prevladalo. Leta 300 naj bi bilo 5 – 10 % prebivalstva krščanske veroizpovedi. Vendar, da je neka religio illicita (nedovoljeno verstvo) brez podpore – kot rečemo danes – političnega režima, kulturnih elit in dominantnih medijev narasla malodane na desetino prebivalstva, je že zgodba o duhovni zmagi. Cesar Dioklecijan (+311), ki je bil bister človek in po naravi vse prej kot sadist in blaznež, je to duhovno zmago krščanstva zaznal in se bolj v skrbi za usodo cesarstva kot za usodo tisočerih rimskih bogov l. 303 odločil za ekstremno dejanje: preganjanje in radiranje kristjanov, kot ga še ni bilo.

Toda zakaj je krščanstvo „uspelo“** celih 100 let prej od časa, v katerem naj bi mu po mišljenju kritikov krščanstva uspelo s pomočjo trona in meča? Zakaj mu je „uspelo“, denimo, že l. 250 in ne šele l. 350? Naslanjaje na Innocentija in Biamonteja ter na dvoje španskih zgodovinarjev Fernanda Rivasa (La vida cotidiana de los primeros cristianos / Vsakdanje življenje prvih kristjanov, 2011) in Santiaga Guijarra (La primera evangelización / Prva evangelizacija, 2013) je križ zmagal:

– ker je duhovna kriza Rima sama storila, da se kaj drugega kot zmaga križa ni moglo zgoditi; po Innocentiju je Rim enostavno „zorel“ za sprejem Kristusa;
– ker je krščanstvo s seboj prinašalo racionalno teologijo; ko so rimski intelektualci v 3. stol. začeli brati dela krščanskih apologetov, so v racionalnem monoteizmu, ki je za povrh znal uporabiti grške filozofe, uvideli izhod iz politeističnega in sinkretističnega kaosa*** ter nekakšno „rešitev“ za um;
– ker – in tu dodajam misel Henrija de Lubaca – je krščanstvo ljudi odreševalo intimnega in močnega strahu pred demoni;
ker je krščanstvo, čeprav nelegalno in pollegalno, delovalo povezujoče in državotvorno; formula „dober kristjan = dober državljan“ je vzbuja zaupanje širše skupnosti;
– ker se je po krščanski etiki krščanski suženj lahko poročil s krščansko svobodno žensko; ker so krščanski sužnji v svoji matični verski skupnosti bili „bratje“ s svobodnimi in so lahko dostopali do verskih služb; ker je nek bivši suženj postal celo papež – papež Kalist (+222);
– ker so krščanske ženske bile versko in socialno agilne, v nekaterih ozirih svobodnejše od poganskih, s strani cerkvene strukture pa bolj zaščitene pred morebitnim moževim nasiljem;
– ker je verska struktura krščanstva temeljila na družini, na ecclesia domestica, in se organizacijsko in miselno zgledovala po družini (krščanstvo prvih stoletij namreč ni imelo strukture in miselnosti tempeljske religije, misteričnega kulta, državne religije);
– ker je cerkvena struktura v mestu Rim okrog l. 250 materialno skrbela za približno 1500 sirot in vdov; k temu je treba prišteti še vsakdanja dobra dela posameznih kristjanov;
– ker krščanstvo enostavno ni imelo sebi primernega duhovnega nasprotnika; Biamonte, ki se razpiše o odnosu krščanstva in mitraizma, zatrjuje, da tudi (misterični in elitistični) Mitra nikoli ni bil resen tekmec Kristusu; če je mitraizem bil tako velika konkurenca krščanstvu, kot še je danes pogosto slišati, zakaj se potem noben antični krščanski pisec z mitraizmom ne ukvarja?

Razlogi zmage križa v Rimu v (simbolnem) letu 250 so isti, ki bodo tudi dandanašnji križ ter njegovo potomstvo v liku zahodnega humanizma in racionalizma ponesli do vnovične potrditve. Če do tega ne bo prišlo, je z nami konec. Zahod bodo preplavili vzhodnjaški kulti ali gnostične ali totalitarne zasnove.

Opombe:
* Vse navedene knjižne vire imam v svoji knjižnici.
** Ker sem veren človek in pišem „konfesionalno“, vidne „uspehe“ krščanstva dajem v narekovaje; ne „zmagujemo“ namreč kristjani, zmaguje Kristus.
*** Vse večja kriza tradicionalne rimske religije, poplava vzhodnjaških kultov, širjenje magije in vedeževanja,…
**** Na sliki kapela Sv. Križa pri kraju Sedona v Arizoni (allsedona.com).

Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.

 
Značke:

11 komentarjev

  • svitase

    Današnji človek brez krščanstva je kot brezdomec, ki ne more najti svoj dom življenjskih vrednot.

    Pa če se tega zaveda ali pa ne.

  • svitase

    Dom življenjskih vrednot:

    vere, človekoljubja, resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti.

  • svitase

    Vprašajmo se, v kolikšni meri te življenjske vrednote zapolnjujejo skupni slovenski dom?!

    Ali se te življenjske vrednote v slovenskem skupnem domu bogatijo ali siromašijo, torej ali rastejo ali izginjajo?!

    Kdo je tisti, ki jih bogati in kdo je tisti, ki jih siromaši?!

  • svitase

    Ali je to splošno znano v slovenski skupnosti?!

  • svitase

    Najverjetneje je vzrok za neugodno stanje v tem, da se uporablja za dosego tega cilja predvsem politični jezik, namesto, da bi se uporabljal pristen vrednotni jezik.

    Nepolitičen, iskren jezik je za ljudi bolj privlačen in mu znatno bolj verjamejo.

  • svitase

    In seveda pristno vrednotno, odprto delovanje med ljudmi. Skratka – ljudskost.

    Brez tega ne bo sprememb.

  • Najbrž malo komentatorjev, ker je nepotrebno kaj dodajati. Čeprav kratko napisano, vsebinsko zgoščeno in prepričljivo. Odličen in vsebinsko bogat tudi prvi članek, torej Žige Turka. Bi priporočil komurkoli ( čeprav če so prisotni močno zakoreninjeni predsodki, potem težko prepriča – zato na siolu polno skrajno odklonilnih komentarjev in zgražanje, “kako more intelektualec tako pisat”).

    • Amelie

      Čeprav ne paše pod to temo, ali pač …?!
      Generalni direktor RTV izvaja pritiske nad Biziljevo, ker ni odstavila Rebernikove.
      Vse pod pretvezo “Thompson” !
      (Glej Domovina)

      • Ja,ja, vem. Neverjetni so. Vse bojo počistili, vključno z Biziljevo. Nič jih ne more ustavit, sami se pa sploh ne znajo. Zanimalo pa bi me, kdo je ta druščina in s čigavim zaledjem to počnejo. Vsekakor ne sodi pod članke z naslovom: Zmaga križa, ampak kvečjemu Pod rdečo zvezdo.

        • Dobro, tudi če bolj paše Pod rdečo zvezdo …
          Enkrat je treba potegniti črto, praviš sicer na sodednjem članku Ž. Turka o arbitraži.
          Kako, če imamo 27 let po padcu režima čistke v javni RTV hiši, vemo da zaradi bližajočih se volitev!
          A smo sploh še normalni?
          Ne, sami se ne znajo ustavit!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI