Hrvati: Edvard Kardelj je spletkaril za Slovence!

Domen Mezeg 2.7.2017 6:35
 

Zdi se, da je Slovenija po več kot četrt stoletja le dočakala rešitev perečega mejnega vprašanja. Ta vsekakor ni idealna, je pa še vedno sprejemljiva in menim, da mora pri njej slovenska stran za vsako ceno vztrajati. V nasprotnem primeru bomo še naprej priča boja dveh sprtih strani, ki ne bosta popustili niti za milimeter, hkrati pa izgubili ogromno političnega in diplomatskega elana. Poleg tega bi se mejni spor še naprej metalo raji kot »predvolilne kosti za glodanje« z namenom preusmerjanja pozornosti od drugih perečih težav.

In ker smo bili naposled le priča slovesnemu dogodku, za katerega se je zdelo, da ga nikdar ne bomo dočakali, ni napak, da se malce pokomentira celotno dogajanje. Slovensko stališče je že znano, zato bi se lahko malce dotaknili tudi hrvaškega gledišča nastale situacije. Zdi se namreč, da naši južni sosedje ob prelomnem dogodku doživljajo pravcato dramo, četudi skušajo navzven delovati kot neobremenjeni in vsepovprek zatrjujejo, da jih stvar v bistvu sploh ne zanima.

Izid arbitraže je sklep modrovanja gostilniške druščine?  

Hrvaški politiki namreč kot po tekočem traku zatrjujejo, da se v četrtek ni pripetilo prav ničesar, da je šlo za povsem običajen delovni dan, in da arbitraža že lep čas ne obstaja več. Posledično tudi razsodba arbitražnega sodišča nima nikakršne veljave. Gre  za dejanje neke samooklicane druščine, ki je pač nekaj spisala skupaj in to še objavila. Je potemtakem skupina uglednih tujih arbitrov enakovredna kakšni gostilniški klapi »rekreativnih zgodovinarjev« in »penzionistov«, ki v vaški »oštariji« po cele dneve vneto rešujejo pereče probleme celotnega sveta, vse od Bangladeša pa do Kosova?

A več kot očitno je, da hrvaški državniki sami niso povsem prepričani v to kar blebetajo, ali pa upajo, da bodo s svojim vztrajnim prepričevanjem pacificirali hrvaško javnost. Tako je bivši hrvaški premier Milanović na primer izjavil, da arbitraža za njega ne obstaja ter se začudil, da sploh je zanimanje za to stvar, a hkrati kontroverzno pristavil da se je odzval prav zaradi svojega zanimanja. Slednje pa na Hrvaškem očitno niti ni tako majhno, saj je bilo na dan razsodbe pri naših južnih sosedih o vsej stvari veliko izrečenega in napisanega. In prah se še vedno ni polegel.

Hrvati: Slovenci nam jemljejo nekaj kar je naše

Zanimivo se zdi, da je na Hrvaškem precej razširjeno in utrjeno mnenje, da je meja med državama pravzaprav že lep čas določena, in da so v resnici Slovenci tisti gusarji, ki želijo Hrvaški v Piranskem zalivu nekaj ukrasti. A resnici na ljubo morska meja med nekdanjima republikama ni nikdar obstajala in jo je bilo potrebno na novo določiti. Naša južna soseda se je očitno že navadila na začasno rešitev – da polovico Piranskega zaliva nadzirajo hrvaške, polovico pa slovenske oblasti, saj s takšno rešitvijo nima česa izgubiti. Potrebno je zgolj zavlačevati toliko časa dokler se začasna meja dovolj ne utrdi, obenem pa slovensko stran prikazovati kot iskalca težav in zdraharja.

Tej taktiki pravzaprav služi tudi krčevito zagovarjanje bilateralnega reševanja meje, na podlagi katerega se ni mogoče tako rekoč ničesar dogovoriti. Dokaz za to je zadnjih 25 let zavlačevanja, odlašanja, medsebojnega obtoževanja in podobnih neprijetnih situacij, ki so vse po vrsti vodile v nekakšno slepo ulico. Na to, da Hrvati pravzaprav vse kar se nahaja en sam centimeter južno od sredine Piranskega zaliva smatrajo za neizpodbitno hrvaški teritorij, nakazuje že naslov članka objavljenega na 24sata: »Bilo bi neumno, da bi sedaj Slovenci okupirali hrvaški teritorij«. Med tovrstno mislečimi so vsaj hrvaški ribiči, ki srčno upajo, da bodo svoje dosedanje ribiške navade na spornem mejnem območju, lahko gojili še naprej brez kakšnih večjih zapletov. Ni kaj, navada je železna srajca, težko jo bo sleči.

Tako je pri sosedih mogoče opaziti nekakšno mešanico poskusov ignoriranja situacije ter strahu pred dejstvom, da bo odločitev arbitražnega sodišča naposled morda le potrebno sprejeti, predvsem pa spoštovati. V skladu s tem zavedanjem je nek hrvaški novinar cinično zapisal sledeče: »Izgubili smo »Savudrijsko valo« (novotarija, ki jo Hrvati uporabljajo namesto imena Piranski zaliv), vendar pa smo dobili Joška Jorasa.

Biti bolj hrvaški od »čistokrvnih« Hrvatov

Zanimivo je kako se je na razsodbo arbitražnega sodišča odzval razvpiti hrvaški pravnik Davorin Rudolf, ki je dejal, da je odločitev sodišča popolnoma amaterska, in da je šlo le-to na roke Slovencem. Po njegovem prepričanju ta določba sicer ničesar ne spreminja, ker je na Hrvaškem niso priznali, s tem pa je neveljavna, še dodaja. Davorin Rudolf je sicer v javnosti znan kot vpliven akter na političnem parketu, predvsem pa se je proslavil s svojo nepopustljivostjo in bojevitostjo za ugodno hrvaško mejo na morju. Morda je njegov ognjeviti patriotizem tudi posledica dejstva, da je po očetu Slovenec in mora zato še toliko bolj zagrizeno dokazovati svojo hrvaškost. Gre morda celo za prikrito obračunavanje s svojim očetom, torej posledico nekakšnega notranjega psihološkega boja oziroma razdvojenosti lastne osebnosti?

Imajo Slovenci na Nebu svojega »zavetnika« in »priprošnjika« Edvarda Kardelja?  

Simptomatika hrvaškega travmatiziranja okoli arbitražnega sporazuma, še zlasti njegovega končnega izida, pa se kaže tudi kot odpiranje vprašanj povezanih z novejšo zgodovino razmejevanja ozemlja na območju Istre in Primorske. Tako je nek hrvaški medij kot delnega krivca za nastalo situacijo izpostavil kar Edvarda Kardelja. Govora je celo o njegovi zaroti proti Hrvaški. Ta naj bi namreč nekdanji jugoslovanski republiki Sloveniji šel na roke tako, da je preprečil gradnjo železniškega tunela skozi Učko in na takšen način onemogočil, da bi se Istra tesneje povezala s preostalim delom hrvaškega ozemlja. Obenem je medij izpostavil tudi podatek, da je bila železniška postaja v Pulju vse do leta 1992 del Slovenskih železnic, in da je bilo letališče v Pulju vse do istega leta zgolj podružnica letališča v Ljubljani. Vse to so menda dokazi, da je slovenska stran po 2. svetovni vojni želela vplivati na oblikovanje republiških in pozneje državnih meja med Slovenijo in Hrvaško, v današnjem času pa naj bi se ta podla zarota nadaljevala. Kot vzorčen primer se navaja dejstvo, da je Slovenija zahtevala arbitražo po načelu pravičnosti.

Ključna bo podpora EU

A resnici na ljubo, navkljub vsemu hrvaškemu naprezanju, pretežni del evropske politične javnosti podpira slovensko stran, saj pričakuje praktično implementacijo določil arbitražnega sodišča. Še zlasti Nemčija je s svojo diplomatsko noto dala Hrvaški jasno vedeti, da je razsodbo potrebno spoštovati.  Njena prizadevanja gre razumeti kot podporo vzorčnemu primeru reševanja za podobne mejne spore v regiji, predvsem tiste, ki jih ima prav naša južna soseda s preostalimi bivšimi jugoslovanskimi republikami, na katere meji. Na Hrvaškem kljub temu srčno upajo, da se jim bo uspelo izmuzniti iz neljube situacije, ob tem pa klečeplazijo za ZDA in še kakšno vplivno državo. A četudi jim to uspe, je pravno veljavo arbitražnega sporazuma dejansko nemogoče izničiti.

 
Značke:

16 komentarjev

  • svitase

    Učki tunel je bil pozneje vseeno napravljen.

    Da so bile istrske železnice pod Ljubljano pa tudi ni imelo nobenega vpliva na to kje bo meja.

    Hrvati pa nočejo govoriti o bistvenem, to je o dogovoru med Bakaričem in Kardeljem, kje bo meja.

  • V zvezi z arbitražo v hrvaških medijih človek lahko prebere marsikaj, kar nima nobene podlage v stvarnosti.

    Najbolj smešni so članki, kjer “dokazujejo”, kaj vse je Hrvaška izgubila s služnostno potjo prek njihovega morja in kako bi morala Slovenja vse to nadomestiti na kopnem. Kot da ne vedo, da obstaja temeljno načelo EU o prostem pretoku blaga, ljudi, idej in denarja. Zaradi tega lahko po naših cestah in železnicah vozijo tudi hrvaški in drugi tuji avtomobili in vlaki pod enakimi pogoji kot slovenski. Seveda to načelo velja tudi za vodne in zračne poti. Zato že sedaj ladje do koprskega pristanišča neovirano vozijo prek njihovega morja.

    Seveda pa slovenski mediji niso nič boljši. Ti poudarjajo kaj vse smo dobili, čeprav v resnici nismo nič dobili, le nekaj izgubili. V obeh primerih gre za spine, s katerimi želijo pred domačo javnostjo upravičiti zgrešeno politiko svojih predstavnikov.

  • <Zaradi tega lahko po naših cestah in železnicah vozijo tudi <hrvaški in drugi tuji avtomobili in vlaki pod enakimi pogoji <kot slovenski.

    sosede moti predvsem to, da nočemo nič slišati o avtocestni povezavi Reka – Trst….

    • dendro: “sosede moti predvsem to, da nočemo nič slišati o avtocestni povezavi Reka – Trst….”
      ===========================

      Če bi jih zares to tako zelo motilo je tu preprosta rešitev:

      “Naj predlagajo, da bodo oni (Hrvati) finansirali npr. odsek do Postojne in se dogovorili za koncesijo na tem delu avtoceste za npr. določeno število let”
      Princip s katerim so Hrvati gradili svoje avtoceste.

    • Cestna povezava Reka-Trst ima tako malo prometa, da tu gradnja avtoceste ni ekonomsko upravičena. Hrvatje naj plačajo razliko med ekonomsko upravičeno ceno in ceno avtoceste, pa bo ta avtocesta preje izgrajena.

    • Zdravko

      To drži. Slovenija ne zamudi nobene priložnosti, da bi zajebala koga od sosedov kadarkoli in kjerkoli.
      Toda v mednarodnem okolju kot je ESČP, ali WTO, ali arbitraža vedno popušimo. Doma pa harajo komunisti.

  • V bistvenem sam razmišljam tu enako kot Domen Mezeg. Kakšno oceno hrvaških razmišljanj in ravnanj in kakšnega človeka na oni strani bi malo drugače in vendarle bolj prizanesljivo opisal, ampak to so že detajli, v katere se tokrat ne bi spuščal. Ja, Slovenija mora tega vrabca v roki zadržati in vztrajati na razsodbi.

    • Zdravko

      Težko bo “vztrajati”. To je isto kot bi rekel “da se mora poscati v hlače”. 🙂
      Ne moreš “vztrajati” na predaji vsega. Kar se piranskega zaliva tiče, pa je skoraj isto kot je bilo.
      Upam, da bo Plenkovič le uvidel, da je zmagal in da bodo hrvati znali sprejeti zmago in ratificirati sporazum. Brez komunistične oholosti in objestnosti.
      Slovenci pa tako nismo sposobni bolje od tega, da slavimo tri kubike slane vode kot uspeh, ali pa arbitražni škandal premolčimo, kot da ga nikoli ni bilo.
      Vrabca res ni težko zadržati. 🙂

      • “Brez komunistične oholosti in objestnosti.”

        Težko se bo to zgodilo. Težko.

  • makovec

    Do leta 45 je bila celotna Istra s tremi zadnjimi otoki slovenska. Poznate zemljevid Sloveske dežele iz devetnajstega stoletja, ste kdaj slišali za Vojvodino kranjsko in zemljevid naših krajev z vklučeno Istro? Italijanska zasedba slovenskega ozemlja je bila v dogovoru s Hitlerjem, tako da Musolini zavzame Slovenijo od Save navzdol. To je slednji tudi storil. On je vedel katero ozemlje je slovensko in jo okupiral, mi pa še danes tega ne vemo, ker se nam po komunistični maniri to prikriva. Zato je zanimiv in poveden naslov knjige Zamolčana Istra Franca Kuneja. (Z avtorjem nikakor ne uspem priti v stik.) V njej avtor opozori Slovence in Hrvate, da je že leta 1937 doktor in profesor zgodovine Josip Srkulj po naročilu takratnega Sabora napisal knjigo z naslovom Povijest Hrvatske u devetnaest karata, v kateri zelo preprosto izhaja, da od vseh teh 19 zemljevidov skozi hrvaško zgodovino NIKDAR ni Istra pripadala Hrvaški! Tako sam Hrvat. No, Franc Kunej še naprej v knjigi razpreda, zakaj Istra ni hrvaška. Tudi če je Kardelj določal mejo je bil to mednarodno ne priznan akt. Sam razmišljam, da je Tito bil tisti, ki nas je oškodoval, ker je dal Istro hrvatom za nagrado pri sodelovanju, uresničevanju njegovih revolucijonarnih ciljev. Seveda tudi to osebno podarjanje ni mednarodno priznan akt, ampak obdarovanje med seboj. Titovi podložniki si mu seveda niso upali karkoli oporekati, to razumem. Kunej razmišlja tudi, zakaj ni cona B hrvaška. Še danes vam francozi ali administracija EU narišejo Slovenijo z mejo na reki Mirni! Mi pa ne! Naši politiki ne poznajo svoje zgodovine in se jim ne ljubi postaviti zahtevo za umik hrvaške iz Istre. Ob osamosvajanju je Tuđman prosil naš politični vrh, da jim pomaga pri oborožitvi, v zameno pa da(!) cono B ali denar. “Naši” so izbrali seveda denar, kdo, se do danes še ne ve, a lakho slutimo. Knjigo hrvaškega zgodovinarja so našli v trezorju NUKa v Lj. šele leta 1996, torej po pogajanjih na Brijonih, kamor ga je skrila pred slovenko javnostjo naša UDBA, na hrvaškem pa so, domnevam, vse izvode pokurili, da ne bi prišlo slovenjcljem pod nos. V zvezi s to knjigo še en cukrček: Tuđman, doktor zgodovune, je naše pogajalce na Brijonih previdno najprej vprašal, če kdo pozna knjižno delo Josipa Srkulja. Ker je dobil nikalni odgovor, je doktor imel lahko delo. Seveda, tudi to ni mednarodno priznani akt.
    Pristajanje na arbitražo v nekem zalivčku je čista veleizdaja pred Sloveci in nič v duhu generala Maistra.
    Izid arbitraže ne smemo ratificirat in tukaj nam gredo Hrvati na roko, ker arbitraže ne priznajo. Oni sami vedo, da so okupatorji v Istri, le mi tega nočemo videti ne vedeti, ampak jim v zahvalo pustimo vsako leto, v duhu sodelovanja (kolaboracije), miljone na “njihovih” plažah.
    Torej: Istra je naša! Samo o tem se lahko pogovarjamo v delitveni bilanci znotraj nekdanjih repubilk, danes samostojnih držav. Do tega še ni prišlo, a bo. Politikom je treba podkutiti pod ritjo in jih poslati v pogajanja, ali bolje kar zamenjati.
    Dolgo iščem kogarkoli, ki bi mi pokazal kakršnkoli mednarodno priznan dokument iz katerega bi bilo razvidno od kdaj in zakaj ni Istra več naša. Da mi zaveže gobec za vedno!

    • Kapodistrias

      Predlagam, da se knjiga Josipa Srkulja ponatisne. Takoj jo naročim. Priznam, da o njej prvič slišim. Nisem pa prvič slišal (in ne prvič bral)o povojni tragediji v Štrigovi (od Razkrižja naprej, zdaj na Hrvaškem), ko so hrvaški udbovci (s pomočjo slovenskih!)po koncu vojne pobili okrog 40 domačinov, ki so se upirali nasilnemu pohrvatenju. Zakaj se o tem nič ne piše?! Še to: prepričan sem, da me spomin ne vara – v osnovni šoli smo petdeseta leta prejšnjega stoletja (1956) imeli velik zemljevid Slovenije (izdala so ga Učila Zagreb!), kjer je zarisana meja po sredi savudrijskega polotoka, s tem da je bil Umag že hrvaški. Govoriti, da je bila celotna Istra slovenska, nima nobene realne osnove. Res pa tudi ni bila prej nikoli hrvaška. Avstrijsko štetje prebivalstva (mislim, da leta 1910) je pokazalo, da v občinah Kaštel in Savudrija ni bilo nikogar, ki bi se imel za Hrvata ali da bi uporabljal hrvaški jezik. Vztrajati bi morali na tej razmejitvi po sredi savudrijskega polotoka, ne pa da jim priznavamo savudrijski polotok, celoten Piranski zaliv pa da je naš. Neumnost je pristati na razlago, da s hrvaškega kopnega skočiš v slovensko morje.

      • Štetja leta 1910 je res dalo za Kaštel izrazito slovensko večino pred Hrvati ( nekako 5:1), v Savudriji pa ob izraziti italijanski večini še nad 60 Slovencev in nobenega Hrvata. So pa, zanimivo, rezultati ljudskih štetij pod Avstrogrsko in Italijo predvsem za slovansko prebivalstvo silno variabilni. Isto naselje je enkrat skoraj celotno slovensko, ob naslednjem štetju skoraj v celoti hrvaško in obratno. Zanimivo, da tudi štetja v Kopru, Izoli in Piranu, vsaj nekatera, pokažejo precej več Hrvatov kot Slovencev. Vsekakor je menda zlasti v manjših krajih prišlo do tega, da se je slovansko prebivalstvo izrekalo o svoji narodni pripadnosti glede na nasvet in narodno zagretost lokalnega župnika. Torej pozno definiranje nacionalne zavesti prebivalstva.

        Realnih možnosti na arbitraži za drugo mejo kot na Dragonji po mojem ni bilo. Arbitri so jasno argumentirali, zakaj. Obstajajo dokumenti, da sta SR Slovenija in SR Hrvaška konsenzualno določile mejo na reki Dragonji in obenem s to odločitvijo ukinile veljavnost starega katastra. Nenazadnje je Joras, ko se je priselil v času YU, urejal svoje zemljiške dokumente v Bujah in ne v Piranu.

        Ne vem, ali ti teh stvari ne veš, ali jih nočeš vedeti. Vem, da je veliko takih, ki nočejo vedeti, da se lahko delajo patriote in zahtevajo čim več ozemlja. Jaz trdim, da je neplodno zahtevati tisto, česar ni možno pošteno zagovarjati.

        • “Realnih možnosti na arbitraži za drugo mejo kot na Dragonji po mojem ni bilo”

          Brez skrbi, saj vas ne bi izbrali za arbitražo, četudi bi bila desna vlada … 😉

          Mimogrede, meje se določajo z vojsko, mi je pa nimamo. Menda je še tistih nekaj vojakov dobilo garje pa so v karanteni …

      • makovec

        Tisto, kar te zanima iz knjige Srkulja, dobiš v knjigi Zamolčana Istra Franca Kuneja, ki jo toplo priporočam vsem, ki jih ta temetika zanima.

    • Zdravko

      Da to niso mednarodno priznani akti, ni argument.
      Če je Tito kaj komu dal, mu je to dal z mandatom, to je z vsemi pooblastili. To da nekateri ne priznavajo Jugoslavije, je njihov problem. V tem nihče ne bo na njihovi strani.
      Slovenski narod praktično kot celota, pa ne priznava nič od Avstro-Ogrske dalje. Tito ni priznaval nekega sodišča, tu pa ne priznavate treh držav, ki so se zvrstile na tem ozemlju. Revolucionarji, da je kaj.

  • Zdravko

    Vse se zreducira na vprašanje, kdo je zasedel ta prostor potem, ko je Tito izgnal Italijane po ’45? Nekdo je takrat moral zelo skrbno načrtovat, kako zamenjati na sto tisoče ljudi, ki so pustili svojo lastnino v Jugoslaviji. Težko da so komu prodali svoje nepremičnine.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI