Različni v enakosti

Renato Podbersič ml. 25.6.2017 6:29
 

Zvezna republika Nemčija in Republika Slovenija sta članici iste evropske družine, Evropske unije. Delili naj bi skupen gospodarski prostor, skrb za človekove pravice ter vrednote svobode in enakosti, tudi pred zakonom. Del današnje skupne nemške države, nekdanja Nemška demokratična republika (DDR), je do jeseni 1989 živel v tesnem objemu komunističnega režima, naslonjenega na mogočno Sovjetsko zvezo. Vladajoči vzhodnonemški stranki, Enotni socialistični stranki Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands/SED) je oblast uspelo ohranjati predvsem zaradi nedemokratičnih metod in pritiskov ter s pomočjo tajne politične policije.

V zadnjih letih so v večini nekdanjih evropskih komunističnih držav poskrbeli za ustrezno vrednotenje arhivskega gradiva iz obdobja totalitarizma. Količina gradiva je odvisna tudi od tega, kako hiter je bil prehod iz komunizma v demokracijo in v kolikšni meri je novim demokratičnim oblastem uspelo preprečiti uničenje dokumentarno-arhivskega gradiva komunističnih tajnih služb in policije. O problematiki arhivov in slovenskim poskusom oteževanja do njihovega dostopa smo na Časniku v preteklosti že večkrat pisali. Nič ne bo narobe, če se ponovno ozremo na dejstva, ki izvirajo iz soseščine s podobno nedemokratično izkušnjo.

Pri organizaciji, delu in razvitosti raziskav ter ohranjenosti arhivskih virov na tem področju je danes vodilna Zvezna republika Nemčija. Po padcu Berlinskega zidu novembra 1989 in še pred združitvijo Nemčije oktobra 1990 se je postavljalo vprašanje, kaj bo z arhivi nekdanjih vzhodnonemških državnih organov. Spomladi 1990 je ljudstvo marsikje s spontanim vdorom na sedež Stasija preprečilo uničenje arhivov te zloglasne tajne službe v nedemokratičnem političnem sistemu.

Avgusta 1990, še pred združitvijo obeh Nemčij, je demokratično izvoljeni vzhodnonemški parlament sprejel odločitev o odprtju spisov vzhodnonemškega Ministrstva za državno varnost, bolj poznanega kot tajna služba STASI (nem. Staatssicherheit, po naše Državna varnost). Pomenljiv je bil moto te tajne službe: »Ščit in meč stranke!« Stasi se je z leti razrasel v mogočno državno represivno strukturo, leta 1989 je imel 91.000 uradnih in 190.000 neuradnih sodelavcev oz. špicljev. Omenjeno ministrstvo je več kot štirideset let vodil Erich Mielke (1907–2000), strah in trepet nasprotnikov vzhodnonemškega komunističnega režima, ki pa je bil v demokratični Nemčiji obsojen na zaporno kazen.

Januarja 1991 je nemški zvezni parlament (Bundestag) sprejel zakon o gradivu nekdanjega Stasija. Že oktobra 1991 je v Berlinu začel delo pooblaščenec zvezne vlade za dokumentacijo Službe državne varnosti nekdanje NDR (nem. Bundesbeauftragten für die Unterlagen des Staatssicherheitsdienstes der ehemaligen DDR), in postavil temelje za t. i. »Gauckov inštitut«. Tako se ta ustanova še danes pogosto neuradno imenuje po Joachimu Gaucku, nekdanjem evangeličanskem teologu in prvem direktorju tega urada. Mimogrede, med 2012–2017 je J. Gauck opravljal funkcijo predsednika Nemčije (Bundespräsident). Od januarja 2011 pa to ustanovo vodi Roland Jahn, tudi sam nekdanji vzhodnonemški oporečnik in žrtev Stasijevih prijemov.

Od januarja 1992 imajo nekdanji državljani NDR prek opolnomočenca nemške vlade dostop do podatkov, ki so jih o njih zbirali v času nekdanje komunistične države. Arhivi pa so odprti za znanstveno raziskovanje, seveda ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon, predvsem v zvezi z varovanjem osebnih podatkov. Izdajajo tudi svoje publikacije.

V uradu zaposlujejo v glavnem državljane nekdanje NDR, prej pa jih seveda »varnostno« preverijo, da bi odkrili, ali so bili povezani s Stasijem. Zelo malo so jih zaposlili iz nekdanje Zahodne Nemčije. Niso namreč želeli zbujati vtisa, da je Zahodna Nemčija iz preteklega ideološko-političnega spopada izšla kot zmagovalka. Prevladalo je mnenje, da so se Vzhodni Nemci sami rešili komunizma, zato naj tudi sami »obračunavajo« s svojo preteklostjo.

Po sedanji nemški zakonodaji si lahko vsak nekdanji vzhodnonemški državljan ogleda svojo policijsko kartoteko oz. dosje iz obdobja komunizma. Pravico ima izvedeti, kdo ga je ovajal, ter si ogledati kartoteko svojega ovaduha, ne more pa si ogledovati kartotek drugih oseb, ki so jih ovajali. Seveda so se v Vzhodni Nemčiji bali izbruha revanšizma in medsebojnih obračunavanj med sosedi in znanci, ki bi bili posledica odprtja tajnih arhivov, tako da bi državljani zvedeli, kdo je koga ovajal. Vendar se to kljub nekaterim zelo kočljivim okoliščinam, ko se je izkazalo, da je npr. mož ovajal ženo in narobe, ni zgodilo. Pri tem morda velja izpostaviti primer političarke in civilno-družbene aktivistke Vere Lengsfeld, ki jo je Stasiju ovajal kar mož Knud Wollenberger.

Kljub temu danes v Nemčiji na splošno prevladuje zadovoljstvo, ker so odprli arhive nekdanje politične policije. Arhiv centrale Stasija je v mogočni stavbi v (nekdanjem) Vzhodnem Berlinu; kjer tudi hranijo arhivske depoje in različne oddelke. V tamkajšnjem arhivu je enajst kilometrov dokumentov, med njimi skoraj dva milijona fotografij, ter 30.000 filmov, video- in avdio posnetkov. Kot zanimivost naj dodamo, da se je poleg tega ohranilo tudi skoraj 40.000 vreč raztrganega arhivskega gradiva. Danes ga sodelavci arhiva ročno sestavljajo, tudi s pomočjo računalnikov. Med drugim je v berlinskem arhivu Stasija tudi prostor, v katerem hranijo centralno kazensko evidenco. Ta obsega več kot 900.000 evidenčnih kartonov kazensko preganjanih posameznikov v nekdanji NDR. Imajo tudi arhiv s kartotekami formalnih in neformalnih sodelavcev Stasija. V njem lahko preberemo zelo zanimive zgodbe in karakteristike tako ovaduhov kot o ovajanih. Med zanimivostmi je treba omeniti še nekdanji posebni oddelek za tajno kontrolo pisemskih pošiljk. Njegova posebnost je Stasijev izum: poseben stroj za odpiranje in ponovno zapiranje pisemskih kuvert. Ko je prišla kuverta iz «obdelave« ni bilo na njej nobene sledi morebitnega odprtja in branja vsebine, tako da je imel naslovnik občutek, da je še nedotaknjena.

Seveda jim v Nemčiji niti na kraj pameti ne pade, da bi omenjeni arhiv zaprli. Prav tako tam ni prav nič slišati o tem, da bi se pripravljal kakšen referendum na temo arhivov. Zakaj le?! Nemci so preprosto povedali, da sta nacionalni socializem in komunizem nedemokratična politična sistema, ki ju je potrebno obsoditi. Tudi zaradi razvoja, gospodarskega napredka in blaginje državljanov.

Pri nas lahko vedno znova poslušamo, kako je potrebno že enkrat pustiti preteklost in se obrniti v prihodnost. Drži, toda brez poznavanja preteklosti ni mogoče načrtovati uspešne prihodnosti!

Še primerjava: v nekdanji NDR je bilo uničenega okoli 5 % arhivskega gradiva, v Sloveniji pa po ocenah več kot 80%. Potem pa pri nas slišimo celo najnovejše pozive iz akademske sfere, ko redni profesor za sodobno zgodovino na eni izmed slovenskih fakultet odkrito govori o potrebi po omejevanju dostopa do arhivov iz obdobja nekdanjega komunističnega režima. Narobe svet! Pri tem je seveda vsaka podobnost med slovensko in nemško državo lahko zgolj naključna…

 
Značke:

7 komentarjev

  • Stasi in podobne službe so lahko samo sanjale, da bi imeli vse te podatke katere imajo danes o nas Google, Facebook, Twitter,.. Da o aplikacijah ki so naložene na naših telefonih kmalu tudi na naših gospodinjskih aparatih, najnovejši avtomobili so tako že omreženi ne govorimo. Dobro recimo, da globalne igralce ne zanima nek Janez iz dežele čeprav to ni res! Dovolj je da samo pogledamo, da je večina družbenih omrežij kot tudi komunikacijskih orodij v rokah podjetij iz ZDA. Tak primer je Skype nekoč evropsko danes ameriško orodje. Kaj pa lokalno kdo o nas zbira podatke? Naš ponudnik internetnega dostopa, fiksni in mobilni operater beleži po EU zakonodaji prometne podatke in hrani dve leti. Torej vsak naš klik, vsak naš premik do trgovine ali izlet na morje, k ljubici ali k maši ali kamorkoli je pod nadzorom. Še celo več, vaš kabelski TV ponudnik točno ve katere programe gleda vaša družina in kdo gleda pri vas XXX kanale, ko je sam v sobi. Od tu do izdelave profila »bolj moderno se sliši kot dosje« vsakega posameznika, družine, skupnosti, podjetja, ustanove, države, regije ni niti pol koraka. Torej naš internetni in telekomunikacijski ponudnik ter globalni igralci vedo o nas samih naši družini celo več kot vemo mi sami ter mnogo več kot je kadarkoli vedela o nas naša UDBA. Pa to še ni vse! Spomnite se arabske pomladi in preko katerih orodij je le ta bila sprožena? Ali če hočete tudi družbenih dogodkov v Sloveniji v zadnjih letih.

  • Kjer želijo opustiti prakse totalitarnih režimov, arhive tajnih političnih policij odpirajo, kjer jih želijo ohranjati, jih zapirajo. Kjer kršitve človekovih pravic sankcionirajo, odgovorne zapirajo, kjer jih opravičujejo, odgovorne nagrajujejo.

    Pri nas te arhive zapiramo in odgovorne za brutalna kršenja človekovih pravic nagrajujemo. To dokazuje, da smo žal z eno nogo in pol še vedno v totalitarnem režimu. Poleg tega to dokazujejo tudi glavni mediji, ki imajo še vedno bolj funkcijo propagandne dejavnosti kot obveščanja o dejstvih, selektivno pravosodje, ki po potrebi izpelje tudi montirane politične procese, propagandno prikazovanje preteklosti, namesto zgodovine, podprte z dejstvi itd.

    Izid je znan. Bivše komunistične države, ki so se otresle totalitarne miselnosti, nas prekašajo po napredovanju k višji življenjski ravni. Dokler ne bomo razčistili s svojo preteklostjo in njenih vzorcev pustili za seboj, smo obsojeni na bedo. Do kdaj še?

    • “Do kdaj še?”

      Kar se tiče SLO, potem do bridkega konca. Posameznik se pa lahko reši, že danes, že sedaj: “Spreobrnite se!”

  • Sarkazem

    Točno tako, Tine!
    Ne vem, ali obširno pisanje Hacherja o sodobnih dosežkih informacijske tehnologije izzveni kot opravičevanje početja komunističnih “varnostnih” služb?

  • Kapodistrias

    “…ko redni profesor za sodobno zgodovino na eni izmed slovenskih fakultet odkrito govori o potrebi po omejevanju dostopa do arhivov iz obdobja nekdanjega komunističnega režima.”
    Dr. Podberšič, nič ni treba skrivati, saj večina slovenske javnosti ve, da gre za režimskega zgodovinarja dr. Repeta.

    • Ki je bil perspektivni strokovni sodelavec na CK ZKS. Svoj talent za zaščito revolucionarjev in prikrivanje njihovih zločinov še naprej nesebično daje na voljo in upravičuje njihovo zaupanje.

      V demokratično urejeni družbi ne bi imel kaj iskati na tem delovnem mestu.

    • Ja, zadnjič se je jasno in brez sramu izjasnil, da bi Omerzi zaprl dostop do dokumentov arhiva. Absurdno, da temu človeku dominantni mediji že vseh 26 let samostojne države še bolj v komunizmu dajejo nek privzdignjen status uradnega razlagalca oz. uradnega zgodovinarja t.i. polpretekle dobe. Seveda so to že kot pojmi dediščina totalitarne dobe. Nedvomno Božo Repe Slovenijo tlači nazaj, kolikor se le da.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI