Slovenski narobe svet

Matevž Sedej 22.6.2017 6:34
 

Sredi maja je skupina borcev na čelu z bivšim predsednikom Milanom Kučanom “poromala” k Putinu v mesto, ki so mu nekoč rekli tretji Rim. V času, ko evropska levica in evropski liberalci bijejo plat zvona pred skorajšnjim koncem zahodnega liberalizma je tole romanje nekaj izrednega in zelo zgovornega. Kaže, kako populizem, ki ga naša intelektualna in medijska srenja pripisuje le desnici, veje enako tudi na levi. Kaže tudi, kako in s kom si Kučanova levica predstavlja izhod iz sedanje krize Zahoda.

Toda le nekaj dni zatem si je SDS za glavnega gosta na svojem kongresu izbrala nikogar drugega kot madžarskega premiera Orbana, epitoma desnega populizma. Ne vem, ali je SDS sploh poskušal na kongres pripeljati Merklovo, ki danes – po izvolitvi Trumpa – velja za voditelja zahodnega liberalnega sveta in je ena še redkih krščansko-demokratskih voditeljev na oblasti. SDS se je doslej sicer izogibala, da bi v svoji retoriki šla tako daleč, kakor gre Orban.

Z Orbanom se spogleduje tudi slovenska levica. V našem nacionalnem projektu stoletja smo se (nekoliko nevarno) naslonili le na eno državo – in to prav na Orbanovo Madžarsko. Dogovor z Madžari smo sklepali prav v istem času, ko se je pri nas na drugi strani hkrati demoniziralo celotno višegrajsko četverico zaradi njihovega odnosa do migrantskega vprašanja. Dokaz več, da je SMC pripravljen za projekt 2. tira storiti res vse.

Populizem levo in desno. Varljivi vtis, da pri nas pravega populizma tako rekoč ni, je predvsem rezultat dejstva, da že zelo dolgo živimo v levem populizmu. Nanj smo že povsem navajeni. Konec koncev je bil vrhunski mojster spina laburistični Blair. V Sloveniji pa spin v medijih skoraj ni več potreben, saj mediji dovolj poslušno sledijo nareku oblastnikov.

Vendar se narobe svet nadaljuje tudi pri medijih. Za naše desno volilno telo je balzam za ušesa slišati Trumpa, ko obtožuje liberalni ameriški tisk pristranosti, levičarstva. A to so v veliki večini profesionalni novinarji in uredniki, ki imajo zelo malo skupnega z našimi lokalni “progresisti” v novinarskih vrstah – tako po profesionalni kot po ideološki plati. In še: pri nas so levi mediji tisti, ki že dolgo obvladajo “post-truth”, ki se je v ZDA zdaj poslužuje del konzervativno obarvanih medijev in politike.

V dneh, ko je Francija dobila novega predsednika in novo parlamentarno večino, si SMC morda domišlja, da je slovenski predhodnik Macrona. Predsednik Macron je – po njegovih izjavah sodeč – sredinec in Evropejec, toda populist glede na zunanji videz plebejca in svoj izvor v elitnem svetu velikega kapitala. Spomnimo se, da je enako zavzeto kot rešitelj vseh francoskih problemov bil sprejet že prejšnji predsednik Hollande, ki se je maja 2012 v dežju peljal v preprostem avtu z odprto streho. Takrat je sicer z združenimi močmi premagal Le Penovo (ki se je sedaj komaj zmuznila v parlament), vendar mu v svojem mandatu nikakor ni uspelo rešiti nakopičenih problemov Francije.

Tudi danes si ne smemo domišljati, da so volivci v globalnem zahodnem svetu resnično dozoreli in sedaj zares želijo modrih, preudarnih, dolgoročno usmerjenih, altruističnih politikov. Tudi pri nas seveda ne. Res pa je, da veje po celotnem globalnem zahodu veter, ki je ugoden za politike z manj spina in z več, vsaj na videz, stika z realnostjo in zdravo kmečko pametjo; kaže se celo nekaj več razumevanja za tradicionalne vrednote.

Ne vem, če so naše “pomladne” stranke ta trend opazile in ga pravilno ovrednotile. Zlasti krščansko-demokratske stranke imajo sedaj lepo priložnost, da pokažejo, kdo je pri nas elita in establishment, ki ga je potrebno zamenjati, ker – s kratkimi predahi – že četrt stoletja ponavlja eno in ne rešuje problemov: naša levica. Seveda pa se mora naša desnica pokazati tudi dovolj široka in zdravo evropska. Ne gre več le za politični spopad, ampak tudi za vrednostni. Zmagovalec bi lahko bil tisti, ki bo skrbno izbiral srednjo, zmerno pot: med levim in desnim populizmom, med odklanjanjem liberalne demokracije in drsenjem v ultra-levičarsko anarhijo. Ne nepomembno bo pri nas pri tem navsezadnje tudi stališče Cerkve: bo podprla Frančiška ali pobudnike kardinalske ‘dubie’?

Rešitev za Evropo in Slovenijo seveda ni Putin, pa tudi ne Orban. In če Miro Cerar ni slovenski Macron, kdo le bi se lahko potegoval za takšno mesto?

 
Značke:

36 komentarjev

  • Lepo bi bilo, če bi na slovenskih volitvah enkrat zmagala zdrava pamet. Pretekle izkušnje ne dajejo veliko upanja, saj so doslej volivci slabo stanje v glavnem spreminjali tako, da so še naprej volili iste.

    V zadnjih letih so na izide volitev bolj kot programi vplivale razne izmišljene afere.

    Velik uspeh bi bilo že to, če bi na izide volitev vplivali predvsem programi posameznih strank. Ali da bi bil predvolilni boj vsaj pošten.

  • Zdravko

    V Sloveniji bo treba spet na pravico gledati kot na pravico in krivico kot krivico.
    Tako bi že avtorju očital zadnji stavek glede “kardinalske dubie”. Avtor je tu očitno nepošten. In taka nepoštenost je splošna značilnost slovenske družbe. Po tej smo prepoznavni daleč naokoli. Zato smo zapadli v vse populizme, leve in očitno tudi desne.

    • Se sprašujem, koliko je to pravi izraz – ta “nepošten” ?!
      Saj vsi ne razumemo vsega na enak način in gre morda le za nerazumevanje ?

      • Zdravko

        Nepošten, ali morda celo krivičen. Ker nekdo ne izkazuje suženjske pokornosti papežu se ga obtoži uporništva. Pa naj dokaže, da ni upornik, naj dokaže svojo pokorščino?! To je zelo prisotno v slovenski kulturi. Kultura prostovljnega suženjstva.

  • Mislim, da so slovenski katoliški škofje v resnici doslej v vsem podprli Frančiška. Glede okrožnic, glede intepretacije družinske sinode. In tudi glede spoštljivega omenjanja osebnosti konkretnega papeža. Najbrž ne želijo izrekanja v smislu ostrega razločevanja, da ne bi izzivali nemirov ( sporov z bolj desnimi in tradicionalnimi) znotraj lastnega katoliškega občestva.

    Drugo je izrekanje političnega prostora med dvema smerema, ko ju personificirata Orban in Merklova. Seveda ni neopazno, da je SDS blizu Victorju Orbanu. Zaenkrat sicer tako Orban kot Merkel sobivata znotraj EPP. Osebno sem bližje nemški kanclerki. Ni pa gotovo, da je vse, kar Orban počenja in zagovarja, nujno zgrešeno; posebej za postkomunistične razmere. Tudi ni nujno dobro, če krščanske demokracije zahoda dobivajo vse bolj liberalno-demokratske poteze in v prilagajanju postavljajo na stran krščanske in konzervativne.

    Vsekakor sam želim, da slovenska desna sredina, vključno s trenutno dominantno v tem polu- SDS, ostane zavezana Europski uniji in evroatlantskemu zavezništvu, dobrososedski politiki, socialno-tržni ekonomiji z izstopom države iz večinskega dela gospodarstva, vladavini prava in protikoruptivni naravnanosti, družinski politiki in tradicionalnim vrednotam ter spoštovanju temeljnih človekovih pravic ( h katerim ne štejejo nujno vsakršne novodobne muhe).

    • Zdravko

      Ni nobene desne sredine, razen morda tebe. 🙂
      Narobe svet pri nas je mentaliteta, da oblast v službi temu da te zajebe. Vsakogar. In tudi desnica tako razmišlja. Odtod ves ta komunizem in vsa njegova današnja dediščina in njegova trajna zmaga, kot je videt.

      • Ustavljanje drugih je res zelo slovenska mentaliteta. Vcasih je sicer kaj le dobro ustavit, recimo očitne neumnosti in lumparije. Sicer pa, komunistična ideologija je velika poraženka konca 20. stoletja, nikakršna zmagovalka. In seveda da obstaja kaj več kot binarna politična izbira. Obstaja cela mavrica ( pa ni tu mišljena ona LGBT), med njimi cel kup bolj ali manj sredinskih varijant. Politična družina EPP je npr. recimo od nekdaj bolj sredinska kot desna.

        • Zdravko

          Jaz to “sredinskost” vidim bolj kot politično marketinško oznako. Si desni ali pa si levi. Na sredini ne moreš bit. Razen če gre za kategorijo “neodločnih”, ki se upogibajo po vetru ali čem drugem.
          To da so danes vsi sredinski najboljši dokaz. Sploh pri nas, vsi so v sredini, od Pahorja, do Židana, vred s Cerarjem in Erjavcem, pa vse tja od Janše. Vsi so sredina!

          • Če že, bi ta sredina morala bit takoimenovana “zdrava pamet” (center)!
            Ali vsaj njen kolikor toliko približek.
            Problem je v tem, ker ta ne bi smela bit odvisna od denarja.

          • Sfinancirat bi jo (to sredino) morale v sorazmernem deležu ostale stranke, ki bi se zrinile v parlament.
            Za kazen, ker same tega niso zmožne.

          • Pahor se mi zdi še najbolj izrazit politik te takoimenovane (in iskane) srednje poti.
            Vendar je ta zmernost lahko prav tako nevarna, kot skrajna desnica ali levica !
            Ker s svojo nedorečenostjo ne rešuje problemov, kvečjemu jih še poglablja.

          • Glej, on je recimo glavni kreator arbitražnega sporazuma, ki so mu ga Erjavec in njegovi ljudje skoraj sfižili. Bomo videli, kakšne sadove pri meji na morju bo dala ta pahorjevska sredinskost. V smislu sprave v narodu in pietete do zamolčanih umrlih je imenovani že kar nekaj storil; vsekakor več kot katerikoli predsednik do zdaj. Revolucij praviloma ne sprožajo sredinsko usmerjeni politiki; če v tem ne vidiš vrednosti in prednosti pred skrajnimi levimi in skrajnimi desnimi, ti ne morem pomagat.

          • Nenazadnje; predlagal je kljub svojemu izvoru in krepki levi parlamentarni večini lepo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča, vključno s Klemenom Jakličem. Kučan, Drnovšek in Turk tega niso počeli; imenovanega zanesljivo ne bi predlagali.

          • Revolucij jim zmernim res ni potrebno več sprožat, saj so to zadnjo naredili dovolj temeljito !
            Zdaj ko imajo zagotovljeno oblast, so lahko zmerni. Sedaj gre samo zato, da to obdržijo. Kakorkoli, tudi če jo formalno na volitvah zgubijo, ostanejo izpostave podsistemov še vedno pod kontrolo.
            Saj se lahko strinjam glede teh Pahorjevih potez. A vseeno menim, da je on še vedno del problema s to svojo neodločnostjo (sredinskostjo).

        • Zdravko

          V Sloveniji vse kaže, da gre za trajno zmago komunizma oz. komunistov.

          • Ali bolje … so kot škorpijon na žabi, ki jo je pičil, ko sta plavala čez reko … 😉

            Seveda pa obstaja rešitev posameznikov, ki je enostavna, hitra, zanesljiva in dokazano deluje že par deset tisoč let: “Spreobrnite se!”

          • Meni se ne zdi tako enostavna ?!! ..
            Se pa strinjam da je edina možna, ki se kaže kot rešitev.

  • Kot sem že večkrat zapisal, mislim, da je tradicionalna delitev na leve in desne stranke vse manj očitna, meja med njimi pa vse bolj zabrisana. Sedaj je bolj razpoznavna delitev na t.i. progresivce in konzervativce. Med progresivce se bolj kot ne uvrščata tudi Merklova in Macron. Glede financ in bančništva sta sicer še vedno bolj desna, glede vseh ostalih stvari sta pa progresivna. Progresivnost vključuje globalizacijo, tudi tam, kjer je manj ali sploh ni smiselna, kulturni marksizem in politično korektnost. To je predvsem politika svetovnega kapitalskega establišmenta, ki ustvarja svet po svoji meri.

    Sam menim, da je zdrava pamet na strani konzervativcev in da ima Evropa zdravo prihodnost le, če ohrani to smer.

    • Pa so ta imena dobro izbrana? Namreč! Če sledimo SSKJ:

      progrés -a m (ẹ̑) publ. napredek, napredovanje: delati za progres; družbeni progres; progres znanosti ♪; progresíja -e ž (ȋ) publ. povečanje, naraščanje: …

      In če upoštevamo misel: “Progresivnost vključuje globalizacijo, tudi tam, kjer je manj ali sploh ni smiselna,”

      Potem dobimo, da napredek ni smiseln. Hm?!

      • Seveda gre pri t.i. progresistih le za nalepko, ki si so jo prilepili. Ta “progresivnost” med drugim vključuje boj proti “ogroženosti” homoseksualcev in njihovih zvez od heteroseksualcev in njihovih normalnih zakonov z otroki, proti “ogroženosti” muslimanov od kristjanov, proti “ogroženosti” črncev od belcev, proti “ogroženosti” žensk od moških itd.

        Progresisti so si v maniri (kulturnega) marksizma nadeli ime, ki označuje obratno od tega, kar v resnici počnejo. Pri njih gre v glavnem za vsiljevanje degenerativnih politik, od česar pričakujejo svoje partikularne koristi.

    • Strinjam se, da je zdrave pameti več med konzervativci.
      A kot kaže, levice ne obvladuje nihče več.

    • Vsaj Merklovo in CDU ti povsem neprimerno vrednotiš. Predvsem pa, če podiš na veliko ljudi in usmeritve stran, brez smisla za realizem in zmernost ter pripravljenost na kompromis, na politiko kot umetnost možnega, potem sebe postavljaš v kot. Kjer imaš domnevno lahko vedno prav, a nič ne moreš narediti, ker ni šanse za parlamentarno večino.

      Ali pa lahko narediš le tako, kot je nedavno spet naredila HDZ. Ki si jo tudi ti vedno podpiral v nameri, naj se znebi Mosta. In je morala, ko ga je vrgla ven, povsem brez potrebe ( prav je imel glede Agrokorja), da je ostala na oblasti, zdaj iti v objem z levo-liberalno HNS. A sploh veš, kakšen je vrednostni sistem Mosta in kakšen HNS, ko grmiš, da so skoraj vsi, vključno z zahodnoevropsko EPP in vrhom Evropske komisije “kulturni marksisti”? To je tako kot da bi se, da se znebiš Willyja Brandta spečal z Leonidom Brežnjevom.

      • O Merklovi vse pove dejstvo, da je izničila in si ozurpirala zadnjo voljo svojega predhodnika g. Kohla, ki ji je tudi omogočil sedanji položaj.

        Kot beremo, je bila njegova zadnja želja, da na njegovem pogrebu govorijo samo tuji državniki, zadnji pa g. Orban. Toda Orbana je samovoljno izločila in se na njegovo mesto postavila sama.

        To vse pove o njeni lažni veličini.

        • Vprašanje če je to res. Na tem stališču zelo vztraja Kohlova druga žena. Ki je med drugim v izrazitem sporu z obema sinovoma pokojnega. Res je imel kot enega zadnjih političnih obiskov pred 2 letoma pri sebi Viktorja Orbana; v času ko se je ta odločno postavil za zaustavitev migrantskega vala. Po drugi strani je zadnje obdobje H.Kohla vendarle mogoče jemati z določeno rezervo. Telesno je bil precej ubog, tudi govorno-izrazno; dvomim, da je bil mentalno povsem svež.

          • Kot kaže, g. Kohl ni bil naklonjen aktivnemu sodelovanju evropskih oblasti pri nezakonitem tihotapljenju množice ljudi. Kot tudi Orban ni.

            Strinjam se z Boštjanom Turkom, da smo leta 1991 imeli veliko sreče (usodo na svoji strani), da je bil tedaj papež Janez Pavel II., v Evropi pa politiki, kot sta bila Helmut Kohl in Alois Mock.

            Če bi se razpad Jugoslavije dogajal sedaj, bi bili mi po vsej verjetnosti še vedno v bivši državi, saj niti sedanji papež niti sedanji evropski voditelji ne bi ničesar rešili, temveč stanje samo še poslabšali.

          • Ah, to kar nekaj zelo na pamet hipotetično sodiš. Papež Frančišek ima veliko poznavanja in simpatij do Slovencev, če se ne motim je njegova nečakinja ali nečak argentinska Slovenka. Zanesljivo bi se postavil podobno kot Janez Pavel leta 1991. Dvomim tudi, da bi Merklova na jugoslovansko krizo odreagirala bistveno drugače kot Kohl. Nenazadnje je tudi Kohl skupaj z Genscherjem vendarle bil precej časa previden in zadržan in je šele proti koncu 1991 prihajala na plan sicer odločilno pomembna nemška volja po priznanju Slovenije in Hrvaške. Bolj mi je vprašanje, če ima v Avstriji danes Slovenija tako odločne podpornike kot jih je imela v tistem času v politikih OVP- ljudske stranke ( Mock, Busek, deželni glavarji, vključno s socialistom z Dunaja H. Zielkom). In na splošno v voditeljih skupine Alpe-Jadran, vključno z Bavarci, ki je tedaj, celo iz časov komunizma bila zelo aktivna in koristna, zdaj pa je po mojem nepotrebno potisnjena povsem v ozadje.

          • Razen tega se v razpadanju in vojni v ex-Jugoslaviji tedanja Evropa sploh ni izkazala. Mir in konec klanja so šele mnogo let kasneje zagotovili Američani, ki so dolgo časa zaman čakali, da red naredi sama Evropa.

          • Seveda ne vemo, kako bi bilo, če bi bilo.

            Toda lahko sklepamo, da bi bilo drugače. Janez Pavel II. se je tako odzval, ker je osebno imel slabe izkušnje s komunizmom. Medtem ko mu je papež Frančišek zaradi južnoameriških izkušenj bolj kot ne naklonjen.

            Merklova doslej ni bila v stanju rešiti niti enega svetovnega ali evropskega problema, če ne upoštevamo finančne krize, ki jo je reševal finančni minister Wolfgang Schauble. Preprosto se je prepustila toku svetovnega establišmenta. Ta pa ni naklonjen razmišljanju s svojo glavo, kar je osamosvajanje bilo.

  • Ker potem bi se morda malo manj rinile tja.
    Če bi morale odvajat za “zdravo pamet” 🙂 !

    • Uh, sem pa nizko padla … 🙂
      (Nižje kot sem hotela, paše pod odgovor Zdravku na 22.6. ob 13.13 uri.

  • Sarkazem

    Jaz bi se bolj strinjal s Tinetom, čeprav skriva progresivnost v besedi nekakšen napreden pomen, konzervativnost pa nazadnjaškega. To so vedno izrabljali tudi v prejšnjem pa tudi sedanjem režimu, ko so se vedno označevali za naprednjake, desne stranke pa za nazadnjaške. Ta skrita varianta pomena se potem ljudi prime in jih indoktrinira, da so prepričani, da so levi napredni, čeprav z njimi na oblasti celotna družba nazaduje, ali celo propade, kot se je zgodilo z vzhodnim blokom in sedaj z Venezuelo. Zato ima tudi AlFe prav, ko dvomi v to imenovanje. Pri CDU in Merklovi še vedno upam, da je bila v nekatere svoje napačne poteze prisiljena zaradi koalicije z levičarji. Koalicija dveh nasprotnih polov je lahko zelo naporna in rezultat je politika z umetnostjo možnega. Pri Macronu se jaz veselim samo izrazito proevropske politike, glede ostalega sem pa skeptičen.

  • Sarkazem

    Glede Kohlove zadnje želje pa nisem bil informiran. Če je res tako, kot je napisal Tine, se popolnoma strinjam z njim, da pove o Merkelci vse!

    • Oblast ljudi hitro pokvari, posebej če imajo občutek, da so nezamenljivi. Pri njej je vse bolj opazna negativna lastnost avtokratskega načina obnašanja in vodenja.

      To se pogosto dogaja pri politikih, ki jim oblast preveč stopi v glavo, in začnejo podirati tudi to, kar so v preteklosti dobrega ustvarili.

  • demaistre

    Vsi tisti, ki nas želijo popeljati v svetlo evropsko prihodnost, ki naj bi jo poosebljala CDU z A. Merkel na čelu, bi v branje predlagal tole:

    Die CDU-geführte Jamaika-Koalition in Schleswig-Holstein hatte im Koalitionsvertrag festgelegt, sie setze sich auf Bundesebene dafür ein, „daß die zivile Ehe auch für gleichgeschlechtliche Paare geöffnet wird“. Die Regierung stelle sich „gegen die gesellschaftliche Diskriminierung von Menschen aufgrund ihrer sexuellen Orientierung und Identität“

    Poleg tega so tako Zeleni kot SPD uradno napovedali, da ne bodo šli več v nobeno koalicijo, če ta ne bo popolnoma izenačila homoseksualnih zvez z družino.

    Seveda pričakujem, da bodo zvesti CDU navijači, kot je tukaj npr. IF, pa Sedej in drugi to preprosto ignorirali. Ampak fakti se ne zmenijo za ignoranco, svet se spreminja, CDU ni več to, kar je bila. In zahodni svet za pravoverne kristjane postaja skrajno nedobrodošel. Vprašanje je, ali bomo še naprej sledili starim političnim strankam, ki bodo naše vrednote prej ali slej izdale (vkolikor jih še niso), ali bomo zmogli pogledati širše. V tem oziru zgornji članek popolnoma zgreši bistven problem, s katerim smo danes soočeni.

    • Glej svoje čase so kristjane metali levom, pa so kot skupnost preživeli in postopno prekvasili civilizacijo. Krščanstva ne bo konec zato, če bojo gejevske zveze državno-pravno izenačili s krščanskimi zakoni. Če je to izenačevanje pametno, je drugo vprašanje. Pokazal si, da CDU levi partnerji izsiljujejo. Mislim, da tudi z FDP pri tem vprašanju ne bi bilo nič drugače. Očitno je takšna realna politika in je CDU ostala sama pri vprašanjih družin in zakona. Če bi bili dovolj močni, bi si lahko privoščili ne pustiti se izsiljevat.

      • demaistre

        Ne, IF, pokazal sem, da je na deželni ravni CDU že kapitulirala, pričakujem, da bo kmalu tudi na državni. V tem je bistvena razlika.

        Če bi bila dovolj močna, pravite .. kako pa naj bo v drugačnem položaju, če je sama a priori izključila vsako sodelovanje z AfD, stranko patriotske desnice. Očitno so za CDU vprašanje povezana z evropsko integracijo bolj pomembna kot nekaj tako splošnega kot je družina in otroci (vprašanje posvojitev).

        Mimogrede, kristjanov generalno niso metali levom, to je mit. Večina usmrtitev, tudi v najhujšem Dioklecijanovem času, je potekala na bolj prozaične načine.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI