Disciplina – nepriljubljena beseda. Tako kot driska.

Aleš Čerin 14.6.2017 7:409 komentarjev
 

Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom.“

Prav v tistem času sem tudi naletel na kolumno gospe Jožice Frigelj (preberite celo!) učiteljice razrednega pouka, z naslovom ‘Dobronamerni starši in (ne)samostojni otroci’, v kateri v uvodu opisuje tipično obnašanje staršev pred poukom. Takole: “Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom. Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, “lepo se imej”, “pa-pa”, “še en’ga lupčka” …”

“Zmagovalna” starševska kombinacija: prevzemanje odgovornost in naravnanost ‘vse ti nudim’

Delati namesto otrok, reševati otrokove probleme, prevzemati odgovornost za to, da ima otrok “vse kar je treba s seboj” in z govorjenjem v množini tudi simbolno izražati odgovornost za otrokovo šolanje, priklepati z “lupčkanjem” svojega otroka nase … je vzgajanje odvisnikov, je ne-pripravljanje za realnost življenja, je vzgajanje za suženjstvo. So pa otroci nekje, ki sami – kot ugotavlja Lena 42 – rešujejo svoje probleme in se pripravljajo za ‘biti šefi našim sončkom’. Tole zaboli, kajne?

Če to še pokombiniramo z naravnanostjo ‘nudim ti vse’, ter v resnici kupujemo vse in to še preden si otroci zaželijo, generiramo vedno večjo željo po še več – stvari. Otroci dobijo vedno več, ne z delom, z žrtvovanjem ali s trudom, pač pa s pritoževanjem, nerganjem in manipuliranjem. S tem jim privzgojimo način obnašanja, ki ne bo mogoč v odrasli dobi – sploh če prideta dva taka “sončka” skupaj.

S tako kombinacijo tudi vzamemo hrepenenje. Brez hrepenenja ni zadovoljstva, brez zadovoljstva vse postane ‘brez veze’, nesmiselno. Brez smisla pa ni volje do življenja.

O(b)stati doma

Kot da nekateri starši ne razmišljajo več. Sploh ne o daljni prihodnosti otrok. Ne razmišljajo za več kot nekaj tednov naprej. Kot, da si je tako nemogoče predstavljati obnašanje ‘sončka’ čez kakih 20 let, ko bo nepripravljen na soočenje z realnostjo življenja, obstal doma. Za dolgo časa, morda za vedno.

Da bo našel izgovor za biti doma in viseti na plači ali penziji staršev, bo študiral, študiral in študiral – znanje je vendar pomembno – vse do poznih tridesetih. In vedno našel dober izgovor, da ne najde službe. Ker je v resnici ne more. Ker nima izkušenj. Smo jih odvzeli kar starši. Potem se najde – recimo – mama, ki išče in se meni za službo za svojega štiridesetletnega sina …

Disciplina ali življenje je težko

Starši ne razmišljajo več o pojmu disciplina. Te besede sploh ni več v našem besednjaku. O disciplini je prav malo govora. Ne maramo je. Tako kot ne maramo driske. Ker je težka in zoprna – kot driska. Ker je težko disciplinirati otroka. Sploh staršu, ki je sam nediscipliniran. Ki je tak, da ne zna odlagati svojih zadovoljitev na kasnejši čas. Ki želi takoj, vse, čim večkrat. Brez truda.

Dr. M. Scott Peck v knjigi “The Road Less Traveled”, neposrečeno preveden naslov v slovenščini je ‘Ljubezen in duhovna rast’ (tudi tole je zanimivo, kajne?), celotno prvo poglavje namenja disciplini in knjigo začne s tem, da pravi, da je ‘življenje težko’, da je to veliko resnico treba zares dojeti, spoznati in ko to tudi sprejmemo – potem življenje ni več tako težko. A otrokom z ne sprejemanjem te resnice in s svojim ravnanjem velikokrat ne damo možnosti, da pridejo do tega spoznanja, da ne občutijo blagodejnosti discipline. Čas je za discipliniranje staršev. Kako pa?

Foto: Annie Spratt, Unsplash

 
Značke:

9 komentarjev

  • slovencsm

    Ta generacija je potrošniška in nima sposobnosti lastne discipline. Zato bo tudi nazadovala. Problem je, da je prejšnja generacija imela zelo težko obdobje in si je morala prigarati vsakdanji kruh. potem je začela razvajati svoje otroke v smislu, da jim ne bo treba toliko delati. Nadaljevanje je bilo pocukrano še s permisivno vzgojo in selitvijo ljudi v mesta, kjer pa je življenski slog za vzgojo še slabši.

    • Oh, kako prav vam dam. Postali smo potrošniška generacija. In tudi to je res, da nas je začela (bejbibumerje) generacija, ki je preživljala težke povojne čase. Ko so govorili: “Da bo vam bolje kot je bilo nam.” Mi smo to le potencirali … in vedno huje je. Ja, potem pa še permisivna vzgoja … Dodal bi še vzgojo za pravice brez dolžnosti.

  • V tem smislu je šport koristen. Tudi vrhunski. Tu so dokaj jasna in pravična pravila, kdo je boljši. Športnik se nauči, da mora najprej vložiti veliko energije, truda, vztrajnosti in še česa, da mora marsikaj žrtvovati, preden pride do uspeha. Hkrati se odtegne negativnim vplivom, ki ga v odraščajoči dobi lahko hitro potegnejo na krivo pot.

    To, kar se nauči, kar v mladosti sam izkusi, ga spremlja tudi kasneje na življenjski poti.

    Vendar sedaj to pri vzgoji ni preveč upoštevano, pri otrocih in mladostnikih pa ne preveč cenjeno.

    Starši so premalo z otroki, da bi jih vzgajali, kar poizkušajo nespametno nadomestiti z razvajanjem. Gabrova šola pa itak ne vzgaja. Vsaj ne odgovornih osebnosti. Izid tega je, da ko odrastejo niso sposobni skrbeti zase in pričakujejo, da bodo drugi skrbeli zanje. Celo, da je to njihova dolžnost.

  • Igor MB

    Malo sem se zamislil. Tudi jaz kaj naredim za svojo hčerko. A se, vsaj zaenkrat, ne nameravam poboljšati. Priznam, da ni vedno motiv usklajenost z mamino vzgojo (ki ima skrbništvo in glavno besedo), ampak šolsko torbo, glasbeni inštrument in planinski nahrbtnik nosim, ker “sem muško”. Enostavno že od počitnic v očetovi rojstni vasi kot predšolski otrok, ko sem jaz dobil v roke male vile moja sestra pa male grablje, tako dojemam svojo vlogo.

    A bi obenem poudaril, da je takšne vzgojne napake zelo lahko prepoznati na drugih. Težko pa pri sebi. In tudi pri svojih starših. Sam imam natanko simptome opisane v zgornjem članku, a res ne bi vedel, kje so ga biksnili moji starši. In ali so sploh. Ali bi se dalo drugače? Ne vem, koliko ste opazili na Časniku, a jaz se znam zelo uspešno postaviti zase. In za svoje. Tukaj me res nimate priložnosti videti, kako zmagujem, saj sem v debatah praviloma predstavnik levo-liberalne manjšine. A ravno na tem področju imam hud deficit. Ne znam se učinkovito postaviti zase, pač pa sem pogosto po kateremkoli konfliktu popolnoma čustveno izčrpan in na psu. Med samo debato še zmorem sproti še kalkulirati verjetnost, da delam krivico, se postavljam na napačno stran ali za napačno rešitev, in ne hodim po nepotrebnem drugim po nogah. A obenem jasno predstavim argumente za svojo izbiro. Potem pa ne zmorem izklopiti te “politike” iz svoje glave in se fokusirano lotiti resnega dela. Ob vašem članku sem začel razmišljati, ali je morda kriva moja vzgoja. Moja mama je Slovenka in tako odgovor na vprašanje: “Može bi Igor izaći?”, zame ni bil preveč podoben kot pri drugih otrocih. Raje sem cele popoldneve bral knjige, kot bi se na bosanski ulici na edini pravi način naučil postavljati zase na normalen način. Še večino kletvic mi je mama prepovedala. Ali lahko jeziku brez kletvic še rečemo srbščina? 😉
    V Slovenijo nas je mama odpeljala na vas. Tudi tu mi je ostala “angleška” vzgoja, da se ne tepemo, ne kregamo in samo umaknemo domov, kjer dobimo razumevanje in pohvalo za lepo aristokratsko obnašanje. Je to narobe? Ali samo druga kultura?

    • Saj deklice je prav vzgajati malo drugače kot fante in mislim, da ni napačno, če si nekoliko kavalir in zaščitniški do nje. Sicer si pa zelo odkrit o sebi, deluješ tudi iskreno v tem. Mnogi nismo pripravljeni delit svojega življenja in svojih slabosti do te mere z javnostjo. Mislim, da bi bilo prav, da samega sebe in svoje vidiš bolj s pozitivne plati in ne da preveč tuhtaš in objokavaš, kaj je šlo narobe. Večina ljudi se navzven šopiri kot pavi in se hoče kazati le v lepi in uspešni luči, v resnici so pa pri vseh tudi problemi in šibke točke.

    • Lej, če ne veš ali so ga biksnili ali ne, potem še ni tako hudo.
      Ker drugače bi že vedel.
      Kot se meni zdi skozi komentiranje, bi se morda moral umirit. V smislu meditacije ali molitve, skratka proč od vsiljivih misli.
      K sebi.

    • Igor MB

      Hvala obema.

      Sem prebral že isti dan. In premišljeval. Ni kaj dodati. 🙂

  • Bistveno se mi zdi pa vprašanje na koncu, oz. še bolj odgovor nanj.

  • Martin_

    Priča sem bil dogodku, da sta se dve babici skoraj sprli med seboj, ko sta obe hoteli opraviti neko delo. Zraven je vnuk ene izmed babic potrpežljivo čakal na razplet prepira. Kolikokrat bo še čakal, ne vem, mislim pa, da bi ta vnuk hitreje sam opravil tisto delo kot babici.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI