Kdo je Slovenec?

Domen Mezeg 12.6.2017 6:3841 komentarjev
 

V nekaterih ušesih to vprašanje lahko zveni malce fašistično. Pa je res? Menim, da je to predvsem stvar osebne identitete, tako kot ime in priimek ter lokalna oziroma pokrajinska pripadnosti (Štajerc, Korošec, Primorec, Ljubljančan, Rovtar ITD). Sem kajpak spada tudi versko prepričanje, pa svetovni nazor, poklic ki ga nekdo opravlja, hobiji in navsezadnje pripadnost neki ožji socialni mreži, skupini ali skupnosti. Ta je lahko vaška, gasilska, skavtska ali pa čebelarska. Tudi biti komunist, liberalec oziroma domoljub je del osebne identitete. Seveda je ta lahko po vzoru nekega prevladujočega sodobnega ideološkega mainstreama tudi globalna, ki pa se zdi na nek način zvodenela, razen če se posameznik na takšen način ne identificira nasproti kakšnim še neodkritim nezemljanom.

Nadaljevanje slabitve ali ponovna oživitev slovenstva?

V današnjem času, lahko bi rekli v postnacionalnem obdobju, ko posamezne narodnostne identitete postopoma zamirajo ali vsaj slabijo in se oblikujejo neke širše kontinentalne, verske ali celo globalna, se zdi takšno vprašanje na mestu. Smo v prelomnem zgodovinskem času, ki pred evropske narode, torej tudi slovenskega postavlja nove družbene izzive, med drugim zaradi nenadzorovanih migrantskih tokov, s tem pa posledično napetostmi, ki jih sproža stik dveh diametralno različnih kulturnih svetov. Poleg vprašanja preživetja neke civilizacije se pojavlja tudi vprašanje preživetja naroda, za katerega se zdi, da zaradi nizke rodnosti in upada tradicionalnih vrednot postopoma ugaša. Obenem se pojavlja tudi vprašanje ali bomo šli po poti preidentificiranja, torej sledili nekim svetovnim trendom, ki narekujejo postopno odpoved narodnostni identiteti, ali pa po poti ponovne oživitve slovenstva in kako bomo to storili.

Kaj bi se potemtakem lahko razumelo pod pojmom »Slovenec«?

Neka vsesplošna definicija za »Slovenca« ne obstaja, kar je po svoje tudi razumljivo. To je pravzaprav približno tako kot določiti jasne standarde za to kakšna abstraktna umetnost je še estetska, lepa in kakšna od te norme že odstopa. Pri Američanih je stvar precej bolj jasna in enostavna. Si ameriški državljan in sprejemaš ameriške vrednote, torej si Američan in pika. Nobene debate več. To, kje si se rodil, kaj čutiš, kateri jezik je tvoj materni, kakšne barve kože si, kateri religiji pripadaš, kakšni so tvoji osebni nazori, od kod imaš korenine, pač ni tako pomembno. To je drugorazredna tema. Skoraj vsi so priseljeni oziroma so bili priseljeni njihovi predniki, a vsi so Američani. Na podoben način razmišljajo tudi Francozi in Angleži. Nek Francoz mi je pred časom dejal, da so Alžirci, ki so se rodili v Franciji Francozi. In bil je začuden, da nekdo v Franciji rojene Alžirce sploh dojema kot Alžirce in ne kot njegove rojake.

V srednji Evropi je stvar bolj kompleksna

Takšen miselni koncept pa ne more obstati bolj na vzhodu Evrope. Nekoč sem na nekem poljskem portalu pod novico, ki je govorila o dveh teroristih arabskega rodu, našel zanimiv zapis, ki jasno oriše srednjeevropsko dojemanje glede tega kdo je pripadnik določenega naroda in kdo ne. V prispevku je bil namreč zapis, da gre v primeru teroristov za dva Belgijca. Komentar pod člankom pa se je glasil, da sta »onadva Belgijca ravno toliko kot je kozja zadnjica boben«. Arabskih priseljencev Poljaki in ostali prebivalci srednje Evrope ravno ne dojemajo kot Evropejce, še manj pa kot Belgijce. Prav v tem se bistveno razlikuje zahodnoevropski oziroma ameriški koncept pojmovanja narodnostne pripadnosti od vzhodnoevropskega. K slednjemu pravzaprav spada tudi slovenski prostor. Če k temu dodamo še dejstvo, da v srednji Evropi zaradi stalne ogroženosti s strani drugih narodov v preteklosti obstaja globoko usidran strah pred vsem tujerodnim lahko razumemo, da Arabec, Afričan ali Kitajec po nekem nenapisanem pravilu pač ne morejo biti »ta pravi« Slovenci, kaj šele Madžari ali Poljaki.

Kateri migranti so »bolj sprejemljivi« in kateri »manj«?

Skozi prste se včasih pogleda pri kulturno, rasno in jezikovno sorodnih narodih. Tako se je tudi pri nas na politični desnici pojavil predlog, da bi Slovenija sprejela begunce z vojnih območij na vzhodu Ukrajine, medtem ko se tisti iz Afganistana, Iraka ali Sirije zdijo malce manj simpatični. Tudi v Slovencih namreč čepi delček tega vzhodno-srednjeevropskega strahu pred tujim. Tako pač je. Pri mlajših generacijah verjetno manj. In resnici na ljubo še vedno obstaja tudi nekaj prikritega odpora do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije ter njihovih potomcev. Bi torej lahko rekli, da je ena poglavitnih lastnosti Slovenca določena rezerviranost do tujega? Za »ta pravega« Slovenca se sicer dojema tudi nekoga katerega predniki večinoma izhajajo iz območja Slovenije, to pomeni, da so bili vsaj stari starši Slovenci. V skladu s to karakteristiko so Slovenci tudi Avstralci, Američani, Kanadčani ali pa Argentinci, ki slovensko ne znajo več niti besedice in so že druga generacija rojena na tujem, a imajo »naše korenine«.

Jezik, foušija in najboljši sosed

Kot pomemben določevalni dejavnik je zagotovo tudi materni jezik, a ključna se zdi prav narodna zavest. V skladu s slednjo karakteristiko so Slovenci tudi »Neslovenci«, ki so rojeni na Slovenskem in čutijo pripadnost Sloveniji, imajo slovensko državljanstvo in nasploh »dihajo po slovensko«. Nekateri »ta pravi« Slovenci bi to verjetno dali pod vprašaj, še zlasti če je priimek »zelo moteč«, na primer tisti, ki se konča na »ić«, »er« ali »lli« oziroma vizualni izgled nekako ni najbolj »po okusu dobrih slovenskih standardov«. Konec koncev na takšen miselni koncept nakazuje tudi film z naslovom Kajmak in marmelada. Tako je lahko nekdo po rodu iz Azije ali Afrike v Britaniji »ta pravi Britanec«, v Sloveniji, predvsem na Poljskem pa ne more biti vedno resnični Slovenec oziroma Poljak. Vsaj za nekatere ne.

Še druge »nacionalne karakteristike«

Kaj bi še lahko spadalo v kategorijo »Slovenec«? Naj sosedu krava crkne! Torej »foušija«? Kaj pa pohodništvo in to, da mora »Slovenec« vsaj enkrat v življenju na Triglav? Je »Slovenec« tudi tisti, ki mu je blizu goveja glasba in se razneži vsakokrat, ko zasliši kakšno melodijo Avsenikov ali Slakov? Ali pa morda tisti, ki v mercatorju kupuje predvsem slovensko, torej »naše« in visoko ceni slovenske blagovne znamke kot sta elan in gorenje. Je Slovenec tisti, ki za pomembne državne praznike je potico in pršut ter pije teran? Ali pa se Slovenec identificira v odnosu do svojih sosedov, predvsem Hrvatov, kamor sicer zelo rad zahaja na morje, obenem pa svoje »južne brate« gleda malce postrani in kuha zamero tako ob vprašanjih glede državne meje, kot tudi pri teranu in športu?

Je Slovenec nekdo, ki se je pripravljen jezikovno takoj podrediti, ko pride v stik s pripadniki kakšnega drugega naroda? Ali pa je morda Slovenec nekdo za katerega je samoumevno dobro znanje angleščine in hrvaščine oziroma srbščine? Zdi se, da je Slovenec tudi nekdo, ki je neizmerno ponosen na vse naravne in kulturne bisere svoje deželice, na Melanijo Trump in tujce skuša na vsakem koraku prepričati kako prekrasna je Slovenija, predvsem pa je na smrt užaljen, če jo kdo zamenja za Slovaško. Kaj pa to, da Slovenec rad športa, še zlasti teče in kolesari? Lahko bi se ustavili tudi pri politiki. Je Slovenec nekdo, ki je ideološko močno obremenjen in iz dna srca zaničuje nasprotni ideološki tabor? Kaj pa tisto o visoki stopnji samomorilnosti med Slovenci, gre tudi pri tem za lastnost »ta pravega« Slovenca? In navsezadnje, je Slovenec nekdo, ki je zaljubljen v svoj jezik in slovnično dvojino?

Za konec razmišljanja

Svet se bliskovito spreminja, predvsem zaradi znanstvenega napredka in (posledično) globalizacije. Zanimivo bo videti, kaj se bo v dvajsetih, tridesetih in petdesetih letih dogajalo s slovensko narodno identiteto. Bo »biti Slovenec« čez nekaj desetletij na evropski ravni pomenilo zgolj toliko kot danes pomeni »biti Štajerc«? Ali pa se bodo pojavili družbeni procesi, ki bodo svet popeljali proč od globalizacije in oživili nacionalne identitete kot smo jih poznali v 19. in 20. stoletju, ko so bili tudi Slovenci za svoj narod in domovino pripravljeni umirati na frontah?

 
Značke:

41 komentarjev

  • Igor MB

    He he, nekaj ste spregledali. Z globalno identiteto je lahko podobno kot z globalnim tržiščem. Ni nujno, da se nastrojena proti Marsovcem. Lahko tudi proti lokalnim posebnostim, ki nočejo in nočejo izginiti, kar je veliko lažje videti pri drugih kot pri sebi. Recimo v Saudi Arabiji, ko omejujejo ženskam možnost voziti avtomobile.

    • Igor MB: “… Recimo v Saudi Arabiji, ko omejujejo ženskam možnost voziti avtomobile.”
      =========================

      To je tako kot v Srbiji, kjer npr. rečejo:
      “Tukaj so trije ljudje in ena ženska”.

      … ki pa hodi 2m za svojim možem. 🙂

      • Igor MB

        Ko sta že tako na hece in besedne igre, me čudi, da mi ne povesta: “Đuka, na tebi bova zgradila svojo Cerkev.”

        Arhaično đuka namreč pomeni skala. Podobno kot je nekoč v srbščini beseda “čovjek” označevala moškega. To rabo vsi Srbi še prepoznajo, čeprav je toliko zastarela kot tikanje v angleščini. Slednje boste našli le še v Bibliji in pri Shakespearu.

    • Igor MB

      Riki, krasnaja armada ne pomeni armada, ki krade. Pri prevajanju, tudi iz slovanskih jezikov, moramo biti bolj previdni.

  • Ppiikkaa

    Slovenec je človek, ki govori slovensko in zna na pamet vsaj eno kitico katerekoli pesnitve kateregakoli slovenskega pesnika.

  • Zdravko

    Pripadnost narodu je predvsem nekaj kar vsak sam izpove. Če se nekdo izpove, da je Slovenec, potem je Slovenec. Izjemoma je to lahko neprimerno, če bi se Kitajec razglasil za Slovenca, vendar so to redki primeri. Kdor reče da je Slovenec, ta je Slovenec.
    Drugo pa je seveda, kaj pomeni biti Slovenec. Nadutež, z večvrednostnim kompleksom nad drugimi, skopuh, malodušneš, sprt s seboj in brati, … So to nacionalne kulturne karakteristike?!
    Gonjač sužnjev? Ja, vse preblizu je to resnice.
    Zato nimamo ugleda v svetu, družba in država nam naglo propadata, komunizma se ne moremo otresti, skratka, veliko dela na sebi.

    Zato je lahko celo Alžirec Francoz! Brez problema. Ker Francozi imajo kulturo, imajo duha in nimajo težav z identiteto.

  • Jaz tudi mislim, da je odločilneje glede identitete ( recimo nacionalne), to kar človek čuti in želi biti, kot pa nek prav natančen rodovnik. Saj smo ljudje, ne neki plemenski konji ali plemeniti psi. Zlasti če so ljudje tu rojeni in imajo državljanstvo, ne vidim razloga, da bi jim kdo smel odrekati slovenstvo, če ga deklarirajo. Tudi če so recimo druge barve polti. Seveda je samo hvalevredno tudi, če rojaki izven matične države, pa četudi mogoče ne znajo več jezika, ohranjajo slovensko identiteto. Pripadnost narodu je tudi z vidika interesa naroda bolje definirati širše kot ožje.

  • Afričan ne bo nikoli Evropejec, ne glede na to kje se rodi. Tako kot miš ne bo nikoli krava, čeprav se rodi pri kravah.

    Lahko se pretvarjamo, da biološke ali rasne razlike ne obstajajo, kot je to moderno zadnja desetletja. Ampak nobenemu normalnemu človeku ni popolnoma vseeno za te stvari. In če bomo ta čustva tlačili in zmerjali ljudi, ki nasprotujejo tem masovnim priseljevanjem iz vseh kontinentov, znajo ta čustva zavreti na neprimerne načine.

    Sploh pa me moti to, da se priseljevanje zagovarja z nekimi humanističnimi toni, češ da mi rešujemo bedo tretjega sveta ko sprejemamo migrante. Ti migranti, ki pridejo k nam so kaplja v morje milijard ljudi ki živijo v revščini. Če hočemo rešiti tretji svet lahko to storimo samo tam in samo če se tisti ljudje s tem strinjajo.

    • “Afričan”, ki se rodi in živi v Evropi, po definiciji sploh ni Afričan. Ampak Evropejec. 😉

      Če misliš, pripadnika druge rase, barve kože, potem je primerjava s kravo in mišjo zelo neprimerna. Temnopolti je ista vrsta kot belec ( kavkazijec po angl. izrazu – caucasian). Homo sapines. Človek. Z istim dostojanstvom in pravicami.

      Seveda je o priseljevanju in nepriseljevanju oz. potrebi po omejevanju priseljevanja možno diskutirat. A ne nespoštljivo do človeka glede okoliščin, k niso v dosegu njegove osebne odločitve oz. odgovornosti ( recimo barva kože).

  • Zdravko

    In čeprav gre evropskim narodom opazno na slabše, to je, v naši smeri, smo mi pred njimi vsaj nekaj stoletij, v tem smislu.

  • Kako so rekli včasih za slovensko nogometno reprezentanco:

    “Vsi igralci so z juga razen enega pa še ta je Čeh”

  • Po SSKJ je narod skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest.

    Kaj označuje Slovence? Gotovo sta nam skupni jezik in gospodarska povezanost. Čeprav nekateri priseljeni državljani niti tega ne obvladajo. Glede percepcije zgodovine in kulture pa smo razcepljeni. Približno pol na pol. Zato imamo samo delno skupno zavest, delno, ki je včasih prevladujoča, pa različno. Zato je naša identiteta šibka, kot je videti, vse šibkejša. Zato smo tudi šibki napram drugim državam in organizacijam. Zato so v ospredju interesne skupine in ne država.

    Domoljubje pomeni delati za svojo državo, za vse državljane. Nasprotniki domoljubja so tisti, ki brišejo identitete držav in narodov, da bi lahko uveljavili svoje partikularne interese. Seveda na račun vseh ostalih.

    • Zato smo na nivoju plemenske skupnosti, ki je na nižji stopnji kot država, kar imajo Hrvatje. Posledica je vidna, Hrvatje posegajo po ozemlju, kjer sicer živijo slovenska plemena. In vodilno slovensko pleme se ne zna, ne more upreti.

  • Sem sicer kulturno gledano precejšen tradicionalist in konzervativec. Glede na vprašanje avtorja ( spregledal bom izraz goveja glasba) – ja, to da Slovencem še zaigra srce ob narodnih pesmih, pa tudi ob Slaku in Avseniku, je pomemben del identite.

    Takle odziv mladih na rokovskem koncertu ( Big foot mama) na V dolini tihi v izvedbih legendarnega ansambla L.Slaka je zame gotovo nekaj, ob čemer lahko zaigra slovensko srce in ponos in nekaj, kar daje upanje:

    https://www.youtube.com/watch?v=giOt4NoAbL0

  • svitase

    Tine se je dotaknil elementov slovenstva.

    Poglaviten element slovenstva je naravno slovensko okolje in uravnoteženo sonaravno življenje z njim.

    Za slovensko okolje pa je predvsem značilno:

    – najlepša evropska dežela
    – slovenska govorica
    – slovenski alpski pevski in glasbeni melos ter večglasno petje
    – ritem polke in valčka
    – slovenska pozitivna tradicija: delavnost, marljivost, poštenost, kultiviranost, red, pozitivne navade, pregovori in reki….

    Tudi tisti, ki je prišel od drugod in ima slovensko državljanstvo je Slovenec,ko spoštuje in živi gornje slovenske značilnosti.

  • svitase

    Skratka, slovensko naravno okolje in slovenska kultura sta bistvena elementa slovenstva.

    Tudi tisti Slovenec, ki živi v tujini ostane Slovenec, če živi na slovenski način in se napaja s kulturo slovenskega okolja oziroma slovenske države.

    • Moje mnenje je, da je zadeva še slabša. Rdeči oblastniki so vedno in tudi vedno bodo prirejali podatke. Samo kot zanimivost, ali se še kdo spominja “mučke” z volilnimi glasovi?

  • svitase

    Pomembni elementi slovenstva so tudi:
    – slovenska narodna noša
    – slovenski vrisk
    – slovenska arhitektura
    – slovenska kulinarika….

    :

  • svitase

    Raznolika svetovna kultura je kot raznolikost zemlje kot planeta.

    Vsi se veselimo, da je zemlja oziroma narava zemlje raznolika.

    Zato se tudi veselimo, ker je sonaravno raznolika tudi kultura na zemlji.

  • svitase

    Eden izmed viškov izničevanja slovenske kulture je ta, da ni več predmet popisa narodna pripadnost, kar se je zgodilo leta 2011. Vemo kdo je bil na oblasti takrat.

  • svitase

    Brez ljubezni do svojega doma in zdrave samozavesti, ni slovenstva.

  • In ni niti zdravja, duševnega, ki pa je pogoj vsega.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI