Pogled na gospodarske in trgovske centre

Jože Strgar 8.6.2017 6:37
 

Za pogled na številne gospodarske, obrtniške, trgovske in podobne  »centre«, ki nastajajo po številnih občinskih in drugih središčih, imam dva glavna razloga: Prvi, poklicni razlog je v tem, ker so ti centri, kakor da bi bili kar vrženi v naravni prostor – večinoma na rodovitna kmetijska zemljišča in po svoji pojavnosti delujejo kot tujek v lepem slovenskem prostoru. In drugi, državljanski, bolje kulturni, razlog pa je vsebinski,  ko v tolikih primerih ne premorejo urediti normalnega življenjskega okolja, ko je vse pozidano in asfaltirano v anorgansko džunglo, kakor da ljudje s svojimi naravnimi življenjski potrebami v teh okoljih sploh potrebni niso.

Takšne centre najdemo skoraj v vsaki občini, pa tudi v drugih večjih krajih. Gospodarski razvoj, organizacijske, prometne in še  druge poslovne potrebe, ki so z njimi povezane, so z njimi vred prišle tudi k nam in se ponekod razvila v prava (industrijska) naselja. Posamezne gospodarske panoge, zlasti tiste velike iz tujine, si še posebej postavljajo čisto svoja poslopja, zlasti skladiščna. Takšen primer že desetletje opazujem sredi krškega polja, ob izstopu iz avtoceste v križišču Drnovo. Tam so postavljena ogromna skladišča, obrobljena zgolj s kovinsko ograjo. Že takrat, na začetku, sem opozoril občinsko upravo (in s tem tudi Službo za varstvo okolja), da tako ne more ostati, da takšno nasilje nad odprtim prostorom ni v skladu z našo kulturo. Kajti, za nas velja, da je bila že mala gostilnica, ki je prej delovala  v neposredni bližini, obdana z drevjem in primerno oskrbo. In bližnja bencinska črpalka je tudi imela ustrezno naravno spremljavo. Nove in velike zgradbe pa sedaj delujejo kot strašila sredi polja, brez razumnega odnosa do prostora in naše kulturne tradicije.

Tako imamo zadosten razlog, da se o teh centrih javno pogovarjamo. Zgradili smo jih kar veliko – kamorkoli prideš, te posebni kažipoti usmerjajo nanje. Večinoma so postavljeni na robu vasi, ali kar sredi polja, na odličnih kmetijskih zemljiščih. Pozidani obseg je sicer različen, a vedno gre za skupino velikih stavb, z obsežnimi parkirnimi prostori ob njih. Ko jih človek zagleda, se lahko kar ustraši, kajti večinoma vidiš le zidove, strehe in asfalt –anorgansko džunglo, kakor da tam živi ljudje sploh dobrodošli niso. Takšna slika se ponavlja iz kraja v kraj. Človek ne more razumeti, kako so mogle občinske in državne ustanove, ki so odgovorne za prostor in kulturo bivanja vse to odobriti?

Ko se je pred stoletji pričela razvijati industrija, so za stavbe, skladišča in ceste uporabili veliko odprtega prostora. Pred očmi so imeli gospodarsko rentabilnost, na ljudi, ki so tam  delali in tudi živeli, se niso ozirali. Tako je bilo v začetku industrijske dobe, v vulgarnem kapitalizmu. Že kmalu pa so ugotovili, da človek v takem okolju ne more živeti in delovati, da mora za svoje zdravje ohranjati stik s prvinami narave, vsaj z osnovnim zelenjem v svojem delovnem in bivalnem okolju. Čim bolj se je svet gospodarsko razvijal, tem trdnejše se je  uveljavljalo to spoznanje. Seveda, v gotovih predelih sveta še vedno ni prisotno. Znanec, ki je bil na Kitajskem, je pripovedoval, da je videl in doživel industrijska področja, kjer je zrak tako onesnažen, da sonca sploh ne vidijo več. Če se bodo naša industrijske in poslovna območja razvijala naprej tako kot danes, ko samo pozidavamo in se ne oziramo na potrebe živega človeka, si bomo podobne razmere prej ali slej pridelali tudi sami.

Da se nam kaj takšnega ne bi primerilo, moramo najprej sprejet in upoštevati splošno znano dejstvo, da smo ljudje del narave, da je za naše biološko in duševno zdravje potrebna osnovna skrb, da moramo ob našem bivalnem okolju skrbeti za prisotnost živega sveta, to je za sožitje z živimi rastlinami in urejenimi prostori, kjer lahko sproščeno dihamo in sodoživljamo življenjski ritem letnih časov. Naše občinske in državne uprave, ki so odgovorne za prostor, za zdravje ljudi in osnovno kulturo, se vse manj, premalo vključujejo v vse te probleme.

Med obstoječe stavbe, ki že obvladujejo celoten svet okoli sebe, je morda še mogoče dodajati drevje, grmovnice in urediti prostore, kjer bi se človek lahko ustavil in zadržal, da bi dobil občutek, da živi in deluje v okolju, ki upošteva tudi njega. Pa ne zgolj s kakšno »rožo« ali »lepim grmom«, kar med stavbami tu in tam tudi najdemo. S tem ni mogoče ustvariti življenjskega okolja, ki ga človek potrebuje, to bi bile zgolj drobne dekoracije, šminke. V obstoječih centrih najdemo tudi kakšno posebnost, kakor pred Kolosejem v Ljubljani. Velik parkirni prostor, skupaj z manjšim otroškim igriščem, nima nobenega drevesa (vse je zaznamovano z bliščem avtomobilov, pregretim asfaltom in slabim zrakom), je od gostinskega dela ločen s hodnikom in dvignjenimi koriti za rastline. Toda kaj, korita so zgolj postavljena, niso pa zasajene z ustreznimi rastlinami. To je nekaj podobnega, kakor če bi v urejene notranje prostore obesili na stene zgolj okvire, brez slik. Kdor more, naj razume.

Že doslej so se po naših krajih razširili gospodarski, trgovski in vsakovrstni centri, ki so v veliki meri pretirano industrijski, s preobilnim zidovjem in asfaltom. Za ljudi, ki tudi morajo biti tam prisotni ter za socialni in kulturni ugled bivalnega prostora pa ni poskrbljeno. To je škoda, ki jo moramo, kolikor mogoče, popraviti in v prihodnje graditi »centre«, ki bodo upoštevali življenjske potrebe ljudi. Sami sebe in naše naravno okolje ne smemo več pohabljati. Ali imajo te reči v mislih tudi tisti politiki in trgovci, ki hočejo na Mariborskem odlična kmetijska zemljišča spreminjati v lakirnice, v nepovratno pohabljeno krajino?

 
Značke:

5 komentarjev

  • svitase

    V redu. Vendar, zakaj se je to vprašanje postavilo zdaj, ko bi naj prišel Marcedes na Štajersko, ki bi naj rešil gospodarsko zaostalost regije.

    Prej pa se gradilo na stotine velikih preštevilnih trgovskih centrov in tovarniških hal, vse z veliki parkirišči in pozidalo veliko kmetijske zemlje, pa se nihče ni oglasil.

    • Kaže da se je javnost šele zdaj začela prebujat ?!
      Se pa spomnim, da je nastala prava histerija s temi trgovinami, kdo jih bo več postavil.
      In vzporedno zapiranje malih trgovin. Se niti ne spomnim, da bi se glede tega sploh kaj govorilo.
      To, da je za starejše ljudi to nedostopno, ni pa nikogar zanimalo.

  • Med slovenskimi župani vlada miselnost, da je uspešen tisti župan, ki uspe v svojem mandatu zgraditi vsaj eno krožno križišče in eno trgovsko ali poslovno cono. Tudi če občina tega sploh ne potrebuje. Takšna je pač kulturna raven teh ljudi.

    Trgovska središča smo povzeli po zahodnem zgledu. Posledica tega je, da je sicer več trgovin na kupu, kar je ugodno, hkrati je pa zato na cestah več avtomobilov ter manj kolesarjev in pešcev, kar pomeni tudi več hrupa, onesnaženja zraka, prometnih nesreč ipd.

    Za investitorje je seveda najceneje kupiti kmetijska zemljišča, ki jih potem v dogovoru z njimi župani s svojimi službami prekvalificirajo v zazidljiva. Verjetno se pri tem koga tudi kaj prime.

  • To lahkotnost uničevanja najboljše kmetijske zemlje ( po deležu katere je Slovenija že zdaj skoraj najnižje v Evropi)in pomanjkanje vsakršnega smisla za urejenost in lepoto krajine ob fenomenih, ki jih opisuje avtor, gre že prav v nebo vpijoče razsežnosti. Nenazadnje se temperature na takšnih pustih betonskih in asfaltnih ploščadih in kolosih poleti povzpnejo tudi za 10 stopinj in več stopinj višje kot bi bila temperatura v naravni krajini. Tudi kjer posadijo v ta okolja borno vegetacijo, se neredko v takšnih razmerih vse posuši in shira.

    Gledamo okoli sebe po mestih in na deželi čudovite stvari, ki so jih naši predniki zapustili potomcem pred 200, 300, 500 leti? Cerkve, kapele, gradovi, hiše, parki, umetnost … Kaj bo za nami ostalo ljudem, po čem nas bojo pomnili? Po neurejenih in razmetanih velikanskih trgovskih centrih in propadlih betonskih industrijskih halah in drugih podobnih kolosih? To se mora nehat, to ne vodi nikamor!

  • Martin_

    Elektrika je prepoceni, zato se manj ljudi hladi v poletni vročini po naravni poti. Zelenje oslabi tudi veter.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI