T. Dominko, Radio Ognjišče: Slepi potnik na drugem tiru

Casnik 6.6.2017 23:44
 

Vlaki v Sloveniji v povprečju vozijo 60 kilometrov na uro, nam je pred dnevi zaupal pomočnik direktorja na Slovenskih železnicah Miloš Rovšnik. A ko se človek malo ozre okoli sebe, ima občutek, da se pri nas vse premika s tako hitrostjo. Da se počasi daleč pride, je rek, ki ga je že zdavnaj načel zob časa, a našim vladam je očitno še vedno največji motiv, da se zadeve premikajo počasi ali pa sploh ne. Drugi tir, ki ga gradimo že več kot 20 let, je postal tema številka ena Cerarjeve vlade. Zdi se, kot da bomo gradili nov avtocestni križ, toliko črnila je bilo prelitega okoli tega projekta. Ali pa da gre vsaj za kakšnih 100 kilometrov proge. Pa še zdaleč ni tako.

Gre za projekt, o katerem se govori v naši državi že vse od leta 1996, ko je bila narejena prva študija o upravičenosti povečanja kapacitet. Komaj se zdi verjetno, da je minilo že dvajset let, ampak če pomislimo na kakšno Pediatrično kliniko, Urgenco, gradnjo avtocest in podobne zgodbe, pri katerih se odvijejo desetletja, preden ugledajo luč sveta, se ne smemo čuditi. Živimo v Sloveniji, deželi, kjer se pod vsak projekt podpiše cela četa strokovnjakov, ki za svoje delo ali tudi nedelo poberejo lep kupček denarja. Veliko hrupa, veliko denarja, desetletja minejo in ni kaj pokazati. Ozrimo se v preteklost. Pisalo se je leto 1837, ko se je začelo načrtovati železnico Dunaj – Trst. Odsek od Dunaja do Gradca je bil zgrajen 1844, dve leti pozneje je prvi vlak pripeljal iz Gradca v Celje, uradna otvoritev proge Celje – Ljubljana je bila leta 1849, torej dve leti po začetku načrtovanja. In to je bilo v 19. stoletju, ko še ni bilo računalnikov, internetnih povezav, telefonov, niti avtomobilov. Pa je vse skupaj trajalo 12 let. Kdaj lahko mi pričakujemo teh dobrih 27 kilometrov proge, ki bi vodila od Kopra do Divače? Časovnica vladnega projekta pravi, da bi se to lahko zgodilo v roku sedmih let. Da je čas denar, pa potrjuje tudi cena projekta, ki kroži v javnosti, saj naj bi po najbolj optimističnem scenariju zanj plačali slabo milijardo evrov.

Vlada Mira Cerarja sicer ponosno oznanja, da je edina od vseh vlad ta projekt pripeljala tako daleč, da bi zanj pridobila tudi evropska sredstva, a še vedno bi bil lep delež tudi na slovenskih plečih. No, tudi na madžarskih, ampak to je kvečjemu še bolj sporno. Skratka, pred meseci vlada z ministrom Gašperšičem oziroma sekretarjem Lebnom niti pomisliti ni hotela, da bi šlo lahko tukaj kaj narobe. Pridobiti Madžare in Bruselj, to je bilo osnovno vodilo, za slovenske sogovornike je zmanjkalo časa in volje. Pa se je zataknilo. Pa se je našel slepi potnik na tem tiru z imenom Vili Kovačič, ki ga nihče ni hotel kaj dosti resno jemati, a je uspel v delu ljudstva vzbuditi dvom, da tukaj ni vse tako, kot bi moralo biti. Čeprav s težkim srcem je moral predsednik državnega zbora določiti rok za zbiranje podpisov za referendum in Vili je zagrabil kot zagrabi le malokdo. Kot pravi, je to slepi tir za Luko Koper, saj nas bodo s svojo gradnjo proge prehiteli Avstrijci. Dodaja, da bo dva do trikrat preplačan, predvsem ga moti, da zanemarja razvoj Istre, saj ohranja obstoječo progo, ki lokalnemu prebivalstvu para živce zaradi požarov, pa tudi dvomi o suverenosti naše države, če dopušča vstop Madžarske v projekt. Kovačič se z ekipo strokovnjakov že dalj časa trudi vladi dopovedati, da je projekt, kot ga zagovarja, zastarel, saj da je tudi na področju znanosti, tehnike in tehnologije prišlo do novih spoznanj, ki jih je smotrno upoštevati. Vsekakor je Vili človek, ki rad potrka na vrata in si izbori svojo pozornost medijev, pa naj jo imajo rezervirano zanj ali ne. Trn v peti je tudi vladi, celo opozicija ne ve, kaj z njim početi, saj ni najbolj predvidljiv, ampak verjamem, da če bo referendum uspel, se bodo z uspehom trkali po prsih številni, tudi tisti, ki niso imeli s tem nič skupnega.

Več: Radio Ognjišče

 
Značke:

4 komentarji

  • Če bi se vključila Cerkev, če bi sam nadškof povzdignil glas, bi mogoče zbrali dovolj glasov. Ampak nadškof meni, da do kraje ne bo prišlo pa ni treba, da stopi v akcijo čuvanja njemu zaupanih ljudi.

  • Franc Zabukošek

    Pri tej zadevi bi se moral pokazati državljanski ponos, da živimo v svobodi in da lahko odločamo, če hočemo v korist državljanov.

    To kar se sedaj dogaja je beračenje in poniževanje lepe Ustave. Podpise bi morali zbirati in dajati pod zastavo kot ponosni državljani v sodelovanju z organi države-uprave.
    Spodbudno se je odločil za sodelovanje tudi nek duhovnik, ki se je izrekel, da kot državljan je to dolžan in da upa, da mu škof ne bo to štel v zlo.
    Dal sem mu pohvalo in izrekel, da bi morali vsi škofi kot državljani nagovoriti vernike in državljane za državljansko svobodo in dolžnost za odločanje.

    prof. dr. Anton Trstenjak z groba: “Vkup držimo, zdaj gre za človeka “!!! Pa mir z nami !

    • Da bi čutil dostojanstvo, ker živim v demokratični državi, bi morala cerarjeva vlada, ko so se začeli porajati dvomi, že sama ponuditi referendum. Samo poglejte kako to delajo angleži. V menedžmentu temu načelu radi rečejo proaktivnost. Cerarjeva vlada bi že sama morala proaktivno pripraviti referendum. Namesto tega smo nestrinjajoči postali notranji sovražniki in smo prepuščeni beračenju za glasovi. Notranji sovražnik je bil nekoč, še v bivši Jugoslaviji, en izmed načinov režimskega nadzora.

      Kdo je sprožil tisti spin, da bo SDS priskrbela trideset tisoč podpisov? SD ali kar SDS sama? V primeru, da jih bo res priskrbela se imajo vso pravico trkati po prsih, drugače pač ne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI