Kočevski Rog 2017: Pobiti v breznu so vzor ljubezni do domovine

Helena Jaklitsch 4.6.2017 6:35
 

Dragi romarji, dragi prijatelji,

kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletji počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt. Domači so spomin nanje nosili v najglobljem kotičku svojega srca. V tistem delu srca, do katerega pogled onega, ki je hotel videti in obvladovati vse, ni segel. V teh desetletjih je bilo izmoljenih neskončno število rožnih vencev. Za pobite in njihove rablje.

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletji zdelo, da je bila njihova smrt zaman, saj nismo imeli domovine brez totalitarizma, ne domovine, ki bila svobodna. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve. Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi.

Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve –  tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so, v varnem zavetju gozdov, za vsako ceno hoteli oblast. Predvsem pa za ceno naroda, iz katerega so sami prišli in jim vendar ni pomenil nič. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim. In vendar niso omahovali, niso se pustili ustrahovati, temveč so se pogumno uprli. Raje so tvegali svoja življenja, kot da bi se odpovedali svojim idealom, strnjenim v vsega treh besedah: Bog, narod, domovina.

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jih je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če nočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.

Vzor so nam ti fantje in možje v svoji neomajni zvestobi. Najprej v zvestobi, ki so jo pokazali do svojih soborcev, ne le v bojih, temveč tudi takrat, ko je bilo najhuje. Takrat, na vetrinjskem polju, ko je bilo popolnoma jasno, da jih peljejo na morišča, postavljena v domačih gozdovih, se niso razbežali ali potuhnili, temveč so šli za tistimi, ki so bili odpeljani prvi. Zvesti so ostali svojim tovarišem tudi sredi gozdov, ko so jih krvave roke rabljev silile, da izdajo svoje bližnje, svoje soborce, svoje poveljnike. Kako dragocen je njihov zgled nam, ki tako radi pokažemo s prstom na drugega, ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega, če nam to le količkaj koristi.

Vzor so nam v svoji neomajni zvestobi v veri. Z molitvijo na ustnicah so umirali v breznih in jamah. Nepredstavljiva groza je morala obdajati krvnike, ko so, namesto kletvic, iz ust brez sodbe na smrt obsojenih slišali besede odpuščanja. Zaprti v taboriščih smrti so gledali na vročem soncu umirati otroke, zaprti v taboriščih smrti so slišali predirne krike do skrajnosti mučenih. Razumeli bi jih, če bi se takrat odpovedali veri, če bi takrat prekleli Boga. Toda prav nasprotno. Njihova vera je bila najmočnejša ravno takrat, ko je iz njih odtekalo življenje. Zdi se, kot da so skupaj z Jobom ponavljali besede »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?«(Job 2, 10) Ali je naša vera tako močna, tako zvesta?

Neomajna pa ni bila samo njihova zvestoba Bogu, temveč tudi ljubezen do domovine. Ne le tiste, ki jo bomo uživali v večnosti, temveč ljubezen do te domovine, ki se »razprostira od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev«. Radi so imeli domovino svojih pradedov, domovino svojih očetov. Prav v tej ljubezni so še posebej zgled nam, ki imamo tako težko radi svojo državo, ki so nam jo naši mučenci izprosili, vodijo in uničujejo pa jo tisti, ki je pravzaprav nikoli niso hoteli. Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim. Tako lahko zgroženi opazujemo, kako Vrhovno sodišče daje danes legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, kot jih izvaja Islamska država. Težko je imeti rad takó zlorabljeno državo, toda prav ti fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, nam z zgledom kažejo, da kljub vsemu, kar so doživeli in pretrpeli, kljub vsem preizkušnjam in krivicam, domovine niso nikoli nehali ljubiti. To je bila njihova domovina in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak, ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli. Ob tem poskušam razumeti nerazumljivo, obenem pa sem jim za zgled, ki so mi ga dali, neizmerno hvaležna. Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je narod za mnoge nekaj preživetega, ljubezen do domovine pa pojem za nestrpnost, njihov zgled še kako potrebujemo. Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah,  temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči, nič se ne da. Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo. Četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!

Pripis: besedilo je nagovor na obletni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu

 
Značke:

13 komentarjev

  • svitase

    Zagovorniki takšnih grozodejstev, pa še vedno brez uradne kritike vpijejo – sprave ne bo in ne sme biti.

    Torej bo še naprej vladala barbarska miselnost, ki ne prenaša svobodomiselnosti in spoštovanja temeljnih vrednot – ljubezni do doma in domačih soljudi!

  • Franc Zabukošek

    To je bil odličen apel za sodelovanje naroda v dobro vseh ljudi za bodočnost.
    Na grobu našega velikega psihoterapevta prof. dr. Antona Trstenjaka je napis:” vkup držimo, za človeka gre”.

    On je dobro vedel, da v nesložnem narodu manjšina predrznih naredi več škode kot večina zadržanih in molčečih dobrega.
    Zato naj velja: ” Skupaj držimo pa bo šlo “, kot je ta apel iz morišča v Kočevskem rogu. Sedaj so z nami tudi slovenski mučenci in priprošnjiki. !!!

  • Franc Mihič

    Škof Glavan v Kočevskem rogu o spravi

    “Molili bomo in trkali na Marijino brezmadežno Srce, saj je danes 1. sobota v mesecu. Letos, ob 100-letnici fatimskih dogodkov, se spominjamo, da je Marija v Fatimi govorila, da se lahko zlo, ki ga je začela brezbožna revolucija v Rusiji in se je kot povodenj razširila po vsem svetu, tudi k nam, premaga le z molitvijo in prostovoljnimi žrtvami za grehe in vse zločine. Ona, ki je mati vseh, tako Abela kot Kajna, vseh, ki so zagrešili zločine in mati žrtev vseh revolucij, tudi teh, ki se jih danes spominjamo, lahko posreduje, da bi znali odpuščati, delati in moliti in nekaj narediti za spravo. Zato smo se danes odločili za mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu. Samo to je pot: spominjanje in sprava…..”, je dejal v pridigi škof msgr. Andrej Glavan v soboto 3. Junija 2017.

    Dokler bodo cerkveni govorniki, voditelji slovenskih katoličanov, škofje, pozivali le k molitvi k Mariji, – ki je »mati Abela in Kajna«, ki lahko posreduje, da bi nekaj naredili za spravo-, in ne sami pozivali k spravi in govorili zgolj o brezbožni revoluciji in zlu in ne bodo obžalovali državljanske vojne, ne more biti in ne bo sprave.
    Dr. Tamara Griesser in dr. Damjan Hančič sta, dne 19.01.2016 na predstavitvi knjige »Revolucionarno nasilje v Ljubljani«, v Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, ovrgla trditev, da ni bilo državljanske vojne in potrdila državljansko vojno med 2. svetovno vojno usodno za Slovenijo. Podatki popisa, korektnost opisa zgodovine sta pogoj za spravo in razvoj demokracije in države!
    Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, profesor literature, socialni filozof: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik …«

    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, JosephA. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

    Metropolit nadškof Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«

    Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je na javni spravni okrogli mizi v Zavodu Sv. Stanislava vpričo predsednika države Boruta Pahorja jasno in glasno povedal in se strinjal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda! Dejstvo, ki omogoča in terja spravo!
    Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsi voditelji, cerkveni in posvetni, odgovorni za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico o državljanski vojni in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce«, ter obsodijo vse zločine.

  • Franc Zabukošek

    Prilagam komentar, ki je bil namenjen tudi temu članku.
    Spoštovani komentatorji! Kot za pogovor, je za komentiranje potrebno poslušati in slišati !

    Ker smo v času 500. letnice reformacije je čas, da pomislimo na pristnost tistega dogajanja. To ni bilo samo prenova cerkve, ampak spoznanje, da je “Beseda Božja večna in temelj vere in življenja”!

    Sprava je proces, ki temelji v “Božji besedi” in ji je zato potrebno prisluhniti, slišati in ustrezno odgovoriti.
    Ta odgovor pa je v reformi osebnih stališč v skladu z smislom, ki je v ljubezni do rodu in domovine.

    Avtorica je v tem članku odlično opozorila na bistvo problema, ki je v odpuščanju v skladu z “Gospod, odpusti saj ne vedo kaj delajo”!!!
    Moteč je samo sentiment, da “so darovali kri, in molili za njihove rablje”!?? Realnost v dogajanju je, da jim je bilo življenje in kri vzeta in da so “prosili gospoda za usmiljenje”, ki je znamenje ljubezni.

    Dejstvo je, da v krutosti pobijanja izhod ni v sovraštvu, ampak samo v ljubezni, ki edina odrešuje in omogoča odpuščanje, ki vodi v sožitje različnosti.
    V tem je smisel in potreba sprave !!!

    • Zdravko

      To je verska dimenzija. Ostaja pa politično zgodovinsko vprašanje. Kaj to pomeni? Če je to javno kesanje in opravičilo, potem ne bomo nič dosegli. In samo o tem se kar naprej govori.
      Tudi govoriti o mučeništvu, z roba jame, je neumestno. Kot da bi odobravali to mučeništvo. Niti pokopati ne znamo naših mučenikov. Kakšna sramota! Bolje bi bilo biti tiho.
      Ni čudno, da levica vse to odobrava in si misli svoje.

    • Ena potrebna dimenzija sprave je odpuščanje. Kolikor vem, so žrtve in njihovi potomci že davno oprostili svojim rabljem.

      Druga nujna dimenzija je priznanje in obžalovanje zločina. Do tega žal še nismo prišli. Obratno, soočamo se z vse večjim sovraštvom do žrtev, njihovih potomcev in vseh, ki zločine in kriminalna dejanja obsojajo.

      O spravi lahko govorimo šele, ko bosta izpolnjena oba potrebna pogoja. Sprava vedno vključuje obe vpleteni strani.

      • Zdravko

        Še vedno mislim, da je zahtevati priznanje in obžalovanje ne samo nerealno, ampak celo krivično. Do tega ne bo prišlo. In če ne bomo sposobni najti poti nas vse čaka poraz. Priznanje in obžalovanje je stvar spovedi.

        • Priznanje lahko pride spontano samo v primeru, ko se rablji v soočenju s samim sabo iskreno pokesajo in takrat priznajo svojo odgovornost. Šele s priznanjem in kesanjem zločina se ustvari prostor za proces pomiritve.

        • Amelie

          Tudi Ž. Turk v svojem nedavnem prispevku ..

          http://www.casnik.si/index.php/2017/05/23/odgovor-na-predsednikovo-vprasanje/

          ugotavlja:

          “Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest”

          • Zdravko

            A tudi nekateri od “drugorazrednih” bratov imajo svoje težave. Nima ciljev, ne zna se boriti za nič, in samo jamra kako ga vsi teptajo. Pije krivico kakor vodo. In ostaja temu zvest!

      • Franc Mihič

        Kdo je lahko v državljanski vojni izdajalec ali kriminalec, ko se pripadniki istega naroda, ali državljani iste države, spopadejo, eni za naglo uveljavitev nove, drugi pa za ohranitev
        že prisotne družbene ureditve?
        Za spravo morajo zato obe strani obžalovati to, da se niso uspeli politično mirno dogovoriti za kompromisne rešitve, zaradi česar je nezmožnost dogovora, “ne dogovor”, prešel v kruto državljansko vojno, ko pa ne moremo govoriti o izdajalcih “naroda ali države”, dvoje nasprotujočih se straneh in zgolj o storjenih vojnih zločinih.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI