Ob izjemni ekspanziji centralnih bank

Mitja Steinbacher 31.5.2017 6:351 komentar
 

Tokrat se bom nekoliko poigral z monetarnim sproščanjem na Japonskem, v ZDA in v območju evra in skušal nakazati vpliv povečevanja bilanc centralnih bank v ZDA, EMU in na Japonskem.

Obsežno kvantitativno sproščanje že dve desetletji poteka na Japonskem. V grobem povedano, japonska centralna banka je z monetizacijo državnega dolga in z nakupi predvsem vrednostnih papirjev poslovnih bank in države želela pognati gospodarsko rast iz stagnacije. S temi ukrepi je močno povečala denarno bazo, ki pa se ni prelevila v efektivno povečanje širših denarnih agregatov, z drugimi besedami, v povečanje likvidnosti v gospodarstvu in v povečanje obrestnih mer. Slednje ostajajo ničelne (negativne), kreditiranje gospodarstva pa stagnira. Razlog je v tem, da je japonska centralna banka z nakupom obveznic bank zgolj spremenila manj likvidno obliko naložbe v bolj likvidno, ostali dejavniki tveganja v gospodarstvu in kreditne politike bank pa so ostali nespremenjeni. To nam potrjujejo gibanja denarnih agregatov v obtoku, ki ostajajo praktično v okvirih 2% letne rasti. Gospodarska rast na Japonskem v obdobju trajanja kvantitativnega sproščanja v zadnjih 20 letih nenehno niha med -2% in 2% in to kljub temu, da se je državna potrošnja japonske države v istem obdobju močno povečala. Največji imetnik državnega dolga na Japonskem je njihova centralna banka, državni dolg pa znaša cca 250% bruto domačega proizvoda. Boljša strategija bi bila, če bi japonska centralna banka uporabila način, podoben tistemu, ki ga je leta 2007 pričela ameriška centralna banka pod okriljem uprave zveznih rezerv.

Vodilni pri zveznih rezervah v ZDA nekako bolje razumejo uporabo nekonvencionalnih ukrepov monetarne politike, kot je kvantitativno sproščanje. Morda zaradi izkušnje velike gospodarske depresije iz leta 1928, ki ji je sledila dolgotrajna bančna kriza. Tedaj centralna banka ni reagirala z zaščito depozitov, kar je pospešilo stečaje bank, povzročilo odliv depozitov iz bank in poglobilo gospodarsko krizo. Tokrat je kvantitativno sproščanje v ZDA romalo delno neposredno v banke, pretežno pa v nebančne finančne institucije, kar je v obliki depozitov končalo v poslovnih bankah. Slednji del sprostitve je popravil borzne indekse, umiril pričakovanja vlagateljev, stabiliziral vire financiranja v bankah ter okrepil kapitalske naložbe. Hkrati je počistil slabe bilance teh nebančnih institucij, se danes kaže kot največja dobit posega. Posledično banke niso čutile pritiska na zniževanje depozitov in bančni sistem je bil zaščiten. Sedaj bi naj ameriške zvezne rezerve postopno pričele z zapiranjem likvidnostnih linij do finančno-bančnega sistema. Umik bi naj spremljal dvig ciljne obrestne mere na ameriški dolar, saj sta ukrepa vsaj v teoriji povezana. Ob krčenju bilance zveznih rezerv in zviševanju dolarskih obrestnih mer se bodo pokazali pravi zobje monetarnega sproščanja in skoraj ničelnih obrestnih mer. Manever krčenja bilance bo nujen, če želijo monetarne oblasti preprečiti trajno znižanje odnosa do tveganja, ki je v obdobju gospodarjenja v stabilnih pogojih drugačen od poslovanja v obdobju recesij. Jez pred dolgoročnim znižanjem pričakovane donosnosti v ameriškem gospodarstvu v tem hipu zadržujejo poslovne banke, ki kljub lahki dostopnosti likvidnosti in stabilnim depozitom, vzdržujejo razmeroma visoke standarde kreditiranja, medtem ko je vzdrževanje luknjastega jezu, ki ameriški dolar varuje pred bankrotom države, v rokah monetarnih oblasti. Dvig ciljne obrestne mere bo namreč okrepil dolar in znižal cene državnih vrednostnih papirjev, kar bo pomenilo pritisk na znižanje državnega zadolževanja in, kar se lahko pojavi kot politično nesprejemljivo, dvig davkov.

Evropska centralna banka je s svojim programom zniževanja obrestnih mer in kvantitativnega sproščanja začela osem let po tem, ko so ga pričeli izvajati v ZDA. Ukrepe kvantitativnega sproščanja Evropske centralne banke lahko imenujemo fiskalno sproščanje, saj gre v veliki meri za kupovanje državnih obveznic na sekundarnem trgu. Kakšne bodo posledice teh ukrepov, bomo šele videli, saj se je program šele dobro pričel izvajati.

Rezultate monetarne politike je treba, podobno kot rezultate vseh drugih politik, gledati v enem kosu. Zgodovinsko gledano je zadnja finančna kriza velik eksperiment v merjenju dolgoročnih učinkov različnih monetarnih politik, kot jih še nismo imeli priložnosti spremljati. Velika finančna kriza 2007-09 je prinesla ukrepe, ki bodo predmet raziskovanja še mnogih generacij ekonomistov. To krizo je najbolj zaznamoval rekorden poseg centralnih bank v bančni sistem in v finančne trge. Od pričetka finančne krize do danes je ameriška monetarna oblast v več etapah povečala bilančno vsoto zveznih rezerv v ZDA za cca. 4.000 milijard ameriških dolarjev, medtem ko je Evropska centralna banka svojo bilanco povečevala v treh ciklih, prvič med letoma 2007 in 2010 zavoljo ohranjanja likvidnosti na medbančnem trgu, drugič v obdobju med letoma 2012 in 2013, tretjič pa jo izvaja z nakupi državnih vrednostnih papirjev od leta 2015. Skupaj jo je povečala za nekaj manj kot 3.000 milijard evrov. In Japonska? No, japonska centralna banka je zaradi programov odkupov državnih obveznic tako v rdečem, da se ji ob prvih znakih dviga cen obeta finančni polom. Japonska centralna banka ima trenutno na svojih bilancah za cca 3.500 milijard ameriških dolarjev vrednosti (91% japonskega bruto domačega proizvoda), ECB za cca 30% bruto domačega proizvoda unije, ameriška centralna banka pa za okrog 25% bruto domačega proizvoda ZDA. Za naslednjih 15-20 let bodo oči monetarnih ekonomistov torej uperjene predvsem na Japonsko.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

 
Značke:

1 komentar

  • Igor MB

    Japonsko so po drugi svetovni dvignili Američani. Tudi zato da ne bi zmagali komunisti, ki so na volitvah dosegali že tretjino. Ko so jih zaradi nehvaležnosti spustili, se je izkazalo, da njihov bum ne temelji na japonskih vrednotah ampak ameriškem zalivanju.
    A zgornje številke jasno kažejo, da sta tudi EU in ZDA pošteno votle. Nekoč je white trash bila žaljivka. Danes pa je globalizacijski poraženec že tipičen Trumpov volilec.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI