Prejeli smo: Umor dr. Lamberta Ehrlicha (26. maj 1942 – 26. maj 2017)

Casnik 28.5.2017 0:35
 

Govor univ. prof. dr. Janeza Juhanta ob 75-letnici (26. maj 1942 – 26. maj 2017) umora dr. Lamberta Ehrlicha.

V petek, 27. maja je bila v Ljubljani žalna slovesnost v spomin na leta 1942 umorjenega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Umorili so ga pripadniki morilske komunistične Varnostno obveščevalne službe (VOS) pod vodstvom Zdenke Kidrič. Žalno slovesnost sta pripravila društvo Združeni ob Lipi sprave in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani ob spomeniku Ehrlichu na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani. Osrednji govornik je bil prof. dr. Janez Juhant.

»Spoštovani! Nalog za usmrtitev dr. Lamberta Ehrlicha je dal brez dvoma tudi Boris Kidrič. Ker ga je Ehrlich pred vojno reševal iz ječe daje temu terorističnemu dejanju še dodatne razsežnosti. Že tako si težko predstavljamo, kaj vse je doletelo Slovence v Italijanski pokrajini in po celi Sloveniji, ko sta jih napadla in razkosala totalitarna režima; nato je v drugem letu vojne leta 1942 nastopil še tretji in to domači. Nietzsche je koncem 19. stoletja govoril o prevrednotenju vrednot. Čeprav je slutil, da je dosedanji svet ušel s tečajev, verjetno le ni mogel predvideti kakšne demonske sile – besi, kot je zapisal Dostojevski – se bodo razvneli nad Evropo in trpinčili Slovence in druge narode. Konec je bilo namreč krščanskega in človeškega usmiljenja. Nietzsche je kritiziral vero usmiljenja in oznanjal človeka, ki se bo dvignil nad ujetosti in prepletenosti človeških usod in njihove bede. Namesto tega naj pride človek neomejenosti in zavlada kot nadčlovek. Očitno so tak tip človeka brez predsodkov načrtovali totalitarni in drugi mogočneži oziroma revolucionarni pohodniki. Odloča naj le udarna moč smodnika kljub osuplosti večine, ki je doslej živela iz drugih civilizacijskih, kulturnih in duhovnih prvin. Ne le Kocbek in njegovi, slovenski katoličani in vsi državljani so bili oropani krščanskih duhovnih in civilizacijskih podlag. Revolucija jih je postavila na stranski tir, a z njo je izostala tudi duhovna prenova slovenskega naroda; katoličani pa so bili odstranjeni, pobiti, izgnani iz obličja slovenske zemlje oziroma postavljeni na rob družbe in potisnjeni v kot zakristije. Ostal je le revolucionarni pohod na oblast, kot je zapisal v letu umora dr. Ehrlicha Kardelj Titu: »’Varnostne službe’ (VOS) se vsi bojijo kot hudič križa, prav to pa daje poleg ‘Nar.(ordne) zaščite’ in partizanov – OF značaj resnične oblasti.«

Ta ‘resnična’ oblast se je vzpostavila kot strah in trepet ter izločanje vseh, ki ne pristajajo na take metode. Ko si npr. trgovci niso upali dajati papirja Italijanom, so ga vedno imeli na zalogi za komuniste. Kaj naj storijo verni in demokratično čuteči ljudje? Ali sploh še velja pravilo pravične vojne in samoobrambe, ko si samozvanci prilastijo popolno oblast nad narodom? V vsej zgodovini je človeštvo gojilo nagon in kulturo samoohranitve in preživetja. Tudi kristjani imamo na zemlji pravico živeti in vzdrževati pravični red, ki nas bo ohranjal. Ali pa je bilo tu sploh še kje kaka pot iz labirinta nasilja in samovolje? Trezni ljudje, ki so se postavili po robu terorju, kot profesor dr. Lambert Ehrlich, bivši ban dr. Marko Natlačen in številni drugi po deželi in v mestu, so se zavedali, da gre za biti ali ne biti. Čeprav so občutili omenjeno ‘resnično oblast’, so se zavedali, da se je treba, četudi za ceno življenja, upreti terorju. Tako je razmišljal tudi rodoljub dr. Ehrlich, ki je pred vojno reševal Borisa Kidriča iz ječe. Tovarišija se je že prej in še bolj zdaj z zvijačami in nasiljem vtihotapljala v vse pore narodovega življenja, da bi prepredla narodovo tkivo s svojo zastrašujočo policijsko močjo po Ljubljani, Dolomitih, Rogu in drugod. S pomočjo kristjanov je mala četica partijcev prevzela slovenski narod ter ga usužnjila za desetletja. Potrgali in ukinili so ustaljene družinske, prijateljske, narodne in kulturne povezave. Čeprav se niso vsi dali ustrahovati, ni nič štelo, kar je veljalo doslej: revolucija žrtvuje dobrine drugih in druge ljudi. V njej ljudje umirajo za »največjo prevaro«, kot je zapisal komunist Milovan Đilas. A s tem je družba padla nazaj v paganizem – Še danes zaostajamo kulturno za Avstrijo in Italijo, ki nista bili deležni tega revolucionarnega eksperimenta. Kot je še zapisal Đilas: »Nobena revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo.« Le njeni akterji so si prilastili bonitete pohoda na oblast. Ko se je njihova mreža razširila, je začela razjedati civilizacijske in kulturne pridobitve vodila družbo v propad, v katerega se je sesula oblast bogov v človeških podobah: Marjan Rožanc je že v osemdesetih zapisal: »Žive revolucije in živih revolucionarjev skoraj ni več«, se pravi, ostala je le letargija. Ko dalje razmišlja, kaj se je zgodilo, ugotavlja, da »je zmaterializirani človek slednjič spregledal, da ne more biti Človek, kaj šele Nadčlovek, ko Bog ni več Bog.« Ti moderni liberalni in komunistični eksperimenti samopostavitve človeka so nas dolgotrajno pohabili v človeškosti in namesto vzajemnosti je ostala samopašna sebičnost, ki se plazi po deželi. V geslu ‘Ne bom služil! se izgublja stik s človeško resničnostjo, kajti človek ne more biti Bog. A žal je pot v pogubo hitra, pot ozdravljenja pa trnova in dolgotrajna. Praviloma po zadnji hodijo le ljudje z globoko vero in srčnostjo, ki je pripravljena zastaviti tudi svoje življenje za resnico in pravičnost.

Revolucionarna skušnjava dobiva danes nove preobleke, saj ima tudi v tranzicijah prepletene korenine, ki trdovratno preprečujejo, da bi si priznali, da človek ne more biti več človek, če Bog ni več Bog. Na življenje ta poganska miselnost brez kreposti preudarnosti in zmernosti gleda kot na le prozaično vsakdanjost, kjer se namesto s pištolami – čeprav žal včasih še tudi z njimi – obračunava z besedami, propagandnimi slogani in bolj ali manj prikritimi lažmi ali polresnicami. Namesto vzajemnosti še vedno – surova borba za gospostvo in oblast. Je še sploh kaj prostora za krščanstvo in kdo naj bi bil v teh razmerah mučenik, ki je pripravljen kaj žrtvovati, ko vsi hočejo le jemati?

Jezus tudi danes podarja duha tistim, ki ostajajo odprti za resnico in tudi v teh razmerah ohranjajo preudarnost in mero ter si prizadevajo za pravičnost in ljubezen. Zato Ehrlich kliče na Višarje, ki ni trdnjava, pač pa molilnica in tam je treba na kolena. Ehrlich svojih stražarjev ni vabil v borbo pač pa k duhovnemu poglabljanju. Podobno so vabili križarji in člani katoliške akcije: Ali ti projekti res niso uspeli? Že Jezus govori, da Božje kraljestvo trpi silo in silni ga otemajo, pa ne z meči ampak s silo duha. In kako je danes: Brat Yun kljub trpljenju in preizkušnjam v kitajskem režimu, zatrjuje zvestobo Kristusu. Kristusova pot kot za časa Ehrlicha in drugih slovenskih kristjanov takrat in danes ostaja ozka in trnjeva. Vsakdo izmed nas je poklican, da jo po svojih močeh uresničuje in po milosti, ki mu je dana, plava proti toku. Verni smo z vezjo duha med seboj povezani v molitveni vzajemnosti, da bi tudi danes odpirali duhovne razsežnosti, v katerih je vztrajno govoril Ehrlich na sv. Višarjah in drugod po slovenski zemlji. Krščanska pot ni torej prepustiti se toku dogajanj – široki poti, ki vodi v pogubljenje. Naša izbira je zvesto ohranjati in vzdrževati kreposti srčnosti, preudarnosti, zmernosti in pravičnosti. Kristjani verujemo, da je te kreposti mogoče prav uresničevati le z vero, upanjem in ljubeznijo. Le tako se ohranja človeško dostojanstvo. To danes ni vprašanje le vernih pač pa vseh ljudi dobre volje. Kot je dejal Karl Rahner, naše tisočletje bo duhovno ali pa nas ne bo. Ehrlich in številni drugi, ki nas upam, spremljajo s svojim varstvom so vztrajali na tej ozki in trnjevi poti, ker so verjeli, da le ta vodi v življenje.

Ob 75 letnici umora kristjana, duhovnika, narodnjaka, ki je kot Krek živel in padel sredi prizadevanja za krščanske temelje družbe med nami, smo prepričani, da je to mogoče iz krščanskih korenin. Vzdržati ter ostati neomadeževan od tega sveta kot pravi apostol, ostaja naše upanje in naša življenjska obveza. To ni le naloga za tisočletje, ki je pred nami, pač pa za moj in Tvoj današnji in jutrišnji dan. Hvala Bogu za take vzore kot sta Ehrlich in Krek, ki nas vse tudi danes kličeta k posnemanju.«

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI