Mestna zaplembena komisija v Ljubljani plenila lastnino Judov

Renato Podbersič ml. 28.5.2017 6:35
 

V Dravski banovini, to je predvojnem jugoslovanskem ozemlju današnje Slovenije, je leta 1939 živelo 820 oseb judovske vere, od tega približno 2/3 v Prekmurju. Tam sta delovala dva rabinata; Murska Sobota in Lendava. Zaradi premajhnega števila deklariranih Judov so tudi ljubljanski Judje od začetka leta 1929 po ukazu ministra za vere spadali v okvir murskosoboškega rabinata oz. judovske verske občine. V Ljubljani je leta 1940 prebivalo samo 158 deklariranih Judov, vključno z otroki. Od tega je bilo zelo malo »domačih«, večinoma je šlo za priseljence iz drugih predelov tedanje Dravske banovine in Kraljevine Jugoslavije, precej pa je bilo tudi Judov iz drugih delov Evrope. Vsekakor lahko rečemo, da je bilo dejansko število Judov v tedanji Dravski banovini (precej) višje od ugotovljenega, po nekaterih ocenah naj bi tedaj pri nas živelo okrog 4000 Judov. Poleg Murske Sobote, Lendave in Ljubljane so Judje samo še v Mariboru, Celju z okolico in na Ptuju dosegali omembe vredno število.

Razpad habsburške monarhije leta 1918 je za marsikaterega Juda pri nas pomenil spremembo v načinu njegovega poslovanja, veliko se jih je izselilo zaradi ekonomskih razlogov. Njim so sledili novi judovski priseljenci, ki so v novih državnih ter političnih razmerah iskali svoje izzive. Spremenila se je tudi poklicna struktura judovske skupnost. V avstro-ogrskem obdobju so prevladovali samostojni trgovci, po razpadu države pa se je povečal delež judovskih uradnikov v bančnih, komercialnih in tehničnih strokah.

Judovski nosilci kapitala oz. lastniki podjetij se pred 2. svet. vojno v glavnem niso opredeljevali za Jude, ampak so se opredeljevali v smislu jugoslovanstva in prevladujočih religij v tej državi. To je povsem razumljivo glede na tedanje politične razmere v Evropi.

Število Judov v Sloveniji, zlasti v Ljubljani, se je tik pred začetkom vojne povečalo predvsem na račun beguncev iz srednje Evrope zaradi vzpona nacizma. Judje so najprej bežali iz nacistične Nemčije, nato pa iz Avstrije, Češke in Slovaške, Poljske itd. Udeležba judovskega kapitala v slovenski industriji seveda ni bila omejena samo na Jude iz Dravske banovine oz. predvojne Slovenije, ampak kaže na vpetost v širši jugoslovanski in srednjeevropski kontekst. Pri tem se pokaže moč kapitala hrvaških Judov, zlasti zagrebških. Tu so pomembno vlogo igrale predvsem nekatere banke, ki so preko svojih podružnic posegale v slovensko gospodarstvo. Najbolj neposredno je bil judovski kapital prisoten v nekaterih pomembnih podjetjih tekstilne industrije (Jugosvila, Jugotekstil, Mariborska tekstilna tvornica). Moč judovskega kapitala se je pokazala zlasti pri sestavi raznih nadzornih in upravnih odborov podjetij.

Ob nemški okupaciji Spodnje Štajerske in Gorenjske se je nemško nasilje nad Judi preneslo tudi k nam. Evropski antisemitizem je svoj vrh dosegel v nemškem poskusu dokončne rešitve judovskega vprašanja (nem. Endlösung), ki je zahteval okrog šest milijonov žrtev med evropskimi Judi. Od tega okrog 580 Judov z današnjega slovenskega ozemlja, večina v uničevalnem taborišču Auschwitz.

Ob italijanskem popisu prebivalstva Ljubljanske pokrajine konec julija 1941, se je precej ljubljanskih Judov opredelilo za Nemce. Ali je šlo za strah ali za oportunizem, iz arhivskih dokumentov ni mogoče zagotovo ugotoviti. V Ljubljani so se jim pridružili tudi judovski begunci iz drugih predelov Evrope, zlasti Hrvaške (NDH), kjer se je nad njimi v polnem teku izvajal načrtni genocid. Večino ljubljanskih Judov so italijanske okupacijske oblasti internirale že novembra 1941 ali spomladi 1942 v različne kraje po Italiji in v posamezna zbirna taborišča. Iz Ljubljane sta novembra 1941 odpeljala dva velika transporta ljubljanskih Judov, prvi 8. novembra v Ferramonte di Tarsia in drugi 25. novembra v Alessandrio.

Nekateri starejši ljubljanski Judje (Evgen Bolaffio, Adolf in Oton Lorant, Feliks Moskovič, Viljem Steinberg), ki so že dolgo prebivali v Ljubljani, so na italijanske okupacijske oblasti naslovili prošnjo za preklic poziva k prisilnemu odhodu, toda njihova prizadevanja so bila brezuspešna. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 je bila njihova usoda različna; nekaj jih je umrlo v internacijskih taboriščih, nekateri so se uspeli umakniti v tujino (Švica), druge so zajeli Nemci in jih odpeljali v svoja koncentracijska taborišča.

Judovski kapital je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, podobno pa je bilo ravnanje povojnih jugoslovanskih oblasti, ki so se prav tako polaščale judovskega premoženja. Slednje je namreč delilo usodo zaplemb, nacionalizacij itd…, ki so jih doživljali tudi drugi (nekoliko) premožnejši državljani. Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna. Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda razglasili za osebo nemške narodnosti ali celo Kulturbundovca in ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Paradoksalno je le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje Nemci.

Povojne oblasti so našle opravičilo za razlastitve tudi v dveh popisih, ki jih danes hrani Arhiv Republike Slovenije. Prvi se nanaša na osebe, ki so se opredelile za Nemce pri italijanskem popisu prebivalstva takratne novoustanovljene Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana). Popis so tedanje italijanske okupacijske oblasti izvedle 31. julija 1941. Na drugem dokumentu s pomenljivim imenom »Seznam Kulturbundovcev«, prav tako presenetljivo najdemo kar nekaj judovskih imen.

Na podoben način je bilo odvzetih tudi veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano. V seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembena komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo naslednjo judovsko lastnino:

– vila družine Ebenspanger, Knafljeva ulica, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič;

– vila Mergenthaler Adolfa, Zaloška cesta, kjer je bil sedež OZNA-e za Ljubljano;

– vila družine Pollak, Rožna dolina; dve sobi sta bili rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka.

Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na Mestno zaplembeno komisijo in na druge pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo.

Nadalje je bilo odvzeto oz. zaplenjeno premoženje nekaterih Judov, ki so po nastanku judovske države leta 1948 optirale za Izrael oz. so se tja odselile. Po določbi 4. odstavka 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji gospodarskih podjetij (Ur. list FLRJ, št. 35-269/48/) je jugoslovanski državljan, ki je prestopil v tuje državljanstvo, izgubil lastninsko pravico na nepremičninah na ozemlju FLRJ. Te so prešle v državno last, t. j. v splošno ljudsko premoženje, in sicer brez odškodnine.

Proces proti mariborskemu tovarnarju Marku Rosnerju (1888–1969)

Že v prvih mesecih po vojni, poleti 1945, se je komunistična oblast na razne načine skušala polastiti premoženja raznih podjetnikov, pri čemer tudi podjetniki judovskega porekla niso bili izjema. Pri tem je šlo tedanji oblasti na roko tudi dejstvo, da so imeli Judje nemško zveneče priimke in so jih zato lahko razlastili kar na osnovi že omenjenih odlokov AVNOJ-a. Značilen za tedanji čas je bil proces proti lastnikoma mariborskih tovarn Jugotekstil, Jugosvila in Roteks, Marku Rosnerju (Jud) in Wernerju Baderju (poročen z Judinjo). Proces je vodilo Vojaško sodišče Mariborskega vojnega območja v Mariboru. Zelo zanimive so izjave prič, nekdanjih delavcev v Rosnerjevi tovarni, pred tem sodiščem. Glavni cilj zaslišanj, ki so se odvijala avgusta 1945, je bilo dokazati, da je Rosner kljub svojemu judovskemu izvoru, bil naklonjen Nemcem in nacizmu, pri čemer je prišlo ponekod tudi do očitnih verbalnih izbruhov protisemitizma. Obtožili so ga celo simpatiziranja z nacisti.

Tudi sama obtožnica z dne 16. avgusta 1945, ki je v obrazložitvi vsebovala kar nekaj elementov antisemitizma, je Marka Rosnerja skupaj z več soobtoženimi bremenila, »da je v svojih tovarnah v letih 1934 do 1941 namenoma dopustil, da se je širila nacistična propaganda, s tem pripomogli k izvrševanju načrta NSDAP, ki je meril na to, da se v Mariboru ustvari peta kolona in Spodnja Štajerska priključi k Veliki Nemčiji.« Prav tako naj bi v navedenih tovarnah proti obstoječim zakonom prodajali blago s 150 do 200% dobičkom in s tem izkoriščal stisko potrošnikov. V obrazložitvi obtožnice pa že takoj na začetku piše, da je »obtoženi Rosner Marko tipičen asocijalen žid, ki je povsod zasledoval samo svoje osebne koristi«. V sodbi, ki je bila izdana 23. avgusta 1945, pa je prej omenjeno vojaško sodišče Marka Rosnerja obsodilo na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 15 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja.  Ker pa se je obtoženi nahajal v tujini, sodbe seveda niso mogli v celoti izvršiti, ampak so mu lahko »zgolj« zaplenili premoženje. V zvezi s tem je Mestna zaplembena komisija v Mariboru izdala 25. oktobra 1945 tudi odločbo »o razlastitvi tekstilne tvornice z obrtnimi lokali z vso opremo, orodjem, zalogami ter vse premičnine in pravice, predvsem deleža na tovarni Jugosvila in Roteks«. Marko Rosner, takrat že državljan Izraela, se je leta 1954 na sodbo vojaškega sodišča pritožil in argumentirano zavrnil vse navedbe sodišča in izjave zaslišanih prič ter predlagal zaslišanje drugih prič, ki bi lahko potrdile njegove navedbe. Seveda so bila njegova prizadevanja neuspešna.

Naj dodamo da je Marko Rosner užival veliko spoštovanje med delavci, ob svojem petdesetem rojstnem dnevu je ustanovil delavski sklad, kamor je prispeval zajeten začetni kapital. Podobno je leta 1938 ustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani (današnji SAZU) kot prvi podaril 100.000 dinarjev.

Retorično vprašanje: Ali menite da se po njem danes imenuje kakšna ulica v Mariboru ali Ljubljani?!

Primer zakoncev Falter

Zelo nazoren je tudi primer judovskih zakoncev Falter iz Jurkloštra. Mož Falter Henrik je bil rojen v Gorlicah na Poljskem, žena Falter Irena, roj. Nauberger pa v Budimpešti. Oba zakonca sta že leta 1916 prestopila v katoliško vero. Bila sta lastnika kar precejšnjega premoženja; veleposesti in tovarne lesnik izdelkov v Jurkloštru ter Prve jugoslovanske tvornice za podplatnike in druge lesne izdelke v Rimskih toplicah.

Okrajna zaplembena komisija v Celju jima je 5. oktobra 1945 kot osebama nemške narodnosti zaplenila njuno imetje. Takrat sta bila že kanadska državljana. Pri vsem tem je najbolj zanimivo dejstvo, da ju je takratna oblast imela za osebi naklonjeni okupatorju in ni hotela razveljaviti odločbe o zaplembi imetja, čeprav sta uspela dokazati, da sta bila v času okupacije na strani partizanov. Tako jima je celo Krajevni odbor OF v Jurkloštru dne 19. oktobra 1946, na podlagi dobljenih informacij in osebnega poznanstva družinskih razmer izdal potrdilo, da sta prej omenjena zakonca judovske narodnosti. Ves čas bivanja v Jurkloštru naj bi delovala v protifašističnem duhu ter da sta zaradi protifašističnega delovanja pobegnila pred okupatorjem v tujino. Pred letom 1941 naj bi tudi izdatno podpirala judovske emigrante, ki so iz srednje Evrope bežali pred nacisti. Okrajno sodišče v Celju je 29. julija 1948 dokončno odločilo, da ni razlogov za razveljavitev odločbe o zaplembi.

Contra factum non est argumentum!

 
Značke:

6 komentarjev

  • Ah! Zakaj pa naj bi bili Judje izjema? Komunisti so celo kakšnemu komunistu vzeli premoženje, ga zaplenili, komunista pa poslali na Goli otok ali pa na drugi svet.

  • Spoštovani g. Podbersič ml. odličen članek pa vendar Zakaj je potrebno antisemitizem predvojne jugoslovanske oblasti zaviti v celofan? Ne omeniti enega izmed glavnih protagonistov dveh antisemitskih zakonov dr. Antona Korošca? Vse to antisemitsko delovanje predvojne jugoslovanske oblasti v 30 ih letih prejšnjega stoletja pa samo prikrito napisati v naslednjem odstavku; »Judovski nosilci kapitala oz. lastniki podjetij se pred 2. svet. vojno v glavnem niso opredeljevali za Jude, ampak so se opredeljevali v smislu jugoslovanstva in prevladujočih religij v tej državi. To je povsem razumljivo glede na tedanje politične razmere v Evropi.« Kaj je za vas kot zgodovinarja »povsem razumljivo« ali to, da je antisemitizem imel domovinsko pravico tudi v Kraljevini Jugoslaviji zaradi tedanjih političnih razmer v Evropi?!? Predlagam da si preberete oziroma verjetno ste že prebrali knjigo »Antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti« avtorja Oto Lutharja.

    E-knjiga je na voljo tudi v google knjigarni brez omejitev
    https://books.google.si/books?id=m42XVJe3d4UC&lpg=PA182&ots=JGQAqQPweu&dq=koro%C5%A1ec%20antisemitizem&hl=sl&pg=PA2#v=onepage&q&f=false

    • Tudi če je pred drugo vojno bilo tako, verjetno niso ljudem judovskega rodu in deklariranim Judom plenili njihovega premoženja, jih niso v montiranih procesih obsojali na dolgoletne zaporne kazni oz. prisilno delo ipd. Kot povojni komunistični režim. Kolikor poznam delo Ota Lutharja, se verjetno v svoji knjigi ni posebej tankočutno zgražal nad tem povojnim terorjem in krivicami.

      Sam sem presenečen nad navajanji g. Podberšiča, da so tudi italijanske okupacijske oblasti ljubljanske Jude internirale v Italijo in celo v taborišča. Italijani namreč večkrat želijo poudariti razliko od nacističnega režima, da se naj pri njih med vojno ne bi preganjalo Judov.

      Seveda bi od g. Hacherja bolj kot tožbe nad starojugoslovanskimi razmerami pričakoval skrb, kako legitimnim dedičem razlaščenih Judov vrniti ukradeno premoženje oz. kako narediti konec krivični izključitvi teh ljudi iz procesa denacionalizacije. Ki je odgovornost in krivda današnje R Slovenije in njenih oblastnikov.

    • Zdravko

      Koroščev odnos do Judov ni bil na najvišjem nivoju, vendar se s tem ne more niti primerjati. Tudi ljudje so bili dokaj sovražno razpoloženi. Morda bi bili še danes, če ne bi danes bili vsi “razlaščeni”, torej brez denarja, v glavnem. Jude smo v večini izgnali tako ali drugače. Že zavist sama je dovolj za neko dozo antisemitizma. Imeti to za nacizem, kot nam to pridigajo levičarji je povsem neumestno.

      • Če se ne motim, jih je z naših teritorijev, vsaj s področja dežele Kranjske, izgnal že cesar Maximillian I. nekje v začetku 16. stoletja. Na Slovenskem je bila precej močna tradicija negativnega odnosa do Judov. ( Končno ne samo v Sloveniji – beri npr. odnos Shakespeara). Tudi pogojeno z versko interpretacijo vloge Judov v Svetem pismu ( ki je drugačna od današnje), ki je pozabljala, da so Jezus in njegovi učenci sami bili Judi. Ob koncu 19. stoletja v katoliškem taboru delno inspirirano z Dunaja, tamkajšnjega župana Luegerja. Po vsebini izraženo kot averzija do velekapitala in finančnega kapitala in do kulturne dekadence, kar so vse povezovali tudi z judovstvom. Ne samo pri Korošcu, tudi pri Kreku. Seveda ta odnos ni imel ničesar skupnega z nacističnim preganjanjem Judov.

  • svitase

    Tako se zgodi, ko se polastijo oblasti nevrednotni primitivci.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI