Odgovor na predsednikovo vprašanje

Žiga Turk 23.5.2017 6:39
 

V znanosti velja, da je težje postavljati dobra vprašanja kot na vprašanja odgovarjati. Predsednik Pahor je v svojem nagovoru ob koncu druge svetovne vojne v Topolščici postavil dobro vprašanje. Ostaja mi lažji del naloge.

Vprašal je, “kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijnom, brat batu pa ne?” (vir). Vprašanja ni zastavil prvič. Zelo podobno je govoril že pred dvema letoma (vir). Očitno ne dobi odgovora in vprašanje ponavlja. Odgovora še vedno ni, je pa drugače to, da se pred leti ob vprašanju nihče ni posebej spotikal, do danes pa je rekomunizacija republike bolj napredovala, pa smo lahko v tisku prebrali, da je ustrelil mimo (vir). Češ, sprašuje neumnost, seveda smo se spravili z Nemci in Italijani, ker »oni so se odpovedali nacizmu in fašizmu in se narodom, ki so bile njune žrtve bolj ali manj posrečeno opravičili.«

Ponujeni odgovor večplastno kaže na jedro problema okrog druge svetovne vojne v Sloveniji. Najprej je treba ugotoviti, da Slovenska težava z Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno ni bila v tem, da so bili fašisti in nacisti. Fašizem je bil prevladujoč sistem v Italiji od 1922 in nacionalsocializem v Nemčiji od 1933. Težava je bila v tem, da so Slovenjo vojaško napadli in zasedli tujci. Po tem, ko so bili vojaško premagani, so odšli in niso več kazali apetitov po našem ozemlju, so se odnosi z njimi vrnili v običajne kolesnice. Podobno je tudi v Evropi, kjer 8. maja dan zmage obeležujejo z dosti manj pompa kot pri nas. Tudi zato, da ne bi danes obujali delitev med članicami Evropske unije izpred sedemdesetih let. Tudi zato, ker Nemčija ne kaže ambicije, da bi zasedla Francijo. Pri nas je drugače. Pa ne na način, da bi se bali ambicij Nemčije ali Italije, da nas napadeta.

Sprava med Italijani in partizani je bila v Sloveniji še posebej hitra in je bila dosežena že leta 1943, ko so partizanske enote nadvse viteško pospremile italijanske oficirje do meje, pa čeprav so bili to komandanti, ki so požigali po Notranjskem in Dolenjskem ter ljudi pošiljali umirati na Rab.

Če je bil problem slovenskih kolaborantov v tem, da so Italiji in Nemčiji pomagali v njihovem vojaškem naporu, potem se zamera do njih raztopi podobno kot zamera do tujcev. Italija in Nemčija sta poraženi. Njuni simpatizerji v Sloveniji prav tako, celo fizično so bili iztrebljeni, primer je zaključen, nobenih nasprotij ali trenj ni okrog tega. Nihče v Sloveniji ne podpira Nemčije in Italije, da bi letos jeseni zasedla Slovenijo. Res, prav lahko bi se bili spravili.

Pa se nismo. Predsednik Pahor retorično sprašuje zakaj, Aurelijo Juri pa mu poskuša odgovoriti. Ampak v odgovoru nekaj manjka. Zato Juri nadaljuje, da se brata v Sloveniji nista spravila, »ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril, in to na strani okupatorja«.

Problem je torej v tem, da so v Sloveniji še vedno bratje, ki so zvesti tedanjemu cilju, ki je bil zmaga Nemškega oz. Italijanskega okupatorja. In temu – torej Nemški ali Italijanski prevladi – so nekateri bratje še danes zvesti.

To je seveda absurdno, ampak do takih absurdov pridemo, če se pri teh vprašanjih izognemu krvavemu dejstvu, da se je v letih 1941-45 v Sloveniji odvijala tudi komunistična revolucija. Če v zgodbo dodamo revolucijo, pa se stvari kar naenkrat zložijo na svoje mesto in postanejo celo Aurelijeve trditve logične.

Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest. Boju proti Italijanom in Nemcem menda ne. Kontrarevolucija more biti cilj, ne da bi obstajala revolucija. Z geopolitičnimi delitvami druge svetovne vojne smo se v Sloveniji pomirili, z revolucijo se nismo.

V Sloveniji je uveljavljeno široko in pravilno strinjanje o tem, da je bila kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kar se revolucije tiče, pa nekaj podobnega še čakamo. Zdaj tu in tam kdo sramežljivo obsodi »revolucionarno nasilje«. Ne pa revolucije kot take.

Z okupatorji smo se spravili, ker okupatorjev tukaj ni več, okupacijo pa obžalujejo. Z revolucionarji se nismo, ker so še med nami in svoje revolucije ne obžalujejo. Enkrat jo menda bodo. Brata bosta spravljena, predsedniku Pahorju pa ne bo potrebno v govorih ponavljati preprostih vprašanj.

Edinost, sreča, sprava

In ko nam bo predsednik Tusk naslednjič laskal, da bi naša himna lahko bila slovenski prispevek združeni Evropi, ne bomo več nekateri tako kislo prikimavali. Namreč tisti, ki poznamo tudi kitico, ki pravi »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo.« Dokler mora predsednik republike ponavljati osnovna vprašanja in ga za to še kritizirajo, smo težko inspiracija za Evropo.

 
Značke:

45 komentarjev

  • Seveda predsednik Pahor dobro ve, da je bila v Sloveniji izvedena krvava revolucija, saj je prav on eden izmed njenih proizvodov. On verjetno nikoli ne bi bil predsednik vlade in države, če revolucije ne bi bilo. Zato revolucije in napetosti, ki jih je ustvarila, preračunljivo ne omenja.

    Pahor bi težavo rad rešil po komunistično: napetosti bi potlačil, ne pa razrešil. Če bi jih hotel razrešiti, bi moral imenovati zločince, ki so odgovorni za genocid nad lastnim narodom in razkol med njim. A tega od njega ne bomo slišali, čeprav jih nedvomno pozna.

    Tudi Pahor se boji resnice. Vendar, dokler resnica ne bo splošno spoznana in priznana, ne bo sprave.

    • Pahor je na svoji predsedniški funkciji pokazal človeški in pietetni obraz do vseh žrtev revolucije. Večkrat. Sam je prispeval in pomagal k temu, da se posledice zločinov revolucije odkrivajo, ne prikrivajo in da žrtve postopno dobivajo dostojen tuzemeljski zadnji dom. ( Tudi predsednik NSZ mu je v teh vprašnjih očitno naklonjen oz. ima zaupanje vanj.)Posredno je s tem dovolj jasno obsodil zločine. Tovrstni napadi nanj so zato zame deplasirani.

      Ne vemo in ne moremo trditi, kaj bi bilo z Borutom Pahorjem, če ne bi bilo revolucije sredi preteklega stoletja. Vsekakor je on rojen dolgo po njej. Zdi se mi dovolj inteligenten in razsoden, obenem dobro izgleda in ima očitno željo po javnem nastopanju; ne vidim, zakaj tudi brez revolucije ne bi bil uspešen politik.

      Mislim, da je danes čvrst zagovornik zahodnih političnih vrednot, demokracije, evropskega povezovanja in našega položaja znotraj Nata in v ničemer ne kaže, da bi to usmeritev lahko zamenjal. Borut Pahor torej pač v političnih pogledih ni komunist; to že ne bo držalo.

      • Pa vendar, kljub tej Pahorjevi obsodbi zločina, se nič ne spremeni, problem da “brat bratu pa ne odpusti” pa ostaja nerazrešen !!?

        Citiram avtorja :

        “Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest” ..

      • Zato se strinjam s Tinetom, da Pahor težave ne rešuje.

      • Zato pri nas vse tako deluje kot deluje !
        Poveden komentar je na sosednji temi napisan ravnokar …

        “Naši mediji so vladna trobila že 75 let. Ali na to vpliva lastništvo ali ne niti ne vem več. Avtocenzura novinarjev deluje” …

  • Zdravko

    Dobro povedano. Podpisan je Aurelio na Franko Juri.
    In je res tipično komunistično pisanje, z arogantnim dragi Borut vred.
    Čeprav z gospodom predsednikom najbrž ne gre drugače kot z aroganco. Če ga je kritizirala njegova stran, bi g anajbrž morala tudi nasprotna. Takšno ponavljanje vprašanja, nisem vedel, je res nevredno predsednika naroda, ali pa narod ni vreden da obstaja. In tako on ponavlja tudi kako je vojaška pripravljenost nezadostna, menda že tretje leto zapored.
    Ja, Pahor je res barbika.

    • Začel si dobro. Ne samo s korekcijo, da se je nad predsednika tudi po mojem spominu spravil Aurelio, ne Franco Juri.

      Nadaljuješ pa meni nerazumljivo, po mojem slabo in netaktno. V mojih očeh avtor predsedniku Pahorju daje kompliment, da postavlja dobro in pomembno vprašanje in posredno tudi, da pri vprašanju vztraja.

      Zaslužen kompliment, kar se mene tiče. Upam, da se predsednik ne bo ustrašil napadov in vztrajal.

      • Zdravko

        Netaktno, gotovo, se bojim. Iritirajo me take stvari.
        Pahor ni govoril o naši že kultivirani zadrtosti, po kateri sosed sosedu me odpušča niti da mu krava še živi, čerpav je to temeljni vzrok vsemu ostalemu.
        Ampak se konkretno sprašuje ali pretvarja, da sprašuje kako da ni sprave z revolucionarji. To pa mislim, da bi moral vedeti, oziroma, da dobro ve. Dovolj je par stavkov spregovoriti z nekim Turnškom, pa bi še vesoljcu bilo vse jasno. Zato me taka vprašanja iritirajo. Ker so skrajno neiskrena, da ne rečem, da je to laganje v obraz.
        Po drugi strani pa razumem. Če je oblast od Boga, kot verjamem da je, potem razumem. Potem nam Bog poslal svojega služabnika Milana Nebukadnezarja in njegove palčke, da nas odpeljejo v suženjstvo dokler se čas ne dopolni. Ali drugače, dobili smo kar smo zaslužili.

  • ZigaStupica

    Razprava je na mestu. Ob konstruktivnem iskanju temeljev diskurza o spravi je v zvezi z Zdravljico morda smiselno opomniti:

    Preambula Manifesta Ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, 17.-18. april 1937 na Čebinah – Trbovlje je namreč Zdravljica. Avtor tega »temelja« naj bi bil Edvard Kardelj, sin naroda, ki se mu je v zavesti izoblikoval nekakšen humanizem, »najlepše ga je izrazil Prešeren z Zdravljico, ta je postala tudi eden temeljev komunističnega manifesta s Čebin.« (glej: Odsevanja, Slovenj Gradec, 15. julij 1980, št. 5/6, s. 2-3).

    Nadalje je v zvezi z avtorstvom navedenega »temelja« dr. Janez Prunk pojasnil, da se najbrž ne da čisto natančno dognati, kdo je prispeval formulacijo kakšnega posameznega stavka, tovarišica Lidija Šentjurc pa je opozorila, da je o tem večkrat govoril tovariš Kardelj in je njegova izjava vključena tudi v dokumentarno televizijsko oddajo o kongresu – v tej zvezi je predlagala, »da bi pobudo za to lahko prevzela komisija CK ZKS za zgodovino ZK« (glej: dr. Janez Prunk v zborniku: Izročilo Čebin, (ur.) Božo Repe, Komunist, 1987).

    V času domnevnega preloma “temelju” usahne vidljivost. V t. i. Pisateljsko ustavo so namreč, pod vodstvom članov Ustavne komisije upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev in članov Delovne skupine za razvoj Slovenskega sociološkega društva, zapisali zgolj: »Republika Slovenija ima svojo zastavo, grb in himno.« Toda leta 1989 je temelj komunističnega manifesta uspešno povrnjen v linijo – v 1. odstavku Amandmaja XII k Ustavi SRS je navedeno: »Himna Socialistične Republike Slovenije je Zdravljica.«

    Slednje se leta 1991 uspešno preneseno še v 3. odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije: »Himna Slovenije je Zdravljica.« Temelj, »sedma kitica« pa se dokončno vzpostavi leta 1994. (5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi).

  • Igor MB

    > Z revolucionarji se nismo, ker so še med nami
    > in svoje revolucije ne obžalujejo.

    Zelo iskreno. Spomnite se tega, ko boste naslednjič pozivali k spravi. Da pozivate sebe. (Jaz namreč težko kapiram, s kom od takrat živečih Slovencev, naj bi se spravil.)

    • Zdravko

      Spet se norčuješ. Ne pozivamo sebe. Ampak tebe, recimo. A najbrž nisi sposoben sprave, značajsko.

      • Igor MB

        Sprave s kom? S teboj? Sprave s potomci belogardistov? Poznam jih nekaj, a z nikomur od njih nikoli nisem bil skregan. Niti imel slabega mnenja. Sprave z mrtvimi? Sprave z RKC? Če ne razumem, kaj se od mene pričakuje, tega res ne morem narediti.

        • Po mojem skoraj ni človeka, ki se ne bi imel s kom za spraviti. Neredko bi bila koristna predvsem tudi sprava s samim sabo.

        • Zdravko

          Glede na tvoj sovražen odnos, rabiš res najprej spravo sam s sabo, potem boš morda razumel kdo ti je še preostal. Je pa to za take agresivce kot si ti zelo težko.

        • Nisem sicer nujno mislil tako kot Zdravko, ki te ima iz nekega razloga hudo na piki. Si mislim iz katerega, samo domnevam ( vsaj najverjetneje se mi zdi), da ti sam ne bi o tem tule pisal, če bi bile obtožbe resnične. Verjetno se vsak mora sem in tja s sabo spravljat; če ni obupal nad sabo.

        • Igor MB

          IF, menim, da mi Zdravko zameri, da sem zagovarjal pravice skupnosti LGBT. Mnenje takp različno od njegovega, da je že kar agresivno.
          Če pa res verjame nakladanju o meni v Reporterju iz predvolilnega leta 2008 in se zato zaletava vame, pa svaka čast. Kapo dol. In še klobuk. 😉

          • Igor MB: “… Mnenje takp različno od njegovega, da je že kar agresivno.”
            ======================

            Aha, ker imaš zelo različno mnenje od njegovega si agresiven.

          • ???
            SDSovski medijski linč?

          • Igor MB

            Nenačelna koalicija Zares-SDS. Poznaš tisto šalo? Kako se stopnjuje sovražnik? Sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner.

            P.S. Naprej se ne spodobi stopnjevati. A nož v hrbet ti bo zabil nekdo iz tvoje stranke. Tako je v Reporterju izšel članek, ki se je vrtel okoli stavka, s katerim sem jaz parodiral odločitev mariborskega sodišča (pravno spakedranščino celo brez upoštevanja slovničnih pravil). Na prste roke lahko preštejem člane stranke, ki sem jim ga povedal. Nekomu ni pasalo, da bi zasedel eno mesto na poslanski listi… (Dez)informacijo in fotografijo so posredovali novinarju Igorju Kršinarju. Tako je v Reporterju pisalo, da se poskušam z izvolitvijo izogniti zaporni kazni. Kar je neumnost iz dveh razlogov. Prvi je, da je ovadba zoper mene takrat bila na sodišču že ovržena. Drugi da poslanski mandat niti teoretično ne more ščititi pred večletno zaporno kaznijo, kar bi novinarji Reporterja morali vedeti. Ali preveriti. Na primer pri meni.

            Pameten bralec je iz članka lahko razbral, da me nekdo živega ne more videti. A ne tvega veliko, ker se krivoovaditelja po naši pravni praksi praktično ne da spraviti v zapor.

          • Igor MB: “… Pameten bralec je iz članka lahko razbral, da me nekdo živega ne more videti.”
            ==========================

            Ne se sekirat, si lahko prepričan, da te ta nekdo tudi mrtvega ne bi želel videti.

          • Igor MB

            Hvala, Riki. 🙂

            Res imam še veliko načrtov in si želim še (kar) nekaj časa živeti… 🙂

  • francelj

    Če bo Evropa hotela ostati Evropa, bo bolje, da se oprime devete (v vseh režimih prepovedane) kitice Zdravljice:

    9.
    Ljubezni sladke spone
    naj vežejo vas na naš rod,
    v njim sklépajte zakone,
    de nikdar več naprej od tod
    hčer sinov
    zarod nov
    ne bo pajdaš sovražnikov!

  • svitase

    Neverjetno dobro ugotovljen konkretni vzrok zakaj ni sprave!

    Vendar zadaj, ko je odkrit je nujno na njega nenehno opozarjati, da se ve kdo je kriv in zakaj, da ni sprave.

  • svitase

    Prešernova Zdravica je prav tako neverjetno preroška za današnji čas.

    Poleg tega ima v sebi konkretne rešitve, kaj storiti, da bomo živeli kot zdravo samozavesten narod, ki se uravnoteženo in zanesljivo razvija v duhbvno vrednotnem in materialnem smislu!

    Slava Prešernu!

  • svitase

    Rešitev je v tem, da je že čas, da si izkazujemo medsebojno spoštovanje kot ljudje.

    Potem se bomo lažje pogovarjali in iskali skupne vrednotne cilje za našo sedanjost in prihodnost!

    V medsebojnih odnosih bi se morali vzdržati medsebojnega draženja ( provociranja) in se osredotočiti na duhovno vrednoten pristop, ki ustvarja medsebojno zaupanje in zbližanje.

  • svitase

    Zasvojenost je bolezen in tisti, ki je zasvojen je bolnik.

    Torej so tisti, ki še vedno obožujejo vojne in revolucionarne vrednote NOB – bolniki, ki ne morejo razmišljati v duhu civilizacijskih vrednot današnjega časa.

    Z bolniki pa je potreben poseben tankočuten pristop, da pride do ozdravitve.

  • svitase

    In potem bomo smeli peti celotno Prešernovo Zdravico!

    Ali ni žalostno, da je zdaj ne smemo!

    Kako pritlehna je oblast, ki nam ne dovoli peti Prešernove Zdravljice, ki je naša himna!

    • Res je. Kakršnokoli reduciranje integralne Prešernove Zdravljice zmanjšuje njeno harmonično večplastno sporočilnost. Če že to počnemo v namen razumne dolžine nacionalne himne, je zasilni izhod ob sedmi kitici prej izdvojiti kot dopolnilo še drugo kitico ( oz. bolje , je sedma dopolnilo drugi). Upam, da pri tem SDS vztraja, ker ima prav. Starosta Boris Pahor je sicer pred njimi na to opozarjal. Kardinal Rode je pa nekje izbrskal povedno dejstvo, da je volja po 7. kitici kot himni izhaja iz zahteve prvega kongresa komunistov na Čebinah, kar je precej povedno. In to danes, neposrečeno, po zakonu ( a ne po ustavi)imamo. No, zakone ni tako težko spreminjati.

  • svitase

    Zakaj se oblast boji, da bi peli Prešernovo Zdravico?

    Zato, ker vsebuje ključ za naše dobre odnose in pozitiven duhovno vrednoten in materialni razvoj!

    In do tega, po mnenju oblasti, nimamo pravice!

    Grozno in nevzdržno!

  • Eno majhno nestrinjanje z avtorjem ( upam da me ne bo imel za pikolovca, najmanj pa zlohotnega zaletovalca).

    Problem odnosa Nemcev in Italijanov v prvi polovici 20 stoletja do Slovencev ima vendarle po mojem kar nekaj opravit s fašizmom in nacizmom, ne samo z dejstovm okupacije. Ne samo posredno, ker verjetno do agresije na tedanjo Jugoslavijo s severa in nato zahoda brez ostoja takšnih režimov ne bi prišlo. In ne le tudi zato, ker so Slovenci v delu, ki je po rapalski pogodbi pripadel Italiji, predvsem zaradi fašistične narave režima doživljali že pred vojno hud pritisk in represijo, ki sta jim ( Primorcem) v močnem spominu ostala do dneva današnjega. Tudi med okupacijo je svoje zobe pokazala zlasti nemška okupacijska sila. Dvomim, da bi bila okupacija naših krajev lahko pol tako kruta, če ne bi za njo stal nacistični režim, isti, ki je pokazal svojo naravo npr. v Auschwitzu.

    Sicer pa moja podpora članku in stališčem v njem.

    • Torej, klub žrtvam fašizma in nacional socializma je z njihovimi nosilci in nasledniki prišlo do sprave.

      Predvsem z nasledniki nacional socializma, ker so priznali zločine, jih obžalovali in poravnali v obliki odškodnin.

      Kdaj bodo to storili nosilci in nasledniki komunizma, ki je terjal veliko več žrtev kot prva dva skupaj?

  • domoljub1

    Dodajam svojo naslednjo nedavno izkušnjo in življenjsko zgodbo:

    Moja osebna izkušnja je sledeča:
    Oče, stric in dve teti so bili, kot predvojni domoljubni sokoli, med vojno aretirani, odpeljani v celjski Stari pisker in Maribor, oče in stric sta nato preživela dve leti Dachaua in pol leta Mauthausna, fant od tete, s katerim je prijateljevala deset let, pa je bil v Starem piskru mučen do smrti. Izdal naj bi jih duhovnik (sokrajan), ki je bil sicer goreč nasprotnik okupatorjev, v zaporu v Celju mučen in nato v Mariboru ustreljen.
    Ko sem 8. februarja obiskal vse muzeje v Celju, tudi Muzej novejše zgodovine in posebej organiziran obisk Starega piskra, sem bil milo rečeno zelo razočaran nad predstavitvijo naše novejše zgodovine. Osebno sem to izrazil tudi direktorju muzeja med najinim slučajnim srečanjem.
    Ne glede na to, da so moji svojci prestali trpljenje nacističnih krvnikov v mučilnici Starega piskra, se mi je zdelo s strani vodičke v Starem piskru to poveličevanje preprosto ogabno. To ponavljanje, kako so Nemci zapirali, mučili streljali in obešali nedolžne ljudi je preveč tendiciozno. Dejstvo je namreč, da je bila vojna, da so bili krvniki večinoma tujci in da žrtve niso zapirali brez razloga, saj so bile žrtve praviloma vključene v odpor proti okupatorju.
    Niti besedice, črke ali slike pa v Muzeju novejše zgodovine ni o teharskih žrtvah oziroma žrtvah Hude jame. Od odkritja teh žrtev je preteklo že toliko let, da bi muzej to gradivo zagotovo lahko obdelal in prikazal. To sem osebno očital tudi direktorju muzeja.
    Krvniki teharskih žrtev oziroma žrtev Hude jame so za razliko od prej navedenih nacističnih krvnikov grozodejstva nad civili počeli po končani vojni (razen če je potekala še državljanska vojna brez oboroženega odpora), krvniki so bili praviloma pripadniki istega naroda kot žrtve, med žrtvami pa so bili ljudje, ki so poskušali zbežati zgolj iz strahu pred kasnejšimi krvniki. Zato so, vsaj po mojem mnenju, grozodejstva komunističnih krvnikov vsaj tolikšna kot nacističnih, če ne celo hujša.
    Zato trdim, da niti Hitler niti Tito z vidika človečnosti nista bila na pravi strani. Določeno obdobje sta bila celo zaveznika v holokavstu. Tako je tudi holokavst potrebno gledati kot relativen proces, ki pa se zagotovo nikakor ne bi smel ponoviti. Zato sestopimo izza svojih ideoloških okopov II. svetovne vojne v borbi za oblast!

    • Menda ne želiš povedati, da so Nemci med vojno zapirali, mučili, streljali, obešali ljudi, ki so si to že nekako zaslužili? Ali da so ljudi nasilno preseljevali in pošiljali v koncentracionslagerje, ker so imeli moralno pravico to početi ali da so imeli moralno pravico streljati naključno izbrane talce? Tudi tako te je možno razumeti, čeprav dvomim, da tako misliš. Zločinskosti nacističnega režima in holokavsta pri zdravi pameti ni možno relativizirati.

      • Kolikor sem razumel, Domoljub1 ni hotel relativizirati okupatorskih žrtev, temveč pravi, da je za ene krvnike upoštevan ena kriterij, za druge pa drug.

        Prikazani so samo nacistični zločini, komunistični so pa zamolčani. Prikrivanje zločina pomeni njegovo odobravanje in zato sodelovanje pri zločinu ter zavestno potvarjanje zgodovine.

        Dokler se bo še naprej nesramno in načrtno lagalo glede komunističnih žrtev, ni možnosti za spravo.

      • Zdravko

        IF, gre za pornografsko zgodovino. Nekateri bi radi, da bi bilo obojestransko, da bo potem pravično. Menim, da ne.
        V tem je tendecioznost.

      • Ali pa gre za ustvarjanje nove realnosti “česar ne vemo tega ni” !
        Kreatorji tega kakor da ne razumejo, da je to misija nemogoče.
        In še kar tiščijo glavo v pesek.
        Realnost je samo ena, neodvisna od teh ciljev. Je taka kot je.

  • Ppiikkaa

    Vedno je treba povedati tudi drugo plat resnice, ki v Sloveniji še vedno manjka. Samo resnica in sočutje nas bosta osvobodila. Podobno je npr. na razstavi Nikoli jim ni bilo bolje? v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, na kateri poveličujejo jugoslovanske (gospodarske) dosežke. Seveda ne povedo, da je standard Slovencev po letu 1945 bliskovito padal in še vedno pada, zaradi socializma – komunizma (nekoč) in državnega kapitalizma (zdaj). V Sloveniji ni ekonomske svobode. Na tej razstavi ne opaziš niti kančka kritike na račun stare države, čuti se očitno zadovoljstvo s prejšnjo državo.

  • svitase

    Domoljub je opozoril na zgodovinsko krivico, ki jo počne sedanja oblast preko muzejev in šol, npr. Celjski muzej, ki prikriva zločinsko delovanje taborišča Teharje in Hude jame in nasploh tedanjega oblastnega vrha v Ljubljani in Celju, ki ima na vesti samo v Celju in njeni okolici več tisoč nedolžnih žrtev.

    In še zmeraj se molči: v muzejih, šolskih učbenikih…

    Zakaj se ne napravijo seznami ukrepov, ki so nujni, da postanemo pravična, demokratična in civilizirana država?!

    Hvala domoljub za tvoj ustvarjalen prispevek!

    • A zakaj?

      Zato ker vladajoča nomenklatura s strici vred ni zainteresirana za resnico. Priznanje resnice namreč pomeni izgubo njihove moči in njihovih privilegijev.

      Zato ni pričakovati, da bi to storili sami od sebe. To bodo storili le, če ne bo druge možnosti, da ohranijo vsaj življenja.

    • Kaj ni zanimivo, da mnogi pričakujejo, da lopov sam od sebe vrne ukradeno?

    • Kot razumem, ni bilo tako mišljeno.
      Ker vemo, da tega vladajoča nomenklatura ne bi naredila sama zase !

      • ???
        Tedanji nadškof tega že ni vedel.

        • To je res težko za razumet.
          Ali škof ni razumel tedanjega odločujočega trenutka ?
          Pa menda ni bil podkupljen ?
          Ali pa je bil morda samo naiven ?

        • O pokojnih vse dobro, pravijo.
          Odgovora verjetno ne bomo dobili, sam Bog ve zakaj je bilo tako.
          Vendar pa to še ne pomeni, da je zadeva zaključena, da se nič več ne da postorit.

  • Kapodistrias

    Dr. Žiga Turk izvrstno odgovarja, zakaj sprave med Slovenci še ni. Ko pa sem pogledal vir, ki je bil osnova za Turkov komentar – duhamorno nakladanje Aurelija Jurija, mojega someščana in nekdanjega župana – pa sem hitro dojel, zakaj sprave (še) ni in je verjetno nikoli ne bo. Predvsem pa sprava mora biti individualno, strogo personalno dejanje, ne pa neka (od zgoraj) zaukazana deklaracija ali manifestacija.
    Juriju pa bi priporočal, da se raje sprašuje, kaj je počel njegov oče – v imenu revolucije. In kako je vzgojil svojega sina, sicer direktorja kulturno-humanistične ustanove (sic.!), ki je izjavil, da so jih po vojni še premalo potolkli, češ, balkanska neučinkovitost.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI