Slovenija bo v desetih letih morala robotizirati polovico delovnih mest

Časnik 21.5.2017 6:45
 

Cilj robotizacije ni ukinjanje delovnih mest, ampak izboljšanje produktivnosti

Nekatere zahodnoevropske države so že začele organizirano izvajati prehod na industrijo 4.0, zavedajoč se mnogih tveganj ki jih bo ta tranzicija prinesla. Še pred nedavnim so študije pokazale napovedi prihajajoče reindustrializacije, ki na svetovni ravni kažejo med 6 in 7 milijonov izgubljenih delovnih mest. Države, ki bodo na spremembe pripravljene, bo prehod prizadel v manjši meri. Tista gospodarstva, ki bodo zaspala v upanju, da jih spremembe ne bodo doletele, pa bodo podjetja naredila nekonkurenčna, s tem pa ogrozila še bistveno več delovnih mest.

Slovenija glede robotizacije za razvitimi državami zaostaja za približno 10 let. To postaja vse večji problem, saj je avtomatizacija procesov v današnjem globalnem svetu nujna za doseganje mednarodne konkurenčnosti. Zahteve odjemalcev, ki so pred desetletnem veljale za serijsko proizvodnjo, so v vmesnem času prišle na srednje serijsko proizvodnjo, danes pa se vse bolj pojavljajo tudi v butičnih izdelkih, saj so zahteve trga velike. Niti kakovost in hitrost izdelave niti cene proizvodov se ne morejo primerjati, ko v procese vključimo najnovejše tehnologije.

Slovenija je žal uspela ohraniti malo lastnih podjetij s končnimi izdelki, zato je precejšen delež državnega bremena padel na ramena malih in srednjih izvoznih podjetij, ki držijo slovensko gospodarstvo nad vodo. Mnoga od njih so že vrsto let podizvajalci za zahodnoevropska podjetja, saj uspešno izkoriščajo prednost geografske pozicije Slovenije, ki je k sreči v bližini osrednjih evropskih gospodarskih poti.

Globalna konkurenca vse bolj pritiska na manjša podjetja, konkurenca prihaja tudi iz bližnjih držav. Mnoge vzhodnoevropske države, o katerih smo še pred desetletjem govorili s pokroviteljskim prizvokom, so v tem času finančno okrepile svoje gospodarstvo. Poljska, Slovaška in Madžarska so z investicijami v uporabna znanja in novo tehnologijo postale bistveno bolj privlačne tako za vlagatelje kot tudi »outsourcing« oz. zunanje izvajanje dejavnosti. Enostavnejše proizvode, ki so desetletja predstavljali osnovne proizvodne programe, zamenjujejo kompleksnejši in nizkoserijski proizvodi, cene pa ob tem še celo padajo. Ob enaki tehnologiji se takšne spremembe nekaj časa lahko kompenzirajo z znanjem, slej ko prej pa pride do točke, kjer se proizvodnja enostavno ne splača več.

Sprehod po mnogih slovenskih podjetjih hitro razkrije Ahilovo peto slovenskega »lohnarbeit« gospodarstva. Z redkimi izjemami si Slovenci krožnik polnimo z zastarelimi tehnologijami, ki so se uporabljale še v jugoslovanskih tovarnah, ali pa s kitajskimi stroji. Ne kupujemo niti rabljenih strojev, ki jih Nemci umikajo iz proizvodnje, ampak povprečno 20 let stare dinozavre, ki bolj kot v proizvodnjo spadajo v muzej. Takšna tehnologija seveda v Evropi ni več konkurenčna. V mnogih nemških podjetjih npr. velja stroj za zastarelega že po petih letih.

Del odgovornosti za trenutno stanje je v zatiskanju oči lastnikov kapitalsko podhranjenih podjetij, ki se premalo zavedajo nujnosti nenehnega vlaganja v znanje in tehnologijo.

V Sloveniji imamo do lastnega gospodarstva zelo nizka pričakovanja. Mediji poročajo o okrevanju gospodarstva v trenutku, ko brezposelnost ne narašča. Ob sedanji gospodarski rasti 2,5 % pa že govorijo o presežkih, čeprav ob tako nizki rasti še niso mogoča nobena vlaganja v razvoj. Tudi redki in borni državni ukrepi v pomoč gospodarstvu so v večini namenjeni spodbujanju zaposlovanja oz. prvih samostojnih korakov v podjetništvu. Ukrepov v smeri spodbujanja investicij v nove proizvodne programe, modernizacijo obstoječe tehnologije ali naložb v znanje enostavno ni, ker za to v Sloveniji menda ni denarja. Prehod v družbo znanja pa ni mogoč brez sodobne opreme, s pomočjo katere bi znanje lahko kar najbolje izkoristili. Poleg tega gospodarstvo obremenjujejo velike anomalije v izobraževalnem sistemu. Ta je v zadnjih desetletjih ustvaril veliko število visoko izobraženih mladih družboslovcev, ki za proizvodno usmerjena podjetja niso zaposljivi brez velikih vlaganj v njihovo izobraževanje.

Slovenija se mora začeti zavedati vseh tveganj ki prihajajo z novimi spremembami na globalnih trgih, se nanje pripraviti in (pravočasno) odzvati. Masovna robotizacija in avtomatizacija je za Slovenijo nujna. Če želimo da bo naše gospodarstvo čez 10 let konkurenčno, imamo dve možnosti. Delavec bo moral postati do trikrat bolj produktiven, ali pa bo moral znati upravljati stroj, ki bo opravil trikrat več dela. Davki na robote, ki naj bi odžirali delovna mesta so zato za delovna mesta strel v koleno, saj je namen robotizacije povečanje produktivnosti in ne ukinjanje delovnih mest.

Odgovoriti moramo na vprašanje, kako pravilno uravnotežiti razmerja med človeško in robotizirano proizvodnjo. Glede na padanje Slovenije na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti bi bilo po ocenah industrije potrebno, delno robotizirati vsaj polovico obstoječih delovnih mest, ki trenutno niso konkurenčna. Slovenija mora postaviti strategijo in koncepta aktivne stimulacije avtomatizacije in robotizacije industrije ter integracije pametnih tehnologij v obstoječe procese. Za zagotavljanje primernega kadra je treba omejiti vpis na izobraževalne programe, ki proizvajajo nezaposljiv kader in omogočiti bistveno več nacionalnih prekvalifikacijskih programov za tehnične smeri, ki bi tistim z izobrazbo omogočili, da bo njihovo znanje konkurenčno v industriji prihodnosti. Takšna delovna mesta bodo boljša, varnejša in bolje plačana.

Slovenija ni imuna na prihajajoče spremembe na svetovnih trgih. Smo del globalnega gospodarstva, obnašamo pa se, kot da smo samozadostni. Slovenija je s tega vidika tempirana bomba, ki z zastarelo tehnologijo in nezadostnimi kadrovskimi kapacitetami čaka na novo gospodarsko revolucijo. Zadnji čas je, da se nehamo slepiti, da nas bo ta prehod obšel. Vsaka revolucija je kruta, na nas pa je, ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci.

Primož Jelševar,

podjetnik in direktor Inštituta dr. Antona Korošca

 
Značke:

17 komentarjev

  • svitase

    Če bo cilj robotizacije omogočiti človeku, da bo postal bolj bolj kulturen, bolj človeško plemenit, potem je robotizacija smiselna. Sicer pa bo učinek robotizacije podoben tistim reformam iz leta 1917 v Rusiji in 1945 pri nas, ki imajo več škodljivih posledic kot pozitivnih.

    Z robotizacijo bo človek pridobil več časa za kulturne dejavnosti: za pridobitev veščin za urejene medsebojne odnose in za duhovno življenje, ki mu omogoča ravnovesje s stvarstvom in preprečuje duševne in druge bolezni….

    • Ne vem, namen robotizacije piše da je povečanje produktivnosti.
      In katerim ciljem, poleg povečanja produktivnosti, sledi robotizacija.

    • Je morda cilj te povečane produktivnosti odplačilo državnih dolgov, ustvarjenih zaradi neodgovornosti preteklih vladnih služb in njenih podsistemov ?
      Ali morda reševanje problemov v zvezi z nezaposlenostjo ?
      Ali bogatenje elite v globalnih multinacionalkah ?

  • svitase

    Manj ko bo fizičnega dela, več bo možnosti za delovne preusmeritve v duhovno vrednotno delo na različnih področjih življenja, ki so zdaj zanemarjena in povzročajo škodljive posledice pri človeku, v družinah, šolah, politiki, pravosodju, zdravstvu, medijih…

  • Igor MB

    Polovica? Hm, o koliko tisoč ljudi govorimo točno?

  • Igor MB

    Malo me čudi izjava, da ni denarja za investicije. Kolikor vem, je ravno obratno. V zadnjih letih so naše banke sedele na denarju. Ker niso našle varnih naložb.

  • Ne poznam gospoda Primoža Jelševarja, pa me zanima ali vodi oddelek za robotizacijo na Inštitutu dr. Antona Korošca?

  • Zdravko

    Če zaostajamo samo za 10 let, je to kar dobro.
    Nikoli ne bomo nič boljši. Vse kar je pri nas, se mora najprej uveljaviti in postati komercialno dostopno v tujini. Pri nas znamo samo kupiti.Nič več.
    Večji problem je, da nimamo kapitalsko nahranjenih lastnikov, ki bi znali kaj narest. Imamo vrsto tajkunov, ki glumijo igralce na trgu, kot se je znal slikovito izraziti Bavčar. Nimamo pa nikogar, ki bi znal kaj narest in voditi ljudi. No, imamo recimo Pipistrel, ki pa gradi v Italiji! Gospoda v Kolektorju me ne navdaja z nekim mirom. Vodeti je da Kolektorju dobro gre, toda to nekako bolj na račun dampinga tako inženirjev kot tistih delavcev za stroji.
    Po vojni so temeljito počistili z vsemi, ki so imeli kaj smisla za delo z ljudmi in gospodarjenje. Naši kadri so v Argentini in Avstraliji. Tukaj so samo še neki pobalini v kravatah.
    Tega ne bo rešila nobena strategija. Pa že tako sem proti tem strategijam, kjer pametni modrujejo o svojih nesposobnostih…

  • Robotizacija enostavnih in enoličnih opravil je dejstvo. Danes se z roboti npr. opravlja tudi zahtevnejše zdravstvene posege, tudi pri nas. Zato bo gotovo kmalu prišlo tudi do njihove širše uporabe.

    To dodatno potrjuje, da uvoz nešolane in delovno nevešče delovne sile ni smiselna. Večino dela, ki bi ga ti lahko opravili, bodo bolje in ceneje opravili roboti.

    • Zdravko

      Pa ti veš, da govoriš o ljudeh?! To je problem slovenske družbe, kulture. Prezir do človeka. Globoko zažrt. Tako globoko, da smo komuniste dobili na oblast.

      • Prezir do človeka ni, če mu naravnost, pošteno in spoštljivo poveš, da ga v svojem delovnem procesu ne potrebuješ. Lahko se pa ekstenzivno zaposluje tiste, ki so potrebni in tiste, ki niso. Kot v komunizmu. Izid tega je znan.

        Druga možnost je socialna podpora. Imeti množico na socialni podpori zato, da bi kdo zaradi neke fiksne ideje koga ne obtožil prezira, je nespametno in samomorilsko ter nikomer ne koristi. Niti podpirancu, ki se zaveda, da ni koristen, niti tistim, za čigar račun živi.

        Vsak človek je vreden spoštovanja, a za svojo eksistenco se mora potruditi sam.

        • “… a za svojo eksistenco se mora potruditi sam.”

          No, s tem ste pa pokvarili vtis prejšnjih besed. Kaj ne bi ne bil lepši zaključek:

          Kdor ne zna, naj se ga nauči!
          Kdor ne zmore, naj se mu pomaga!
          Kdor pa noče delati, ta pa naj ne ne jé!

  • marjand

    Me res zanima od kje vam taki podatki. V Sloveniji se v industriji impelentira več kot 100 robotv samo ene blagovne znamke. Še celo proizvajati se bodo začeli v SLO.
    In v čem mi zaostajamo? Podjetja, ki vgrajujejo robote delajo to po celi Evropi…

  • Franc Mihič

    Slovenci smo delavni in varčni, imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate. Kdaj konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki, Janez Janša, Jože Tanko, SDS in drugi, tisti ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli bankrotiran socializem. Za stanje države in naše zadolževanje pa so krivi voditelji EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija zahoda, celo zahodna civilizacija? Vse smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Pošteno in odgovorno? Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem! Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Država oz. vlada se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta. Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo opozicija, Janez Janša in vsa desnica sploh pozna? EU jo zahteva EU, je pogoj za sredstva za razvoj države? V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem, si izbirajo ekonomske svetovalce, ki očitno ne dajo rezultatov. Sposobnejših ne prepoznajo, jih nočejo, saj so prevelik rizik, za njihov obstoj. Znanje z rezultati nima veljave. Odgovornosti ni, prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!

    • Gospod Mihič! Kar naravnost: “Tisti, imajo oblast, preveč kradejo! Preveč!” Pa še ena majhna opombica: “Ni nujno, da ima oblast tisti, ki je formalno na vrhu.”

      • Franc Mihič

        Vedno je odgovoren tisti, ki ima formalno oblast.

  • Koliko pametnih ljudi je v SLSu, bolj al manj nekako skritih širši javnosti, poznanih redko komu in vendar ta stranka že dolgo ne prosperira. Očitno je kriva kriza njihovega vodenja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI