Družina horizontalno in vertikalno

Matevž Vidmar 19.5.2017 6:29
 

Sredi petega poglavja papeževe Apostolske spodbude Radost ljubezni najdemo opis, ki nam lahko služi kot nekakšen kažipot in nam pokaže, v katere smeri teče beseda tega poglavja z naslovom Ljubezen, ki postane rodovitna.

»Mala jedrna družina se ne sme zapirati proti razširjeni družini, h kateri pripadajo starši, strici in tete, bratranci in sestrične in celo sosedje. V tej veliki družini lahko kdo potrebuje pomoč ali vsaj družbo ali znamenje naklonjenosti ali prenaša hudo bolečino, ki kliče po tolažbi.« (AL 187)

V ozir jemljemo torej družino v vseh segmentih in na vseh ravneh. Vstopamo v družino kot del družine, odhajamo kot del nje in jo spet gradimo kot del prejšnje in del nove. Prav zares vpeti smo v družino vertikalno in horizontalno, osebno in družbeno. Še toliko večja možnost, da se torej v tem poglavju ob prebiranju najdemo v več točkah.

Najprej pa k nosečnicam

Takoj zatem, ko papež splošno spregovori o sprejemanju novega življenja, se obrne na nosečnice. Ne pomnim, da bi v kakšnem Cerkvenem dokumentu dobile tako izrecno mesto. V Cerkvi marsikdaj to pomembno devetmesečno obdobje spregledamo. Kar ne pomeni, da ne obstaja kakšen svetel zgled. Na neki župniji se je začela srečevati mladih mamic, ki so se jim priključile tudi nosečnice. Skupina je sicer po letu delovanja razpadla, saj so se mamice s porodniške večinoma vrnile v službe. A že zaradi sestave (v njej so bile namreč tako tiste, ki so bile prvič noseče, kot tiste »bolj izkušene«) verjamem, da je koristila marsikateri izmed njih. Svetel zgled, pravim. In ja, to je lépo, pa vendar naporno obdobje. »Nosečnost je težavno obdobje, a je tudi čudovit čas.« (AL 168) Bistveno zanj pa je vendarle ohranjanje veselja. »Vsako nosečnico bi rad prisrčno prosil: Ohrani veselje, nič naj ti ne vzame notranjega veselja ob materinstvu! Prihajajoči otrok zasluži tvoje veselje. Ne dopusti, da bi bojazni, skrbi, govorjenje drugih ali težave zadušile to srečo, da si Božje orodje za to, da pride na svet novo življenje.« (AL 171) Posredujte to misel kakšni nosečnici. Preverjeno, zelo blagodejne in spodbudne besede!

Papež, ki ceni feminizem

Že vidim in čutim vihanje obrvi pri … no, recimo, da pri marsikomu, da se ne bomo preveč kategorizirali. Spomnim se, kako smo v duhu »mačizma« in »šovinizma« včasih odprli kakšno bojno polje med moškimi (kjer so prevladali bogoslovci) in ženskami. Malce spremenjena dikcija, ki ne bi vključevala samo napadov, pač pa tudi kakšno sprejemanje argumentov z nasprotne smeri, bi velikokrat doprinesla k bolj polni in plodoviti debati. »Cenim feminizem, kolikor ne stremi po uniformnosti in ne zanika materinstva. Kajti veličina žene vključuje vse pravice, ki izhajajo iz njenega neodtujljivega človeškega dostojanstva, a tudi iz posebnosti njene ženskosti, ki se ji družba ne more odpovedati.« (AL 173) V takšni luči je res feminizem dobrodošel. »Še več, mati ima po papeževo nepredstavljivo vlogo v boju proti individualizmu. Dejansko so »matere (…) najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma (…). So tiste, ki pričujejo za lepoto življenja.« (AL 174) Zato (te besede so tako iskrene, da jih velja podčrtati): »Drage matere, hvala, hvala za to, kar ste v družini, in za to, kar podarjate Cerkvi in svetu.« (pr. t.) Pri tem pa ne smemo pozabiti na očeta oz. lahko potrdimo, da v današnji družbi prevečkrat ga. Ima izredno pomembno vlogo, ki je pravzaprav Božjega izvora: »Bog postavlja očeta v družino zato, da bi ta z dragocenimi značilnostmi svoje moškosti »bil blizu svoji ženi in z njo delil vse: veselje in bolečine, napore in upanja. Pa tudi zato, da bi bil blizu svojim otrokom pri njihovi rasti: kadar se igrajo in kadar resno delajo, ko so sproščeni in ko so zaskrbljeni, ko se izražajo in ko ostajajo tiho, ko si upajo in ko se bojijo, ko naredijo kak napačen korak in ko spet najdejo pravo pot – je oče vedno navzoč.« (AL 177)  Dezorientirana družba, ki smo ji na nek način priča, lahko izvor svoje krize išče tudi v tem dejstvu, da obstaja veliko otrok, ki s(m)o odraščali brez očeta in s(m)o bili s tem prikrajšani za marsikatero bogato izkušnjo, jasno besedo in očetovsko spodbudo.

Razširjena rodovitnost ali odgovornost za družbo

O podpori Cerkve vsem družinam, ki se zaradi takšnih in drugačnih razlogov odločijo za posvojitev, tu ne bomo govorili. Zanimivo pa se mi zdi, da rodovitnost pomeni, da smo odprti v družbo, da se družina ne zapira sama vase. Ali bolje rečeno, da ne postane čudaška, kar sem, žal moram to potrditi, tudi sam že kdaj doživel na lastni koži. Da se s tistimi, »našimi«, torej zgledno katoliškimi družinami nisem imel kaj pogovarjati. In kot katehet nekaj izkušenj vendarle imam. »Družina, ki se ima za preveč drugačno od drugih in se drži »vzvišeno«, ne more biti rodovitna. [ … ] Kljub temu zgledu (Jezusove družine op. p.) se včasih dogaja, da krščanske družine zaradi načina, kako se izražajo, zaradi svojega sloga v občevanju, zaradi stalnega ponavljanja istih tem delajo vtis tujosti, kot da so ločene od družbe, in imajo celo njihovi sorodniki občutek, da jih prezirajo ali obsojajo.« (AL 182) Tudi tu gre za spremembo paradigme, o kateri smo že govorili in ki jo ne prinaša le Radost ljubezni pač pa evangelij, ki terja od nas vedno znova novo inkulturacijo.

»Družine pričujejo z življenjem pa tudi z besedami govorijo drugim o Jezusu, posredujejo vero, prebujajo hrepenenje po Bogu in kažejo, kako lep je evangelij in način življenja, ki nam ga predlaga. Tako krščanski zakoni barvajo sivino javnega prostora, ko ga napolnjujejo z barvo bratstva, družbene občutljivosti, varovanja šibkih, z žarečo vero in dejavnim upanjem. Njihova rodovitnost se širi, se izraža na tisoč načinov in s tem dela Božjo ljubezen prisotno v družbi.« (AL 184)

Smo pa tudi sinovi in hčere, bratje in sestre, med nami pa so starejši

Sv. Janez Pavel II. je v svoji študiji o II. vatikanskem koncilu precej prostora namenil zavesti. Krepljenje zavesti je seveda na vseh področjih pomembna naloga, v našem primeru je Janez Pavel II. omenjal zavest glede Cerkve in ostalih resnic naše vere. Antropološko pa ne moremo mimo naše vpetosti v družino, tudi zato zgornji naslov: horizontalno, vertikalno. Tudi tu moremo krepiti zavest: da smo sinovi in hčere. »Družba otrok, ki ne častijo svojih staršev, je družba brez časti (…). Takšna družba je obsojena na to, da se spremeni v družbo brezčutnih in pohlepnih mladih ljudi.« (AL 191) Zavest moremo okrepiti, da smo bratje in sestre. »Odraščanje med brati in sestrami daje človeku čudovito izkušnjo, kako skrbeti drug za drugega, pomagati in pomoč sprejemati. […] V primerih, ko ni mogoče imeti več kot enega otroka, bi morali poiskati načine, da otrok ne bi rasel sam ali osamljen.« (AL 195) Nenazadnje moramo in moremo krepiti zavest, da so med nami starejši. Iz več razlogov. Boriti se moramo proti družbi, ki vse, kar je staro in po njeno neuporabno, zavrže. V takšni družbi namreč živimo. »Kako zelo bi [zato] rad imel Cerkev, ki nasproti kulture odrivanja starih kot nekoristen odpadek vzpostavlja kulturo, polno veselja, spričo objema med mladimi in starimi ljudmi!« (AL 191) Starejši so tisti, ki ohranjajo spomin. Boriti se moramo proti družbi, ki zavrača ali pači spomin starejših med nami. V takšni družbi, menim, prav tako živimo.

»Odsotnost zgodovinskega spomina je huda pomanjkljivost naše družbe. […] Brez spominjanja ni mogoče vzgajati: ‘Spominjajte pa se prejšnjih dni’ (Heb 10,32). […] Družina, ki svojih starih staršev, ki so vendar njen živi spomin, ne spoštuje in ne skrbi zanje, razpada; družina, ki ima spomin, ima tudi prihodnost. Zato velja: ‘Civilizacija, v kateri ni mesta za starejše, ali kjer jih izločijo, ker prinašajo težave – ta družba v sebi nosi virus smrti’, ker ‘se trga od lastnih korenin.’« (AL 193) Zgodovinski spomin bo gradil in gradi našo zavest. Pri njej pa smo vendarle začeli.

In še za konec … tašče in tasti

Nalašč sem si malce privoščil hudomušen naslov, ko pa je tako znano, da za konec radi dodamo še kakšno o taščah. Še posebej, če je kakšna navzoča, si dovolimo, tako malce bolj poltiho, izreči šalo na njihov račun. A šalo na stran, pravzaprav z njo kar stran, čisto ob koncu papež opozori tudi na njih: »Končno ne smemo pozabiti, da pripadajo k tej veliki družini tudi tast in tašča ter vsi sorodniki sozakonca. Pri tem moramo biti posebno pozorni na to, da jih ne bi imeli za tekmece in nevarne vsiljivce.« (AL 198) Res je, da imamo ogromno izkušenj, ko bi lahko rekli, da dejansko kaj hitro postanejo ravno to: tekmeci in nevarni vsiljivci. Je pa tudi res, da nam ogromnokrat zgolj manjka ljubeznivega pogleda (AL 100), da nam manjka zavedanja, da smo sinovi in hčere, bratje in sestre, da so med nami bolj izkušeni starejši, torej, da smo vpeti v družino horizontalno in vertikalno.

 
Značke:

1 komentar

  • Dober prispevek oz. povzetek določenih delov AL. Po mojem mnenju zato, ker izpostavlja mdr. pomen razširjene družine (bratje, sestre, starši, stari starši, tasti, tašče…) oz. kaže drugačno pot, kot jo zagovarja današnji individualizem: hočem, da je moje in samo moje; jaz najbolje vem; nihče se ne bo vmešaval; sam bom vse rešil; ostale bom odstrani, odrezal oz. se distanciral od njih. Skratka – poudari pomeni skupnosti, skupnega; pomen spomina; mesto starejših.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI