J. Mlakar, Radio Ognjišče: O svobodi veroizpovedi

Casnik 16.5.2017 0:44
 

Spoštovani poslušalci! Besede in misli, ki jih ta trenutek morda poslušate, prihajajo iz zgradbe, v kateri je vsaj tisoč učencev, dijakov, profesorjev in vzgojiteljev. Poleg gimnazije, osnovne šole, glasbene šole in dijaškega doma je v tej veliki, več kot 100 let stari hiši Zavoda sv. Stanislava tudi Radio Ognjišče. Ta trenutek smo vsi – tukaj v studiu in pri vas doma – vsaj v mislih blizu mladim, ki sedijo v šolskih klopeh in pridno nabirajo za življenje tako potrebna znanja, spretnosti, izkušnje in modrosti. Poudariti moramo, da imajo vsi, ki obiskujejo to hišo poseben privilegij, ki bi ga zaman iskali v večini drugih šol v naši domovini. V tej hiši je namreč mogoče svobodno izražati svoje versko prepričanje in svoja verska čustva. To v javnih oziroma državnih šolah ni mogoče.

Morda bi se kdo vprašal, zakaj si kristjani, ki nas je kar velik, če ne največji delež med prebivalci Slovenije, ne prizadevamo za splošno priznano versko svobodo v šolah. A stvari niso tako enostavne. Pri tem ne gre samo za odklonilen odnos politike, ki je uspela v šolski zakon celo zapisati prepoved verskih dejavnosti v javnih šolah. Prosto izražanje vernosti, tako učencev kot učiteljev in prijazno naklonjenost oblasti in javnosti do sproščenega izražanja religioznih čustev je težko doseči tudi iz drugih razlogov. Tudi, če bi se odstranile vse formalne ovire, kot je zakonska prepoved verskih obredov ali verskih simbolov v šolah, bi ostala nasprotovanja dela javnosti in negodovanja znotraj učiteljskih zbornic.

Znani italijanski duhovnik in voditelj krščanskih gibanj Giovanni Giussani piše, kako se je skoraj dnevno spopadal s kolegi v zbornici, ko je v mladih letih učil na državni šoli. To je bilo v času po drugi svetovni vojni, ko je imela Cerkev v Italiji tako rekoč prost vstop v šole. Ko so po padcu železne zavese smeli tudi na Češkem ustanavljati katoliške šole, je oblast zahtevala, da mora šola zaposlovati tudi neverne učitelje, češ da bodo na ta način tudi neverni dijaki imeli zaslombo. Na neki katoliški šoli na Nizozemskem sem bil sam priča, kako so učitelji negodovali zaradi zelo blagega opomina krajevnega škofa, da so na šoli premalo izpostavljeni verski simboli, križi in nabožne slike. Prepad med verujočimi in neverujočimi ali med Cerkvijo in Državo je globok in širok. Ne gre samo za nazorska in politična nasprotovanja, gre za globoko v srcih ljudi ukoreninjen odpor proti Bogu, proti njegovemu trpinčenemu obrazu in hkrati proti njegovi vsemogočnosti. Ljudem je nerodno izraziti ta odpor, ki je nerazumski, in je morda samo izraz kljubovanja. Tedaj se razprava prenese na polje politike, na domnevno željo Cerkve po oblasti, na ogroženost sekularne družbe, na kršenje pravic neverujočih, na nevarnost indoktrinacije mladih, ipd. Vladajoča politika se ob podpori civilno-družbenih gibanj, medijev, univerz in nekaterih filozofskih smeri razglaša za nevtralnega razsodnika in zaščitnika človekovih pravic. Svoj dominantni položaj si v tem pogledu prilašča s pripadnostjo ateizmu, ki naj bi bil tista točka, s katere je mogoče vse drugače misleče in verujoče nepristransko in objektivno ocenjevati. Mnogi ljudje s hvaležnostjo sprejmejo tako politično in nazorsko stališče, saj jih odvezuje lastnih miselnih in čustvenih naporov, da bi razčistili svoj osebni odnos do vere in Boga. Navsezadnje se ateisti in z njimi mnogi drugi neverujoči sklicujejo na znanost, ki naj bi dokazala, da Boga ni. Čeprav je ta fraza že do skrajnosti obrabljena, se je vendar zanimivo nekoliko zadržati pri razmerju med vero in znanostjo.

Več: Radio Ognjišče

 
Značke:

3 komentarji

  • Zdravko

    Zelo lep članek. Res, zaletavanje ateistov v vero je prazno. Ateistom ni nič sveto, zato nimajo spoštovanja do vere ali vernikov. Najtežje pri tem je, da se ne ustavljajo niti pri skrunjenju svetega, kot je bil primer strunjanski križ. Ne vem zakaj to potrebujejo, razen za dokazovanje svoje superiornosti. Večina jih misli, da so neka višja bitja z inteligemco, ki presega vse druge.

    • Nekaj jim verjetno je .. samopromocija, lastna superiornost, materialno izobilje, čaščenje svojega vodje itd.

  • Jaz se strinjam, da svoboda veroizpovedi vključuje svobodo do brezvernosti. Predstavljam si razmere, kjer različni svetovni nazori, razlike v vernosti znotraj učiteljskega zbora niso problem in je možno spoštljivo sobivanje. Tudi z duhovnikom ali redovnico znotraj tega zbora. (Pa seveda nikjer ne piše, da so učitelji verskega pouka nujno kleriške osebe; ob pomanjkanju duhovnih poklicev v zahodnih deželah v glavnem niso.) Kjer ta prisotnost ni nič posebnega, temveč daljša praksa, je manj verjetnosti za konfliktne občutke. Do konfliktov med osebami pa seveda vedno lahko pride; iz najrazličnejših razlogov, tudi nazorskih.

    Problem naše javne šole ni, da dopušča brezverstvo ali ateizem. Problem je, da je v celoti brezversko naravnana, da ignorira vero, da v dobršni meri ignorira krščansko kulturo in tradicijo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI