Pomladanska utrujenost (tek v prazno)

Jože Bartolj 13.5.2017 6:44
 

Pred dnevi je bil deveti maj, dan Evrope, ki je spominsko vezan na Schumanovo deklaracijo iz leta 1950, s katero je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo in je predhodnica današnje Evropske Unije. V zadnjih dneh smo sicer o Evropi slišali bolj malo, …

… če pa že, so bile novice vezane na zaskrbljujoče podatke o krizi, brexitu, mejah in nasploh slabih odnosih. Toliko več pa smo slišali o koncu druge svetovne vojne, različnih spominskih pohodih, obletnicah upora, delavskih praznikih in nenazadnje o domobranskih spomenikih, ki jih v Ljubljani ne bo, dokler bo tu ta župan.

Radio Ognjišče bo letos praznoval 23-letnico delovanja in ker sem pri njem že vse od začetka lahko iz prve roke potrdim, da si že ves čas prizadevamo, za bolj objektivno obravnavo polpretekle zgodovine. V tam času smo o tem pripravili ogromno oddaj, pogovorov z gosti, komentarjev, okroglih miz … Pa še zdaleč ne gre samo za naš radio. Izšlo je veliko literature, pripravljene so bile razstave, bilo je veliko javnih zborovanj, komemoracij, shodov, ki naj bi pripomogli k izčiščenju našega zgodovinskega spomina. Po mojem mnenju ne gre za revidiranje zgodovine, gre samo za inkorporacijo zamolčanih, neželenih dejstev v zgodovinski kontekst, ki kaže na kompleksnost časov državljanske vojne in kasneje zmage revolucije. A na zunaj se ne zgodi (skoraj) nič.

Vsako leto okoli 27. aprila še kar naprej poslušamo in beremo o uporu in Osvobodilni fronti. Zatem o poteptanih delavskih pravicah govorijo tisti, ki so levo usmerjeni samo zaradi svojega odnosa do polpretekle zgodovine in nekdanjega sistema, sicer pa pripadejo današnji buržoaziji (če se izrazim z njihovim besednjakom). V svojih govorih namenoma poudarjajo ideološke delitve. Vsako leto okoli 9. maja se na pot okoli žice podajo množice pohodnikov, ki zagotavljajo, da gre samo za športno rekreativno prireditev. Ta naj ne bi imela ideološkega predznaka, čeprav je ustanoviteljica društva Zeleni obroč, ki vzdržuje Pot spominov in tovarištva, Zveza združenj borcev NOB … Prav tako jih ne moti, da je bila žica okoli Ljubljane še dolgo v mesec junij 1945, ker je bilo potrebno naše glavno mesto v tem času očistiti razrednih sovražnikov … V spomin na likvidatorske trojke Varnostno obveščevalne službe OF, ki so po Ljubljani pobijale nasprotnike revolucije od prof. Erlicha, do bana Natlačena, je organiziran tek trojk. Da je bila Ljubljana 8. maja 1945 prazna in kako so se morali slovenski partizani umakniti, da so jo 9. maja lahko osvobodili „bratski hercegovci“, je tudi znano.

No, kljub temu se ne zgodi skoraj nič. Pravzaprav se zdi, da se je besedna retorika v zadnjih letih celo zaostrila. Zdi se, da se vračajo časopisni naslovi, ki jih celo zadnja leta v totalitarizmu nismo zasledili. Predsednik Zveze borcev zmerja poslance v parlamentu, ker se ne zmore argumentirano pogovarjati. Na Krasu in v Beli Krajini delujejo šole, ki popeljejo učence v „lepe Titove čase“ tudi z obujanjem pionirskih ritualov. Kdor na to opozori je označen za klerofašista …

Kdo bo tisti, ki bo presekal naš gordijski vozel delitev in starih zamer? “Kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?” se je vprašal pred nekaj dnevi predsednik države Borut Pahor v Topolšici. Več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki je bila na Slovenskem tudi obdobje prisvajanja oblasti, je po besedah Boruta Pahorja čas, da dosežemo spravo in odpustimo določene stvari. Odpustimo in opustimo oz jim damo novo vsebino!

Osebno sem res že utrujen vsako leto ob tem času znova in znova opozarjati na ene in iste stvari. Osel gre le enkrat na led, pravi star slovenski pregovor. Za človeka to nikakor ne velja, ker kar naprej ponavlja ene in iste floskule. Res nismo sposobni v luči novih spoznanj pa tudi opustitve starih zamer, nečesa spremeniti? Denimo ohraniti socialni in športni značaj prireditev, vendar z drugačno, neideološko vsebino? Je mogoče otrokom, preden jih pelješ peš na Pot spominov in tovarištva povedati, da je bil Jugoslovanski socializem tudi totalitarni politični sistem, ki je kršil človekove pravice in osebno svobodo in da gremo na pohod ob žici tudi zato, da se tega spomnimo? Obširna zelena površina ob določenih delih trase bi bila lahko primerna tudi za začetek muzeja totalitarizma, kamor bi lahko prepeljali vse ideološko sporne spomenike, kot sta denimo Kidrič in Kardelj, ki še vedno zastrupljajo medsebojne odnose. Namreč tudi z ohranitvijo takih spomenikov, na mestu kjer so sedaj, se ustvarja mnenje, da se nam, kot pravilno ugotavlja predsednik Pahor, nasilno prisvajanje oblasti, ki sta jo denimo Kardelj in Kidrič izvajala, ne zdi sporno. Še več, da se s tem strinjamo in to podpiramo.

Kakšen je torej recept proti spomladanski utrujenosti, zaradi vsakoletnega ponavljanja enih in istih dejstev? Kako bi lahko iz mrtvega teka spravili vsakoletne aprilsko majske športne prireditve, ki naj bi iz tistih zgolj za krepitev telesa, postale tudi podlaga za krepitev duha? Odgovor je lahko filozofsko skrit v vetru, kot v znani pesmi pravi letošnji Nobelovega nagrajenca za literaturo, lahko pa je tudi v stanovitnem, vedno vnovičnem ponavljanju prej omenjenih dejstev in upanju, da se pa vseeno nekaj počasi premika.

 
Značke:

29 komentarjev

  • Franc Mihič

    Vsi, ki tečejo in se udeležujejo teka »Ob žici okupirane Ljubljane«, vede ali nevede, tako utrjujejo pozitivni pogled na enopartijski komunistični režim, saj so ravno v »Ljubljani obdani s žico« ljudje najbolj varno. z najmanj žrtev, v primerjavi s podeželjem, preživeli okupacijo oz. 2. svetovno vojno. Ker je bila postavljena žica okoli Ljubljane, zato ni bilo oz. je bilo zelo oteženo partizansko delovanje »partijske vojske«, to je, napadi okupatorja v naselju in se potem pravočasno umakni, čeprav tako prepustiš naselje posledično pričakovanim represalij okupatorja.
    S tekom »Ob žici okupirane Ljubljana« se utrjuje tudi ugled župana mesta Ljubljane, Zorana Jankovića, politika, navdušenega nad pridobitvami NOB in revolucije, slavnostnega govornika na prvomajskih proslavah delavstva, čeprav so podizvajalci in številni delavci ostali praznih rok, brez plač, ravno na njegovih projektih v Stožicah.
    Zakaj ne tečemo 8. maja, na evropski dan zmage nad nacizmom, zakaj ne v spomin na dan osamosvojitve in vrnitve v demokracijo in je Ljubljana postala glavno mesto države RS.
    Zakaj ne tečemo v spomin vstopa RS v EU, ki smo ji celo predsedovali?

    • tolmun1 tolmun1

      Gospod France Mihič , bolje se skoraj ne bi dalo napisati , odličen tekst in primeren za vse čase in proslavljanje ponarejene zgodovine ter čaščenje malikov in morije naroda , ki je nasedel diktatorju , ki je še leta po končani tragediji žugal in grozil s sankcijami nad psihično in moralno sesutim narodom ! Sedaj so redke mladenke in mladci , ki opozarjajo na to , ozmerjani z vzdevkom “kurci lažnjivi” ! Starejši ljudje , ki so v večini še vedno podzavestno v primežu prastrahu molčijo in so hvaležni , da je tako kot je , po načelu : “Bog ne daj drezati v osir !”Čeprav se ta isti osir uspešno regenerira in nov rod os pa postaja vse bolj agresiven !

      Andrej Briški

  • Mislim, da zdravilo zoper laži predstavlja le vztrajno in nenehno ponavljanje preverljivih dejstev, ki te laži demantirajo.

    Predvsem bo v prihodnje treba poskrbeti, da bodo ta dejstva dobila več publicitete v vseh medijih, kar pa zaradi znane pristranosti osrednjih medijev ne bo lahka naloga. A druge poti ni. Vztrajnost in nenehno dokazovanje dejstev.

    Kritična masa mora preprosto dojeti in sprejeti, da so tisti, ki še naprej širijo dokazane laži, navadni lažnivci, nevredni spoštovanja.

  • > V zadnjih dneh smo sicer o Evropi slišali bolj malo, …

    … če pa že, so bile novice vezane na zaskrbljujoče podatke o krizi, brexitu, mejah in nasploh slabih odnosih.

    Očitno ne obstaja dosti pozitivnih novic o tem kar se imenuje EVrope, pa se ljudje raje zatekajo v slavno preteklost zavezniške zmage nad nacizmom. Verjamem sicer, da je zaradi tega marsikdo butthurt ampak tako pač je.

    • Da bi se le zatekali h koncu tretjega od totalitarizmov – komunizma !
      Kdaj že obeležujemo to ??

  • zdravka

    Jaz bi rekla, da je problem v obeh straneh, ker obe strani si kakršnokoli približevanje drugi strani, tudi če bi se to zdelo upravičeno, razlagajo kot neko “izdajo” ideologije, ki ji pripadajo, ker drugi strani ne zaupajo, da bo storila enak spravni korak.

    Skratka, problem je, ker ena stran v partizanskem gibanju ni sposobna videti razsežnosti ljudskega odpora proti okupatroju (kar je dejstvo, ki ga ne moremo zanikati, saj je alternativa temu prepričanje, da so bili v okviru NOB vsi komunisti, ki so zasledovali cilj revolucije, kar je, milo rečeno, bedarija) in druga stran ni sposoba videti razsežnosti revolucije kot zločinskega tako v nameri in posledicah. In potem se pač dogajajo takšni ping pongi med ideološkimi pol-resnicami, pri čemer si pač vsaka stran domišlja, da ji nad nasprotnikom pripada absolutna zmaga.

    Boratove puhlice pa nikoli niso rešile nobenega problema in tudi ni pričakovati, da ga bojo. Ker njegove puhlice imajo zgolj en cilj in to je samopromocija.

    • Gospa dična Zdravka,
      NOB ni bilo. Bila je samo revolucija! Partizani pa so bili samo kolaboranti okupatorjev, to je komunističnih Srbov. Poglejte samo spisek komandantov SLOVENSKIH enot:

      1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska) od 7. decembra 1942 do 23. maja 1943;
      načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.

      2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.

      3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.

      4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.

      5.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
      načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.

      6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.

      7.) Jevtić Predrag – Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
      komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.

      8.) Božović Radomir – Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.

      9.) Ignjatović Radojica – Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.

      10.) Brajović Petar – Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
      načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.

      11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.

      12.) Vojnović Aleksandar – Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
      namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

      13.) Čubrić Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.

      14.) Marjanović Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
      komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.

      15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.

      16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.

      17.) Marjanović Aleksandar – Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.

      18.) Dukić Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.

      19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.

      20.) Knežević Vladimir – Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade – avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade – marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.

      21.) Jovanović Svetolik – Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.

      23.) Popović Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.

      24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.

      25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade – maja 1945; bil je tudi v tem štabu.

      26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.

      27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.

      28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.

      29.) Dedeić Boško – Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.

      30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.

      31.) Perović Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.

      32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.

      33.) Alfirević Petar – Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.

      34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.

      35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.

      36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.

      37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.

      38.) Nenezić Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.

      39.) Gliša Radomir – Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

      40.) Perović Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.

      41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

      42.) Isaković Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

      43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.

      44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .

      45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
      komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.

      46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
      komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.

      47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
      komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.

      48.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

      49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.

      50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

      51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

      52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

      53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

      54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

      55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

      56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.

      57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

      58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

      59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.

      60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.

      61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.

      62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.

      63.) Peraić Vladimir – Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.

      64.) Božić Lazo – Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.

      65.) Djordjević Branko – Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.

      66.) Bratković Peter – Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.

      67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.

      68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
      komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.

      Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.

      Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.

    • V znanosti ni kompromisov. Ali stvar je ali pa ni. Če je tudi zgodovina znanost, lahko temelji izključno na dokazljivih dejstvih.

      Ni težko dokazati, da v Sloveniji NOB-a ni bilo. Bili so pa mnogi zavedeni partizani, zlorabljeni za izvedbo boljševistične revolucije. Med drugim tudi moja starša.

      • zdravka

        Zavedena nista bila tvoja starša, ampak si zaveden ti. Če sta tvoja starša šla v partizane ali pa sodelovala z njimi zato, ker sta verjela v upor proti okupatorju, potem v tem ni nič zavedenega, ampak je to častno dejanje. Ti si zaveden, če smatraš, da je bil to zločin oz. ravnanje nevredno spoštovanja in časti. Če pa sta šla v partizane zato, da bi podprla komunistično revolucijo, potem je pa to drug zgodba.

        Tako da velja ravno obratno. Ni težko dokazati, da je upor proti okupatorju obstajal, potrebno je poiskati ljudi, katerih dejanja so bila motivirana z obsvoboditvijo. In med partizani ter njihovimi sodelavci je bilo večino ravno takih. Nobene zaslepljenosti v njihovih dejanjih ni, saj to, da je bila Slovenija okupirana ni bil privid. In teh ljudi in njihovih žrtvovanj ne moremo kar izbrisati zato, da slučajno komunistom ne bi priznali kakšna zasluge za karkoli. Ravno to je tisto, o čemer govorim. Bog ne daj, da bi priznali, da so med vojno tudi pri nas obstajali zavedni Slovenci, ki so se zavestno in zavedno upirali okupatorju, ker to baje avtomatično pomeni legitimacijo komunistične revolucije. To je tista sprevžena logika, ki jo je treba preseči, ker dejansko zanika nekaj, kar ni mogoče zanikati. Po tvoji logiki sta torej tvoja starša zločinca, sklicevanje na “zavedenost” ni argument, ki bi to spremenil.

        Tudi jaz sem imela sorodnike v partizanih ali v OF, pa nobeden od njih ni bil komunist. V mojem primeru velja dodati še to, da sem s primorske. In prvotni cilj primorskega osvobodilnega gibanja je bil priključitev Primorske, ki je bila pod Italijo, Sloveniji. Primorci ne poznamo kolaboracije iz enega preprostega razloga, ker tu ni moglo proti do boja za oblast, ker smo bili pod Italijo in bi bil absurd, da bi se kdorkoli postavil na stran okupatorja.

        • Seveda je bil upor proti okupatorju, npr. tigrovci so se uprli, ampak so jih partizani uspeli iztrebiti.

          • zdravka

            Narobe. Tigrovsko organizacijo so uničili fašisti in nacisti leta 1941. Večina vodilnih Tigrovcev je bila ali obsojena na smrt ali poslana v koncentracijska taborišča oz. izgnana. Mnogo Tigrovcev se je po tem priključilo partizanom, večina vodilnih tudi sami partiji (zaradi varnosti), ker jim komunisti niso zaupali in so jih veliko tudi livkidirali. Povojna oblast Tigrovcem ni priznavala nobenih zaslug in jih je tudi preganjala.

            Sedaj se pa vprašaj, zakaj so se ti Tigrovci, ki jim očitno priznavaš, da so so bili usmerjeni v boj proti okupatorju, pridružili partizanom, če partizanstvo ni imelo prav nobene zveze z uporom proti okupatorju?

            Saj ravno za to gre. Partizani so bili skupina ljudi, ki jim je res poveljevala partija, ampak ta skupina ljudi v večini ni bila motivirana s komunizmom ali revolucijo, ampak osvboboditvijo. In tega ne moremo zanikati ali izbrisati, ker bi bilo krivično do teh ljudi.

          • Zdravko

            Amelie, ni noben mojster, ampak je zloben ko noč.
            Pri domobrancih nikoli ne pozabi povedat, da so bili pod “poveljstvom okupatorja, nacistov, Hitlerja”, partizani so bili pa prostovoljno, spontano, društvo za osvoboditev naroda. Nič o tem, da bi bili pod poveljstvom komunistične partije, Tita. Partizani so se borili za svobodo, komunisti so pa mimo njih izvedli revolucijo, barabe. Partizani niso imeli pojma o tem.

        • Zdravka, oče je bil 3 leta v partizanih in ni sodeloval v niti eni bitki, ker jih ni bilo. Vosovci so med tem pridno likvidirali razredne sovražnike (cele družine z otroki vred) in o tem niso govorili. Mama je 2 leti skrivala neko partizanko. Oče je bil potem interniran itd.

          Šele po vojni sta dojela, da sta bila zlorabljena za figov list, izpod katerega je potekala samo revolucija za vzpostavitev povojne diktature, za katero se nista borila.

          Verniki v NOB, ki se ga zlahka z dokazi ovrže, pač verjamete v pravljice.

          • Zdravka, res je, del Tigrovcev so okupatorji v (dokazanem) sodelovanju s partizani uničili in internirali.

            Del se jih je priključil partizanom, kjer so jih večinoma zahrbtno pomorili.

          • zdravka

            Aha, nobene bitke ni bilo, oče je bil pa interniran. Verjetno zato, ker ni sodeloval v nobeni bitki. Ja, to je zelo “nezavedeno” razmišljanje.

            In ja, vsak seveda lahko dojema stvari kot hoče. Ampak če sta ravnala v skladu s tem, v kar sta verjela, torej v pravilnost upora proti okupatorju, potem ne vidim razloga, da bi se morala zaradi tega počutiti krivo ali kako drugače slabo, ampak ravno nasprotno. In če imamo tak primer v partizanih, potem zagotovo ni edini in dokazuje ravno to, da partizani niso bili le banda zločincev, ampak skupina ljudi kot sta bila tvoj oče in mati, ki so pač verjeli v pravilnost boja za osvoboditev. Ampak saj pravim, zaradi mene ju imaš lahko tudi za zločinca, tvoj problem. Jaz njuna dejanja in žrtvovanje spoštujem.

            Ampak zate sta očitno tvoja oče in mati praviljica, kar pomeni, da si pravljica tudi sam. Da v to pravljico verjameš, je pa snov za kakšnod drugo stroko. 🙂

          • zdravka

            Tine, partizanov takrat, ko je bila organizacija TIGR uničena, sploh še ni bilo. LOL

            Toliko o zavedenosti.

          • Oče je bil ujet, zaprt in interniran po kapitulaciji Italije.

            Zdravka, v Sloveniji je bilo med vojno ubitih nekaj čez 5.000 okupatorjev in skoraj 100.000 Slovencev. Že ta statistika vse pove, kdor jo hoče videti in razmišlja s svojo glavo.

            Partizansko vodstvo je likvidiralo predvsem slovenske “razredne sovražnike”. Likvidirali so jih neposredno in posredno v sodelovanju z okupatorjem, ki jih je z njihovo pomočjo likvidiral kot talce.

          • Zdravka, sama “pravičnost” te je !?
            Vidim da te zelo skrbi za pripadnike partizanske strani. Po podatkih ki jih je zgoraj navedel tine, pa vemo da je protikumunistična stran utrpela neprimerljivo več žrtev.
            Vendar, ob prebiranju tvojih komentarjev ne zaznam iz tvoje strani nobene potrebe, da bi se tem ljudem vrnilo dostojanstvo zaradi krivic, ki so jih bili deležni.
            Prav nasprotno, celo obsodil si jih večkrat, da so to bili izdajalci.
            Pa čeprav je bilo že toliko napisanega, da bi vsak ki kaj da na resnična ddjstva, že lahko spremenil svoje mnenje in se opravičil tistim, ki jim je toliko časa delal krivico.

          • zdravka

            Torej, bil je ujet, zaprt in interniran, ker ni sodeloval v nobeni bitki?!

            In neverjetno. Nobene bitke ni bilo v Sloveniji, nobenega odpora, partizani so se pač sončili po gozdnih jasah nekaj več kot 4 let, mrtvih pa 5.000 okupatorjev. Samomor? Res, tako zelo razmišljaš s svojo glavo, da ustvarjaš neverjetne zgodbe.

            In spet. A tu kdo govori o komunistih? Ne, Tine. Govoriva o ljudeh kot sta bila tvoja starša, ki sta v partizane odšla oz. jih podpirala, zakaj? Ker sta verjela v osvobodilni boj. In takšnih ljudi je bilo v partizanih ogromna večina in vernih. Ampak za tebe ti ljudje niso obstajali oz. so bili vsi zločinci. To je zaslepljenost. Tista zaslepljenost, zaradi katere ste nekater raje pripravljeni zatajiti odpor azvednih Slovencev, ker si predstavljate, da boste s tem delali uslugo komunistom. To je tisti ideološki krč v možganih nekaterih. In podoben krč in nasprotna stran, ko pač mora priznati dejstvo zločinskosti revolucije, ker si spet predstavljajo, da bi to pomenilo legitimacijo kolaboracije. Oboe strani sta glede tega popolnoma zaslepljeni. Kolaboracija in revolucija sta zločina sama po sebi. Bila bit tudi, če eden ali druge ne bi obstajal. Obsodba komunizma ne more pomeniti legitimizacijo kolaboracije, obsodba kolaboracije ne more pomenili legitimizacijo komunizma. Zločin je zločin.

            Tigrovce so komunisti celo sami pobijali, torej ali so koga izdali ali ne okupatorju je povsem irelevantno. Niso pa uničili organizacije kot take, ki je dejansko ob pojavu partizanov sploh ni bilo več. Zadnji organiziran odpor Tigrovcev kot delujoče organizacije, se je zgodil 13. maja 1941, ko je tri vodilne tigrovce, ki so zbirali orožje za organiziran odpor proti okupatorju, napadla italijanska vojska. Izdali so jih pa slovenski orožniki, ki so sodelovali z Italijani, ki so sicer mislili, da gre za člane nedavno kapitulirane jugoslovanske vojske. Eden izmed tigrovcev je storil samomor, potem ko je bil huje ranjen. Ostala dva so zajeli, vendar sta kasneje oba pobegnila in se pridružila partizanom.

            Z okupatorjevo pomočjo pa ideoloških sovražnikov niso likvidirali zgolj komunisti, ampak vse kolaboracijske skupine od vaških straž dalje, ki so celo bile del okupatorjevih sil. In smo spet tam, ko postana ena stran gluha in slepa za dejstva.

            Skratka, tako si zaslepljen in ideološka zadrt, da bi raje svoja lastna starša naredil za zločinca kot da bi jima priznal, da sta ravnala častno, ker sta verjela v upor proti okupatorju in to le zato, ker sta bila partizana. Neverjetno! Človeku se lahko le smiliš.

          • zdravka

            Amelie, slabo me bereš, pa še spol mi spreminjaš. Res da danes moderna svobodno razumevati spol, ampak vseeno.

            Proti-komunist je bil tudi Hitler, upam, da se tega zavedaš. Te floskule o proti-komunistih so nesmiselne, še posebej zato, ker večina partizanov ni bila komunistov, še več, večina je bila vernih. Torej, kakšen proti-komunistični boj je to bil, ko je v 85% in več primerih bil ubit, bil poslan v koncentracijsko taborišče, bil mučen itd. zaveden slovenec, celo vernik in ne komunist? Ubiti komunista, ali ubiti partizana še zdaleč ni bilo eno in isto. In to so ideološke floskule ene strani, torej enačenje revolucije in žrtvovanje ljudi, zavednih slovencev, ki z revolucijo niso imeli nič. Ideološke floskule druge strani pa so, da pač ni šlo za revolucijo oz. tudi če je šlo, da je bila ta legitimna in da so bila sredstva, ki so jih pri tem uporabljali, legitimna. Revolucija ni bil osvobodilen boj, to je spet povsem jasno. Ampak revolucije se niso šli partizani nasploh, čeprav jih je morda večina celo verjela v neke socialistične ideje, ampak partizani komunisti.

            Vsak, ki se je dejansko uprl komunistični revoluciji je imel vso pravico za to in ne zgolj pravico, ampak lahko njegov odpor označimo za častnega. In vsak, ki je bil žrtev komunističnega nasilja je pač žrtev, ki ji gre ustrezno spoštovanje in priznanje, tudi s strani države. Glede tega so stvari povsem jasne. Ogromno proti-komunistov je bilo tudi v partizanih, veliko med njimi je to plačalo z življenjem, ker so se zamerili partiji. Takim, lahko izkazujemo čast, tistim, ki so se bojevali pod okriljev okupatorja in pobijali tudi takšne ljudi, kot je primer zgoraj, pa bolj težko. Tega ne počnejo nikjer po svetu, ne vem, zakaj bi bila Slovenija izjema. Kar pa seveda ne pomeni, da ni smiselno na koncu do vsega tega zavzeti neko pietetno distanco. Skratka, poanta je ravno v tem, da lahko in moramo zavednim Slovencem, ki so sodelovali v NOB izraziti spoštovanje, brez da bi hkrati podpirali revolucijo.

            Podrejanje okupatorski vojski ni noben proti-komunizem, ampak pomeni pomoč okupatorju pri iztrebljanu lastnega naroda. Okupator se ni bojeval proti komunistom, ampak proti Slovencem. Človek ne more biti slep na to dejstvo. To je tako, kot če bi zdravnik rano na roki zdravil tako, da bi roko odrezal. A naj mu potem plosklamo? Saj, rane res ne bo več. In tudi komunistov res ne bi bilo več, če bi jih okupatorju s pomočjo kolaboracije uspelo med vojno vse pobiti, ampak hkrati ne bi bilo več tudi na tisoče zavednih Slovencev, ki s komunisti niso imeli nič. Očitno za nekatere pravična cena.

            Vprašaj Tineta, je bil njegov oče komunist? Zakaj je bil pa potem interniran? In kaj mu boš rekla, da si je internacijo zaslužil, ker je bil partizan? In je bil partizan, ker je bil zaveden Slovenec, ne komunist. Res ni mi jasno, kako nekateri tu razmišljate.

            Bodi dovolj, ker tudi mene to počasi utruja.

          • Si mojster manipulacije. Tudi če se še tako trudiš prikazat stvari drugačne kot so, tako ne bo šlo v nedogled. Ker resnica je drugačna. Med drugim vaške straže uvrščaš med okupatorjeve sile. Po kakšni logiki? Vaške straže so se organizirale na podeželju zaradi naraščoješega komunističnega terorja. O tem je bilo že precej napisanega tudi v medijih, objavljeno je bilo Kardeljevo pismo, ki govori o tem katero prebivalstvo je bilo moteče pri absolutnem prevzemu oblasti, katera je bila končni cilj tega rdečega masakra.

          • Zdravko

            Amelie, ni noben mojster, ampak je zloben ko noč.
            Pri domobrancih nikoli ne pozabi povedat, da so bili pod “poveljstvom okupatorja, nacistov, Hitlerja”, partizani so bili pa prostovoljno, spontano, društvo za osvoboditev naroda. Nič o tem, da bi bili pod poveljstvom komunistične partije, Tita. Partizani so se borili za svobodo, komunisti so pa mimo njih izvedli revolucijo, barabe. Partizani niso imeli pojma o tem.

  • V zvezi s Tigrovci je nedavno sin enega izmed “narodnih herojev” javno na RTVS priznal, da je enega izmed voditeljev Tigrovcev njegov oče izdal okupatorju.

    Dejstva so, kakršna so. Resnica nezadržno prihaja na dan. Mit, zgrajen na lažeh, vse bolj izgublja svojo moč.

  • “Kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?”

    Vse spoštovanje Borutu Pahorju za te besede, ki jih je že večkrat povedal in ta odnos. To je prelomni odnos glede na njegove predhodnike. Ki je pot v spravo. Že samo zaradi tega odnosa si zasluži še en mandat predsednika.

    Vsak se lahko sprašuje, ali je pripravljen po evangeljskem naročilu, ne Pahorjevem, odpuščati bratu. ( Kar ne pomeni – ja, saj bi pod tem in tem pogojem; ponavadi gre okoli priznanja, kdo je imel prav.) Tudi katoličani. Tudi dediči protirevolucionarne strane. Nenazadnje tudi avtor članka.

    • Mimogrede, zaradi teh besed je pred dnevi predsednik doživel direkten napad v članku Aurelija Jurija za Dnevnik.

    • Zdravko

      Kamlu bo Pahor lepše govoril od kakšnega škofa. 🙂

  • Dobro mi je v tem članku, da je avtor poudaril ta razkorak med odnosom do 9. maja kot dneva Evrope na eni strani in na drugi ideoloških praznikov tega obdobja, ki se vlečejo iz komunizma.

    9. maj, dan Evrope je praznik znotraj EU. Smo kaj prazničnega poslušali v teh dneh okoli njega v naših medijih? Kakšnakoli afirmacija, če že ne veselje in praznovanje? Kje pa! Kar sem jaz videl, bral in slišal na ta praznik, na Dan Evrope, je bilo udrihanje po Evropi in Bruslju. Tudi recimo v Odmevih iz ust nagrajevanega in čaščenega Slavka Bobovnika.

    Bi bilo za vprašat njega, ki tako “pogumno” udriha čez EU na njen in naš praznik – si je kdaj v svoji dolgi karijeri upal udrihati čez OF in njegove nosilce na 27. april? Čez delavsko avantgardo ( recimo KP in sindikaliste) na 1. maj? Čez “osvoboditelje” in njihove naslednike na 9. maj? Enkrat samkrat?

    Seveda je vprašanje le retorično. Njihovih praznikov si pa ne bi drznil kvarit z grenkimi in kritičnimi besedami. Njih, ki so vse dežele, kjer so zavladali, zavozili, pehali v neuspešnost in teroriziranje drugače mislečih. Ampak zgodbo o 70. letnem miru in rasti blagostanja v demokraciji – po tem pa je treba fejst udrihat, kajne …
    🙁

  • Dejstvo je, da je že ob sedmi uri zjutraj 13. Velikega travna 1941, sedem policistov zapustilo Ribnico in se povzpelo na Malo goro, 2 kilometra od cerkve Svete Ane. Okrog 9. ure zjutraj so kočo na Mali gori obkolili štirje italijanski karabinjerji in trije bivši jugoslovanski orožniki. Pišorn je razporedil svoje ljudi okrog koče, sam pa se je previdno približal vratom in dvakrat glasno zavpil: ‘Odprite vrata!’ Ko je poskusil vstopiti v kočo, ga je zadel strel v trebuh. Streljal je Kravanja. Eden izmed karabinjerjev je streljal nazaj in krogla se je od ključavnice vrat tako nesrečno odbila, da je ranila Ferda Kravanjo v rebra in prsa. Takoj za tem se je pričelo splošno obstreljevanje. Ker karabinjerji obkoljenim niso mogli do živega, sta jim okrog 12.30 ure prišla na pomoč dva oddelka italijanskih karabinjerjev in vojakov z minometi ter strojnicami. Prispelo je še šest novih karabinjerjev in dvajset vojakov voda prvega bataljona drugega polka divizije sardinskih grenadirjev. Vod je bil sestavljen iz dveh desetin, desetine strelcev in desetine minometalcev, poveljeval pa mu je podporočnik Taglienti.

    Trojko je skupaj obkolilo 34 sovražnikov. Kočo so v času trajanja boja zasuli s skupno 46 minami in ročnimi bombami. Obkoljena trojica se je kljub sovražni premoči in brezizhodnem položaju, odločila da se Italijanom ne bo predala in se bo raje borila do konca. V nadaljnjem obstreljevanju je bil nato hudo ranjen Danilo Zelen. Strel iz puške, je poškodoval njegova pljuča in jetra, a je vseeno ostal pri zavesti ter nadaljeval z bojem. V skladu z medsebojnim dogovorom, si je hudo ranjeni Kravanja zatem pomeril v glavo, ustrelil in se zgrudil. Vendar pa rana ni bila smrtna, saj mu je le oprasnila čelo. Kljub temu je Kravanja padel v nezavest. Danilo Zelen se je nato prav tako sam ustrelil v glavo, kot se je zaobljubil. Trojka se je desetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku upirala kar štiri ure! Ko so čez nekaj časa Italijani vdrli v kočo so našli mrtvega Zelena ter hudo ranjenega nezavestnega Kravanjo. Anton Majnik je bil nepoškodovan in so ga vklenili, vendar jim je kasneje pobegnil.

    Spopad na Mali gori, 13. Velikega travna 1941 je bil prvi oboroženi spopad na Slovenskem, po kapitulaciji Jugoslavije. Vse do osamosvojitve, je bilo to dejanje članov oziroma celo vodij TIGR zamolčano slovenskim rodovom. Dan vstaje slovenskega naroda smo praznovali na dan 22. Malega srpana, ko je eden izmed članov Vos streljal na drugega Slovenca, orožnika v Ljubljani. Čeprav to dejanje sploh ni bilo primerljivo z bojem na Mali gori in čeprav se je to zgodilo 2 meseca in 9 dni kasneje! Vse to samo zato, da so imeli komunisti vodilno vlogo v uporu proti okupatorju. Seveda pa tudi ni bilo sprejemljivo, da bi Slovenci praznovali dan vstaje pred Srbi!

    Kapetan Onis, italijanski vojaški obveščevalec, je ugotovil istovetnost mrtvega Danila Zelena. Ko so fašisti ugotovili, za koga je šlo, je to povzročilo strašansko veselje in odmev. Zelenovo truplo so identificirali z več pričami. O spopadu na Mali gori in o smrti Danila Zelena je v Rim poročal tudi visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli. Njegovo poročilo so pokazali celo osebno Mussoliniju in v njem zapisali, da jim je uspelo ubiti »Italiji najbolj nevarnega terorista.« V poročilu generala Robottija pa so celo ponaredili dejstva in zapisali, da je »v junaškem boju karabinjer Leone v samoobrambi pokončal najbolj nevarnega terorističnega vodjo«. Novico je med drugim tržaškim procesom v sodni dvorani z vidnim veseljem in zadovoljstvom objavil tudi fašistični državni tožilec Carlo Fallace, ki je med obravnavo zmagoslavno vzkliknil: »Sporočam vam, da je bil v spopadu z našimi vojaki ubit Danilo Zelen, eden največjih in zloglasnih sovražnikov fašistične Italije«.

    Ne glede na kopico laži, ki so jih po Zelenovi smrti razširjali Italijani, je bilo nesporno medicinsko ugotovljeno, da je velik Slovenec umrl za posledicami dveh smrtnih ran. Prve, po strelu iz puške v predel pljuč in jeter ter druge »v umirajočem stanju v samomorilnem namenu«.

    Žal je smrt, edinega med vsemi tremi tigrovci, v spopadu na Mali gori, doletela prav Zelena. S tem je organizacija TIGR že na začetku vojne izgubila svojega vojaškega vodjo. Slovenci pa smo z njegovo smrtjo izgubili velikega borca in neustrašnega vojaka, sposobnega organizatorja, poveljnika, dolgoletnega bojevnika proti fašistični Italiji in sonarodnjaka, ki je v svojem življenju storil in dal prav vse, da bi Slovenci lahko zaživeli svobodno in združeni v Zedinjeni Sloveniji! Slava mu!

  • Kako so komunisti in nacisti 1. maja 1941 v Trbovljah skupaj praznovali praznovali dela
    http://www.demokracija.si/fokus/kako-so-komunisti-in-nacisti-1-maja-1941-v-trbovljah-skupaj-praznovali-praznovali-dela.html


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI