Verska vzgoja v javnih šolah – pozabljena tema

Jože Mlakar 11.5.2017 6:35
 

Verska vzgoja ima dve razsežnosti: osebno in občestveno (skupnostno). Osebna vera je globoko intimna, občestvena vera je vera skupnosti, v kateri biva vsak verujoči. Krščanska vera je mogoča le, če je hkrati osebna in občestvena. Skupnost verujočih je Cerkev, ki je hkrati človeška (grešna) in božja (sveta).

Ker velik del naše politike nasprotuje verski vzgoji v šolah, je potrebno nujnost verske vzgoje globlje utemeljiti. Izpostaviti moramo, da je vera izrazito človeška (antropogena) lastnost. Versko čustvo ali bolje rečeno verski čut je dobesedno vsajen v človekovi notranjosti. Pri tem ni vezan na noben človeški organ, ne pogojujejo ga hormoni ali določeni možganski centri. Ni dosegljiv pozitivni (eksperimentalni) znanosti in je skoraj nerazumljiv človeku, ki verskega čuta nima. Še najbolj je podoben ljubezenskemu čustvu. Tudi tega človek, ki ni bil nikoli zaljubljen, ne razume. Tako kot je ljubezen usmerjena v drugo osebo in ima v tem svoj smisel, je tudi vera usmerjena – v Boga. Zaradi občestvenosti in obrednost izstopa iz človekove notranjosti in se kaže v javnosti. Zaradi tega in zaradi svoje etične naravnanosti vpliva na širšo človeško skupnost in jo usmerja v določena dejanja in drže. Navzven se izraža tudi z nekaterimi »stranskimi« učinki in vplivi. Lahko postane sredstvo manipulacije, privilegijev in celo predsodkov, ali pa predsodke vzbuja proti sami sebi. Če jo neverujoči vidijo samo s te plati, lahko postane napačno razumljena in se smatra za škodljivi ali vsaj za preživeti in zastareli družbeni pojav. To je predvsem stališče t. i. novega ateizma, gibanja, ki se je zlasti v ZDA in Angliji razvilo po letu 2000 in zagovarja stališče, da se je proti religiji treba boriti, ker je škodljiva in kriva za vse zlo na svetu. Najbolj vidni predstavniki novega ateizma so ameriški filozof Sam Harris, britanski darvinist Richard Dawkins, angleško-ameriški pisec in novinar Christopher Hitchens, ameriški analitik in filozof Daniel Dennett, pri nas pa diplomat Iztok Simoniti.

Verska vzgoja podobno kot moralna in spolna vzgoja, kot umetnostna in telesna vzgoja, kot filozofija in psihologija, sodi med antropološka vzgojno izobraževalna področja in bi morala biti v šolah podobno tudi obravnavana. Franc Pediček predlaga verski pouk na treh ravneh: kot informacijo (védenje), edukacijo (vzgojo za vero) in katehezo (zakramenti in obredi). Pouk na prvi ravni naj bi bil obvezen za vse in bi se lahko izvajal kot poseben predmet, pa tudi v okviru drugih predmetov. Pouk in vzgoja na drugi in tretji ravni bi bila izbirna. Stanko Gogala v svojih spisih močno poudarja versko razsežnost človeka in s tem pomen verske vzgoje. Verujoči človek je član občestva, povezan v Cerkvi, da osebno in skupaj z drugimi moli k Bogu in ga časti. Ob tem poudarja pomen moralne in socialne vzgoje, ki se odvija v cerkvenem občestvu. Vendar verski pouk in vzgoja pri šolskih oblasteh določenih političnih strank nimata podpore. Njihov odnos do verske vzgoje je nenaklonjen in odklonilen. Ta negativni odnos je zapisan tudi v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007), kjer je v njegovem 72. členu med drugim zapisano: »V javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost.« Ta prepoved se že na prvi pogled zdi enako nesmiselna, kot če bi na šolah prepovedali gledališke igre in likovne razstave. Mogoča razlaga te nenaklonjenosti in prepovedi je prepričanje zakonodajalcev, da je vera nekaj slabega in nevarnega. Ker imamo v mislih krščansko vero, z vso gotovostjo trdimo, da v njej ni ničesar, česar bi se ljudje morali bati in ničesar zlega in nevarnega. Osrednje sporočilo krščanstva je predstavljeno v zlatem pravilu (ljubi bližnjega kot samega sebe) in Jezusovem govoru na gori (blagri). Oboje je vsakemu dvomljivcu lahko dostopno, saj je Biblija, v kateri je to zapisano, splošno dostopna knjiga.

Šolska zakonodaja dovoljuje verski pouk in verske dejavnosti v zasebnih (cerkvenih) šolah in pod določenimi pogoji v šolah s koncesijo. Za verne učence in njihove starše je to privilegij, za tiste, ki si vpisa v zasebne šole ne morejo privoščiti (oddaljenost, stroški), pa je prepoved konfesionalnih dejavnosti omejevanje verske svobode. Zato predlagamo črtanje 72. člena iz omenjenega zakona in prepustimo šolam, da same poiščejo primerne rešitve, kako umestiti verske dejavnosti v šole. Možnosti je veliko, od tega, da šola nameni vernim učencem poseben prostor (kapelo) za molitev in meditacijo pa do tega, da se šole povežejo z najbližjo župnijo, kjer je mogoče izvajati verske obrede za učence določene šole. Zgledov za take rešitve je veliko: v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v ZDA in drugod. Navedem lahko nekaj stvarnih primerov. Ko sem kot ravnatelj Škofijske klasične gimnazije obiskal Kundmanngasse Gymnasium na Dunaju, me je presenetil dekor te šole. Po stenah na hodnikih so visele nabožne slike, še posebej pa je v tem pogledu izstopala ravnateljeva pisarna. Šola je za svoje dijake v bližnji cerkvi vsako leto organizirala mašo, podobno kot je navada v naših katoliških šolah. Ravnatelj, učitelji in dijaki velike sekundarne šole (dva tisoč dijakov) Homewood School & Sixth Form Centre v Tenterdenu (Anglija) so ob velikih praznikih obiskovali verske obrede v župnijski cerkvi. Na Horsens Statsskole na Danskem so se učenci skupaj z učitelji in ravnateljem ob lokalnem cerkvenem prazniku udeleževali procesije skozi mesto. Vse navedene šole spadajo med državne šole. Njihove verske dejavnosti so odvisne od tradicije šole in verske opredeljenosti učiteljev ter vodstva šole. Otroci oziroma njihovi starši zato lahko izberejo šole s tradicionalno krščansko ali bolj moderno liberalno usmerjenostjo. Naj dodam, da je v tem pogledu v nekaterih šolah poskrbljeno tudi za muslimanske otroke.

V Sloveniji tako sproščenega odnosa do vere in vernosti otrok, učiteljev in staršev ni čutiti. Zakonodajalec bi moral upoštevati dejstvo, da je versko čustvo zelo močno, zato verni učenci in njihovi starši prepoved verske aktivnosti v šolah doživljajo kot krivico. Opozoriti moramo še na en vidik tega zelo problematičnega zakonskega določila, namreč, da so njegovi avtorji praviloma neverni ljudje. Za prepoved konfesionalnih dejavnosti v šolah navajajo samo svoje razloge in zavračajo razloge vernih ljudi. Globlje se v razglabljanje o tem, zakaj takšen odnos šolskih oblasti do verske svobode, ne nameravamo spuščati, saj je mnogo bolj ploden predlog, da se 72. člen imenovanega zakona spremeni in sprosti možnost svobodnega izražanja vernosti učencev in profesorjev tudi v javnih šolah.

V vsakem primeru bi bilo najbolje, ko bi tako spremembo sprejela ista politična stran, ki je tak zakon tudi oblikovala in sprejela. S tem bi pokazala prijazno naklonjenost do tistega dela državljanov, ki jih takšno stališče oblasti do kristjanov prizadeva in žalosti. S tem ne bi nihče nič izgubil, mnogi pa bi pridobili. Če ne drugega, bi med nami kristjani počasi uplahnil občutek drugorazrednosti, ki se iz preteklosti do danes že predolgo vleče.

 
Značke:

21 komentarjev

  • Dokler marksisti, ki se se prelevili v t.i. progresiste, in obvladujejo skoraj vse segmente naše družbe, na nenaše ne gledajo kot na enakovredne, a drugačne, temveč kot na manjvredne sovražnike, ki jih je treba iztrebiti, je malo možnosti za kaj takega. Vsaj dokler so dominantna sila naše družbe.

    Progresisti so namreč strpni selektivno. Samo do tistih, ki jih kot zatirane opredeljuje kulturni marksizem. In med njimi ni religiozne družbene skupine.

    Pri nas revolucija še vedno traja (v Zahodni Evropi se je pa šele spočela) in se kaže v vse večji dekadentnosti družbe. Videti je, da to tudi slovenske Cerkve preveč ne moti.

  • Sarkazem

    Je pa zanimiva selektivna strpnost t.i. progresistov do islama. Če bi bil islam prevladujoča religija v Sloveniji, kar verjetno v prihodnosti tudi bo, bi bilo zanimivo opazovati naklonjenost levice njihovim zahtevam po konfesionalni dejavnosti v šolah in vseh ostalih javnih ustanovah. Razumljiva je selektivna strpnost do spolno motenih in njihovih teorij, ker je s protidružinsko usmerjenostjo postala sestavni del revolucionarnega kulturnega marksizma. Sodelovanje in simpatijo do islamizma je pa teže obrazložiti, še sploh če vemo, da islam ateistov in sovražnikov vere ne prenaša in jih lahko celo obsodi na smrt. Nemogoče je, da tega levičarji ne bi vedeli.

    • Zdravko

      Seveda vedo. Samo ne delijo tvoje prestrašenosti pred islamom.

    • Zdi se, da jih pri islamu druži odpor ali kar sovraštvo do krščanstva, ki ga kulturni marksizem opredeljuje kot nepravično privilegiranega ali “izkoriščevalskega” glede na druge religije in kulture.

      Kot kaže, so levičarji pripravljeni požreti tudi problematični islamski red, samo da se uniči krščanstvo in njeno kulturo.

  • Zdravko

    Takole na prvi pogled se mi zdi za 72. člen protiustaven. Še posebej, če je na zasebnih šolah to dovoljeno, postane očitno, da za prepoved ni nobenega razloga razen morda kaprice levičarjev. To bi pa na Ustavnem sodišču bilo premalo.

  • Zdravko

    Menim tudi, da je edukacijski del verske vzgoje nepotreben, če ne celo škodljiv. Povsem nepotrebno je filati mlade z raznimi verstvi, če nimajo nobenega interesa, da bi v kaj verovali. S tem se samo zmanjšuje oz. relativizira vrednost vere kot take. Dobili bomo pametnjakoviče, ki bodo vse vedeli, pa nič razumeli.

    • Zdravko

      Pardon, uh, informacijsko raven, kot je navedeno v članku, ne edukacijski nivo verske vzgoje.

    • Človeka določajo znanost, umetnost in religija. To troje sestavlja njegovo celoto.

      Zato je poznavanje religije in t.i. svetih knjig nujen sestavni del splošne izobrazbe. Tako kot poznavanje znanosti in umetnosti, čeprav ne bodo vsi znanstveniki ali umetniki. Zato tudi religija sodi v šole.

      Težava se pojavlja pri predavateljih, ki bi bili primerni za ta posel. Ni lahko dobiti ljudi, ki bi znali razložiti bistvo (ne zgolj površinsko) vseh religij in objektivno prikazati glavne razlike med različnimi verstvi ali potmi. Kot vemo, se pojavljajo težave že pri razlagi znanosti.

      Seveda od tistih, ki verjamejo v namišljene družboslovne dogme, ni pričakovati pozitivnega odnosa do teh zadev.

      • Zdravko

        Ne vem, ali si me razumel, toda govoril sem o “informativnem nivoju”. Nič v šoli se ne uči zgolj na informativnem nivoju. Praktično nič. Vero bi naj pa učili tako.

      • Zakaj bi pa človeka določala religija? A ker si to ti rekel?

        Se pravi Thomas Jefferson ni bil človek, vsaj omembe vreden ne, ker ni bil veren?

        Mislim, da je ravno nasprotno. Neko višjo avtoriteto, ki jo brezpogojno in brez argumentov spoštujejo, potrebujejo nižje oblike sesalcev. Psi recimo.

        Ostali nekako fino vozimo brez. 😉

        • Dare …”Ostali nekako fino vozimo brez”
          ——-
          Se vidi kako to gre brez. Se hecaš ?
          Lep primer tega tedna je naslov eseja za srednješolce.

        • Dare …”Zakaj bi pa človeka določala religija” ..
          —–
          Zakaj ga pa ne bi ? A ker ti tako misliš ? Sploh pa tudi tebe določa, samo da se tega niti ne zavedaš!
          Kar razmisli malo v kaj veruješ.

          • Gospa Amelie,
            kar ste zapisali, sem moral nekajkrat prebrati pa še ne vem, če sem razumel prav. Jaz mislim tako:

            Človeka določa to, kar pride iz njega: besede, dejanja. Ampak! Človek se lahko trudi živeti po Božji besedi, lahko pa se zaveže Satanu. In največja Satanova želja je, da uniči človeka. In naši rdeči bratje so se zavezali Satanu, zato me njihovo sporočilo mladim: “Naredite samomor!” ne preseneča. Pravzaprav ga v raznih oblikah kar naprej vsiljujejo, oblika iz naslova pa je mogoče še najbolj jasna in razumljiva.

          • Pravite … “lahko pa se zaveže Satanu”.
            Ne vem če se kaj zaveže. Bistveno je da se človek zaveda kaj počne. V stanju ko se ne, počne stvari za katere niti ne ve, da so zanj škodljive. Skušnjave pa na človeka tako in tako prežijo na vsakem koraku.
            Bolj kot to se mora človek zavezat k Božji besedi, kot pravite. Ker tu pa je potreben trud, disciplina, vzrajnost, potrpljenje in še kaj. Vendar je vredno.
            Menim, da se “naši bratje” vsega tega ne zavedajo.

        • Še to, Dare !
          Imate “srečo”, da imate koga sovražiti. Ker oblast te države vas v tem spodbuja.
          Si lahko predstavljaš kaj bi bilo z vami, če bi oblast spremenila taktiko in zahtevala, da prenehate s sovraštvom.
          Ker to sovraštvo vas pa definira, upam da se vsaj s tem strinjaš.

        • Da človeka določa tudi religija, je znano že več tisoč let in se do sedaj ni spremenilo, kot se človek v svojem bistvu ni spremenil. A razumevanje tega zahteva malo bolj poglobljeno dojemanje obstoja in njenega smisla.

          Vsak človek je tudi vernik, ne glede na to ali se tega zaveda ali ne. Ateisti npr. si na raven dogem povzdignejo nekatere znanstvene ugotovitve, hipoteze in družboslovne usmeritve in vanje neomajno in trmasto verujejo, čeprav niso dokazane, dokončne in absolutne.

  • To, kar je zdaj v ( nekaterih) slovenskih šolah kot izbirna vsebina, nima nobenega smisla. Namreč pouk o veri in verstvih. Že podatek o tem, koliko otrok oz. staršev ta predmet izbere, kaže, da je projekt neuspešen. To je bilo dano katoliški strani z željo, da bi nehala ” sitnarit okoli verske vzgoje”, najbrž vedoč, da iz tega ne bo nič.

    Vedenje o veri, religijah, družbenem in političnem pomenu zlasti krščanstva, kulturnih vidikih in kulturni sakralni dediščini je naloga cele vrste drugih šolskih predmetov, vključno z zgodovino, umetnostjo, slovenskim jezikom. Vprašanje, če je to v naši današnji šoli ovrednoteno ustrezno in v zadostni količini.

    Ampak pouk verske vzgoje je pa druga stvar. Zasluži dodaten predmet. Skoraj v vseh evropskih državah ga imajo in to v vseh razredih osnovnih in srednjih šol. Slovenija tu ostaja velika izjema ( edina recimo med sosedami).

    Celo povojna komunistična oblast je nekaj let po vojni še tolerirala verski pouk v šoli, podoben kot je bil še pred vojno v kraljevini Jugoslaviji. Po pol stoletja pranja možganov se žal niti večina kristjanov ne zaveda, kako koristno za otroke bi to lahko bilo. Celo kakšen škof se ( glede na izrecne izjave) ni zavedal.

    Škoda. Če bi katoličani to po 1990 odločno zahtevali in vztrajali, bi do danes to skoraj gotovo imeli. Kot imajo slovenski zamejski otroci v vseh 4 sosednih državah. Danes bo pa težko doseči preobrat. Ker se je mentaliteta, da to ne sodi v šolo, učvrstila. In tudi zato, ker nas je vse manj, ne vse več.

  • Gospod Dare je dne 11.5.2017 0b 15:59 zapisal: “Neko višjo avtoriteto, ki jo brezpogojno in brez argumentov spoštujejo, potrebujejo nižje oblike sesalcev. Psi recimo. Ostali nekako fino vozimo brez”

    Gospod Dare ne vidi, da “ostali” izumirajo, da se na ozemlje, kjer “ostali” prebivajo, naseljujejo neki drugi sesalci, ki imajo neko višjo avtoriteto in “ostale” izrivajo. Gospod Dare noče videti, da umira skupaj z “ostalimi”.

    Izberi si življenje!
    Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal. (5 Mz 30, 15-20)

  • Ta tema je “pozabljena” z razlogom – konfesionalni pouk v javni šoli (oz. plačan z javnimi sredstvi) je protiustaven.
    Razloge za to je podrobne opisalo že US, zato škoda izgubljati besed na tem mestu.

    Od nekdanjega ravnatelja gimnazije bi pričakoval, da se ne bi zavzemal za protiustavne rešitve in bi poznal odločbe Ustavnega sodišča, npr. iz leta 2001 (sprejeta soglasno).

    Se mi zdi pa zelo smiselno uvesti predmet o verstvih (kot informiranje).

    • Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova. Vsi šolski predmeti imajo tudi vzgojno vsebino in pomen. Torej je povsem nesmiselno pričakovati, da naj je ravno verski pouk v šoli pa ne bi imel.

      Slovenska ustava glede vere in verskih skupnosti v kratkem določa dvoje: 1. versko svobodo in 2. ločenost države in cerkva. To velja danes povsod v zahodni civilizaciji, nikakršna slovenska posebnost.

      Velja tudi v Avstriji, Italiji, Madžarski, Hrvaški. V vseh teh državah imajo verski pouk ( kot izbirni predmet v vseh razredih) in v vseh teh državah ga vodi Katoliška cerkev, ki kurikulum in pedagoge pripravi v soglasju z državnimi pedagoškimi ustanovami.

      To je pametna in razumna rešitev. Če prejšnje sestave ustavnega sodišča niso bile zmožne podobnih uvidov kot drugod v Evropi in pri vseh naših sosedih, obžalovanja vredno. Ni pa nujno, da smo Slovenci zato na vekov veke obsojeni na rešitve, ki izhajajo iz nezmožnosti pametnih uvidov ( verjetno zaradi predsodkov do vere in Cerkve iz komunističnih časov).

      Naj dodam še, da so v razredih v Italiji in Avstriji na stenah križi. Ali da pri zamejskih otrocih v javnih šolah in vrtcih recimo pred Božičem ni najmanjši škandal, če skupaj z otroci postavljajo jaslice.

      To je naša kultura, naša civlizacija. Pa kakršnokoli vero ali nevero nekdo nosil v srcu. Kot se noben razumen Slovenec verjetno ne razburja, če se v slovenskih šolah vzgaja spoštovanje in ljubezen do Franceta Prešerna in njegove poezije, bi bilo logično torej, da se nihče ne bi razburjal in bi bilo normalno, da se v slovenskih šolah končno spet vzgaja spoštovanje in ljubezen ( ne pa zaukazane ignorance)do tiste osebe, ki je za to civilizacijo tako pomembna, da po njej štejemo leta. Do Jezusa Kristusa torej!

    • Seveda ti je logika tuja. Če prepoved ni neustavna še ne pomeni, da bi bil dovoljen pouk neustaven.

      Obe možnosti sta ustavni.

      US je bilo takrat soglasno levo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI