Sindrom socializma

Mitja Steinbacher 9.5.2017 6:3516 komentarjev
 

Vstop v obdobje pomladi in poletja je že po večstoletni tradiciji festival rodnosti, ki ga zaznamujejo petje, ples in priprava dobrot. Pričetki praznovanja vstopa v obdobje rodnosti segajo precej pred rojstvo Kristusa. Ritual se do danes ni veliko spremenil: ljudje se zberejo in se skupaj s plesom okrog posebej za to priložnost označenega in okrašenega prostora veselijo v pričakovanju naslednje letine in slavijo rodnost zemlje, živali in ljudi. Šele s poznim 19. stoletjem so v deželah, kjer je prevladal vpliv socialistične druge internacionale, prvi maj določili kot dan delavcev, in sicer domnevno v spomin na spopad stavkajočih s policijo 4. maja 1886 na trgu Haymarket v Chicagu, v resnici pa, kot se je izkazalo kasneje, kot orodje za politično akviziterstvo. Stoletja tradicionalna pozitivna nota pričakovanja novega obdobja rodnosti, ki jo zaznamuje mesec maj, postaja izkoreninjena z razdiralno noto o izkoriščanju. Prvi maj namreč vse bolj postaja festival socializma, hujskaštva, jeze in vse manj festival rodnosti in veselja.

Socializem je v svojem jedru neusmiljen do produktivnega dela in znanja, saj temelji na komunalnosti fizične lastnine in komunalnosti lastnine nad opravljenim delom. Socializem je antičloveška tvorba. Socialistična doktrina ne zagovarja nagrajevanja po vložku in po ustvarjeni vrednosti, torej je utemeljena na molzenju dela in izkoriščanju. Prepričanje, da kapital molze delo, je napačno. Kapital plemeniti delo v procesu ustvarjanja nove vrednosti. Ideološka podlaga socializmu je delovna teorija vrednosti Karla Marxa, ki je v svoji biti zgrešena in je nima smisla secirati, saj so jo že davno falsificirali. Sledenje Marxovi doktrini ustvarjanja vrednosti vodi v slabo kapitalno opremljenost dela in v izpodrivanje kapitala, kar se v končni instanci odrazi v osiromašenju človeškega kapitala in v negativnem odnosu do fizičnega kapitala in napredka, ki je osnova vsakršni produktivnosti.

Pred dnevi sem se vrnil z balkanskega dela največje svetovne ture zagovornikov škotskih razsvetljencev, specializacije, šumpetrskega podjetnika in svobodnega trgovanja, imenovane Free Market Road Show. Tura obišče 45 mest v 40 državah sveta. Na turi boste namesto besedne zveze izkoriščanje dela slišali vlaganja v človeški kapital; namesto besedne zveze socialna država boste slišali besedno zvezo podjetniško okolje; namesto besedne zveze nacionalni interes boste slišali besedno zvezo svobodno trgovanje; namesto besedne zveze državna lastnina boste slišali besedno zvezo zasebna lastnina; namesto besede korupcija pa boste slišali besedno zvezo vladavina prava.

V sklopu turneje sem obiskal Skopje, Prištino, Tirano, Podgorico in Ljubljano, govorili pa smo predvsem o pomenu vladavine prava, o prosti trgovini, o nevarnostih političnega populizma in o spremembah pravil, ki spodbujajo ustvarjanje pred prerazdeljevanjem. Najbolj fascinanten razvoj kažejo Albanci, dogodek pri njih pa je bil tudi daleč najbolje organiziran izmed vseh, ki sem jih tokrat imel priložnost obiskati. Današnja raven življenjskega standarda Albancev v precej bolj odprti državi je neprimerljivo boljša od ravni življenjskega standarda iz obdobja vladavine socializma Enverja Hoxhe, ko je ta država sodila na rep nerazvitih držav sveta. Država je danes po standardu vse bliže Srbiji, ki je bila nekoč center politične moči v socialistični Jugoslaviji, po razpadu socialistične Jugoslavije pa se že dve desetletji in pol utaplja v šovinizmu nacionalnega interesa, ki je, ena izmed nujnih podstati socializma. Srbija je po uradnih številkah le še za petino pred Albanijo in že za desetino za pregovorno nedelovnimi Črnogorci, ki so na dobri poti preobrazbe iz socialistične v odprto družbo.

Del nujne preobrazbe iz socialistične družbe v odprto družbo svobodnega trgovanja med narodi je tudi sprememba odnosa do ustvarjanja vrednosti in sprememba odnosa do porazdelitve ustvarjene vrednosti. Torej preklop stran od Marxove delovne teorije vrednosti. Albanci to lekcijo očitno jemljejo bolj resno od Srbov in bolj resno od Makedoncev, ki so jih po standardu že prehiteli. Hitreje, kot ljudje vzamejo lekcijo, hitreje se izmuznejo okovov socialističnega dojemanja življenja. Rezultat je dvig ravni življenjskega standarda in izboljšanje odnosa do soljudi. Socializem namreč temelji na dojemanju človeka kot izkoriščevalca drugih. Marxova očala nastajanja vrednosti so očala izkoriščanja. Smithova očala nastajanja vrednosti so očala empatije in pozitivnega pogleda na sočloveka. Prva očala vidijo zaposlene kot izkoriščana orodja, Smithova očala pa vidijo zaposlene kot ene izmed kreatorjev vrednosti v procesu ustvarjanja. Socialisti vidijo v državnem aparatu sredstvo za boj proti izkoriščanju in legitimen način za prerazporejanje ustvarjene vrednosti med ljudmi, medtem ko zagovorniki prostega trgovanja in ustvarjanja nove vrednosti vidijo v državnem aparatu zgolj enega izmed načinov zaščite zasebne lastnine in varuha spoštovanja dogovorov med ljudmi in temeljnih pravil, ki morajo v enaki meri veljati za vse, torej, vladavine prava.

Izkoriščevalski pogled socialista na soljudi po njihovem terja močno državno regulativo, ki bi naj odpravljala te ljudem prirojene izkoriščevalske vzgibe. Past socialističnega okvirja sklepanja je v tem, da v tem okvirju neizkoriščevalski izid ni mogoč, saj so tudi politiki ljudje z enakimi vzgibi po izkoriščanju in tudi delavci so ljudje z enakimi vzgibi po izkoriščanju kot vsi ostali. Kako torej po socialistovo zagotoviti poštenje v družbi in kdo je tisti, ki naj določi pošten izid med nepoštenimi? So po mnenju socialistov le zaposleni in politiki pošteni in le zaposlovalci nepošteni? Je preštevanje glasov izkoriščanih sploh lahko garant za poštenost razdelitve ustvarjene vrednosti? In, ali je, kdor na druge gleda kot na izkoriščevalce, sploh lahko pošten? Izkoriščevalski pogled na soljudi ni imun pred izkoriščevalskimi nagnjenji tistih, ki pridigajo o izkoriščanju. Kadar so to politiki, je treba biti posebej previden pred krepitvijo njihove politične moči zavoljo odpravljanja domnevno krivične porazdelitve dohodka. Zgodovina nas uči, da krepitev politične moči pogosto preraste v tiranijo.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

 
Značke:

16 komentarjev

  • Zdravko

    Všeč mi je ta članek. Začetek z nekim festivalom rodnosti je sicer neumesten in odveč, še posebej sklicevanje na neko tradicijo izpred Kristusa…

    Dobro napisano, glede Marxove ideje o kapitalu in delu, izkoriščanja človeka po človeku in podobnimi nebulozami.
    No, Smithova očala, katerih pogled na zaposlene kot “kreatorje vrednosti”, je tudi prevej socialističen, če je res takšen.
    Ideja, da zaposleni služijo gospodarju, se meni ne zdi tako grozna. To ne pomeni, da so sužnji, da pa koristijo gospodarju, pa hvalabogu nedvomno. Mar bomo zdaj to razglasili za nepravično? Kako pa naj bi bilo, potem?!
    Država pa zagotavlja svobodo, da lahko vsak, ki mu kaj ni všeč, začne svoj posel, če zna bolje.

  • Sarkazem

    Res dober članek, kako bi si človek želel, da bi ga lahko bralo več ljudi in da bi ga lahko objavili tudi v vseh mainstream medijih.
    Ljudje po svetu in v Evropi že prepoznavajo v članku opisane lastnosti socializma, zato mu vedno bolj upada podpora! Razen pri nas seveda!
    Lahko bi še dodali, da so opisane ekonomske in politične zmote socializma tako dobro vidne in prepoznane (v Venezueli poteka ravno sedaj socialistični show v živo), da so si njegovi pristaši omislili in vsilili novo, še bolj izrojeno agendo kulturnega marksizma, ki jo bo tudi nujno prepoznati, ljudem razložiti in zavrniti.

  • Ja, res je. Kaj prinaša socializem, je trenutno najbolj vidno v Venezueli.

    Lahko si predstavljamo, kaj lahko pričakujemo, če se v Sloveniji spet uveljavi socializem. Denarja ne bo niti za toaletni papir. Pa še nafte nimamo.

    Kulturni marksizem je še bolj poguben in nevaren kot klasični, ker ne vpliva neposredno na najnižjo, tj. materialno raven, temveč vpliva na subtilno višjo raven, kjer se na zavednih ali nezavednih ravneh začnejo procesi odločanja, ki okuženi s to ideologijo nepovratno vodijo v propad.

  • Čudno, da nikogar od vas treh, če se ne motim, ste vsi zreli razgledani možakarji, ne zmoti, da vas Steinbacher pošilja učiti se v Albanijo. Zakaj ne recimo raje v obratni smeri po mnogo krajši razdalji skozi precej lepše, ali vsaj bolj urejene kraje na Južno Tirolsko, Tirolsko, Predarlško, Bavarsko ipd.?

    Zakaj nam fanatični ekonomistični liberalci, kar avtor po moji oceni je, za zglede vedno postavljajo kak daljni Singapur ali Čile ali vsaj Estonijo in Slovaško in nikoli najbolj uspešnih tradicionalnih zahodnoevropskih demokracij – pravzaprav kar se mene tiče katerekoli od Firenc na jugu do Osla in Stockholma na severu in od Dublina na zahodu do Berlina na vzhodu?

    p.s. Moj odgovor da zato, ker so te države skozi stoletja sebe racionalno uravnotežile v nek skladen model, ki ni ne ultra-tržni in ne socialističen, ampak nekje vmes. Liberalni teoretiki pa ne želijo stvarne pragmatike, ampak čiste modele s papirja, nepopisane zgodbe po totalnih kolapsih ( komunizma) za svoje poizkusne zajčke.

    Če vi pristajate biti poizkusni zajčki ideološkim radikalcem, izvolite. Meni ekonomija ni religija. Pragmatično prisegam na tisto, kar se kaže kot uspešno na dolgi rok, kar kaže na mnogovrstno kvaliteto življenja ljudi( ki je ne določa izključno individualni standard); pri čemer je visoka harmonija ( in recimo nizek kriminal) znotraj družbe pomembna vrednost.

    Albanci so daleč od tega, da bi se k njim jaz hodil učit. Najprej se naj sami naučijo vsaj odlagat smeti na mesta, kamor jim gre, potem se bomo pa naprej menili ( kot info: mala Albanija je največji onesnaževalec Jadranskega morja z nepravilno odvrženo plastiko).

    • Mislim, da je vsak primer uspešnega gospodarskega razvoja upoštevanja vreden. Razveseljivo je, da gre Čehom dobro, da gre dobro Slovakom, Estoncem, Albancem, Črnogorcem in tudi drugim.

      Škoda, da nam ne gre bolje, da nas države, ki so bile nekdaj daleč za nami, prehitevajo.

      Države evropskega Zahoda, ki so bile nekdaj zgled, žal postajajo dekadentne in gnijejo od znotraj. Zato ni nujno, da so nam še vedno svetal zgled, čeprav je treba spoštovati tudi, kar je pri njih pozitivnega in se veseliti tudi njihovih morebitnih uspehov.

      Mi ne potrebujemo vzpostavitve socialno-tržnega gospodarstva. Mi potrebujemo vzpostavitev polnega tržnega gospodarstva z zmanjšanjem predimenzioniranega socialnega.

    • Zdravko

      Avtor tu trenutno občuduje Albance. Zakaj ne. Tiranija, ki so jo preživeli jim je v čast. Še posebej, če je res to kar pravi avtor.
      Mene smeti toliko ne motijo. Smetarjev je vsaj dovolj, povsod. Žal, pa vseeno. Takšno suženjstvo glede smeti, kot je v Sloveniji je bedno, malodušno in sramotno. Pa če ti še tako hvališ naše čisto okolje.

      To, čemur ti praviš nekje vmes, ne ultra-tržni, ne socialistični model, ni nekaj kar bi lahko ideološko izbiral. To je stvar kulture naroda. Ekonomija je stvar kulture. Na ta način se je razvil ta model. In ne skozi neko regulacijo, kot se zdi da si ti predstvaljaš. Vedno izbiraš nek ekonomski model, vendar nimamo te oblasti. Stvar kulture. Skopuški narod ne bo nikoli razvil ekonomije Nemčije ali Italije ali Francije. Ali Britanije. Socializem nam je prinesel pretirano regulacijo, državni kapitalizem je deformiral prosti trg, da ga skoraj ni. Imamo zelo izkrivljeno ekonomijo, uravnilovko, največji procent zaposlenih na minimalni plači v Evropi in še raste in tako dalje. Nimamo se s kom primerjati. Niti z Albanci ne. Lahko se primerjamo s komunistično Kitajsko. To je edina referenca za nas.

    • Zdravko

      Ko je trg prost je kultura naroda tista, ki določa kako dobro gre ekonomiji na sploh.

  • Zdravko

    Avtor je bil na turneji Skopje, Priština, Tirana, Podgorica in Ljubljana. Kako naj potem piše o bavarski, tirolski ali neki tretji ekonomiji?!

    • Kar hvalite črnogorsko ekonomijo, kar hvalite. In ob tem pozabite, da to državo od nastanka vodi isti klientelistično-koruptivni šarmerski lump in avtokrat, ki je obogatel s švercom cigaret. Ali mogoče še čim bolj umazanim. Samo da je prostotržno usmerjen in odprt tujemu kapitalu, a ne, pa je heroj. Podobno kot kitajski vodilni komunisti. 🙁

  • Zdravko, nič ne hvalim pretirano “naše čisto okolje”. Premalo čisto je. Jaz bi hudo diktaturo na tem področju uvedel, da bi bilo res čisto. ( Kaj imajo za bit recimo morska obala ali rečni bregovi preplavljeni s plastiko, če jih nihče ne čisti. Te plastike ne bi smelo biti. V oceanih so že velikanski otoki iz enormnih količin plastike in drugih odpadkov, ki so praktično neodstranljivi). Skratka, predlagam: vsakogar, ki je zaloten, da po tleh vrže papirček, za 3 ure na javni pranger pred mestno hišo. Kdor vrže čik, 7 ur. Kdor nerazgradljivo plastiko 24 ur. 🙂

    Red mora bit. Pri Nemcih je recimo zakonsko prepovedano v nedeljah kositi z motorno kosilnico travo; tudi na lastnem ograjenem vrtu. V velikem tednu je prepovedano in kaznivo prirejati zabavne koncerte, plese, zabave. Neumna utvara je, da v najuspešnejših zahodnoevropskih kapitalističnih državah ljudje lahko svobodno počnejo vsako neumnost, ki jim pade na glavo. Še enkrat, red in odgovornost je treba uveljavit, ne le pravice. In to ne velja le za ekonomijo. Ne more ga vsakdo “srat” ( v najširšem pomenu te besede), kakor mu pade na pamet.

    Liberalci so v zmoti. Liberalizem lahko da dobre rezultate v smislu odličnega sobivanja ljudi samo pri skrajno dobro vzgojenih, osebnostno uravnoteženih in altruističnih ljudeh. Pravzaprav idealnih ljudeh. Kakršnih realno ni; morda s kakšno redko izjemo. Če ni reda in zaščite vrednot od zgoraj v totalni svobodi ljudi, kakršni realno osebnostno so, nastane teror neumnih, premočnih, nevzgojenih in enostavno žleht ljudi nad ostalimi. Huje kot kakšna razsvetljena diktatura.

    • Zdravko

      Ti bi bil zelo težek oblastnik, zato upam, da ti nikoli ne bo uspelo zasesti kakega položaja. Niti najnižjega. Ti si se kar navadil komunizma in totalitarnih metod, pa bi še kar naprej, ker je tko fajn, ker je red in ker si nihče ne upa niti bevsknit. Saj imaš prav. Državno suženjstvo je super družba. Le crkne, počasi. Tako kot Slovenija, kjer brat brata z bičem goni. Je pa vse lepo, čisto, ni kriminala (malo korupcije pri projektih), a kaj bi to, če je pa dežela tako lepa. Ljudje pa sami hudobni sužnji.

      Potem boš liberalce vsaj spoštoval, tudi če se z njimi ne strinjaš. O tem kako bi ti vzgajal “novega človeka”, tak eksperiment smo do včeraj gledali. Le da bi ti nekega drugega “novega človeka”, ali kako?! Tisti komunistični ti ni bil pravi in imaš boljšo idejo, kakšen naj bi bil. To pa kar imej sam. Mene ne zanima, da bi bil tvoj “novi človek”.

      • Čakaj, to še nič ni. Grem z vzgojnimi kaznimi naprej: kdor vrže in razbije steklovino na kolesarski stezi kazen 32 ur kontinuirano na prangerju. Kdor v vinjenem stanju ponoči prevrača zabojnike za smeti 36 ur prangerja. Za zažiganje zabojnikov 42 ur prangerja. Enako za dovoz odpadkov na divje odlagališče. Itd., itd. Jutri sporoči, če želiš bolj natančno razdelano izvedeti, kako bo izgledala moja oblast v tej deželi.

  • Franc Mihič

    Izobrazba za ustvarjalnost ali le za višjo plačo?

    Največja zabloda po propadu socializma oz. SFRJ je tranzicijska praksa, ki perfidno propagira in prakticira: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo.«
    Za večino slovenske ekonomije, to je za javni sektor, je za nagrajevanje važna predvsem izobrazba, niso pa odločilni rezultati dela, ki jih prizna le trg in se odražajo na blagostanju vseh državljanov. Mnogi v slovenskem javnem sektorju so plačani po izobrazbi, ne glede na rezultate dela, ki jih ovrednoti trg. Ti rezultati se odrazijo v uspešnosti gospodarstva in v dvigu blagostanju države, ali pa tudi ne. Mnogo je primerov, tudi v šolstvu, ko izobraženci dobijo višjo plačo zgolj za to, ker imajo višjo izobrazbo, kot je to predpisano za delovno mesto. Ta višja plača, le zaradi višje izobrazbe, ne glede da ta višja izobrazba ni potrebna za dosego ciljev delovnega mesta, je zgolj nagrada za višjo izobrazbo, ni pa plačilo za rezultate opravljenega dela, ki so edina poštena in realna podlaga za plačilo. Torej so nekateri izobraženci nagrajevani, ne glede na ustvarjalnost oz. na rezultate dela, kar je kraja dela zaslužka drugih, predvsem zaposlenih v gospodarstvu. To je tudi kraja že tako slabo plačanih delojemalcev, kar je žalosten pogoj, da je gospodarstvo lahko še konkurenčno. Posledica so tudi številne minimalne plače in pokojnine. »Izobrazba jamči dobro plačo, ne glede na rezultate dela, « menda ni cilj brezplačnega izobraževanja oz. vzgoje mladih in odraslih. Zabloda in samo prevara je, da se plačuje izobrazba tam, kjer ona ni potrebna za rezultate. To ne prenese nobena ekonomija. Takšna praksa je vredna vse obsodbe, saj omogoča zaslužke brez rezultatov, povečuje stroške in duši razvoj države, ki se zato zadolžuje za preživetje več kot je potrebno ter zato dodatno bremeni poštene državljane in mlajše rodove. Tisti, ki so plačani po rezultatih dela, ne pa samo po izobrazbi, naj uporabijo pravilo: »Vklopi razum, zahtevaj račun!«

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI