Macron je opravil domačo nalogo

Aleš Maver 8.5.2017 6:43
 

Francoski volivci so v včerajšnjem drugem krogu predsedniških volitev ostali zvesti izročilu in poskrbeli za olajšanje pri marsikom v Evropi. Čeprav je bila tokrat zmerna desnica tista, ki je morala požreti ranjeni ponos zaradi izpada svojega kandidata v prvem krogu in preprečiti njeno pot v Elizejsko palačo, Le Penova podobno kot njen oče, ki ga je morala zaustavljati levica, ni bila niti približno blizu uspehu.

Na spodnji meji napovedi

Njenih 34 odstotkov je veliko, če pomislimo, da to pomeni več kot deset milijonov glasov. A podobno kot njen oče je na sam volilni dan pristala precej niže, kot ji je napovedovala večina anket. Vsaj enkrat se je potrdilo zapisano že ob prvem krogu, češ da v demokratični Evropi ponujanje postane mešanice sestavin, v glavnem znane že iz evropskih tridesetih let 20. stoletja, enostavno ni zmožna doseči politične večine. Kar je dobra novica.

Veliko večje vprašanje je, ali je res dobra novica izvolitev “francoskega Cerarja” za predsednika republike. O tem se naslednjih pet let verjetno ne bodo spraševali le Fillonovi, marveč tudi Melenchonovi volivci, ki so zanj s stisnjenimi zobmi glasovali 7. maja. Sicer imajo oboji še priložnost za delni popravni izpit na parlamentarnih volitvah čez mesec dni. Vendar je razmeroma malo verjetno, da bi uspelo desni sredini doseči tisto večino, ki se je še pred nekaj meseci zdela enako samoumevna kot Fillonova zmaga. Pravzaprav se kaže, da bodo celo težko ohranili enotnost svoje skupine, saj je sodelovanje z novim predsednikom za prenekaterega v njihovih vrstah preveč vabljivo.  Seveda pa to še ne pomeni, da bo 66 odstotkov za Macrona s predsedniških volitev dobilo svoj odraz v novi francoski skupščini. Vsekakor pa je po sorazmerno slabem izplenu Le Penove zelo odmaknjena tudi pomembnejša vloga Nacionalne fronte v njej. Večinski sistem je pač neizprosen in več kot nekaj deset poslancev zanjo ni dosegljivo.

Pomenljivi mali Schleswig-Holstein

V senci velike Francije je včeraj volila tudi mala severnonemška dežela Schleswig-Holstein. Ni moč reči, da so bile tamkajšnje volitve nepomembne. Velikanski uspeh tamkajšnjih krščanskih demokratov, ki so z znatno prednostjo premagale vladajoče socialdemokrate, utegne odmevati ne samo prihodnji teden, ko bodo deželni parlament volili v največji nemški zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija, marveč celo na jesenskih zveznih volitvah. Velika pričakovanja, vezana na Martina Schulza, se doslej v volilnih kabinah niso potrdila. “Rdeči” so dvakrat zabeležili minus. Krščanski demokrati so se v anketah znova odlepili v tekmi za zvezne poslance, bitka za prevlado v parlamentu v Düsseldorfu je proti pričakovanjem povsem odprta. Relativna zmaga na severu sicer še ne pomeni, da bodo “črni” oblikovali vlado, a bo liberalce verjetno težko pridobiti za “semaforsko” koalicijo z dosedanjim hudo poraženim ministrskim predsednikom iz socialdemokratskih vrst.

Če gre nemški desni sredini precej bolje kot francoski, imata oba volilna preizkusa vendarle nekaj skupnega. Označujeta vsaj začasno ustavitev rasti podpore populističnim strankam. V Schleswig-Holsteinu se sicer ni zgodilo, da bi Alternativa za Nemčijo obtičala pred vrati deželnega zbora, a je njen dosežek pod šestimi odstotki že drugič zaporedoma daleč od dosežkov iz prejšnjega leta.

 

 
Značke:

10 komentarjev

  • Že davno sem napovedal, da ne vidim, kako bi Le Penova prešla 40% podporo. Podobno razočaranje za našo novo-protimerklovsko desnico v Nemčiji, kjer posebej na zahodu Afd počasi usiha proti bolj normalnim, skoraj zanemarljivim odstotkom ( okoli 5%). Dobro. Stvari se normalizirajo. Le Pen in AfD so izstop iz normalnosti.

  • Macron bo v parlamentu težko sestavil večino brez desne sredine. Malo verjetno. Zato dodatni pritisk na obe strani, da bi šli skupaj. Macron ne kaže velikih zadržkov do tega. Glede na njegovo ekonomsko in proevropsko usmeritev mislim da tudi na desni sredini ali vsaj večini desne-sredine ni razlogov za velike zadržke. Problemi bi lahko nastopili pri nekaterih kulturno-vrednostnih usmeritvah. Če teh možnih razlik ne bojo potiskali v ospredje, delovali kompromisno, potem so šanse za koalicijo, ki bi Franciji povrnila vsaj nekaj izgubljenega elana in vloge v Evropi. Mlad, inteligenten voditelj s kar nekaj šarma, vitalnosti in ambicije daje upe, da bo končal manj bledo od predhodnika.

    V Nemčiji so pa pri CDU lahko zdaj bolj mirni. Že druga prepričljiva deželna volilna zmaga zapored na nekdanjem zahodu v deželi, ki ni tipično krščanskodemokratska; prej socialdemokratska. Tudi spodjedanje z eurofobične desne strani je zaenkrat uspešno ustavljeno.

  • Prepričljiva zmaga establišmenta, ki pomeni nadaljevanje dosedanje politike kulturnega marksizma in politične korektnosti. Evropski birokrati so si oddahnili.

    Zmagal je “neodvisni” kandidat, sicer bivši član socialistične stranke in predstavnik kapitalskih elit. Vesel je bil tudi Obama, ki mu želi, da še naprej nadaljuje s širjenjem “progresivnih” idej. Dobili smo torej novo embalažo in staro vsebino.

    Malo verjetno je, da so krizo EU zmožni rešiti tisti, ki so jo povzročili. Zato se bo v naslednjih letih kriza verjetno še poglobila.

    Torej, za enkrat vse ostane tako, kot je bilo. Preobratov ni, a tudi rešitev ni. Povsem mogoče, da bo na naslednjih volitvah zmagala Le Penova.

    • Ob tvoji ponavljani diagnozi “prevladujočega kulturnega marksizma” bi se mnogi od teh, ki jih tako naslavljaš, križali, če bi jo brali. Prej je marksistka Le Penova, če že vztrajamo pri tem enostranskem bradatežu.

      • IF, priporočam, da se poučite o tem, kaj je kulturni marksizem.

        • Sem šel pogledat ta čudaški pojem na wikipedijo in vidim, da je pripisovan Antoniu Gramsci-u in predvsem frankfurtski filozofski šoli. Če o čem, potem močno dvomim, da bi ta misel danes vodila svet in navdihovala politične voditelje zahoda. Tu gre vendar za družbene teoretike. Ravno vrednost zahodnega kapitalističnega sistema je med drugim, da omogoča akademsko svobodo in do njega kritične intelektualce. Nisem poznavalec teh ljudi z izjemo do neke mere Ericha Fromma, ki se mi je zdel precej pameten človek v tistem, kar sem njegovega bral. Bi ocenil, da ta svarila pred “kulturnim marksizmom” nimajo posebne teže, ne teoretične, ne praktične. Verjetno ni krivično, če se jih uvrsti v sklop modnih teorij zarot.

          • Morda bo treba še kaj prebrati.

          • Predvsem že v osnovi ne verjamem v ( marksistično) tezo, da družbeni teoretiki usodno določajo mišljenje in vedenje ljudi in vsebino demokratične politike. Če sploh kaj, verjetno v zelo majhnem delu. V tem smislu strašenje pred “kulturnim marksizmom” in njegovim menda prevladujočim vplivom, vidim kot marksistično v vsebini. Znanost je zame sicer lahko znanost ( tudi družboslovna) in je kaj vredna, samo če je izven političnega vpliva in angažiranosti.

    • Sam zmago Macrona ocenjujem kot nekaj kar bo končni razpad četrtega rajha, ki se samoimenuje EU, sice rodložilo, ne pa preprečilo. Kot Hitlerjeva ofenziva v Ardenih leta 1944. LE stroški in škoda bo še nekoliko višja.

  • Sarkazem

    Popolnoma se strinjam s Tinetom. Dodal bi le, da bi bila zmaga Lepenke katastrofična za nas. Pri razpadu Evrope bi se naš režim strgal z verige in uprizoril nepredstavljiva čudaštva, lahko celo nasilje. Ob tej priliki bi vse bralce rad obvestil, da na nadvozu pri delavskem domu že nekaj dni visi transparent “Naš Tito”. Peljite se pod nadvozom v center Ljubljane in uživajte! Lahko bi se še zgodilo, da bi spet plačevali z boni, tolarji ali celo dinarji. Zaenkrat so ti scenariji odloženi. Za Francijo je pa vprašljivo, katera od obeh političnih variant je slabša zanje, frexit in frank ali kulturni marksizem in islamizacija.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI