In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. (Mt 26,30)

Matevž Vidmar 7.5.2017 6:580 komentarjev
 

Za marsikoga pravzaprav nepomemben podatek, da so Jezus in učenci ob koncu pashalne večerje odpeli hvalnico, me je vedno znova presunil. Tokrat pa mi je služil, da sem nekako povezal in v velikonočno skrivnost odel razmišljanje o apostolski spodbudi Radost ljubezni oziroma o drugem delu četrtega poglavja (AL 120–164).

Pashalna hvalnica in hvalnica ljubezni

Omenjena hvalnica je na skrivnosten način povezala skrivnost velikega četrtka, v katerem se prvič obhaja evharistija, s skrivnostjo velikega petka, ko naš Odrešenik z dejanjem pokaže, kaj pomenijo besede: »To je moje tole, ki se daje za vas.« (Lk 22,19) Morebiti bi bilo na tem mestu dobro opozoriti, da se na križu razodene, kaj je ljubezen (Štrukelj, Zakon in Devištvo 1995, str. 123) in Kristusova ljubezen do Cerkve, Kristusovo ljubezen do Cerkve pa napravlja vidno krščanski zakon (pr. t.). A na tem mestu, ob komentarju Radosti ljubezni, izpostavimo, da je hvalnica tista, ki je povezala besede velikega četrtka in dejanje velikega petka. Pavlova hvalnica ljubezni je prav tako lahko povezovalen člen med besedami zakoncev o popolni podaritvi, ki si jih izrečejo ob obhajanju zakramenta zakona, in dejanji, ki izkazujejo praznovanje zakramenta v življenju. To nakaže papež: »Hvalnica ljubezni sv. Pavla, skozi katero smo se sprehodili, nam omogoča, da se posvetimo zakonski ljubezni.« (AL 120)

Ideal v luči velikonočnega veselja

Seveda je Kristusov ideal ljubezni, ki jo zremo na križu, postavljen visoko, tako kot je tudi opisan ideal v Pavlovi hvalnici. Saj vendarle hvalnica izraža tisto, kar je Kristus v polnosti dotrpel na križu. Skorajda nedosegljiv ideal popolne darovanjske ljubezni, izražene na križu, bi mogel človeka obremeniti, tako zelo obremeniti, da bi ga čutil kot zares povsem nedosegljivega. Po nedosegljivem pa ne posegamo. Kot opozori papež:

Kljub temu ne smemo pomešati različnih ravni: dvema omejenima človekoma ne smemo naložiti silnega bremena, da morata na popoln način posnemati zvezo, ki obstaja med Kristusom in njegovo Cerkvijo, kajti zakon kot znamenje vključuje ‘dinamičen proces od stopnje do stopnje, v skladu z napredujočim sprejemanjem Božjih darov’. (AL 122)

Zelo dinamičen proces se je pokazal v velikonočni skrivnosti, ko žene hitijo h grobu mazilit truplo (Lk 24,1), ko najdejo prazen grob, odhitijo k učencem, ki se jim to zdi blebetanje (11),  z izjemo dveh, ki tečeta h grobu (Jn 20,3). No, druga dva sta se raje kot h grobu odpravila kar ven iz Jeruzalema v Emavs, kljub pripovedovanju žena in učencev, ki so bili pri grobu (Lk 24,13-15). Da ne govorimo o Tomažu, ki je moral čakati cel teden, da je kot drugi začutil mir in veselje velike noči (Jn 20,24-29). Križ in Jezusova smrt na prvi pogled prineseta totalen kaos v življenje Jezusovih učencev. Tek, iskanje in bežanje, po tem ko se je na križu razodela Jezusova ljubezen. Vendar nikjer ni slutiti, da bi jim Jezus ta tek, to iskanje in to bežanje zameril. Izkoristi ga, da za vsakega izmed njih postane vir velikonočnega veselja. V tej luči pa spoznajo veličino velikega petka.

Ne žalost, veselje!

Večkrat sem že zatrdil, da imamo kristjani raje temačnost velikega petka kot pa veselje velike noči. Raje imamo 40 dnevni postni čas kot daljši in za nas pomembnejši velikonočni čas. Nič nimam proti poglobljenemu doživljanju skrivnosti trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa ob češčenju križa na veliki petek. A če se to notranje doživljanje pozna na resnem, žalostnem, in še bi lahko našteval, obrazu, potem bi pričakovali, da se bo veselje velike noči poznalo na veselih, radostnih obrazih pri obhajilu ob veliki noči. A pojdimo raje nazaj k Radosti ljubezni: »V zakonu je treba negovati veselje ljubezni.« (AL 126) Všeč mi je izraz negovati, saj nega izraža neko dolgotrajno dejanje, kjer včasih učinki niso takoj vidni, so pa blažilni, spet drugič pa lahko pridejo na plano v hipu. Nega lahko zahteva velike žrtve, včasih pa je skrivnost v majhnih detajlih. Sploh pa ne smemo pozabiti:

»Domišljijske predstave o idilični in popolni ljubezni, ki ne upoštevajo spodbud za njeno rast, so brez vrednosti. Nebeška predstava o zemeljski ljubezni pozablja, da je najboljše tisto, kar še ni bilo doseženo, vino, ki zori s časom. Tako so poudarili škofje iz Čila: »Popolne družine, ki nam jih predstavlja varljiva in potrošniška propaganda, ne obstajajo. V teh družinah leta ne minevajo in v njih ni ne bolezni ne bolečine in ne smrti. (…) Potrošniška propaganda kaže sanjsko podobo družine, ki nima nič opraviti z resničnostjo, s katero se morajo dan za dnem soočati možje in žene v družini.« Bolj zdravo je z realizmom sprejeti meje, izzive ali nepopolnosti in poslušati klic k skupni rasti; ljubezen spodbujati k zorenju in skrbeti za trdnost zveze, ne glede na vse, kar se lahko zgodi.« (AL 135)

Male skrivnosti velikih mojstrov …

Izpostavil bi štiri začimbe, ki bi mogle okrepiti nego ljubezni, četudi jih je moč v spodbudi najti še več: ljubezniv pogled, poslušanje, lepa beseda, majhna dejanja ljubezni. V teoriji spet preprosto, v praksi teže, pa vendarle, ne smemo reči, da pretežko. »Pogled, ki drugega ceni, ima velik pomen in skopariti z njim običajno škodi.« (AL 128) Saj veste, kot vstali Kristus gleda na svoje učence, ki begajo, tečejo, se bojijo …

»Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek.« (AL 137) Zakaj ne bi bila askeza govora velikonočni odgovor na obilico postnih akcij? Četudi si Tomaž ni mislil, je vstali Kristus slišal, kar mu je imel povedati …

V družini »je treba uporabljati tri besede: »prosim«, »hvala«, »oprosti«. Tri ključne besede!« […] Ne bodimo skopi v rabi teh besed; bodimo velikodušni in jih ponavljajmo dan za dnem, kajti »so trenutki tišine, ki nas težijo, včasih tudi v družini, med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami«. Nasprotno pa prave besede, izrečene v pravem trenutku, ljubezen varujejo in spodbujajo. Velikonočni pozdrav vstalega Kristusa se izraža v veliki preprostosti besed: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19)

Potrebne so kretnje pozornosti do drugega in znamenja naklonjenosti. (AL 140) Kot vstali Kristus vabi Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke!« (Jn 20,27) …

… veliki mojstri, preprostih dejanj

In včasih najdeš navdih, da kakšno stvar razložiš ali pa da se po njej celo ravnaš, ne v dolgih teoloških traktatih pač pa v nekem filmu …

Treba je negovati veselje te kontemplativne ljubezni. Ker smo ustvarjeni za to, da ljubimo, vemo, da ni večjega veselja, kot je skupno dobro: »Dajaj in prejemaj. In razveseli svojo dušo, zakaj v podzemlju boš zaman iskal veselje« (Sir 14,16). Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino kosilo (Il pranzo di Babette), kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna. (AL 129)

Stopimo na pot odrešenja …? »In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.« (Mt 26,30)

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI