(Za)upanje v slovensko politiko

Danilo Kozoderc 6.5.2017 6:464 komentarji
 

Kakšno je naše upanje za prihodnost? Kakšno je upanje, da bo Slovenija v prihodnosti naredila temeljne korake, ki bodo prispevali k sodelovanju velike večine prebivalcev in ključnih subjektov? Kakšno je upanje, da bo Slovenija vstopila med zelo uspešne in urejene države. Pa pri tem ni potrebno, da se razvije v izjemno tehnološko razvito državo, kjer odrasli preživijo cele dneve na delovnih mestih. In kakšno je upanje, da bo EU (p)ostal patforma, ki bo zagotavljala članicam varnost in pogoje za dober ekonomski razvoj.

Sprašujemo se o upanju, za katerega pravijo, da zadnje umre, za katero tudi apostol Pavel pravi, da ne osramoti.

Upanje torej pomeni pozitivno pričakovanje dogajanj, ki se bodo zgodila. Gre za pričakovanje, da se bo pozitivni potencial uresničil v  posamezniku ali v družbi. Prej omenjena Pavlova misel se nadaljuje in postavi upanje na trdna tla, saj pravi: Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,1-5). Upanje torej temelji na presežnem. Njegovo absolutno zagotovilo velja le ob presežno močnih temeljih. Kako pa torej razmišljati o upanju, ko se to dotika prihodnosti naroda in države. Čeprav sta lahko tudi to presežni kategoriji, idealizem zagotovo ni na mestu.

In ravno idealizem je pogosto nasprotnik upanja. Komar (1965) govori o kačurstvu – po Cankarjevem liku Martina Kačurja – kot načinu idealizma, ko želimo uravnavati življenje po idealih in ne po priložnostnih potrebah in koristih. Ideali so nekaj vzvišenega, s čimer se človek zlahka poistoveti. Razlika med temi ideali in stvarnim življenjem pa je velika in se ob takem idealističnem pogledu samo še veča. Večanje te razlike vodi v izgubo upanja in pesimizem. In precej blizu tega stanja se nahajamo v Sloveniji. O velikih idealih je govoril predsednik vlade, a realnost se temu ni približala. Optimizem in upanje torej ne temeljita na idealizmu, ampak na realizmu. Ker živimo v realnem svetu z vsemi ovirami in negativnimi elementi, ga moramo razumeti in sprejeti. Kljub tej realnosti pa lahko ohranjamo upanje v dober izid, v potrebne spremembe in obenem optimizem, da je to mogoče doseči, da bomo to v prihodnosti dosegli. To pa torej zahteva zelo velik realizem posameznikov in skupin, ki v tovrstno upanje verjamejo. Po drugi strani pa seveda tudi zahteva stik s presežnim. Tista minimalna presežnost, ki je po eni strani sploh možna v današnji realni politiki, po drugi strani pa je minimalni pogoj za obstoj upanja je prihodnost, je vizija, ki jo deli dovolj ljudi.

Upanje vedno sega v prihodnost, v še ne doseženo, pravi Trstenjak (1984) in dodaja, da se v upanje vedno primeša tudi strah. To se lepo kaže v slovenskem jeziku, ko vprašamo: “Si upaš?” in s tem mislimo: “Ali te ni strah? Boš naredil to?” In drugi odgovori: “Upam si!” Čeprav lahko prihodnost, ki je predmet upanja, zelo zanesljivo napovemo, je še vedno nezanesljiva, dokler je ne dosežemo. Na Primorskem uporabljajo narečno obliko “A upaš?”, ki pomeni: “Ali lahko …? Boš lahko?” Na nek način ta oblika kaže, kako močno zagotovilo za prihodnost nosi beseda upanje. Morda tudi pomeni, da je primorski značaj bolj optimističen.

Trstenjak (1984) ponudi zanimiv pogled, ko pravi, da človek sicer šteje svoje življenje po letih svoje preteklosti, vendar pa je ves obrnjen v tok prihodnosti. Tako se nam njegova prava podoba bolj razodeva iz njegovih sanj in načrtov za prihodnost kot pa iz konkretnih dejanj, iz preteklosti. Trstenjak pravi, da je v preteklost obrnjen njegov ‘slabši jaz’, v prihodnost pa njegov ‘boljši jaz’. Človek mora upati v ta boljši jaz. Dojenček je poln upanja. Ko se postavlja na vse štiri in poskuša narediti premik naprej, vedno znova pada na trebuh. In dokler se sam ne more zopet postaviti na vse štiri, čaka in kliče, da ga nekdo postavi v sedeči položaj, potem pa zopet gre na vse štiri in poskuša in upa. Ko nekako naredi prvi premik po vseh štirih, se namesto naprej premakne nazaj. A še vedno upa in upa, mesec ali dva, morda še več, da se končno uspe premakniti naprej. Na nek način je upanje v dojenčka vgrajeno. Ne more biti prepričan, da mu bo uspelo, a usmerjen je naprej in ne odneha.

To primarno upanje moramo razvijati in najbolj zgodnja leta so pravi čas za to. Pri otroku razvijamo upanje tako, da mu za-upamo. Zaupamo vedno nekomu, zaupamo v nekoga, da bo nekaj naredil v prihodnosti – nekaj, kar je samo po sebi negotovo. In to upanje, kot pravi Trstenjak (1984), ne sme biti samo splošno, biti mora pravo pričakovanje. To je upanje, ki vsebuje obljubo. Opiše, da se prav z upanjem človek razlikuje od vseh drugih živih bitij, saj je upanje obrnjeno v prihodnost in v velikem loku presega sedanjost z vsemi trenutnimi fizikalno fiziološkimi pogoji življenja. Upanje je temeljni pogoj za življenje.

Pa zopet preklopimo na politično stvarnost. Kaj narediti  takrat, ko umre upanje, da bo bolje, da se bodo v državi zgodile potrebne spremembe. Politiki tako radi sejejo upanje. A najprej si morajo pridobiti zaupanje ljudi.  Najbolj hitra pot do zaupanja je obljubljanje tistega, kar ljudje želijo slišati. Na tej rodovitni zemlji so ugodni pogoji za razcvet populizma. Realisti imajo malo možnosti, da prebudijo upanje v ljudeh – da si pridobijo zaupanje ljudi. Vsaj na kratki rok to deluje. Ob tem velja misel, da se zdi, da poštenjaki vedno pridejo zadnji na cilj, a oni tekmujejo v neki drugi tekmi.

Na dolgi rok lahko pridobimo zaupanje le tako, da obljubljamo tisto, kar lahko uresničimo in to tudi naredimo

Slovenski politik, ki je najbolj uspešen v tem, je gotovo Borut Pahor. Tisto kar govori tudi ponazarja z dejanji. Dejanja so res le simbolična, a navsezadnje je tudi vloga predsednika v veliki meri le simbolična. Nekaj let nazaj je Rado Pezdir bil na dobri poti, da si pridobi zaupanje. Morda ga je celo pridobil, a ga ni mogel / hotel uporabiti na politični poti. Ko je začel in tudi končal akcijo zavrnitve preveč plačanih prispevkov za telefonijo.

Obstaja alternativa za graditev zaupanja, ki lahko na dolgi rok vrača upanje. Pot ni lahka. Bližnjice lahko prinesejo zmago na volitvah, ne morejo pa prinašati upanja na dolgi rok. Zakaj pravzaprav skorja nihče ne gre po tej poti? Ali res takt volilnega cikla tega ne prenese?

Trstenjak, A. (1984). Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.

Komar, M. (1965). Pot iz mrtvila, Slovenska kulturna akcija.

 
Značke:

4 komentarji

  • Izberi si življenje!

    Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal.

    (5 Mz 30, 15-20)

  • Franc Mihič

    Ali Slovenci sploh komu zaupamo svoj kapital?

    Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo svojim, ker tudi svojim ne zaupamo!

    Komu sploh zaupamo?

    Slovenci skoraj nič svojega kapitala ne vlagamo v gospodarstvo, a več vlagamo v tujini, doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja, ni višje dodane vrednosti in ni novih delovnih mest, ogrožene so pokojnine.

    Tako bi lahko zaključil, ko preberem kako Slovenci svoj denar ne zaupamo oblasti oz. ne podjetjem oz. njihovim vodstvom. Ti so sicer raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapital, ne tuji, ne domači kapital. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj gospodarstva in nova delovna mesta, a očitno ne zaupamo svoj kapital ne oblasti, ne podjetjem oz. njihovim vodstvom. Država in podjetja se zadolžujejo v doma ali v tujini,

    Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko vzor. Pred 50 leti so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna.

    Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.

    Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke.

    Domače premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.

    Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač zapisal:«Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.

    Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja:«V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,«

    Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov.

    Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta?

    Kje je torej razvito množično delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo?

    Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 javno opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu.

    Država oz. vlada pa se je letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.

    Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital?

    Avtorja knjige »Zakaj narodi propadajo« sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«

    Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola!

    Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, celo svoj kapital raje nalagajo raje v tujini, ne more preživeti samo s krediti.

    Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in v vodstva postavili menedžerje, preverjene na mednarodnem trgu.

    Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo nacionalno ekonomijo, a tej ekonomiji Slovenci ne zaupamo svoj kapital?

    Zato vklopimo razum in politikom izstavimo na volitvah reklamacijo in pravi račun!

    Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije.

    Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da ima država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo!

  • Franc Mihič

    Vsak zaposleni, ki šele ob upokojitvi zve, da je nekdo ukradel njegove zaslužene prispevke, naj toži državo! Seveda naj toži tudi politike in sindikate, ki jim je zaupal in jih je vzdrževal!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI