Kavarna Hayek: Svoboda govora Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Casnik 6.5.2017 23:479 komentarjev
 

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombandirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi„neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti„varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Vir: Kavarna Hayek

 
Značke:

9 komentarjev

  • Pri zanikovalcih holokavstva zame svoboda govora ni edino vprašanje, ki se ob tem nekemu razumnemu, uravnoteženemu človeku sproža.

    Seveda je svoboda govora velika vrednota. Kar pa ne pomeni, da je vsaka vsebina, ki se svobodno izraža, avtomatično nekaj vredna. Zanikanje holokavstva je vredno manj kot nič; če je resno mišljeno, ali je poza – pri akterju tega zanikanja, njegovi osebnosti in psihi ob današnjem vedenju, ob dejstvih videnih recimo iz Auschwitza, Buchenwalda, varšavskega geta in še in še, vsaj po mojem nekaj ne štima.

    Tam, kjer se milijone ljudi na ta način iztrebi, kot so to med drugo vojno v Evropi storili z Židi ( ne samo z njimi, ampak z njimi v največjem procentu) in to predvsem nacistični režim, je reakcija normalnega osebnostno stabilnega, emocionalno zrelega človeka lahko le spoštljiva empatija do ljudi, milijonov nedolžnih civilov, ki so doživeli to usodo, to kalvarijo. Obsodba storilcev in sočutje do žrtev.

    Pri zanikovalcih holokavstva, če ne gre za kognitivno prizadete ljudi, pa ni to, ko se človek sprašuje, če nosijo nemara kamen namesto srca, edini problem. Naslednji problem je ideološki, ker se često izkaže, da je njihov motiv relativiziranje krivde in zločinskosti storilcev, njihove ideologije in njihovega sistema. Najbolj zblojene vrste nacionalizma v zgodovini, torej nemškega nacionalsocializma, hitlerjanstva. Velik del teh ljudi želi delno ali popolno rehabitilitacijo tistega režima. V številnih zanikovalcih holokavstva ( ne vem sicer dovolj o tem, kam uvrstiti v članku obravnavanega) je torej težko prezreti neofašistično ali neonacistično tendenco.

    In ta si vsekakor ne zasluži podpore. Tudi svobodo govora je torej vendarle vredno vrednotiti cum grano salis, da ne bi v njenem imenu podpirali zla.

  • Težava holokavsta ni v tem, da se ta ne bi priznaval. Vsaj za ljudi, ki do neke mere poznajo zgodovinska dejstva, čeprav je tudi mnogo dvomov glede točnosti navedb posameznih pojavov. Npr. glede števila žrtev ipd.

    Težava je v tem, da poklicni zagovorniki holokavsta priznajo samo zločine nad Judi, ne pa tudi drugih zločinov, npr. zločinov, ki so jih naredili komunisti. Samo oni smejo biti žrtve (socializma) in nihče drug. V holokavst se ne sme dvomiti, v druge žrtve se pa lahko dvomi in se jih relativizira ali celo zanika s strani zagovornikov holokavsta. Kljub trdnim dokazom, da so žrtve bile.

    Morda k temu vpliva dejstvo, da so Judje financirali oktobrsko revolucijo. Toda financirali so tudi vzpon nacizma. Morda pa menijo, da drugih žrtev ni tako škoda kot lastnih?

  • svitase

    Drži, besedo dejstvo je uveljavil namesto besede resnice totalitarni režim, ki ni maral resnice.

  • Franc Mihič

    Hitler je rešil Evropo?!
    Zgrožen berem intervju s francoskim filozofom Jean-Claudom Milnerjem, »Ne potrebujemo več nezemljanov«, da bi nas vznemirjali«, ki ga je objavila novinarka Jela Krečič, soproga slovenskega marksista Slavoje Žižka, v Delu – SP; 5. marca 2016. Levičarski filozof pravi, da je Evropa postala dežela miru, ko je Hitler rešil judovsko vprašanje in je »dobil vojno«. Novinarka ne vidi v tem nobenega problema, ne postavi nobenega dodatnega vprašanja. Problem holokavsta je s tem za novinarko zaključen? Ali je Hitlerju res »uspelo«?
    A je bil Hitler res rešitelj Evrope, ko je »rešil judovsko vprašanje« in je tako dobil vojno?
    Holokavst s šest milijonov žrtev Judov pa da je sprejemljiv? Ali je nauk holokavsta, da se naj ta »po potrebi« ponavlja, seveda ne samo nad Judi?!
    Slovenski kazenski zakonik (Uradni list RS 55/2008) 297. člen, pa v svojih prvih treh odstavkih pravi:

    (1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

    (2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.

    (3) če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.«

    Ali bomo znova dopustili Hitlerje in morije? Kaj je Hitler, ko praznujemo praznik upora proti okupatorju, rešitelj Evrope ali okupator? Ali res več ne vemo kaj je Hitler?
    Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica
    2016-04-20

    Opomba: Dopis poslan pristojnim v RS, 21. marca:
    • Predsedniku DZ RS
    • Predsedniku vlade RS
    • Predsedniku RS
    • Varuhu RS
    • Specializiranemu Tožilstvu RS

    Do danes 7. maja 2017 še nobenega odziva!
    Franc Mihič Franc.mihic@siol.net

  • Zdravko

    Kavarna Hayek je totalno odbluzila. Tega Waltla sicer ne poznam, ampak Brščič se ne more sklicevati na svobodo govora. Ali na “pravico biti užaljen”. To ni nobena pravica. Tako govoriti o holokavstu je žaljivo. Nobenega opravičila ni v tej novi “pravici do dvoma”, ki bi jo rad vpeljal avtor članka. Nimaš pravice kar nekaj insinuirati na račun drugih. Waltl ima tu povsem prav. In ni to edini Brščičev izpad. Še kup drugih ima, da ga nihče več noče poslušati. Iz dneva v dan tako postaja bolj agresiven.
    Bernard Brščič je vse prej kot intelekt.

    • V zvezi s holokavstom je bilo kasneje dokazano, da mnoge trditve, ki so bile podlaga za proglasitev holokavsta, ne držijo. Vsak poizkus soočenja med znanstveniki revizionisti in zagovorniki holokavsta je bil obsojen na neuspeh, revizionisti so bili pa v glavnem grobo preganjani. Z njimi so tudi fizično obračunavali, jih metali iz služb ipd. Holokavst je bil povzdignjen na raven dogme, ki ne prenese nobenega dvoma in revizije, kar je zastrašujoče.

      Kolikor sem videl, Brščič sploh ni zanikal holokavsta, temveč je le izpostavil njegovo zlorabo za uveljavljanje sedanje multikulti politike. Zakaj ne bi smel izpostaviti tega aktualnega vprašanja?

      • Zdravko

        Venomer znova nekaj dokazovati tudi ne gre. Če številka 6 milijonov ni prava, je v resnici danes popolnoma vseeno ali jih je bilo 5 ali 7.
        Če kdo lahko dokazovaže, da je obstoječe štetje bilo skonstruirano, potem se jih lahko prešteje znova. To kar pa Kavarna Hayek počne, je zelo nespodobno.

  • Ah! Gospod Zdravko je sicer strašen pristaš ene same resnice in to njegove. Zato ne more prebrati, da Brščič ne zanika holokavsta, le zapiše, da sedanje generacije Nemcev ne morejo biti krive zanj.

    Ker pa je gospod Zdravko ljubosumen na intelekt Brščiča, ga seveda ne bo pozabil popljuvati. Saj mu vendar pljuvanje admin dopušča in zakaj ne bi to izkoristil?!

  • MEni se tudi ne zdi Brščičev prispevek strašno problematičen. Metodološko sicer v nekaterih elementih napačen, sicer pa nič večjega.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI