Resnica ali mit?

Renato Podbersič ml. 5.5.2017 6:3525 komentarjev
 

Vladajoča nomenklatura in t. i. dominantni mediji nas vedno znova prepričujejo, češ da brez  odpora proti okupatorju med drugo svetovno vojno Slovenija danes sploh ne bi obstajala. V resnici je Slovenija tedaj utrpela ogromno število žrtev (okrog 98.000 mrtvih) in veliko materialno škodo. Poslušamo pa trditve o zmagoviti NOB in etiketiranje nasprotnikov z izdajalci, kar »tisti pri koritih« pogosto nekritično uporabljajo za opravičevanje medvojnega revolucionarnega nasilja.

V šolah še vedno učijo, na proslavah grmijo, izza govorniških pultov pa nas poučujejo, da naj bi okupatorji med drugo svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje. Zato naj »naprednim silam« ne bi preostalo drugega kot upor proti tujim okupatorjem, da bi se tako  preprečil njihovi genocidni načrt. Tovrstne besede se zlasti pogosto slišijo v spomladanskem času, ki dobiva pridih revolucionarnega mesečnega praznovanja, ko se vzneseno obeležuje razne obletnice v zvezi s t. i. NOB. Začne se v dneh pred 27. aprilom in traja tja do sredine maja, ko se spominjajo bojev pri Poljani na Koroškem. Takrat na bi počastili konec »zadnjih bojev« v drugi svetovni vojni v Evropi. Ampak, gre za še enega izmed mitov o t. i. NOB, ki z zgodovinsko resnico nimajo prav veliko skupnega. To o zadnjih evropskih bojih na Poljani pri Prevaljah sredi maja 1945 namreč preprosto ne drži.

Tam so se nemške (glavnina armadne skupine E) in nekatere kolaborantske enote resda upirale partizanskim enotam še po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945, kajti z orožjem so želili izsiliti prehod proti Avstriji pod zavezniško zasedbo. Boji so trajali do 15. maja 1945. Danes je večji del Poljane zaščiten kot spominsko območje, ob cesti proti Holmcu pa stoji velik spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča.

Zadnji boji v Evropi so se v resnici končali 20. maja 1945 na nizozemskem otoku Texel v Friziji, obalni pokrajini vzdolž jugovzhodnega roba Severnega morja. Nacistična Nemčija je to območje zasedla že sredi leta 1940, ob napadu na Kraljevino Nizozemsko.

Tam so se v začetku aprila 1945 začeli spopadi med nemškimi enotami in njihovimi dotedanjimi kolaboranti iz 882. pehotnega bataljona “Kraljica Tamara”, ki ga je sestavljalo okrog 800 Gruzijcev, nekdanjih pripadnikov Rdeče armade ter sovjetskih vojnih ujetnikov, in približno 400 nemških častnikov in podčastnikov.

Gruzijci, dotedanji nemški zavezniki, so v pričakovanju konca vojne zamenjali stran in se skupaj s člani krajevnega nizozemskega odporniškega gibanja povezali proti Nemcem. Upor se je začel v noči na 6. april 1945, ko so po polnoči Gruzijci z noži in v nemških uniformah pobili približno 400 Nemcev. Toda ti se niso dali, iz celinske Nizozemske jim je prišel na pomoč 163. mornariški strelski polk, ki je štel okrog 2000 vojakov. Skupaj s krajevno nemško posadko so razbili upornike in v naslednjih petih tednih izvedli čiščenje otoka, med katerim so ubili vsakega Gruzijca, ki so ga uspeli ujeti. Prelivanje krvi se je nadaljevalo tudi po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945 in uradnem koncu sovražnosti v Evropi. Končalo se je šele potem, ko so se na otoku izkrcale kanadske zavezniške sile in uspele razorožiti Nemce. Zadnji boji med Kanadčani in Nemci so se končali šele 20. maja 1945! V tem času je na otoku Texel padlo 812 Nemcev, 565 Gruzijcev in 120 Nizozemcev, v glavnem civilistov. Ob tem je bilo požganih na desetine kmetij, po vojni so škodo ocenili na 3,7 milijona ameriških dolarjev.

Nemci so zajete Gruzijce prisilili, da so tik pred eksekucijo slekli svoje nemške uniforme! Preživelo pa je 228 Gruzijcev, ki so se skrivali na minskih poljih ali pri nizozemskih kmetih. Po vojni so jih zavezniki nato deportirali v Sovjetsko zvezo, kjer so skoraj vsi izginili v gulagih zaradi svoje izdaje. Spomin nanje se obeležuje šele od leta 1991.

V nekoliko drugačni luči so potekali tudi boji za Odžak ob Savi, poznani tudi kot »bitka za Odžak«, na severu današnje Bosne in Hercegovine. Tam so se spopadi začeli 19. aprila, končali pa šele 25. maja 1945. Tedanja Jugoslovanska armada jih je vodila proti ustašem in vojski NDH, ki nikoli ni bila mednarodno priznana. Nemška vojska pa v teh bojih ni sodelovala. Številčno šibkejši hrvaški vojaki, dobrih 2000 borcev, so se utrdili v domačih krajih, bili so dobro oboroženi. Zagrizeno so se borili, kajti lahko so slutili, kakšna usoda jih čaka v primeru poraza.

Med pomembne razloge srditih napadov JA na praktično že poražene nasprotnike lahko uvrstimo željo novih jugoslovanskih oblasti, da bi (zahodnim) zaveznikom dokazali, kako nadzorujejo okoliščine in jugoslovansko ozemlje ter da se lahko samo z njimi pogovarjajo o prihodnosti države.

Josip Broz Tito je 30. aprila 1945 opozoril štab III. korpusa JA, da bo nosil vso odgovornost, če takoj ne začnejo čistiti terena. Boje proti ustašem in domobranom so izvajale štiri partizanske brigade iz sestave 53. divizije JA. Generali Jugoslovanske armade so poslali 23. in 24. maja 1945 iz Beograda nad Odžak dve eskadrilji modernih britanskih avionov. Boji so se zaključili po 36 dneh krvavih spopadov, potem ko je bila druga svetovna vojna v Evropi že več kot dva tedna uradno končana.

Zanimivo je, da jugoslovansko zgodovinopisje do razpada Jugoslavije teh bojev pri Odžaku skorajda ni omenjalo. Tam tudi ni šlo za skupinsko vdajo enot NDH, kajti predalo se zgolj okrog dvesto ustašev, ki so jih pripadniki JA ustrelili v bližnjem gozdu. Poleg tega se je približno stotniji ustašev in domobranov uspelo prebiti iz obkolitve in se umakniti proti jugu. Boj proti novemu jugoslovanskemu komunističnemu režimu so nadaljevali še do začetka leta 1947, nekateri tudi kot t. i. križarji. Podobno sicer lahko rečemo tudi za nekatere četniške skupine, ki so se po Bosni in Srbiji upirale jugoslovanskim enotam KNOJ še več let po končani vojni. Toda to je že druga zgodba.

 
Značke:

25 komentarjev

  • svitase

    Ni bila narodno osvobodilna vojna, ampak državljanska vojna, kar je žalostno.
    Zato jo lahko le obžalujemo.
    Njene vrednote pa preziramo.

  • Zanimivo. Boji konec maja 1945 v gorati divji Bosni mi niti niso presenečenje, boji v istem času na frizijskem otoku pač. Prvič slišim.

    Za boje na Poljani je sramotno, da se to še danes v Sloveniji slavi. ( Medtem ko Hrvati na isti dan streljaj daleč na pliberškem polju množično objokujejo nepotrebne izvensodne žrtve.) To so boji za zajetje kolon umikajočih se stotisočev, katerim so sledili genocidni poboji. Predaja je bila 8. maja podpisana, vojna končana. Nobenega plemenitega namena ni mogoče pripisati bojem na Poljani.

    • Ustaši (oziroma natančneje njihovo vodstvo) niso imeli drugega izhoda kot boj. Zavezniki jih niso marali, ker nekako niso sprejemali njihovega argumenta, da so se v prvi vrsti borili proti komunizmu. Enako velja tudi za slovenske kolaborante.

      • Zdravko

        Od naših je bil ta argument dokaj sprejet. Toda zavezniki niso nadaljevali z vojno proti komunizmu, ampak so rekli kar je, je. Stalin je obdržal pol Evrope, kmalu se je začela hladna vojna. Ne moreš zavezništva partizanov opremljati z visokimi moralnimi cilji zmage proti nacizmu. Žal.

  • Okupator je morda res del Slovencev aprila 41 obsodil na izumrtje. Nemci in to zlasti na Štajerskem, morda tudi Gorenjskem ( Hitler v Mariboru: “Machen sie mir dieses Land wieder mal Deutsch!”) Tu je razlika v primerjavi s Hrvati, ki so jim dovolili marionetno lastno državo.

    Podobno o volji po izumrtju slovenstva bi lahko trdili za fašiste za primorski del, ki je Italiji pripadel že po rapalski meji. Za ljubljansko pokrajino bi pa težko rekli, da so Italijani kdaj dali Slovencem obsodbo na izumrtje. Tudi šole v slovenščini so po okupiranju 1941 tu dopuščali ipd.

    Seveda bi bila obsodba na smrt (dela) naroda lahko izvršena samo skozi daljši čas in v primeru vojaške zmage okupatorja. Velik nesmisel je floskula, ki vtraja pri nas in na katero upravičeno opozarja avtor-zgodovinar, da bi bili Slovenci kot narod ne glede na izid svetovne vojne izbrisani, če se ne bi uprli s partizanstvom.

    Morda bi bila meja na Primorskem v tem primeru manj ugodna. Morda bi bila tudi boljša, če v uporništvu ne bi imeli glavno mesto komunisti. Skoraj gotovo bi bila boljša, če se na naših tleh po vojni ne bi utrdil komunistični režim. Ni pa gotovo za Trst in Gorico, ki vendarle nikoli nista imela slovenske večine.

  • Zdravko

    Naredite mi to deželo spet Nemško, je daleč od napovedi genocida. To je napoved okupacije in prevlade. Beseda “spet” je zelo pomembna v tem smislu.

    • Kaj je drugega od grožnje genocida narodu, če mu s prihodom takoj vzameš vse šole v njihovem jeziku, če izženeš ( zelo na Cerkev navezanemu ljudstvu) vse njihove domače duhovnike in druge narodno zavedne ljudi, predvsem inteligenco. Nemci so 1941 jasno kazali ta načrt. Mislim da 1943, ko so zasedli dele, ki jih je pred kapitulacijo imela Italija, že ne več.

      • Zdravko

        Če pa že hočeš: to je zasužnjevanje naroda. Slovenci bi bili sužnji Nemcem.
        Ampak, si pa intelektualec!

        • Ne vem, kaj hočeš s tem zadnjim povedat. Nekaj jedkega pač. Zafrkavaš. Lahko mi je v tolažbo, da mene manj jedko kot koga drugega tule.

          Sicer pa: fašisti in nacisti so na Slovence izvajali tak pritisk, da bi bilo možno skozi tako doglotrajno vladavino ne le suženjstvo, ampak tudi izbris slovenske kulture in jezika skozi daljše obodbje. Recimo skozi 4-5 generacij. Okoli 100 let po moji oceni. Če komunistično “zgodovinopisje” trdi, da bi se to zgodilo v 4 letih, je to le dokaz vrednosti takega “zgodovinopisja” oz. pomanjkanja odprtega resnicoljubnega uma ali pa britnosti dotičnih.

          • Zdravko

            Da iz “ukinjanja šol” narediš genocid. Genocid je nekaj takega kot holokavst. In židje niti najmanj ne omenjajo, da bi jim Hitler hotel vzeti šole ali kulturo.
            Torej nič jedkega nisem mislil.

          • Jaz očitno ta pojem malo drugače razumem. Kot izbris naroda. Ne nujno, da ga fizično iztrebiš. Temveč, da ga ponemčiš, italijaniziraš. Efekt v smislu izbrisa kulture, jezika, identitete je isti, čeprav nisi pobijal.

            Seveda bi bilo za to potrebno nekaj generacij. Za totalitarizme se k sreči ni izkazalo, da bi trajali tako dolgo. Še najdlje je trajal sovjetski, dobrih 70 let.

        • Amelie

          Prej zavajajočega uma zaradi uresničevanja lastnega cilja.

        • Amelie

          … zaradi interesa za uresničevanje ..

  • No, dejstvo je, da so nacisti resno mislili z iztrebljanjem podras oz. ras, ki naj bi bile manj vredne od njihove domnevno Arijske nadrase.

    V kategorijo podras niso spadali samo Slovenci in Slovani, temveč tudi Francozi, Angleži, Judje, Romi idr.

    Dejstvo je tudi, da nobeno izmed ras niso uspeli iztrebiti. Pri tem slovenski komunisti niso imeli nobene omembe vredne vloge. So pa slovenski komunisti uspeli iztrebiti tedanji cvet slovenskega naroda.

  • Franc Mihič

    Življenje in smrt Titovega nasprotnika, je knjiga o četništvu, ki odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci
    Ta Simićeva življenjska zgodba na smrt obsojenega, usmrčenega in pred kratkim sodno ponovno obravnavanega generala bo verjetno vzbudila različne odmeve.
    Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na sto tisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.
    Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo z britanskim premierom, če bi potegnil takšno potezo. Britanci so imeli v 2. svetovni vojni po vsem svetu približno 450 tisoč mrtvih, v Jugoslaviji, kjer so potekali omejeni lokalni spopadi, pa je bilo žrtev vsaj dvakrat več!
    http://www.emka.si/draza-zivljenje-in-smrt-titovega-nasprotnika/PR/1435948,11482

  • Franc Mihič

    Zanimiva zgodovinska trditev, ki sem jo nedavno zasledil:
    »Vsekakor je šlo za državljansko vojno, kar je pozneje priznal tudi Tito!«
    »Usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. A je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t.i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t.i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
    Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
    Vir: Knjiga, Založba, Maribor PRO&ANDY 2006, Marijam F. Krajnc, generalmajor v pokoju in Slobodan Kljakić: Plava garda –Poveljnikovo zaupno poročilo, stran11 in 51.
    http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/K06-plava-garda.html

  • svitase

    Vendar so peli in korakali slovensko himno in pod slovensko zastavo.

  • ortikon

    Danes je povsem jasno, da brez Angloameričanov in brez Rusov ne bi bila Nemčija premagana. Jasno je, da sta za tako zmago bili potrebni dve državi, ki segata čez cel kontinent in imata neizmerne resurse v naravi in v ljudeh. Če ne bi bilo teh dveh držav (USA in CCCP), bi pri nas govorili nemško ali pa rusko.
    Neizmeren kiks zgodovine do nas je, da nas niso osvobodili zahodni zavezniki. “Narodnoosvobodilna” vojska je Slovence samo pobijala. Še leta po vojni, ko so ji pri tem pomagale tudi ostale represivne institucije. Z njenim (NOV)zavzetjem Slovenije, absolutno nismo bili osvobojeni. Pod nobenim pogojem. Svobodni bi bili edino, če bi nas bili osvobodili zahodni zavezniki.

    • Zdravko

      Rusija se mi ne zdi da je bila tako zelo potrebna za zmago. Napad Nemčije na Rusijo je bil vsekakor dejanje v lastno škodo. Če ga ne bi bilo, bi Stalin samo gledal klanje po Evropi in ne bi s prstom mignil.
      Zmaga zaveznikov je čisto avtonomna in samo zavezniki imajo zasluge za zmago nad nacizmom. Rusi nobenih, razen da so se sami ubranili. In pri tem okupirali pol Evrope. Vojno z zahodom so potem nadaljevali s hladno vojno. Torej kakšne zasluge naj jim pripišemo?!
      USA in VB sta zaslužni za zmago v 2. svetovni vojni. In noben drug.

      • ortikon

        Američani so Rusom med vojno v Murmansk pošiljali na stotine ladij z orožjem, predvsem pa ladje z vojaškimi kamioni. Približno 400.000 kamionov.
        Rusi so po zmagi v Stalingradu Nemce samo še gonili proti zahodu. Tako, kakor je bil namen zahodnih zaveznikov Nemce prisiliti v prezpogojno kapitulacijo in zasesti Nemčijo, je bil namen Rusov enak. Rusi pa spotoma še zasesti države (in si jih podrediti) preko katerih so morali priti v srce Nemčije. Rusi so imeli strateški namen ustvariti tamponsko cono med zahodom (Poljska, Češkoslovaška, Romunija Bolgarija, pa še Jugoslavijo lahko štejemo zraven) in med Rusijo. Vsekakor moramo upoštevati tudi ruski boj proti Nemcem, posebno še zato, ker je zlasti Churchill zavlačeval z odprtjem zahodne fronte, da bi čimbolj oslabil Ruse.
        Seveda pa moramo izkazati vsaj malo empatije do nedolžnih ruskih vojakov, ki so padli v tem boju. Padlo jih je ogromno. Na konferenci v Potsdamu brž po vojni je Churchill vprašal Stalina koliko padlih je imel. Stalin se je bal povedati realno število padlih, ker bi s tem pokazal rusko oslabljenost v ljudeh. Rekel mu je da 5 milijonov, čeprav jih je bilo vsaj 25 milijonov in več.

      • Rusija je ogromno pretrpela in dala, tudi vojaško, za zmago nad Hitlerjem. Tu Zdravko nima prav. Seveda bi bilo boljše za mnoge ( zlasti slovanske nacije), če bi celo Evropo Hitlerja osvobodili zahodni zavezniki in ne rdeča armada. Ampak bilo je kot je bilo, celo v Berlin so prišli prvi …

        • Zdravko

          Nisem pisal o ruskem trpljenju. Pisal sem o naravi ruskega zavezništva. Stalin je bil “protiimperialistično” vojno. Zavezniki niso nobene države okupirali, ampak so vsem dali pravico do samoodločbe. Razen, začasno, sami Nemčiji. Vendar je po kratkem obdobju denacifikacije tudi Nemčija zaživela kot neodvisna država. Za razliko od vse vzhodne evrope, ki jo je okupiral Stalin.

    • Amelie

      Ko tole berem, se mi ves čas poraja misel, da je bil splet dogodkov iz tistega časa tak, kot da svet nujno potrebuje dva nasprotujoča in sovražna bloka.
      Takrat vzhodnega in zahodnega.
      Ko se zgodba izčrpa in pride do nekakšnega konca (simbolično s padcem berlinskega zidu), se mora ta “dvojna” igra ponovno ustvarit, tokrat drugje. Gorje narodu, ki se znajde na sredi teh interesov, tokrat kaže da je to Sirija in manj nekatere druge. Vse to zaradi interesov !

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI