Lahkó na láhko?

Martin Lisec 5.5.2017 6:336 komentarjev
 

Igra besed je včasih naravnost osupljiva! Danes se bom ustavil ob odtenkih in pomenih besede lahko.

Primerilo se mi je pred nekaj dnevi. Na nekem predavanju sem zavzeto razlagal o Franklovem spoznanju, da lahko vsak človek – bitje, ki je naravnano na iskanje smiselnih možnosti –, v svojem življenju odkrije smisel. V nekaterih življenjskih okoliščinah je to lažje, v drugih težje, v kakšnih celo skrajno naporno. Predstavil sem nekaj primerov ljudi, ki jim je uspelo najti pot iz skrajno zapletenega osebnega položaja, v katerem so se znašli, ter opisal zlasti, kaj vse so naredili za to, kaj so spremenili v svojem življenju, kakšne cilje so si postavili, kako so korak za korakom, počasi, a vztrajno, udejanjili to, kar so odkrili kot smiselno možnost v danem trenutku oziroma obdobju svojega življenja. Konec koncev tudi Franklova življenjska izkušnja prestajanja grozot koncentracijskega taborišča pritrjuje temu spoznanju, da lahko človek odkrije smisel v objektivno gledano povsem nesmiselnih situacijah. Ljudje so z zanimanjem poslušali, potem pa se je oglasil možakar srednjih let in zamišljeno rekel: »Strinjam se, da lahko ljudje v vsaki situaciji odkrijemo nek smisel, ampak to ni lahko!«

Ugotovitev, sicer samoumevna, me je prijetno presenetila. Nasmehnil sem se in gospodu pritrdil: »Prav imate, lahko, a ni lahko!«

Življenje na vsakem koraku pritrjuje tej ugotovitvi: med láhko in lahkó obstaja velika špranja. Pomislimo na velike filmske epopeje, na glavne junake, ki gredo skozi različne preizkušnje in na koncu uresničijo poslanstvo, za katerega so bili poklicani. Ali na vrhunske športnike, ki vsi po vrsti razlagajo, na kakšen način in s kakšnim odrekanjem ohranjajo svojo formo, da dosegajo vrhunske rezultate. Spomnimo se lahko tudi na ljudi, ki jih poznamo, ki se borijo in jih zaradi njihove vztrajnosti globoko spoštujemo. Nenazadnje lahko pomislimo nase, na svoje življenje, na cilje, ki smo si jih zadali in jih uresničili ter na pot, ki smo jo ob tem prehodili. Vsak izmed nas je že uresničil tudi stvari, ki so se nam v prvem trenutku, ko smo pomislili nanje, zdele nemogoče ali nedosegljive. Ravno pot uresničevanja takih ciljev je najbolj zahtevna.

Kar lahko, kar zmoremo doseči, udejanjiti, zaživeti, še zdaleč ne pomeni, da to lahko uresničimo na lahek način. Slovenski pregovor pravi: »Brez muje se še čevelj ne obuje!«

Načeloma velja, da je potrebno za vse, kar je v življenju vrednega in dragocenega, v prvi vrsti za temeljne vrednote – vrednote spadajo v človekovo duhovno sfero – krepko in trdo delati. Garati, če hočete! Poštenje, zvestoba, potrpežljivost, človeška in duhovna širina, vztrajnost, razgledanost, dobrohotnost, spoštljivost, hvaležnost … – nič nam ni podarjeno. Celo več: bolj ko za določeno vrednoto garamo, več napora ko vlagamo v to, da jo uresničimo v svojem življenju, bolj ko se samopresegamo, bolj ta vrednota zasije v našem življenju. Ko vrednoto v svojem življenju udejanjimo, postane krepost: uresničevanje vrednot nas torej naredi krepke, krepostne.

Kakšna je torej življenjska drža večine v današnjem času: verjamejo, da lahkó, da zmorejo, ali jemljejo vse preveč na láhko?

In moja drža v odnosu do lahkó in láhko?

 
Značke:

6 komentarjev

  • ZigaStupica

    + Bravo avtor!

    Bralec “lahko” hitro spozna, da poskus (dobronamernega, konstruktivnega) komentarja na avtorjev razmislek hitro trči ob samocenzuro, češ da gre pri jezikovni analizi za dandanašnji manjpomembno temo. Menim, da temu ni vedno tako.

    V začetku obravnave o besedi “lahko” izhajamo tudi iz tega, da je obravnavana beseda prislov. Je tudi mnogopomenka.

    Primer nenehne prisotnosti prislova “lahko” je pravnoposlovna praksa v katerikoli konkretni zadevi, saj lahko napačna uporaba oziroma neuporaba predpisa vodi do napak v konkretnih zadevah – »lahko« vodi do napak, ali pa tudi ne.

    Če ostanemo pri zvezi s pravnoposlovno prakso, lahko pri pride pri pretiravanju s pomeni po eni strani do »slovenščništva«, po drugi strani pa celo do »črkovne vojne«. V narekovajih seveda. Primer: a se piše kaša ali kasha; euro ali evro; istanbulska ali carigrajska konvencija.

    Pri slednjem je jedro težave črkobralstva “lahko” v osredotočanju na izvirna pravna besedila, ki na že sicer zapletenem področju pravnih predpisov dodatno povzroča okoren besednjak in slovnična mašila. Saj so besedila predpisov in sodnih odločb pogosto okorna. Vendar je treba ob tej oviri paziti, da se izvirnikov ne bi samodejno jezikovno obdelovalo. Morebitna okornost besedil zavezujočih pravnih virov je namreč sestavni del problema proučevane pravnoposlovne prakse.

  • svitase

    Odlično!

    Ti dve, pojmovno različni, toda črkovno enaki besedi, vendar s poudarkom na različnih samoglasnikih, imajo tudi simboličen pomen za človeka, ki včasih meni, da je težko nekaj uresničiti.

    Ne, ni težko, le iz drugačnega izhodišča je treba izhajati in lahko vse z lahkoto uresničimo!

    Neka zadolžitev, naloga, problem, je le priložnost, da jo uresničimo.
    Hvala Bogu, da je!
    Sicer bi lenarili in se dolgočasili in bili nezadovoljni, ker nismo nič dobrega storili!

  • svitase

    Naše delo ne bo garanje, ko bomo ob njem uživali.

    Takrat bo veselje in radost.

  • svitase

    Ob delu bomo uživali le, ko bo usmerjeno v plemeniti cilj, ki vrednotno gradi posameznika in slovensko skupnost.

  • Kaj pa Štajerci, ki ( vsaj tam okoli Maribora) obe besedi, če se ne motim, enako izgovarjajo in naglašujejo ( na prvem zlogu)?

  • svitase

    Mi, v celjski štajerski regiji, izgovarjamo jih z različnimi poudarki samoglasnikov. Tudi narečno.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI